Arhiv kategorij: Nemčija, Rostock

Omrežen v Rostocku

Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.

Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.

Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico – če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.

Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.

Mrežna oprema za nočno omarico
Mrežna oprema za nočno omarico

Wismar

Za vikend sem jo prvič mahnil na izlet izven Rostocka. Krenil sem v 50 km oddaljeni Wismar, ki si je s svojim starim središčem prislužil mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine (skupaj s Stralsundom, ki si ga bom ob priliki kajpak tudi ogledal). Mesto je podobno Rostocku, le nekoliko imenitnejše je. Ponaša se z opečnato gotsko arhitekturo, ki je za severno Evropo menda precej značilna. Njenemu nastanku je botrovalo pomanjkanja kamna, primernega za gradnjo. Poleg opečnatih zgradb so značilnost Wismarja (in Rostocka) še visoke in ozke mestne hiše s poudarjenimi zatrepi.

Wismar premore tudi muzej, ki ga Rough Guide po Nemčiji precej hvali (za spremembo sem si namesto Lonely Planeta omislil Rough Guide, ampak se mi zdi, da je za spoznanje manj temeljit). Žal je bil zaradi prenove večji del muzeja zaprt, ampak za tolažbo je bil vsaj zastonj. In vseeno sem videl eno jako zanimivo (in nekoliko neokusno) reč: par posušenih odsekanih rok umorjencev, kakršne so v srednjem veku kot simbol obtožbe včasih prinesli na sojenje morilcu. Bi jih bil pa skoraj spregledal, saj je bila vitrina z njima zagrnjena – menda zaradi zaščite pred svetlobo, čeprav je bil namen morda tudi zaščita bolj občutljivih obiskovalcev. Da nekje v sobi morata biti, sem ugotovil, ker sta bili omenjeni v zvezčiču z angleškimi opisi razstavljenih predmetov (dotični je bil zanimivost že sam po sebi in eden od razlogov za hvalo muzeja, saj uporaba angleščine v teh krajih ni ravno pogosta).

Zgradba po imenu Stari Šved na glavnem trgu (Mesto je bilo od 17. do začetka 19. stoletja pod švedsko oblastjo in ime izvira iz tistih časov, sama zgradba je pa iz 14. stoletja.)
Zgradba po imenu Stari Šved na glavnem trgu (Mesto je bilo od 17. do začetka 19. stoletja pod švedsko oblastjo in ime izvira iz tistih časov, sama zgradba je pa iz 14. stoletja.)
Okno dvorca mecklenburškega vojvode (Mecklenburg-Vorpommern je ime tukajšnje dežele.)
Okno dvorca mecklenburškega vojvode (Mecklenburg-Vorpommern je ime tukajšnje dežele.)
Ogromna cerkev sv. Nikolaja gleda izza mestnih hiš
Ogromna cerkev sv. Nikolaja gleda izza mestnih hiš
Roki umorjencev
Roki umorjencev
Zabavna ograja mostu
Zabavna ograja mostu
Lübsche ulica z značilnimi mestnimi hišami
Lübsche ulica z značilnimi mestnimi hišami
Mestna lekarna, za katero ne vem, da bi bila kaka posebna znamenitost, je pa prav čedna
Mestna lekarna, za katero ne vem, da bi bila kaka posebna znamenitost, je pa prav čedna

Krüh

Nemci imajo menda radi kruh. Najbrž je zato v Rostocku pekarn kot listja in trave. V glavnem so razdeljene med dve pekarniški verigi: rostoško Sparre in severnonemško Junge. V obeh je ponudba različnih kruhov (in peciv) precejšnja, žal pa njihova dobrost ni tako velika. Tu na severu Nemčije imajo namreč precej radi kisli kruh. Ker sem bil radoveden, od kod pride kislost kruha in za kaj je dobra, sem zadevo nekoliko raziskal. In da bodo moje raziskave tudi obče koristne, bom izsledke kajpak delil z bralci.

Biokemični procesi v kruhu gredo nekako takole. Encim amilaza, ki je naravno navzoč v moki, ob prisotnosti vode začne razgrajevati škrob v sladkor. S tem se hranijo kvasovke, ki ga predelujejo v ogljikov dioksid (ta povzroča vzhajanje) in alkohol (tega pri kvasu, ki se uporablja za pripravo kruha, nastane precej malo; več ga kajpak pridelajo kvasovke, ki se uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač). Kisli kruh poleg kvasovk vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Te sladkor predelujejo v mlečno in ocetno kislino, ki kruhu dajeta kisli okus. Poleg tega naredita kruh manj gostoljuben za druge mikroorganzme, zato je bolj trajen. Kisline tudi ne dišijo preveč običajnim kvasovkam, zato se za pripravo kislega kruha navadno uporabljajo trpežnejše “divje” kvasovke, ki so navzoče vsepovsod – če pustiš mešanico moke in vode na sobni temperaturi, bi moral iz nje nastati pripravek za peko kislega kruha. Tak pripravek se posebej pogosto uporablja za peko rženega kruha, saj kislina zavira delovanje amilaze. Amilaza v rži je namreč bolj trdoživa od one v pšenici in je peka ne uniči dovolj učinkovito. Tako razgradnjo škroba nadaljuje tudi med peko (visoka temperatura njeno delovanje celo pospeši) in pokvari strukturo kruha, ki jo zagotavlja škrob.

Ker se precej navdušujem nad kruhom in poleg tega rad pokušam nova jedila, sem se kajpak lotil raziskovanja tukajšnjih kruhov. Kadar nóvosti hrane dam prednost pred dobrostjo, me Jelka včasih kritizira, a tokrat sem edina žrtev čudnih kruhov sam. Zaenkrat sem si privoščil tele:

  • mecklenburger landbrot – precej ržen, posut z rženimi kosmiči, dokaj kisel, ne prav dober;
  • mischbrot – dokaj črn (najbrž zaradi rži), nekoliko kisel, sprejemljiv;
  • ostseebrot – pšenično-koruzen, ni kisel, precej dober;
  • weizenbrot – pšeničen (weizen je pšenica), ni kisel, kar užiten (prav navdušujoč pa ne – celo navaden pšenični kruh jim uspe zašuštrati);
  • urbrot – precej ržen, nekoliko kisel, ne prav dober;
  • roggen-zwilling – zelo ržen (roggen je rž), zelo kisel, nič kaj dober;
  • hanseaten brot – zelo črn (najbrž zaradi rži), vsebuje semenke, posut z ovsenimi kosmiči, začuda zelo blago kisel, sprejemljiv;
  • feinbrot – rahlo črn, malček kisel, kar užiten;
  • korn an korn – zelo črn (najbrž zaradi rži), posut z nečim nedoločljivim, dokaj kisel, ne prav dober;
  • dinkel vollkornbrot – precej črn (tokrat za spremembo zaradi pire – dinkel je namreč pira), znotraj in zunaj ima sončnična semena, nekoliko kisel, sprejemljiv;
  • warnemünder – nekaj takega kot korn an korn;
  • dinkel plus – blago črn, komaj kaj kisel, precej dober (žal pa tudi precej drag);
  • kraftkornbrot – blago črn, posut s semeni in ovsenimi kosmiči, malček kisel, kar dober.

Mislim, da je tole kar zadovoljiv vzorec. Gotovo bom pokusil še kak kruh, bom pa verjetno začel kupovati pretežno ostseebrot, saj je – kljub bogastvu izbire – edini, ki mi je res všeč.

Hanseaten brot
Hanseaten brot

Dopolnilo:
Dodal sem še feinbrot. Morda bom – predvsem za lastno evidenco – v prihodnje dopisal še kakega.

Še eno dopolnilo:
Res sem dopisal še nekaj kruhov, med drugim tudi dinkel plus, ki je najboljši do zdaj odkriti.

Sneg

Ponoči je kar krepko snežilo (rekel bi, da je zapadlo dobrih 20 cm snega). Dopoldne je grdo pihalo (se mi zdi, da na mojem koncu mesta ob dopoldnevih to rado počne), potlej se je pa veter umiril in sem sklenil, da grem v pomorski muzej. Najprej sem moral izpod snega odkopati avto. Ko mi je to uspelo, sem se brez resnejših težav odpeljal – v nasprotju z nekim drugim stanovalcem mojega bloka, ki je, preden je dosegel cesto, dvakrat obtičal. Nato sem po nespluženih cestah, na katerih je bilo vse polno peščev (ceste so bile vsaj zvožene, pločniki pa niti to ne), prinavigiral do muzeja. Za katerega se je izkazalo, da je zaprt – kot še marsikaj v mestu (recimo pol trgovin). Očitno je Rostočane tale sneg krepko spravil iz tira. Nisem bil pa edini bizgec, ki je danes hotel v pomorski muzej – tam sem srečal še en starejši par z enakimi nakanami.

No, tačas, ko sem ugotavljal, da Rostock danes obratuje samo na pol, se je pokazalo sonce, tako da sem se odpeljal v Warnemünde. Warnemünde je poln parkirišč in garažnih hiš, počitniških stanovanj, trgovin in restavracij – zelo letovišek skratka. Sicer je videti kar prikupen in tudi dokaj obljuden je bil – očitno mraz, sneg in svinjski veter z morja niso odvrnili sprehajalcev. Par se jih je po mestu podalo kar s smučkami.

Na poti sem srečal konvoj kakih 20 policijskih avtov, ki so se peljali proti mestnemu središču. Sklepal sem, da gredo krotit nogometne navijače, vendar sem zvečer prebral, da je bila tekma zaradi slabega vremena odpovedana. V novički so zapisali, da je ponoči zapadlo 30 cm snega in da je veter ponekod nanesel dvometrske zamete. Očitno sneg pride do živega celo najpomembnejši postranski stvari.

Moj avto - snežak
Moj avto - snežak
Tale prostrana bela reč je reka Warnow.
Tale prostrana bela reč je reka Warnow.

Naj tule postrežem z eno etimološko razlago. Ime Rostock izhaja iz slovanske besede raztok, ki pomeni razširitev reke, in sicer Warnowa, ki drugače ni posebej imenitna reka, v tole dokaj široko reč na sliki. Rostock namreč leži ravno na točki, kjer se Warnow razširi. Warnemünde pa leži ob ustju Warnowa in njegovo ime pomeni točno to – ustje Warnowa.

Plaža pozimi
Plaža pozimi

Žogobrc dela zgago

Središče Rostocka sem si v glavnem že ogledal (slike bodo), nekaj reči mi je pa vendarle ostalo, med drugim fotografiranje univerzitetnih zgradb v kampusu, ki so precej kul. To sem nameraval postoriti to soboto, pa bom raje preložil. V soboto bo namreč nogometna tekma med lokalnim klubom Hansa (to je sicer ime za zvezo severnoevropskih mest v poznjem srednjem veku, ki ga v teh krajih pogosto srečuješ) in Union Berlin. Stadion je blizu kampusa, in ker se pričakujejo horde nogometnih navdušencev, tudi huliganske sorte, bo menda na tem koncu mrgolelo policije, ki te utegne legitimirati in ti nasploh greniti življenje. Tudi na javni promet tekma predvidoma ne bo vplivala blagodejno. Če bo vreme lepo, bom šel raje pogledat obmorski podaljšek Rostocka Warnemünde, sicer pa pomorski muzej.

Vreme v Rostocku

… je mizerno. Rekli so mi, da so tu zime mile in da snega v glavnem ni. No, tisti teden, ko sem prispel, je snežilo. Potlej je bilo ves čas oblačno in do preteklega vikenda sonca sploh uzrl nisem. Za vikend so se pa vremena zjasnila, a je zjasnitev s sabo prinesla strašen mraz – včeraj zjutraj je bilo -16 stopinj. Danes pa spet sneži. Hvala lepa za tako milo zimo.

Lov na stanovanje

Eden od problemov selitve na Nemško je bil kajpak bivališče. Ne samo zato, ker je nekje pač treba bivati, ampak tudi zato, ker sem za urejanje razne birokracije (ki je neznanska in bo deležna lastnega zapisa) čim prej potreboval naslov. Delodajalec mi je svetoval, naj se pozanimam v nekakšnem domu za tuje goste, ki ga ima tukajšnja univerza. Eden od mojih sodelavcev tam živi in pravi, da je v redu. Vendar se je izkazalo, da je dom zaseden in da me lahko kvečjemu postavijo v vrsto, v kateri bom čakal neznano dolgo. So mi pa dali nekaj dodatnih naslovov, kamor naj se obrnem, in kajpak je tudi na internetu moč najti kopico strani z oglasi za najemniška stanovanja. In tako sem se lotil iskanja.

Kmalu sem prišel do naslednjih spoznanj, od katerih mi nobeno ni bilo preveč všeč:

  1. Za najem stanovanja je nujno govoriti nemško – in to po telefonu. Kar se tiče nemščine, je razlog ta, da angleško tu govori bolj malo ljudi. Da bi kdo imel spletno stran v angleščini, se pa sploh ne zgodi (mislim, da sem našel samo eno izjemo). Kar se tiče telefona, je pa tako. Spletne strani z oglasi sicer nudijo elektronsko komunikacjo z oglaševalci in nepremičninski posredniki imajo kajpak tudi elektronske naslove. Vendar poizkusi elektronske komunikacije v glavnem naletijo na gluha ušesa, celo če se človek potrudi in s pomočjo Google Translata spiše sporočilo v nemščini. Tako sem v Sloveniji rekrutiral sodelavca, ki obvlada nemščino, v Nemčiji kajpak tudi, na koncu sem se pa za silo sporazumel že sam (srednješolska nemščina in dovolj pogovorov o eni in isti stvari sta naredila svoje).
  2. V Nemčiji se stanovanja pretežno najemajo neopremljena in to za več let (kar je kajpak povezano – za kratek čas pač ne postavljaš v stanovanje lastnega pohištva). Seveda pa je bilo to zame jako sitno, saj sem želel opremljeno stanovanje za eno leto. In da bi mi življenje še malce otežili, smotani Nemci v oglase pogosto ne napišejo, ali je stanovanje opremljeno. Mislim, da so tista, kjer o tem nič ne piše, neopremljena, povsem prepričan pa kajpak nisem. Precej tu pomagajo slike – če je na sliki prazna soba, pač veš, da je stanovanje neopremljeno.
  3. Skoraj vse opremljena stanovanje se dajejo v najem prek nepremičninskih posrednikov. Ti zajedalci si za svoje storitve pri enoletnem najemu ponavadi zaračunajo dve mesečni najemnini, kar pomeni, da najem podražijo za mastnih 16,7 %. Nekateri iz prijaznosti do strank (tako vsaj pravijo) v najemnino vključijo vse dodatne stroške, kar morda res pripomore k preglednosti, vendar – glej no glej – tudi dvigne provizijo.
  4. V mnogih manjših stanovanjih lahko biva samo en človek. V nekaterih zato, ker imajo pač posteljo samo za enega, v nekaterih pa se s slik celo razbere, da imajo posteljo za dva, vendar v oglasu piše, da so namenjena enemu. Tudi to mi kajpak ni nič dišalo, saj upam, da bo za nekaj časa k meni prišla tudi Jelka z otrokom. Pa celo če bo prišla le na krajši obisk, bo nekje morala spati.

Kajpak sem si želel stanovanje, od koder bi v službo lahko hodil peš. S precej truda sem enega takega tudi našel in se že iz Slovenije dogovoril za ogled. Ogled je razkril, da stanovanje ni ravno v čudovitem stanju, pa tudi posebej poceni ni bilo (med drugim zaradi posredniške provizije), ampak bilo je še najboljša možnost, zato sem se odločil, da ga najamem. No, pa so mi naslednji dan sporočili, da me ne marajo: motilo jih je, da bi ga najel samo ze eno leto (čeprav je bilo v oglasu predstavljeno kot rešitev za krajši čas) in da bi v njem nekaj časa utegnilo živeti več ljudi (stanovanje meri 50 m2 in ima dvojno posteljo). Bes jih lopi!

Tako sem se spet divje vrgel v pregledovanje oglasov, a česa bližnjega kratko malo ni bilo mogoče najti. Na koncu sem pristal tule. Gre za nekakšen stanovanjski hotel, kar pomeni, da ključ puščaš v recepciji, da ti stanovanje čistijo in da ti menjajo posteljnino in brisače. Slednje dvoje je pravzaprav fino, sploh glede na to, da je cena povsem primerljiva z običajnimi najemniškimi stanovanji. Bivališče je kakih 7 km od službe, kar pomeni, da se moram zdajle voziti z avtom ali vlakom, ko se otopli, bo pa najbrž šlo s kolesom. Na začetku sem uporabljal avto, prejšnji teden sem se vozil pa z vlakom in sem zaenkrat neodločen, kaj mi je bolj všeč – pri službi je malo sitno najti parkirišče, vlak pa zaradi pešačenja na postajo in z nje vzame nekaj več časa, pa tudi prav poceni ni (mesečna vozovnica velja slabih 50 EUR). Je pa lokacija ugodna zaradi bližine spodobnih trgovin, pekarne, lekarne in pošte. Samo stanovanje je opremljeno dokaj ceneno, vendar je oprema vsaj v solidnem stanju. Pa nobenih težav ne bo, če bosta tu kdaj živela še Jelka in otrok. In osebje je precej prijazno, ker je bilo sploh koristno, ko sem s svojo polomljeno nemščino stanovanje najemal.

Moje bivališče od zunaj
Moje bivališče od zunaj
Dnevna soba / spalnica
Dnevna soba / spalnica (Druga postelja je desno od fotografa.)
Kuhinja
Kuhinja, ki je (bila) opremljena jako klavrno - o tem morda še kdaj potarnam

Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.

Pred mano je zanimivo leto

Prvi razlog za zanimivost je, da ga bom pretežno preživel v Nemčiji. Na Institutu namreč velja pravilo, da moraš za napredovanje v prvi resen znanstveni naziv (to je tak, v katerega ne napreduješ samodejno, ampak dejansko presojajo, ali si zanj primeren) vsaj devet mesecev preživeti na izpopolnjevanju v tujini. Po nekaterih razlagah mora teh devet mesecev biti celo v kosu. To pravilo gre kajpak večini tistih, ki jih zadeva (torej mladih), precej v nos, vendar o njem žal odločajo tisti, ki jih ne zadeva več (torej starejši, ki so že napredovali). Glede na to, da o svojem šefu včasih zapišem kako pikro, naj ob tej priliki povem, da se s tem pravilom ne strinja – slava mu. Včasih se je zahtevalo, da si bil v tujini samo tri mesece, tako da sem takrat, ko sem šel za štiri mesece v Kanado, mislil, da sem zahtevi zadostil. A po tistem so obdobje dvignili na šest mesecev in do takrat, ko bom lahko zaprosil za izvolitev v višji naziv, bo veljalo devet. Bržkone prej ali slej napreduješ tudi, če ne greš v tujino, a glede na to, da menda v zadnjem času celo precej tistih, ki so formalne pogoje izpolnjevali, ni bilo izvoljenih, zna to biti bolj slej kot prej. Ker izpopolnjevanje v tujini dejansko zna biti koristno in zanimivo in ker sem imel pri tem podvigu Jelkino podporo, sem se tako odločil iti. In zdaj sem v Rostocku, čisto na severu Nemčije, kjer se udinjam na Institutu za biostatistiko in informatiko v medicini in raziskavah staranja. O podrobnostih mojega dela tu pa kdaj drugič.

Drugi razlog za zanimivost je morebiti še nekoliko tehtnejši od prvega: enkrat maja naj bi postal oče. Glede na to, da sem v tujini, se čas morda ne zdi najprimernejši (in tudi načrtovala tega nisva ravno za letos), ampak tako je pač naneslo. Če bo Jelka z otrokom lahko za nekaj časa prišla v Nemčijo, se bo morda izkazalo, da je naneslo celo posrečeno, saj brez otroka pri meni ne bi imela kaj dosti početi, za otroka sem pa prepričan, da jo bo temeljito zaposlil (in nič ne dvomim, da mene tudi, kolikor ne bom v službi). Bomo videli, ko bomo videli, vi boste pa o tem brali (če bom takrat utegnil kaj napisati v blog).

Potlej je pa tu še tretja zanimivost, ki ob prvih dveh kar malo zbledi, čeprav bi se mi v običajnih okoliščinah zdela jako zanimiva. Moj najboljši prijatelj se letos namreč kani oženiti in jaz mu bom pri tem priča, kar tudi ni kar tako. Pa še en moj dobri prijatelj ima podobne nespametne nakane, vendar tam nimam kake pomembnejše vloge. Ja, dolgčas letos ne bo.