Tole namreč. Včeraj smo dobili en projekt (no, ne samo enega, ampak z drugimi nisem imel nič opraviti). Šef je bil jako prešerno razpoložen in je častil eno velepico, ki smo jo zmazali med odsečnim sestankom. Po pričakovanjih je projekt, ki smo ga dobili, tisti, na katerega se je eden od sodelavcev celo nekaj spoznal. Zabavno pa je, da je ta sodelavec, za katerega se je kajpada pričakovalo, da bo na projektu tudi delal, že zapustil odsek.
Arhiv kategorij: Delo
PDF, ki se ne pusti popravljati
Življenje urednika Informatice ni nikdar dolgočasno.
Za recenzije člankov uporabljamo obrazce, ki so na voljo v več formatih, med drugim tudi v PDFju. Zakaj točno ponujamo tudi PDF, sicer ne vem, ker je navadnega besedilnega ali v Wordovem formatu mnogo laže izpolnjevati, ampak gotovo obstaja kak tehten (a meni nedoumljiv) razlog. Tako se je našel nek recenzent, ki je obrazec dejansko izpolnil v PDFju. Za povrh se je še odločil zaščititi ga pred spremembami. S tem me je kajpak neizmerno razveselil, ker moram obrazcu, preden ga pošljem avtorju članka, odstraniti zadnjo stran s podatki o recenzentu.
K sreči zaščita PDFjev ni kaj prida, tako da se s programčkom GUApdf da odstraniti (dodatna sreča je, da se je polna različica tega programčka sodelavcu valjala po disku). Ko sem zaščito tako odstranil in obrazec popravil ter ga poizkusil shraniti, se je odločil malo pozabavati me še Acrobat, ki mi je vztrajno težil z okencem z nadvse informativnim sporočilom o napaki ‘Bad parameter’, ampak po kakih dvajsetih klikih na OK se je zadeva končno shranila. Juhej!
Ne marajo me!
Oni članek, ki sem ga ustvarjal v Kanadi, ni bil sprejet na konferenco AAAI 2006 (ne nepričakovano). Drek. In sploh je drek, da je eden od treh recenzentov v članku odkril težavo, ki je dokaj resna in je ne bo prav enostavno rešiti. Dobro pa je, da sta dva recenzenta zelo podrobno opisala, kaj ju je žulilo, tako da se bo po njunih pripombah dalo članek precej izboljšati. Kajti razume se, da bova z Vadimom poizkusila srečo še na kaki konferenci, in če uspeva najti rešitev za ono resnejšo težavo, so po mojem najine možnosti v drugem poizkusu precej dobre.
Čudaški Jeremija
Možakar, o katerem bo nocoj tekla beseda, se v resnici ne imenuje Jeremija, a ker ne želim biti preveč nediskreten, mu bom rekel tako. Jeremija ima nekakšno povezavo z revjo Informatica in ker sem eden od Informaticinih urednikov, se je odločil občasno razveseliti me s kakim pismom (sicer ga pa ne poznam). Včeraj mi je pisal tretjič in lahko rečem, da se čudnost njegovih pisem stopnjuje.
Podrobnosti o prvem pismu se ne spomnim, tako da očitno ni bilo posebej zanimivo. Za novo leto mi je pa poleg voščilnice poslal popis svojih dosežkov v preteklem letu: udeležil se je dveh fizikalnih konferenc, uvrstil se je v nekaj knjig življenjepisov, vladam Evropske unije je poslal nekakšno pismo na temo evropske ustave, zadel je glavni dobitek na World lottery in podedoval veliko denarja v Nigeriji. Poleg tega je začel dobivati pokojnino, njegova hči pa je diplomirala. Da ne bi slučajno podvomil o njegovem obisku konferenc, je priložil fotokopiji potrdil o udeležbi.
No, očitno je bil Jeremija razočaran, ker nisem pokazal nobenega navdušenja nad njegovo uvrstitvijo v življenjepisne bukve (ki so mu očitno prav posebna strast), kajti včeraj mi poslal pismo s priloženimi fotokopijami sestavkov o njem v treh tovrstnih knjigah. Če slučajno niti to ne bi name naredilo dovolj imenitnega vtisa, je pa dodal še fotokopijo potrdila, da je ga je American Biographical Institute priznal za enega izmed 500 največjih genijev 21. stoletja. Kaj je hotel povedati v samem pismu, mi ni čisto jasno, razen da je velik frajer in da je bil kljub temu 19 let brezposeln. V posebno čast si pa lahko štejem, da so bili med prejemniki tega pisma tudi Kofi Annan, kraljica Elizabeta II. in drugi pomembni ljudje.
Hja, tale Jeremija je bržkone daleč najbolj zabaven rezultat urednikovanja Informatici.
Včasih ima človek ušiv dan
Naslednje javljanje bo iz Helsinkov
Jutri zjutraj (vstajanje ob 5:30 – fuj) krenem na Finsko. Tam bom sestankoval o projektu Alvis, ki naj bi naredil en nadvse imeniten internetski iskalnik (malo sicer sumim, da bo njegova imenitnost manjša, kot smo napovedovali ob začetku projekta, ampak se bom pustil presenetiti). Jamral sem, da me bodo projektni partnerji tepli, ker v našem odseku na projektu nismo prav pridno delali, zdaj je pa videti, da bom mogoče celo lahko pokazal neke rezultate. Kolega je danes pognal poizkus, ki naj bi jih v kakih 20 urah pridelal, tako da upam, da me bo, ko se naslednjič omrežim, čakalo kako spodbudno e-pismo.
Še več blefiranja
Pred dvema tednoma sem se zgražal nad svojimi bleferskimi podvigi, s katerimi skušam Evropski uniji izpuliti denar (za tiste, ki se jim ne ljubi klikniti na povezavo: pisati sem moral predlog za projekt, ki naj bi ga financirala Unija, na temo, o kateri ne vem nič). No, v tem času sem prav lepo napredoval: nastopil sem kot strokovnjak še za dve področji, o katerih v resnici pojma nimam. Bravo jaz. Pa pri enem od teh dveh projektov so dobršen delež predloga napisali kolegi, ki se na zadevo kolikor toliko spoznajo, pri tem, s katerim se borim zdajle, sem pa spet prepuščen samemu sebi.
Urednikovanje Informatici
Informatica je mednarodna znanstvena revija slovenskega porekla s področja računalništva in informatike. Jaz imam izjamno čast, da sem njen deputy managing urednik (pojma nimam, kako naj prevedem ta svoj laskavi naziv). Revija na žalost ni preveč dobra, ampak nekateri se po svojih najboljših močeh trudimo, da bi ne bila prehudo slaba. Jaz recimo tako, da članke, ki jih avtorji pošljejo v objavo, dodelim urednikom, ki naj bi potem zanje poiskali recenzente in na podlagi recenzij priporočili/odsvetovali objavo. Ne zveni pretežavno, kajne?
Vendar na tej točki pridemo do izlitja žolča. Namreč uredniki naj bi poiskali recenzente, v resnici se pa v 90 % primerov v treh mesecih, kolikor imajo časa za odločitev o objavi, ne zgodi popolnoma nič. Moja glavna naloga zato je, da tem urednikom v primernih intervalih težim, naj za božjo voljo že zrihtajo klinčeve recenzije, porkaduš! Recimo danes sem pisal enemu, na katerega čakam od lanskega septembra in ki gladko ignorira moje opomine, za enega, ki se zame ne zmeni še dlje, sem pa managing uredniku predlagal, da ga brcnimo iz uredniškega odbora. In ti ljudje naj bi bili resni znanstveniki. Bah!
Na Finsko
Kaže, da bom šel čez slaba dva tedna službeno v Helsinke. Pred časom sem se srečno izognil Danski, tokrat mi pa po vsem videzu ni rešitve. No, vsaj iz Kanade mi ne bo treba hoditi, pa v nasprotju s Koebenhavnom v Helsinkih še nisem bil (saj za turizem itak ne bo kaj prida časa, ampak kaj novega bom pa menda vendarle videl). Hudič je le, da bo tam treba projektnim partnerjem povedati, kaj smo naredili na projektu, tega pa ni prav veliko.
Blefiranje
Pišem prispevek k projektnemu predogu na temo, o kateri ne vem popolnoma nič (no, razen tistega, kar sem včeraj prebral v Wikipedii). In zadeva se niti ne bere povsem zanič. Zdaj pa ne vem, ali naj si čestitam, ker sem dober blefer, ali naj bom raje zgrožen nad svojim početjem. Kakor tudi ne vem, ali naj si želim, da bi bil projekt sprejet (ker bomo dobili denar) ali naj se tega bojim (ker bomo te reči, o katerih ne vem nič, morali dejansko narediti). Je pa dilema najbrž brezpredmetna, ker se ostali projektni partnerji zaenkrat niso še prav nič izkazali in je moj (klavrni) prispevek trenutno videti eden boljših delov predloga, tako da projekt bržkone itak ne bo sprejet.