Disclaimer: glede na to, da sem tu le obiskovalec, napisano morda ni povsem točno. Vse primerjave s FRI se nanašajo na čas, ko sem tam študiral (vštevši predavanja podiplomskega študija 1997-2004). Bolj podrobem opis študija v ZDA (kjer so razmere podobne kot v Kanadi) in predvsem prijave nanj se najde tule, pa tudi Crni ima včasih kaj povedati na to temo.

Tule v Kanadi imam občutek, da je študij naravnan tako, da bi študente čim več naučil. Kar je seveda zelo naravno, saj točno temu študij služi, vendar na FRI ni čisto tako. Naj pojasnim. V Kanadi imajo študentje poleg seminarskih nalog in kolokvijev, ki niso tako redki tudi pri nas, pogosto razne tedenske obveznosti, predvsem domače naloge, ki zahtevajo uporabo naučenega v praksi (saj ne da tega ne bi bilo tudi pri kakem predmetu tudi na FRI, ampak tam je to izjema, v Kanadi pa pravilo). V laboratoriju večkrat vidim ljudi, ki te reči programirajo pozno v noč. Seveda so tedenske obveznosti nadležne, vendar te primorajo, da delaš sproti in da narediš tudi kaj praktičnega. Iz izkušenj vem, da teorijo, ki se jo naučiš teden pred izpitom, hitro pozabiš, ko moraš kasneje kaj, o čemer si se učil, dejansko uporabiti, pa bentiš. Kajpada je tak način dela bolj naporen tako za študente kot tudi za profesorje in asistente, ampak nekako dvomim, da ga pri nas nimamo zaradi obzirnosti do študentov. Bolj verjetna razlaga se mi zdi, da si mnogi profesorji nič kaj radi ne naložijo več dela, kot je nujno. Študentje pa iz očitnih razlogov ne ugovarjajo, čeprav bi morali. Saj jaz za časa študija tudi ne bi bil vesel, če bi mi naprtili tovrstne dodatne obveznosti, vendar zdaj vidim, da bi bile koristne.

Na podiplomskem študiju so stvari zelo podobne, le da kolegi pravijo, da ga profesorji obravnavajo še bolj resno od dodiplomskega. In študente dejansko pripravljajo na raziskovalno delo: pri nekaterih predmetih seminarske naloge oddajajo v obliki člankov, ki jih potem tudi recenzirajo – kot na kaki konferenci. Primerjava s FRI je porazna: tam so nekateri (obvezni!) predmeti zgolj ponovitev dodiplomskih, izbirnih je pa čisto preveč, tako da zaradi premajhnega števila slušateljev predavanj pri večini itak ni.

Zagnanost profesorjev se kaže tudi drugje. Na tedenskih umetnointeligenčnih seminarjih včasih predstavljajo svoje delo, da bi pridobili študente za sodelovanje pri raziskavah ter da bi pri njih delali magisterije in doktorate. Ko je imel tovrstno predstavitev Vadim, se je stvar začela z zelo privlačno animacijo enot, ki se preganjajo po zemljevidu (ob spremljavi glasbe Johna Williamsa), nato je opisal svoje delo, na koncu pa je povedal, koliko objav lahko študentje pričakujejo, če bo on njihov mentor, in koliko njegovih preteklih študentov je uspelo dobiti neko očitno precej zaželeno štipendjo (večina). Največ, kar sem videl na FRI, je kak neugleden plakat s temami diplomskih nalog.

Gotovo tudi v Kanadi marsikaj ni v redu, ampak vtis, ki sem ga dobil v štirih mesecih, ki sem jih prebil tu, je precej ugoden.

Čakajoč na Vadima sem jo mahnil k frizerju. Najprej sem obiskal dva, pri katerih bi na vrsto prišel šele popoldne, potem sem pa le našel enega, ki me je bil pripravljen ostriči takoj. Salon je bil sicer videti precej zanikrn, vendar me to ni ustavilo. Povedal sem mu, da bi bil rad ostrižen bolj na kratko, in sem se v pričakovanju, da mi bo pokazal, koliko me namerava ostriči (slovenski frizerji, s katerimi sem imel do zdaj opraviti, so vedno naredili tako), usedel na stol. Možak je pa zgrabil glavorezni strojček in se neusmiljeno spravil nad moje lase. Posledica je, da so malo krajši, kot sem želel, ampak se ne sekiram preveč – bodo že zrasli.

Dopolnilo:
Kolegica pravi, da je frizura v redu. In da sem zdaj podoben Vadimu.

Očitno je tržnica priljubljeno zbirališče edmontonskih protesnikov. Prejšnjo soboto sem tam videl skupino babnic, ki so protestirale proti nošenju krzna. In če bi bil jih motil denimo lov na redke živali, bi jih človek še podprl: konec koncev je svet res (malenkost) revnejši, če zaradi krzna iztrebijo, kaj pa vem, sibirske podlasice (to je samo primer – pojma nimam, ali so sibirske podlasice res ogrožene, če sploh obstajajo). Ampak babnice je motilo predvsem pasje krzno, ki da ga menda radi prodajajo podli Kitajci. Seveda, laže je naslikati, kako grozno je pobijanje ljubkih psičkov, kot nekih obskurnih sibirskih podlasic. Ampak vzreja psov za krzno se mi zdi ravno toliko problematična kot vzreja katerihkoli drugih živali za zakol – čisto nič.

Protest proti krznu

To soboto so pa protestirali Kitajci in sicer proti kitajski komunistični partiji. Protest je očividno organiziral Epoch Times, mednarodni časopis, ki poroča predvsem o Kitajski in je precej sovražno nastrojen proti njenemu režimu (menda včasih tudi za ceno objektivnosti). Šli so se nekakšno štafetno gladovno stavko. Kaj točno to pomeni, ne vem, ampak verjetno nekaj časa strada eden, nekaj časa drugi. Kar je najbrž kar pametno, ker se partija na stavko bržkone požvižga in bi jih gladko pustila umreti od lakote. Sploh se je vsa zadeva zdela precej donkihotovska, čeprav se moram načeloma strinjati, da je kitajska komunistična partija ustanova, ki si zasluži protest.

Protest proti kitajski komunistični partiji

Včeraj sem šel še enkrat v središče mesta. Pred časom sem bil namreč od daleč opazil neko precej impresivno cerkev, a ker se je že nočilo in sem bil utrujen, sem ogled odložil. Izkazalo se je, da je to ukrajinska katoliška cerkev (kar me je presenetilo – od Ukrajincev bi pričakoval pravoslavno, pa tudi videti je takšna). V bližini sem pa našel še eno zanimivost.

 
Ukrajinska katoliška cerkev

Hrvaška cerkev

Nato sem obiskal še živalski vrt. Na žalost je pozimi veliko živali pod streho in nekaterih ni mogoče videti, pa tudi vzdrževanje so malo zanemarili, tako da me ni posebej navdušil. In prav škandalozno se mi je zdelo, da ni bilo videti nobenih losov in bobrov.

Dvogrbi kameli

S tem mislim, da sem s turizmom v Edmontonu zaključil – ogledal sem si več ali manj vse, za kar vem, da bi utegnilo biti vredno ogleda (kajpada pa za kaj gotovo tudi ne vem). In nič prezgodaj, glede na to, da bom tu samo še en vikend. Kaj bom počel takrat, bom pa še videl, ampak upam, da mi bo uspelo ogledati si še kak kos Alberte, ki ni Edmonton.