Rügen je največji nemški otok in eno glavnih nemških letovišč. Obiskal sem ga dvakrat – z Jelko in Ajdo septembra ter s starši med njihovim obiskom oktobra (ja, zapis spet zamuja – nič novega). Oba obiska sta bila prijetna, saj je Rügen s svojimi obdrevoredenimi cestami in slikovito arhitekturo precej prijeten kraj – z Jelko sva ugotovila, da se dopustovanja na njem ne bi branila. No, načeloma vsaj – čas s primernimi temperaturami je verjetno precej kratek in obljudenost takrat velika; poleg tega je za Slovence, ki imamo pred nosom Jadran, tudi precej od rok.

Obakrat smo obiskali glavno otoško letovišče Binz, kjer sva se z Jelko čudila norim Nemcem, ki so se kopali, čeprav je bila temperatura zraka okrog 15 stopinj. Binz je prikupen kraj, poln belih letoviških zgradb z izrezljanimi balkončki, in s peščeno plažo z značilnimi pletenimi plažnimi sedeži. S starši smo obiskali tudi bližnji gradič Granitz. Njegova glavna privlačnost je slikovita zunanja podoba z visokim stolpom, katerega gradnji je menda botroval lastnikov dogovor s Švedi, da mu pripade toliko ozemlja, kot ga vidi s svojega gradu.

Ne ravno privlačna – a zato toliko bolj zanimiva – je bližnja Prora. Tam so se nacisti malo pred drugo svetovno vojno lotili megalomanskega projekta gradnje letovišča za 20.000 arijcev. Letovišče ni bilo povsem dokončano in ni nikdar služilo svojemu prvotnemu namenu, ga je pa dolgo časa uporabljaja vzhodnonemška vojska. Priznati je treba, da arhitektura s svojo betonsko grdoto vojašnici pristoji dosti bolj kot letovišču. Danes večina zgradb sameva (in propada), nekatere pa so vendarle v uporabi: v njih je nekaj muzejev, največja diskoteka na otoku, v načrtu pa imajo tudi največji mladinski hostel v Nemčiji.

Ena glavnih otoških znamenitosti so kredaste pečine, ki se spuščajo v morje, med katerimi je najbolj slavna Königsstuhl. Menda je za njihov sloves precej zaslužen romantični krajinski slikar Caspar David Friderich. Tudi moj cimr v službi ja zatrdil, da so te pečine najbolj zanimiva stvar na otoku, tako da mi je bilo kar žal, da z Jelko nisva imela časa iti tja. No, s starši nam je to potem uspelo in čeprav so pečina kar privlačne, se mi tako strašno imenitne spet niso zdele. Je bilo pa njih videnje vseeno dobrodošlo.

Nekaj snežink sem srečal že med kolesarjenjem v službo, zdajle se jih pa še več vrtinči pred oknom. Tudi nekaj avtov s pobeljenimi strehami sem zapazil.

Dopolnilo:
Zlomka, zdaj pa že kar pošteno sneži. Se bojim, da bom domov grede moral kolo naložiti na vlak.

Še eno dopolnilo:
Sneg še ne ostaja na cesti, tako da sem lahko kolesaril. Pravzaprav je popoldansko sneženje pri kolesarjenju manj nadležno kot popoldanski dež (do zdaj pogost pojav), ki me je na poti domov že večkrat namočil.

Ko smo šli danes v menzo, sem videl precej ljudi, našemljenih v to ali ono – nekaj božičkov, eno bučo, neko neidentificirano zelenjavo, par vojakov … Nemški kolegi so mi povedali, da se danes začne karnevalska sezona, ki traja do konca februarja. Malce brskanja po internetu je razkrilo, da se začne 11. 11. ob 11:11 in da traja do pepelnične srede (ki je dan po pustnem torku). Kaj točno se v tem času dogaja, je odvisno od kraja, ampak do novega leta menda ne prav dosti, po novem letu imajo pa ponekod zabave, parade itd.

V bloku, kjer bivam, imamo v pritličju pralnico s kakim ducatom pralnih strojev. Ko sem se vselil, mi je ženska, ki je na recepciji ob dopoldnevih, povedala, da jo lahko uporabljam, da pa se za pranje plača (no, mislim vsaj, da mi je povedala to – pri moji bedni nemščini čisto prepričan ne morem biti). Večina pralnih strojev je zaklenjenih (njihovi vtikači za elektriko so v kovinskih škatlicah s ključavnico, ki so pritrjene na steno), tako da sem domneval, da mi bodo, ko bom hotel prati, dali ključ ali enega odklenili.

Ob vikendih in večerih, ko imam za pranje čas, se na recepciji izmenjujejo trije moški. Eden od njih mi je dejal, da se za pranje ne plača, in kajpak nisem ugovarjal. On in še eden sta mi pokazala tri pralne stroje, ki jih menda lahko uporabljam (za tretjega receptorja je videti, da o pranju ne ve ničesar). Problem je, da sta dva od teh strojev vedno zaklenjena, tretji je pa zanič – ima rahlo polomljena vrata in mizerno centrifugira. Z nekaj previdnosti se sicer da uporabiti (in to tudi počnem), vendar perilo iz njega pride mokro in nekoliko praškasto.

Ko sem šel včeraj zvečer prat, sem opazil, da na stroju, ki sem ga ponavadi uporabljal, piše “privat”. Hudič nazaj, si porečem, kaj bom pa zdaj? Hočeš nočeš sem šel na recepcijo vprašat, kaj naj storim. Možak, ki je bil tam, je šel z mano v pralnico in precej prepričano izjavil, da ta privatni stroj lahko uporabim (povedal je še nekaj drugega, a ga nisem razumel). To sem tudi storil, perilo je bilo – kot ponavadi – mokro in praškasto, na kakega besnega lastnika pralnega stroja pa k sreči nisem naletel. Upam, da bo pri tem tudi ostalo. Čez dober teden pride k meni Jelka, pa jo bom poizkusil nahecati, da bo prala ona – ko je to enkrat storila dopoldne, jo je receptorka peljala k enemu od navadno zaklenjenih pralnih strojev, pa tudi plačati ji ni bilo treba. Mogoče gre za spolno diskriminacijo.

Hanse Sail je velika jadralska prireditev, ki se je letos v Rostocku zgodila že dvajsetič. Na njej se vsako leto zbere čez 200 ladij, med katerimi prevladujejo velike jadrnice, kakršne dandanašnji niso več pogost pojav. Nekatere med njimi so vseeno nove, večina pa jih ima na grbi že kar lepo število let. Tabela udeležencev nam pove, da je bila letos povprečna starost ladij 57 let, najstarejša pa je bila Norden iz leta 1870. Poleg resnično starih ladij je bilo moč videti tudi precej replik: recimo tale, tale in tale so replike severnonemških ladij iz 14. in 15. stoletja, tale pa je replika prve ruske zaresne bojne ladje iz leta 1703 (zgraditi jo je dal car Peter Veliki in ko sem o tej ladji bral, sem se spomnil nadaljevanke o carju, ki sem jo videl kot otrok – v nadaljevanki je bilo med drugim prikazano, kako se je Peter Veliki med potovanji po Evropi osebno poizkusil v ladjedelništvu).

Seveda so organizatorji poskrbeli, da obiskovalcem ni bilo dolgčas tudi tačas, ko si niso ogledovali ladij. Na kakem kilometru in pol obale so postavili na stotine stojnic, kak ducat odrov (vsakih 100 m te je pozdravila drugačna glasba) in kopico lunaparkastih reči – raznih vlakcev, vrtiljakov in podobnega. Na stojnicah se je dalo kupiti pričakovano in nepričakovano – v prvo kategorijo sodijo predvsem hrana in pijača ter razne sejemske neuporabosti, v drugo pa recimo zobozdravniški pripomočki (ne lažem, prodajali so priprave skrivnostnega videza, za katere si ne predstavljam, da bi se z njimi nad zobe spravil amater). Kljub temu, da je bil to morda največji sejem, kar sem jih kdaj videl, pa je popoldne gneča postala precejšnja, saj se v času Hense Saila menda v Rostock vsako leto zgrne čez milijon obiskovalcev.

Čisto na koncu sejmišča so svoje veščine razkazovali srednjeveški rokodelci in muzikantje. Bili so kar posrečeni in če bi mi bila nemščina kaj bolj razumljiva, kot mi je, bi se tam verjetno pomudil dlje, saj so imeli v načrtu tudi nekakšno gledališko igro. No, pa če bi se malo bolj držali svojega urnika – v načrtu so imeli denimo tudi prikaz srednjeveških plesov, ampak kako uro po objavljenem času o njem še vedno ni bilo ne duha in ne sluha (tačas sem postopal naokrog, se krepčal z morda srednjeveško hrano in srkal brezov sok, ki je bil kar okusen).

Moj vodnik po Nemčiji je nad Schleswigom hudo navdušen, zato sem se odločil za obisk, čeravno je kraj od Rostocka oddaljen več kot 250 km (približno toliko kot Berlin, kar sem si postavil za mejo pri uganjanju turizma). Tam naj bi bil eden najboljših kulturno-zgodovinsko-arheoloških muzejev v Nemčiji, poleg tega pa premorejo vikinški muzej z rekonstrukcijo vikinške vasice (svoje čase je bil Schleswig vikinško oporišče).

Pri obisku je šlo narobe marsikaj, med drugim to, da sem na poti tja pristal v koloni nemških turistov, namenjenih na Dansko (kar je že tako ne najkrajšo pot nemarno podaljšalo), da nobeden od muzejev ni odprt tako dolgo, kot piše v vodniku (in sem si zato utegnil ogledati samo prvega), in da je zvečer, ko sem se napotil v mesto, začelo deževati.

Oni najboljši muzej domuje v gradu Gottorf in je velik. Kar prevelik, kajti čeprav se v njem najde precej zanimivosti, je njihova gostota nekoliko premajhna. K ogledovalnim užitkom ne prispeva, da se je v njem težko znajti. Glavna zgradba ima tri nadstropja, katerih prostori so med sabo malce zmedeno povezani, del zbirke pa je razporejen še po sosednjih stavbah. Sicer ti ob vstopu dajo zemljevid in tudi kaka puščica se najde, a je oboje pomanjkljivo. Še ena težava pa so razlage eksponatov. Umetnostno-zgodovinski del premore nekaj angleških napisov in tudi zvočni vodnik je znal o njem marsikaj povedati, v arheološkem delu, ki je mene bolj zanimal, pa angleških napisov ni in zvočni vodnik je pretežno molčal. No, pa da ne bom samo kritiziral – precej zadovoljen sem bil z vikinško zbirko, katere glavni eksponat je lepo ohranjena 23-metrska ladja iz okrog leta 320, izkopana iz močvirja Nydam. Impresivno! Premorejo tudi lepo prazgodovinsko zbirko, iz povikinških časov pa česa prav pretresljivega nisem opazil.

Zanimiv je tudi globus/planetarij v zgradbi na grajskem vrtu. Gre za trimetrsko kroglo, ki je zunaj globus, znotraj pa planetarij. Narejena je bila v 17. stoletju, vrtela se je na vodni pogon in je bila pravo tehnično čudo. Ko je te kraje (z vojsko) obiskal ruski car, mu je bil globus tako všeč, da ga je dal odpeljati v Sankt Peterburg. Prevoz je trajal štiri leta in na delih poti je globus vleklo več sto ljudi. 30 let kasneje je bil globus uničen v požaru. Sicer so ga rekonstruirali in rekonstrukcija je videla še nekaj sveta, na koncu pa se je vrnila v Sankt Peterburg. Globus, ki ga je danes moč videti v Schleswigu, je sodobna rekonstrukcija in sicer kar solidno prikaže, za kaj pri vsej stvari gre, žal pa ne daje občutka starosti (pa 10 EUR ti prasci kapitalistični zaračunajo za ogled).

Ko sem z Gottorfom končal, sem si šel ogledat še rekonstrukcijo vikinške vasice, čeprav sem vedel, da je zaprta. Od daleč je videti kar simpatična, prav blizu pa ji žal nisem prišel. Pri ogledu mesta me je – kot rečeno – nekoliko oviral dež, ampak mislim, da česa prav presunljivega tam ni.