Pravkar sem spisal dva odstavka o včerajšnjem dnevu, ko sem jih hotel objaviti, se je pa mreža v konferenčnem središču odločila, da me bo zafrknila in poslala moj umotvor v digitalno onostranstvo. Zato naj zgolj objavim sliko z včerajšnje predstavitve drugega plakata in zapišem, da je bila kar uspešna.

Z Vadimom ob plakatu

Najprej moram reči, da je konferenca precej dobra. Prvi razlog za to je seveda, da so raziskave, ki so na njej predstavljene, na nivoju. Vendar je to veljalo še za kako konferenco, ki sem jo obiskal, pa je naredila slabši vtis. Drugi razlog je, da so prisotni pretežno Američani, za katere se mi zdi, da znajo narediti nekoliko nadpovprečne predstavitve, predvsem pa dobro govorijo angleško (jezik je lahko resen problem – spomnim se recimo nekega indijskega vabljenega predavatelja na ECML 2004, ki ga nisem razumel popolnoma nič). Tretji razlog pa je, da je ogromna – pri šestih vzporednih sekcijah ni tažko najti česa zanimivega. Verjetno je poslušalca laže zadovoljiti z veliko izbiro kot s kakovostjo prispevkov (dokler ta seveda ni res slaba), kajti odličen referat z nezanimivega področja je teže prebavljiv kot spodoben z zanimivega.

Včeraj je bilo odlčno vabljeno predavanje vodja zmagovalne ekipe na tekmovanju robotskih vozil, ki ga je lani organizirala DARPA. Predavanje ni bilo zelo tehnično in z znanstvenega vidika ni bilo posebej zanimivo, vendar je bilo izvrstno izpeljano in seveda je bila tema nadvse kul. Pravzaprav sem že večkrat opazil, da so bolj splošna predavanja navadno privlačnejša in bolje obiskana – so pač zabava, bolj tehnična pa delo in kot večina ljudi se tudi znanstveniki raje zabavano kot delamo.

V avli ima stojnice nekaj podjetij, ki si želijo sodelovati s takimi, kot smo mi, in nas morda tudi zaposliti. Obiskovalce privabljajo s preizkušeno metodo zastonjskih svinčnikov, blokcev in tudi bolj zanimivih reči. Najbolj kul je Microsoft, ki deli penaste rakete na elastiko. Začuda kar spodobno letijo, temeljitejši preizkus bom pa opravil v kakem primernejšem okolju od Bostona. Omeniti velja tudi Yahoo, ki obiskovalce mami s čokoladami s svojim logotipom. Žal niso posebej dobre.

Včeraj sem med odmorom za kosilo opazil obiskovalko, ki si je čas krajšala s kvačkanjem.

Ne, to ni kaka tukajšnja kulinarična posebnost – tako sem naslovil tale zapis zato, ker bo govoril o več precej različnih rečeh.

Na Lufthansinem letalu na poti v Boston so me prijetno presenetili: dali so nam kovinski pribor. Je to znak popuščanja protiterorstične paranoje ali samo čuden slučaj? No, ob prihodu v ZDA kakega podobnega presenečenja ni bilo: vzeli so nam prstne odtise in nas poslikali. Sem pa na tabli, ki je pojasnjevala postopek jemanja prstnih odtisov, izvedel, da je cilj Homeland Security tudi “keeping America’s doors open”. Očitno imajo smisel za ironijo.

Boston ima na srečo podzemno železnico. Na srečo zato, ker je po mojih izkušnjah to edina oblika javnega prevoza, katere ureditev lahko tujec hitro zapopade. Bostonska je dobro označena in celo z letališče do njene prve postaje vozi brezplačen avtobus. Kul. Poleg podzemne železnice premore mesto tudi zanimivost: podzemni avtobus. Ne vem, ali je pod zemljo vsa proga, ampak odsek, kjer sem se peljal, vsekakor je.

Delavnica, na katero je bil sprejet moj prispevek, se je zgodila že včeraj. Moram reči, da sem bil z referati precej zadovoljen, plakatov pa ne morem oceniti, ker sem plakat predstavljal tudi sam, tako da sem moral stati ob njem in odgovarjati na vprašanja. Teh je bilo kar precej, kar me je veselilo. Prazaprav me je na koncu že kar pošteno bolelo grlo, kar me je veselilo malo manj, ampak sem preživel.

Na delavnici je bilo kar nekaj mojih znancev iz Edmontona (še več jih je pa na konferenci sicer), ki jih je bilo lepo spet videti. Nista mi pa najbolj dišala skupno kosilo in večerja z udeleženci delavnice, ker mi do druženja s pretežnmi neznanci ni prav dosti. Družabna plat je nekaj, kar mi pri nasploh konferencah ne ugaja, vendar v znanosti ni nepomembna, zato pač ugriznem v kislo jabolko.

Kot da dan ne bi bil že dovolj naporen (sploh glede na to, me je mučila – in me še muči – časovna razlika), smo zvečer imeli sestanek z Vadimom in Islandcema, s katerima naj bi spisali članek. Islandca sta poročala o svojih rezultatih, ki zaenkrat niso ravno navdušujoči, vendar je dovolj prostora za izboljšave. Jaz sem pa poročal o svojih, ki so se vsem zdeli precej dobri, le na nekoliko pomanjkljiv način so pridobljeni – upajmo, da bodo pridobljeni na pravilen način enako dobri. Zmenili smo se, kako naprej, in prav mika me lotiti se dela. Hudič je le, da ob pisanju doktorata, ki je v načrtu za preostanek letošnjega leta, za tele raziskave ne bo dosti časa – sploh ker moj šef za zadevo bržkone ne bo imel posebnega posluha.

Od leve proti desni: jaz, Yngvi, Vadim in Sverrir po sestankovanju