Arhiv kategorij: Potovanja

Prehranjevanje v kampusu, tretjič

Kanada, Edmonton, Prehranjevanje

Danes je bil na sporedu Edo, japonska hitra hrana. V Edmontonu sem do zdaj videl tri njihove restavracije, menda jih imajo pa v Ameriki čez devetdeset (vendar kje drugje do zdaj še nisem naletel nanje). Sodeč po dolžini vrste je to najbolj pribljubljena restavracija v kampusu in tudi sam najbrž pri njih jem najbolj pogosto. Vsaka jed je sestavljana iz treh komponent: riža/rezancev, zelenjave in mesa (piščanca, govedine, svinjine ali rakcev), ki je včasih zmešano še s čim, recimo z gobami. Nespektakularno, a zelo užitno – in v primerjavi z denimo Subwayevimi sendviči je to bolj ‘pravo’ kosilo.

Več jedi je pripravljenih na način terijaki, kar pomeni pečeno v nekakšni sojini marinadi. To je v Kanadi očitno precej popularno, saj lahko v Subwayu dobiš sendvič s tovrstnim piščancem, marinado sem pa videl tudi že v trgovinah.

Merske enote v Kanadi

Kanada, Edmonton

Kanadčani k sreči niso tako smotani kot njihovi južni sosedje in ne uporabljajo milj, galon, funtov in podobnih neumnosti, ampak kilometre, litre in kilograme kot večina civiliziranega sveta. Desetiške enote so začeli uvajati leta 1970. Postopek ni tekel prav gladko in je bil med drugim odvisen tudi od tega, ali so bili na oblasti konzervativci ali liberalci, ampak do danes jim je menda več ali manj uspelo. Ne pa v celoti: na letališču so mi denimo povedali v funtih, koliko prtljage smem vzeti na letalo, in o višini ljudi sem slišal govoriti v čevljih.

Članki, članki, članki

Delo, Kanada, Edmonton

Pisanje člankov je neizogibna nadloga tistih, ki plujemo po akademskih vodah. Saj načeloma s pisanjem člankov ni nič narobe – če nekaj odkriješ, je povsem naravno, da svetu o svojem odkritju poveš. Kot prvo bi bilo tvoje delo sicer družbeno nekoristno, kot drugo se pa ljudje radi hvalimo s svojimi dosežki. Problem je, da se raziskovalci pogosto ocenjujejo na podlagi objav, kar ima za posledico, da je pisanje člankov postalo samo sebi namen. Cilj ni več svetu povedati o svojih odkritjih, cilj je imeti čim več objav. In pri pisanju si ne prizadevaš zgolj jasno opisati svoje delo, pisanje je igra z recenzenti, v kateri jih skušaš prepričati, da je tvoje delo kul, oni te pa skušajo prepričati, da nimaš pojma (no, seveda ne vsi, ampak pri pisanju moraš imeti v mislih predvsem recenzente, ki počno prav to). Pa seveda moraš iz čim manj raziskav skovati čim več člankov, kajti če so cilj članki, so raziskave zgolj nujno zlo, ki trati tvoj čas. Tule sem zadeve sicer malo karikiral, prav daleč od resnice pa nisem bil in to mi gre na jetra. Na jetra mi gre, da je situacija taka, in na jetra mi gre, da sem to že kar nekako sprejel (čeprav konec koncev nimam kdove kakšne izbire).

Tale vikend sem končno spravil skupaj en članek, s katerem me šef že lep čas gnjavi (in ne rečam, da povsem neupravičeno). Danes sem ga poslal soavtorjema in glede na to, da sem vsaj za enega precej prepričan, da popravkov in pripomb ne bo dal prav kmalu, upam, da bom imel nekaj časa mir. Tole je že četrti članek, s katerim sem se ukvarjal tele tri mesece, ki sem jih prebil v Kanadi – in to poleg tistega, zaradi katerega sem v Kanado sploh prišel.

Zaradi besnega pisanja je turizem ta vikend žal odpadel, tako da tudi ta teden ne bo nič slik edmontonskih čudes. Kakor je že Edmonton dokaj neturističen, je vendarle tu še kar nekaj reči, ki bi si jih rad ogledal. In če mi v štirih mesecih ne bo uspelo, bom zalo slabe volje. No, en mesec časa imam še, kar ni tako malo.

Cheddar

Kanada, Edmonton, Prehranjevanje

Kanadčani so očitno veliki ljubitelji cheddarja – podobno kot njihovi južni sosedje. V trgovini, kjer kupujem živila, sem naštel kar 27 različnih! Poleg po proizvajalcu se ločijo po starosti / jakosti okusa. Pogosto so starejši bolj oranžni, vendar je videti, da oranžna barva ni lastna siru, ampak je umetno dodana: poleg tega, da tako trdi Wikipedia, se dobijo tudi čisto beli cheddarji vseh starosti. Vzorec, ki sem ga pokusil, pravi, da so najboljši srednje stari.

Kanadska televizija

Film, Kanada, Edmonton

Kanadska televizija smrdi. Problem ni program – seveda je slab, ampak to bržkone velja za vse televizije. Če bi se mi ljubilo poiskati spored, bi gotovo našel podobno (majhno) število zanimivih oddaj kot na kaki drugi televiziji. Ampak reklame! Groza! Po mojem se reklame vrtijo približno četrtino časa in se navadno pojavljajo enkrat na 10 minut. Pa skoraj vse so obupno slabe in nemalo jih imaš priložnost videti po desetkrat na večer. Da ne omenjam, s kakšno množico opozoril so nekatere opramljene – mi smo z “O morebitnih stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.” pravi amaterji. Najhujši primer je bila reklama za uspavalne tablete, kjer so večino časa porabili za razlaganje, da imajo lahko stranske učinke, da jih ne uživaj skupaj s tem in onim, pa da lahko z njimi postanaš zasvojen … Po tistem bi se človeku še strihnin zdel manj škodljiv. Drug posebej butast primer je bila pa reklama za daljinsko vodene avtomobilčke: da jih je potrebno sestaviti, da se dodatki prodajajo posebej in da baterije niso vključene. Dobro, da niso povedali, da stanovanja tudi ne dobiš zraven – konec koncev so ga v reklami pokazali in kdo bi lahko mislil, da je priloženo.

Edina zares kul zadeva, ki sem jo videl, je risanka American Dad. Kaže družinsko življenje zagnanega agenta CIE (tole sklanjanje kratic …), ki občasno ustreli gozeč toaster, sinu pomaga na šolskih volitvah s podtikanjem nečednosti tekmecom in nasploh rad v zasebnem življenju uporablja bolj umazane prijeme svojega poklica. Ko pridem domov, bom tole vsekakor snel z interneta (tule mi pa zlobni protipožarni zid brani).

Kanadčani so volili

Kanada, Edmonton

Včeraj so bile v Kanadi parlamentarne voltive. Po dolgoletni vladavini liberalcev so tokrat zmagali konzervativci (sicer ne z absolutno večino, a vendarle). Sodelavci v laboratoriju niso navdušeni (kar je od študentov nekako pričakovati), sicer je pa Alberta očitno zakrknjeno konzervativna, saj so konzervativci dobili prav vse tukajšnje sedeže.

Ob tej priliki sem ugotovil, da imajo v Kanadi kar nekaj zanimivih strank. Poleg komunistične kar tako imajo za posebej zagnane komuniste tudi marksistično-leninistično, ki je od prve kar trikrat bolj popularna. Dobila je celo nekaj glasov več kot marihuanska stranka (ja, tudi to imajo). Neko pripadnico komunistične stranke sem pred nekaj dnevi po televiziji slišal povsem resno razlagati, da je njihov dolgoročni cilj uvedba socializma v Kanadi. Hm. Očividno najmanj priljubljena stranka, Animal alliance environment voters party of Canada (tegale ne bom poizkušal prevesti), si je pa priborila celih 72 glasov od slabih 15 milijonov. Bravo.

Med strankami, ki ne delujejo na zvezni ravni, je bržkone najbolj zabavna seksualna stranka, ki je celo imela nekaj kandidatov na provincialnih volitvah, ampak ni bil nihče od njih izvoljen. Mogoče bi morali naslednjič razmisliti o kaki taki kandidatki, kot so jo Kalifornijci imeli na volitvah za guvernerja. Med neregistriranimi strankami pa sploh ne manjka cvetk.

Ob temle se slovensko politično prizorišče zdi kar nekam pusto. Mogoče pa jokerjevci nekoč vendarle ustanovijo Stranko slovenske erekcije?

Prerelease Guildpacta

Kanada, Edmonton, MTG

… na katerem Mitja nalomi Kanadčane, zasede drugo mesto in si prisluži 28 boostrov. Vsekakor zelo zadovoljivo, sploh za nekoga, ki o limitedu pravzaprav nima kaj dosti pojma.

Prerelease se je odvijal v nekem hotelu bogu za ritjo, pa še prejšnji dan sem v laboratoriju (kjer imam dostop do interneta) pozabil raziskati, s katerim avtobusom se pride tja, tako da sem dan začel z enournim sprehodom do prizorišča. Tam je bila zbrana množica kakih 100 ljudi, ki je čez dan še narasla. In zakaj narasla? Pri nas je prerelease en sealed, tu so pa že začeli z dvema vzporednima, poleg tega so se pa po par urah začeli booster drafti, ki so jih organizirali, kolikor je bilo zanimanja (in bilo ga je precej), ter sealed two-headed giant.

Karte, ki sem jih dobil, so bile zelo solidne, ne pa ravno spektakularne. Sestavil sem zeleno-rdeče-bel kupček. Še najbliže bombi je bil brightflame, ki je pa kar malo predrag in sem ga v celem dnevu uspel igrati samo enkrat. Verjetno najbolje so mi služili dva Gruul in en Boros guildmagi ter oathsworn giant. Igral sem tudi z rdečim in zelenim magemarkom ter še dvema aurama, kar se mi je obneslo kar dobro, sploh ker nasprotniki magemarkov niso bili vajeni in so nekajkrat pozabili, da učinkujejo na vsa bitja z aurami.

Potožil sem že, da znajo kanadski magicaši biti dokaj neprijetni, vendar sem imel tokrat kar srečo. Zoprn je bil le zadnji nasprotnik (v šestem krogu – po švicarskem delu je bilo tekmovanja namreč konec). Glede na to, da sem ga pred igro slišal razlagati, da se je uvrstil med prvih osem na državnem prvenstvu in da je kvalificiran za naslednji pro tour, je bil očitno nekakšen kanadski pro. Slab vtis je naredil že na pogled (vsaj name), ker je bil oblečen v črno in ovešen z kupom verižic, ki so bile že bolj verige, poleg tega pa je uporabljal neke nagravžne ovitke za karte z mrtvaškimi glavami. Dokler mu je šlo dobro (prvo igro je zmagal), se je obnašal čisto kulturno, ko je začel izgubljati, je bilo pa precej očitno, da se mu zdi za malo, da ga tepe en neznan tip s čudnim imenom. Med tretjo igro je sodnika vprašal, kdaj bo potekel čas, in sodnik je odvrnil, da “about now”. In ko je postalo jasno, da bom v četrti dodatni potezi zmagal, je spet poklical sodnika in ga skušal prepričati, da mogoče je pa vendarle čas potekel malo prej in da bi se morala igra končati, preden bi on izgubil. No, sodnik se k sreči ni dal. Med čakanjem na nagrade sem ga potem še večkrat slišal pritoževati se prijateljem, kakšna zla usoda ga je dolotela. Bes ga lopi.

Tekmovanje se je končalo s še enim eonurnim sprehodom, ki mu je sledila oblina večerja. Brihtno sem se bil namreč pozabil oskrbeti s hrano in sem tako cel dan stradal. Hja, očitno me je Bračič ravadil z odmori za kosilo in naročanjem pic.

Odpiralni časi

Kanada, Edmonton

Odpiralni časi v Kanadi so mi všeč. Trgovina, kjer kupujem živila, je odprta v petek in svetek 6:00-24:00 (vsekakor bolj simpatično od tega, kar me povečini čaka po vrnitvi v domovino). Pošta je odprta do 22:00 (v naši vasi je do 18:00 in glede na to, da imam navado iz službe hoditi precej pozno, jo pogosto zamudim). So v Kanadi te reči urejene bolj pametno kot pri nas? So Kanadčani gnili kapitalisti? Morda, prav gotovo smo pa Slovenci bedaki, da smo izglasovali to neumnost o nedeljski zaprtosti trgovin. Tristo kosmatih, saj kupcu vendar ne more biti v interesu, da so trgovine zaprte – in večina nas je kupcev! (Pa še prodajalcem bi nedeljska zaprtost trgovin znala ne biti v interesu, vendar za kako tehtno sodbo o tem nisem kvalificiran.)

Še en sumljiv tip

Kanada, Edmonton

Očitno me mora poleg vlomilcev skrbeti tudi stanodajalčev brat. Včeraj sem izvedel, da ima Ian (tako je stanodajalcu ime) brata, ki menda ni čisto pri pravi in ima prikupno navado družinskim članom pisati obscena in žaljiva pisma. Menda bi se znalo zgoditi, da bi brskal po Ianovem nabiralniku in tako izvedel, da v hiši živim tudi jaz (ker včasih dobim kako pošto). Brskanju po nabiralniku pa naj bi botrovala nedavna smrt njunega očeta in bratovo zanimanje za to, kaj je kdo dedoval (sklepam, da sam ni prav dosti). Ian me je posvaril, da bi se v tem primeru lahko pripetilo, da bi tudi meni pisal – po vsej verjetnosti kaj zoprnega. Navdušen sem.