Dobil sem emajl, da je moj članek Is real valued minimax pathological? sprejet v revijo Artificial Intelligence. Po pripombah recenzentov popravljeno različico članka sem jim poslal komaj pred enim tednom in očitno so ga sprejeli brez dodatnega recenziranja (kljub temu, da ga je eden od recenzentov hotel zavrniti). Kar je zelo kul, ker je prvi krog recenziranja trajal osem mesecev.
Arhiv kategorij: Delo
Predstavitev, drugič
Ker je oni dan moji predstavitvi prisostvovalo bolj malo ljudi, sem imel danes ponovitev (no, pa mogoče tudi zato, ker niso imeli nobenega drugega predavatelja za standardni petkov termin – kaj pa vem). Ne čisto ponovitev, ker sem dodal nekaj reči, na katere so me prejšnjič opomnili poslušalci, ampak skoraj. Tokrat je bilo občinstva precej več (neustavljiva privlačnost zastonj pic), vendar je bilo zadnjič dosti več vprašanj in drugih očitnih znakov zanimanja. Kar ni nenavadno – tudi jaz prej kaj vprašam, če je ljudi manj; pa tudi prejšnja predstavitev me je pripravila na nekatera vprašanja, tako da sem že vnaprej odgovoril. No, nek možak čisto v prvi vrsti je na sredi predavanja vendarle zastavil eno vprašanje, in to kar zoprno. Kar je že samo po sebi rahlo neprijetno (čeprav čisto koristno), za povrh je pa od takrat naprej vame uperjal tak zlohoten pogled, da se sploh nisem mogel zbrati. Saj bržkone je bilo čisto nenamerno, pa tudi predavanje je bilo menda v redu, vseeno pa pripetljaj ni bil najbolj zabaven.
Za predstavitev sem moral iz Excela uvoziti nekaj grafov. Pri tem sem opazil, da so deli oznak navpičnih osi odrezani. Ker se mi to do zdaj ni zgodilo, sem sklepal, da pojavu botruje hrošč, ki je bil vnešen s kako nedavno nadgradnjo Excela (ki jih pridno nameščam). Težavo sem šel raziskat na Microsoftovo stran, kjer sem ugotovil, da je ta hrošč znan že od avgusta lani, vendar mu pri Microsoftu ne rečejo hrošč in tudi ni videti, da bi ga nameravali odpraviti. Pojavi se pri širokozaslonskih monitorjih, kakršnega ima moj prenosnik. In rešitev? Hja, spremenim naj zaslonsko ločljivost v tako z razmerjem stranic 1 : 1,33. Če to naredim, je slika seveda nagravžna. Hvala lepa za tak nasvet! Pezdetje!
In še dobra novica: po zmrzali preteklih dveh tednov se je danes prav lepo otoplilo. Če bo vse po sreči, jo bom čez vikend spet mahnil v mesto in tokrat naredil kako fotko brez nevarnosti odmrznitve prstov (kajpada je pa čisto možno, da se bo jutri spet ohladilo – očitno je namreč, da tukajšnje vreme ne ve čisto, kaj s sabo).
Člankovanje in turizem
Zadnje dni sem nekoliko zanemaril tale blog. Najprej je bil vikend, ko nimam dostopa do interneta (dva dni brez interneta se včasih zdi kar dolgo – očitno sem postal odvisnik), potlej so mi pa poleg običajnega dela kolegi z IJS naprtili še popravljanje in dopolnjevanje nekega članka. No, pa saj nič ne rečem, čisto dobrodošlo bo postati soavtor članka, kjer nisem skoraj vsega dela opravil sam (kot je sicer običajno). Če bo članek seveda sprejet. Sprejetju je gotovo v prid to, da ciljamo na posebno številko Informatice, ki je (neuradno) namenjena predvsem člankom o projektu Alvis, v katerem sodelujemo in o katerem v članku tudi pišemo. Malo manj v prid mu je pa, da članek vsebuje kar nekaj prodajanja megle. Ampak mogoče recenzentom to ne bo tako očitno, kot je meni – bomo videli (hm, pa upam, da recenzenti ne berejo tegale bloga).
Za vikend sem se malo šel turista. Edmonton je sicer dokaj neturističen kraj, ampak če bom tu prebil štiri mesece, se skoraj spodobi, da si ga ogledam. Tokrat sem jo mahnil v središče mesta in se nekoliko sprehodil naokoli. Pri tem sem dognal, da sprehajanje pri -15 stopinjah ni najprijetnejše opravilo, še dosti manj prijetno je pa fotografiranje (ker se težko počne v rokavicah). No, vseeno sem se žrtvoval, da lahko zvestim bralcem pokažem nekaj fotk.
Zamrznjeni North Saskatchewan
Tole je reka, ki teče po sredini mesta. Pred kakima dvema tednoma ni bilo še ne duhe in ne sluha o ledu, zdaj je pa kljub precejšnji širini že povsem zamrznjena.
Mestna hiša
Stolp z uro ima na vrhu zvonove, ki ob polnih urah muzikalično bijejo.
Spomenik žrtvam lakote v Ukrajini
Ni prvič, da sem tu opazil kako reč, povezano z Ukrajino, nisem pa še dognal, kaj je razlog za to.
Manulife place
Tole je pa s 36 nadstropji najvišja zgradba v mestu. Hecno se mi zdi, da tukaj k imenom zgradb zelo radi pritikajo besedo place.
Delovne navade mojih sodelavcev
Sami deloholiki!
Prvi primer: v petek Vadim pride v laboratorij in pove, da ga jutri ne bo tu (seveda, saj je sobota!), da pa bo prišel v nedeljo. Pa razmišlja, da bi za božič, namesto da bi si vzel prosto, napisal nek članek.
Drugi primer: dva študenta, ki delata v laboratoriju, sta morala včeraj oddati nekakšno seminarsko nalogo. Zaradi tega sta v nedeljo in mislim, da tudi v soboto, prespala kar v laboratoriju.
Saj tudi jaz prebijem precej časa v laboratoriju, več, kot v Sloveniji v službi, ker imam pač tu doma manj za početi in ker imam le v laboratoriju dostop do interneta, ampak da bi spal tu, je pa prehuda. Tu pa to očitno ni tako nenavadno, saj imamo celo poseben prostor s kavčem (ki sicer verjetno ni bil zgrajen ravno v ta namen, gotovo pa kavč v njem ni slučajno).
Predstavitev
Danes sem imel predstavitev svojih preteklih raziskav patologije minimaksa – predvsem tistega, o čemer sem govoril na IJCAIju letos, kjer sva se z Vadimom spoznala. Obiskovalcev ni bilo prav veliko – menda zato, ker ni bilo ob standardnem času in ker so študentje zaradi konca semestra hudo zaposleni. No, pa po rednih umetnointeligenčnih seminarjih tukaj se dobi zastonj pica, ki je po moji predstavitvi ni bilo. Vseeno bi rekel, da je dogodek uspel, saj so prisotni pokazali precej zanimanja. Če so med predstavitvijo vsi tiho, se vedno sprašuješ, ali zadeva sploh koga zanima ali so vsi samo preveč vljudni, da bi šli ven, ali ti sploh kdo sledi ali so se vsi izgubili tri prosojnice nazaj, ko si preveč na hitro razložil neko enačbo, itd. Pa tudi tisti, ki se predstavitve niso udeležil, so videli obvestilo in zdaj vedo, da sem tukaj – po e-pošti sta denimo prišla dva odziva in sam veliki šef je izrazil obžalovanje, da ni mogel priti (kljub dokajšnjemu nezanimanju, ki ga je na IJCAIju kazal za patologijo).