Danes so se tule na faksu pojavili oglasi za delo v tehnični podpori nekega računalniškega podjetja. Plačajo blizu 3.000 SIT na uro. Ni slabo za študentsko delo, celo za študente računalništva ne – vsaj meni Slovencu se tako zdi. Edino delavnik je bolj mizeren: 6:30-10:30, potem pa na faks.

Eh, jaz sem en bizgec: svojemu bralstvu sem pozabil voščiti za novo leto. Torej, srečno novo leto. Pa upam, da ste si že povsem opomogli od silvestrovanja in da se naslajate nad darili.

Moram priznati, da na silvestrovo s svojim silvestrovanjem nisem bil najbolj zadovoljen. Ampak podoben občutek sem imel že velikokrat. Problem je, da hočem, da bi se takrat dogajalo kaj posebej imenitnega, pa se ponavadi ne. Kar ni presenetljivo, saj na samem dnevu ni nič pretresljivega: pač en del svetovnega prebivalstva takrat na koledarju zamenja letnico namesto zgolj dneva ali meseca. Pa kaj. In konec koncev mi ni bilo hudega: ogledal sem si prebavljiv film, uganjal sem fotografske eksperimente, šel sem se etnološko študijo Kanadčanov – čisto OK reči. Malo samotno je bilo, ampak nič bolj kot dan prej ali dan kasneje. Vsekakor sem se imel bolje, kot oni kolega, ki je bil na zabavi. Evo, zato en novoletni sklep: od silvestrovih poslej ne bom pričakoval, da bodo kaj boljša od drugih dni. Če vendarle bodo, bo to razlog za veselje, če bodo slučajno slabša, bom pa vsaj čisto upravičeno nezadovoljen.

Sklenil sem, da je naslov Mitjev blog dolgočasen, zatorej Krofovanje. In zakaj ravno krofovanje? Hm, kaj pa vem. Že nekje od srednje šole dalje opletam s krofi in se niti ne spomnim, kako se je to začelo. Vsekakor pa krofovanje zveni kul. No, vsaj meni se tako zdi, ampak tole je itak moj blog, mar ne?

Zdaj moram samo še spraviti v red obliko bloga, da ne bo tako generičen. Pa fino bi bilo, če bi ga uspel prevesti (hm, mogoče ga je kdo že – moram malo raziskati).

Aha, pa ko smo že ravno pri krofih: v Kanadi so prav taki, kot v ZDA, torej luknjasti in ne preveč dobri. No, sem in tja se najdejo tudi neluknjasti, ki so boljši, ampak še vedno kvečjemu povprečni. In če se ne motim, bom za pusta še vedno v Kanadi – kako bedno.

Že nekaj časa se nisem oglasil, za kar ima poleg novega leta zasluge Marco’s famous burgers. Tej prehranjevalni ustanovi se sicer izogibam, vendar je bil prejšnji teden v kampusu odprt samo še Subway in vsak dan pač ne morem jesti tam. Tako sem si v sredo pri Marcu privoščil pito (neko gyrosu podobno zadevo), ki je bila – ne ravno nepričakovano – slaba (ja, zato se Marcu izogibam – tudi druge reči, ki sem jih tam jedel, niso bile posebej dobre). A ne le to – imela je še stranski učinek: naslednji dan mi je bilo prav nemarno slabo (no, mogoče ni bila kriva pita, ampak bom privzel, da je bila, ker se tako lahko na nekoga jezim). Hja, nekateri imajo kozlati priliko šele na silvestrovo in za povrh se ga morajo prej primerno napiti, jaz sem bil pa tega prazničnega užitka deležen že dva dni prej in to brez napornega popivanja. Hvala, Marco!

No, k sreči sem si do silvestrovega opomogel. Spričo mojega izbornega smisla za družabno življenje sem jo na ta dan mahnil v kino (ogledal sem si Zgodbe iz Narnije, ampak o tem več kdaj drugič), nato pa sem krenil na glavni trg, kjer je bila javna zabava. Tam sem malo pohajkoval, naredil nekaj fotk (no, pravzaprav kar precej, ampak v glavnem niso uspele, ker pač ponoči brez stativa ni lahko slikati), počakal na polnočni ognjemet (ki je bil bolj klavrn) in se vrnil domov (pri čemer sem se usedel na napačen vlak, tako da sem bil deležen še nočnega ogleda obrobja mesta). Zanimiva značilnost zabave je bila, da ni bilo naprodaj alkohola in da tudi nisem opazil, da bi kdo prinesel svojega – nekaj, kar se v Sloveniji ne bi moglo zgoditi. In še eno čudo: nobene pirotehnike. Niti ene same samcate petarde! Da ne omenjam, da izven trga nisem opazil nobenega razgrajanja in sploh ničesar, kar bi dalo slutiti, da je silvestrovo. Čudni so tile Kanadčani, zelo čudni.

Ljudstva ni manjkalo

Dogajalo se je tudi v mestni hiši – tole je fotka strehe od znotraj

Ognjemet

Danes sem v laboratoriju kolega pobaral, kako je preživljal novo leto. Potožil je, da ni bilo kaj prida: da je bil na neki zabavi, ampak so bili vsi razen njega pijani, poleg tega so pa vsi razen njega imeli punce (menda je bil izjema le še en tip, ki je itak večino časa objemal straniščno školjko, tako da je menda ni preveč pogrešal). Zveni preklemansko znano.

Ko sem včeraj zvečer šel domov, sem videl po kampusu skakljati zajca. Velikega belega zajca. Na veverice sem se že navadil, v severnoameriških mestih niso redkost, ampak zajci?

Tako se imenuje del mesta, ki sem ga obiskal ta vikend (kje so našli tako čudno ime, pa ne vem). Tu se najde precej starejših zgradb in množica cerkva. Zgradbe sicer v glavnem niso dosti starejše od 100 let, vendar je treba upoštevati, da so v Kanadi tovrstni standardi malo drugačni kot denimo v Evropi. Od cerkva sem pa naletel na mormonsko, katoliško, evangeličansko (ta je še najprivlačnejšega videza, ni pa nobena prav imenitna), baptistično in prezbiretijansko – še ena reč, ki je tu malo drugačna kot v Evropi.

Evangeličanska cerkev

Nekdanja pošta

Pred mormonsko cerkvijo so njeni pripadniki prežali na mimoidoče in kajpada se me prestregli in skušali spreobrniti. V Edmontonu sem nanje enkrat že naletel, vendar sem jim takrat hitro ušel, ker se mi je mudilo, tokrat sem se pa odločil obravnavati jih kot turističo zanimivost in sem jim prisluhnil (pa še krof in vročo čokolado sem dobil). Razložili so mi, da Mormonova knjiga opisuje pripetljaje ljudi, ki so se z Bližnjega vzhoda pred začetkom našega štetja preselili v Ameriko in od katerih naj bi nekateri bili predniki Indijancev. Ob vstajenju se jim je prikazal Kristus, med njimi so živeli razni preroki itd. Vendar so se izpridili in poslednji med njimi je vsebino knjige zapisano na zlatih tablicah zakopal v zemljo. V 30. letih 19. stoletja je bilo mesto, kjer so bile tablice zakopane, razodeto Josephu Smithu ml., ustanovitelju mormonske cerkve. Možak jih je prevedel v angleščino (z božjo pomočjo seveda, ker bržkone ni govoril jezika tablic, katerikoli naj bi to že bil), tablice pa so bile potem prikladno vzete v nebesa. No, kakorkoli že, spreobračanje jim je povsem spodletelo, ne rečem pa, da niso tile mormoni zanimivi tiči.