Prejšnji zapis sem končal v Tolu, od koder smo se preselili v Gition (dopuščam, da se prečrkuje kako drugače, saj se v prečrkovanje grščine nisem poglabljal, kraj je pa premalo slaven, da bi o njem našel kak slovenski zapis). Tu smo se nastanili v zelo všečnem kampu – prijazno majhnem, a dovolj velikem, da je imel svojo trgovino in restavracijo (ki je bila dobra), s simpatičnim bazenom in še bolj simpatičnim mačkom Tzatzikijem, ki sta ga dekleti nemudoma posvojili. Rezervirali smo že postavljen šotor, a je bil zaradi nedavnega dežja moker in so nam tako dali prikolico, kar se je štelo za nagradnjo. Za kampiranje smo se odločili tako zaradi ugodne cene, kot zato, ker to radi počnemo – v kampu smo bivali že v Tolu, le da smo tam imeli bungalov.
Na poti v Gition smo se ustavili v ruševinah bizantinskega mesta Mistra. Te so precej obsežne in – podobno kot mikenske – stojijo na hribu z lepim razgledom. Nekaj cerkva in palača (ki je bila zaradi obnove zaprta) je pravzaprav neruševinastih, od navadnih stavb pa dosti ni ostalo. To je pravzaprav zanimivo in le ugibam lahko, zakaj je tako – morda se ljudem po opustitvi mesta ni zdelo spodobno podirati cerkva, kamne ostalih stavb so pa uporabljali za gradbeni material. Med ruševinami smo si privoščili prijeten sprehod, ob katerem smo si skušali predstavljati, kako je bilo mesto videti, dokler je bilo naseljeno, kakih posamičnih spektekularnosti pa niti nismo zapazili.
Iz Gitiona smo krenili na dva izleta. Prvi je bil v Monemvazijo – ogromno skalo, obdano z morjem in s celino povezano z mostom, na katerem stoji še eno bizantinsko mesto (na skali, ne na mostu). Mesto je razdeljeno na spodnje ob morju in gornje na vrhu skale. Spodnje je obljudeno ter ga pretežno sestavljajo turistična prenočišče in trgovine s spominki, ima pa menda tudi za prgišče stalnih prebivalcev, medtem ko je gornje razvaljeno. Povezuje ju serpentinasta utrjena pot, ki je po mojem mnenju najbolj slikovit del od slikovitosti že tako prekipevajočega kraja. Monemvazija je od našega kampa oddaljena dobro uro vožnje, vendar smo za pot porabili krepko več, saj je imel naš GPS precej čudne zamisli o tem, kako se pride tja. Uporabili smo namreč službenega garmina z zastarelimi zemljevidi, ki nam je na dosedanjih potovanjih služil v redu, v Grčiji se pa nikakor ni obnesel – mislim, da bomo za prihodnje morali najti kako drugo rešitev.
Drugi izlet je bil v jamo Diros. Ko smo prispeli tja, nas je pozdravila dolga vrsta za prodajo vstopnic, živčen prodajalec dotičnih (verjetno po zaslugi hord obiskovalcev, ki so ga vsi spraševali, kdaj bodo prišli v jamo), visoka cena in dvourno čakanje na vstop. K sreči smo se v teh dveh urah lahko šli sprehodit po bližnjem mestecu in poiskat obvezen sladoled, tako da čakanje ni bilo preveč mučno. Skozi jamo te precej hitro popeljejo s čolnom in ti ne postrežejo s prav nobeno razlago, tako da je ogled malo površen. Vendar vse te nevšečnosti odtehta lepota jame, po kateri se prav lahko kosa z našimi. Posebej všeč so nam bili čisto drobni kapniki, kakršne v drugih nam znanih jamah bolj redko vidiš, in deli rdeče barve. Tudi priznati moram, da bi zložnejši ogled povzročil še daljše čakanje, z malo razlage bi pa vseeno lahko postregli.
Ostal nam je le še zadnji dan Grčije, ko smo se z juga Peloponeza odpeljali na sever v Patras, od koder smo odpluli domov. Med potjo smo se ustavili v Olimpiji, ki ima precej dober muzej, kajpak kup ruševin, med katerimi smo si privoščili sprehod in pogovor o tem, kakšne so bile videti starodavne olimpijske igre, ter stadion, po katerem smo odtekli en krog (no, z Ajdo sva ga, Vesna si je na pol poti premislila, Jelka je bila pa gledalka). S tem smo videli večino glavnih znamenitosti Peloponeza. Epidaver, Mikene, Mistra in Olimpija so na Unescovem seznamu svetovne dediščine, s katerega smo izpustili edino manj znano Apolonovo svetišče v Basi. Od znamenitosti, ki se obiskovalcem še pogosto priporočajo, smo pa izpustili vožnjo z zobato železnico po soteski Vouraikos (bila nam je od rok in mi kljub popularnosti zveni zmerno privlačna) ter pohod po soteski Lousios (ta mi zveni bolj privlačna, a nam je bila tudi nekoliko od rok, pa pomisleke sem imel glede pohodništva s pomanjkljivo mazohističnimi dekleti v grški poletni vročini).
Zdaj smo se morali le še vrniti domov, kar smo zopet storili s trajektom. Vkrcanje v Patrasu se je izkazalo za nekoliko večji izziv kot v Benetkah, saj so nas v Benetkah smerokazi pripeljali naravnost k stavbi naše ladijske družbe (Anek), medtem ko smo bili v Patrasu precej zbegani glede tega, kam iti. Vozili smo se po pristanišču in strmeli skozi okno, dokler nismo – bolj po sreči – zagledali našega trajekta. Pa tudi potem nam ni bilo najbolj jasno, kam zapeljati, da bomo prišli nanj. Ko smo se vendarle prebili do uvoza na trajekt, so nam pa povedali, da vozovnici podobna reč, ki smo jo imeli, ni ustrezna in da potrebujemno drugo vozovnici podobno reč, ki jo v zameno za prvo dobimo v neki stavbi nedaleč stran. Skratka, orgaizacija pristanišča ima obilo prostora za izboljšavo. No, na koncu smo se srečno vkrcali in zaspali na palubi, vendar spanec ni bil najbolj miren, saj je ponoči svinjsko pihalo. Sledil je en dan igranja enke, potapljanja ladjic in branja ter še ena noč, ko za spremembo ni pihalo, marveč je okrog 3 začelo deževati, tako da smo pobegnili v restavracijo. Zjutraj smo prispeli v Benetke, od koder smo se vsi neprespani in utrujeni a vseeno zadovoljni s počitnicami odpeljali domov.
