Arhiv kategorij: Potovanja

Kaj počnem v Kanadi

To me je nekdo pobaral v komentarju in morebiti je res na mestu, da bralcem (vsem trem) zaupam, kaj me je pozimi gnalo v mrzlo Kanado (ki trenutno sicer sploh ni tako mrzla, vendar je to bolj srečno naključje kot kaj drugega).

Takole je bilo. V Kanadi živi en Vadim. Ta Vadim je eden redkih raziskovalcev, ki se ukvarja z istim obskurnim področjem kot jaz: preiskovalno patologijo (ki je, preprosto rečeno, pojav, da več preiskovanja da slabše rezultate). In ker se mi je zdelo, da bi mojim raziskavam utegnilo biti v prid sodelovanje s kom takim, sem jo pač mahnil v Kanado. Potlej so pa tu še dodatne koristi, kot je to, da je vse skupaj zanimiva nova izkušnja, in da imam tu malo več miru za delo kot doma.

Trenutno kaže, da moj podvig dejansko bo koristen. Raziskave kar lepo napredujejo in čez dober mesec bova z Vadimom o njih spisala članek. Ki ga bodo potlej sprejeli na konferenco AAAI 2005, postala bova slavna in najeti bova morala telesne stražarje, da bodo odganjali oboževalke. Ali pa naju bodo recenzentje spljuvali, nihče naju ne bo maral in na stara leta se bova otepala z revščino. Kakršnakoli pa že moja usoda bo, boste tule izvedeli vse o njej.

Letalski muzej

Spet je na vrsti je poročilo o mojih turističnih podvigih zadnji vikend. Tokrat je bil na sporedu letalski muzej, ki se je izkazal za dokaj všečnega. Sicer mu malo primanjkuje prostora, pa urejen je nekoliko zmedeno, vendar se vidi, da je vzdrževan z ljubeznijo. Poleg letal je poln manjših eksponatov, od letalskih uniform in drugih predmetov vojaškega izvora do modelčkov in fotografij letal. Za večino stvari piše, kdo jih je daroval, pri letalih je pa pogosto tudi popisano, po kakšni poti so prišla v muzej: tipično se zgodba začne s kakim nesrečnim pristankom, potlej se za razbitino dolga leta nihče ne zmeni, na koncu pa jo muzej s pomočjo prostovoljnega dela obnovi (ponekod navajajo tudi do 10.000 prostovoljskih ur).

Mosquito
DeHavilland DH98 Mosquito

Voodoo
McDonnel Douglas CF-101 Voodoo

Neidentificirano letalo
Neidentificirano letalo

Ko sem bil mlajši, sem se precej zanimal za letala in sem celo prebral neko šestdelno knjižno zbirko o zgodovini letalstva (naslova se zdajle ne spomnim). Večino sem kajpada pozabil, mosquito na prvi sliki mi je pa ostal v spominu, ker je precej zanimivo letalo (podrobnosti sem kajpada pozabil, vendar mi je muzej osvežil spomin). Letalo je bilo zamišljeno kot lahek bombnik, vendar se je zaradi velike hitrosti in odlične vodljivosti uporabljalo tudi kot lovec (glede na mitraljeze in topove to očitno velja tudi za tegale na sliki). Nekaj let je bilo menda celo najhitrejše letalo v drugi svetovni vojni. In razlog? Izredno lahko je, ker je trup skoraj v celoti lesen. Kar je bilo koristno tudi zato, ker je dele lahko izdelovala pohištvena industrija in je tako za proizvodne zmogljivosti manj tekmoval z drugo vojaško opremo.

Dopolnilo:
K prvima dvema slikama sem pripisal točni imeni letal. Sicer je vprašanje, če to koga zanima, vendar sem jaz pač tak picajzlast človek, da vedno hočem, da so fotke natančno označene.

Sumljiv tip

Stanodajalec mi je telefoniral, naj bom pozoren, ker je videl nekega sumljivega tipa, ki se je smukal okrog hiše, in sumi, da naklepa vlom. Tale moj stanodajalec ima namreč tak simpatičen delavnik, da gre v službo enkrat popoldne, vrne se pa malo pred polnočjo, tako da sem zvečer v hiši sam. Pravi, da si bo še ta teden dal namestiti nekakšna dvojna vrata. Sliši se zabavno.

Dopolnilo:
Stanodajalec mi je zvečer opisal, da je okrog pol dveh ponoči slišal nekoga pod oknom govoriti nekaj o klicanju 911. Seveda je pogledal ven in ko je možak pod oknom to opazil, jo je jadrno odkuril. Nič ne rečem, res zveni sumljivo.

Kanadska predvolilna burka

Dramatis personae
Novinar (antipatičen tip z oglato faco)
Liberalec (malo pokvarjen, malo neučinkovit, vsekakor pa že dolgo na oblasti – nekaj takega kot do pred nedavnim naš LDS)
Konzervativec (precej pokvarjen, tipičen gnili kapitalist)
Demokrat (rad sadi rožice, zdi se, da ga oblast še ni preveč umazala)
Quebečan (ima zoprn francoski naglas, zanima ga zgolj neodvisnost Quebeca)

Novinar: Kako komentirate nedavni vladni škandal (jaz seveda pojma nimam, za kaj je šlo)?
Konzervativec: Nič ne bom rekel, naj to raziščejo ustrezni organi, ampak tu gotovo nekaj smrdi.
Quebečan (z zoprnim francoskim naglasom): Vsekakor, najbrž je nekaj gnilega. Ampak tudi če samo smrdi, je to slabo. Bi se pa jaz raje pogovarjal o neodvisnosti Quebeca.
Demokrat: Ah, morala oblastnikov je dandanes čisto na psu. Mi se bomo borili za najvišje etične standarde, zato volite nas.
Liberalec: Sama natolcevanja. Vi, Mr. Konzervativec, pa bodite tiho. Rekli ste, da boste naredili to, ono, tretje in četrto, pa niste naredili nič. Pa vaše ladje plujejo pod tujimi zastavam, da se izognete kanadskim davkom.
Kozervativec: Uh, saj sem naredil. Pol četrtega sem naredil. In jaz si le prizadevam, da bi kanadska podjetje delovala mednarodno.
Novinar: Kaj pa socialne vrednote?
Demokrat: Mi se borimo za kanadske delovne družine, za otroke, za starejše, mi smo socialni, da bolj ne bi mogli biti, zato volite nas.
Quebečan (z zoprnim francoskim naglasom): Sociala v Quebecu je odlična. Dajmo se raje pogovarjati o neodvisnosti Quebeca.
Konzervativec: Seveda, seveda, socialne vrednote so fajn.
Liberalec: Mr. Konzervativec, vi nimate kaj govoriti o vrednotah. Simpatizirate z ZDA, Kanada se vam zdi drugorazredna.
Konzervativec: Jaz sem velik domoljub!
Liberalec: Lahko zanikate, da ste rekli reči, o katerih sem govoril?
Konzervativec: Hmmm.
Demokrat: Mr. Konzervativec, Mr. Liberalec, kaj se prepirata, ko pa itak glasujeta za iste reči.
Novinar: Kaj pa davki? Nekateri ste predlagali davčne spremembe.
Demokrat: Mi bomo uvedli pravične davke. Zaplujte z nami v lepši jutri!
Konzervativec: Mi bomo znižali ta-in-ta davek (neka kratica, za katero kajpada ne vem, kaj pomeni). Ta davek plačujejo vsi, tako da bo to koristilo vsem!
Demokrat: Mr. Konzervativec, sicer nameravate pobrati n CAD manj tega-in-tega davka, vendar tudi nameravate pobrati m CAD več nekega drugega davka, pri čemer je m > n.
Quebečan (z zoprnim francoskim naglasom): Davki so sitna reč. Bi se zdaj že lahko začeli pogovarjati o neodvisnosti Quebeca?
Liberalec: Naše davčne olajšave so namenjene družinam, starejšim, invalidom. So zelo pravične.
Demokrat: Pa ravno prejšnji mesec sta uvedli veliko davčno olajšavo za podjetja.
Konzervativec: Ja, ja, vaša davčna zakonodaja ni kaj prida.
Liberalec: Ne! Pravična je!
Konzervativec in Demokrat: Bla bla. Ni res.
Liberalec (zaripel): Res je!

Ja, Kanadčani imajo čez kak teden volitve in jaz sem imel priliko videti predvolilno televizijsko oddajo. Bilo je še kar zabavno. Nastopajoči se niso strinjali prav o ničemer in so se neprestano med seboj napadali. Jim je pa treba priznati, da so to počeli precej uglajeno – zgornji zapis je malce (hm, pravzaprav kar precej) prirejen za večjo nazornost in slikovitost. In kar je najbolj nenavadno: ko jim je potekel čas, so nemudoma umolknili (ne vem, če je kak slovenski politik že kdaj naredil kaj takega).

Nasploh se zdi, da ljudje tu volitve jemljejo precej resno. V moji ulici že nekaj tednov vsaka druga hiša razglaša svoje politično prepričanje s tablo na trati (je pa res, da je videti, da stanujem v politično posebej osveščeni soseski). In en moj kolega že cel teden naokrog paradira s priponko (veliko!), s katero dela reklamo za nekega Andyja, ki je po vsem videzu liberalni kandidat.

Predvoline reklame
Predvolilne reklame

Kanadska državotvornost

Končno sem prišel do tega, da poročam o svojih turističnih podvigih zadnjega vikenda. Ogledal sem si albertski parlament. Malo me je presenetilo, da ga sploh imajo, ampak očitno imajo kanadske province precejšnjo samostojnost. In presenetilo me je tudi, da je na zgradbi poleg kanadske plapolala britanska zastava – čeprav me pravzaprav ne bi bilo smelo, ker sem vedel, da je Kanada članica Commonwealtha, in navsezadnje je tudi na kanadskih kovancih upodobljena britanska kraljica. V muzejčku poleg parlamenta sem se podučil, da je kraljičin predstavnik v Alberti nekakšen guverner, ki ima sicer bolj ceremonialno vlogo in se v politiko načeloma ne meša, jim jo je pa menda nekoč že zagodel, ko ni bil priden in ni hotel ceremonialno potrditi nekih zakonov. Kasneje sem celo ugotovil, da je Kanada ustavna monarhija pod britansko kraljico.

Zanimivo je, da parlament od vsega, kar sem videl v Edmontonu, najbolj daje vtis, da pričakuje obiskovalce: muzej je odprt tudi pozimi, imajo prodajalno spominkov in na voljo je kup prospektov (o parlamentu, Edmontonu in Alberti). Verjetno bi temu lahko rekli državotvorno obnašanje. Pa očitno se pred zgradbo radi slikajo mladoporočenci – tiste pol ure, ko sem se sprehajal naokrog, sem videl dva para.

Parlament
Parlament

Parlament zvečer
Parlament zvečer

Periskopi
Periskopi

Tile periskopi naj bi skozi okna v tleh osvetljevali podhod pod njimi in spodajidočim nudili razgled (oken se na sliki ne vidi). V podhodu sicer nisem bil, vendar sumim, da so bolj posrečena domislica, kot pa imajo kako hudo praktično vrednost.

In za konec še en udrihljaj po WordPressu 2.0. Gordajanje slik je zdaj možno kar iz urejevalnika objav, ampak žal ni mogoče vplivati na velikost manjših sličic (teh, ki jih v objavo vključim neposredno), privzeta velikost je pa borih 128 x 96 pikslov. Velikost mi je sicer uspelo povečati, vendar v urejevalniku zadeva ni videti najlepša, pa tudi popravljanje WordPressa ni ravno moja ambicija, sploh glede na to, da o PHPju vem bore malo. Upam, da bodo ustvarjalci WordPressa zadevo uredili, ker očitno nisem edini, ki ga to muči.

Delo v tehnični podpori

Danes so se tule na faksu pojavili oglasi za delo v tehnični podpori nekega računalniškega podjetja. Plačajo blizu 3.000 SIT na uro. Ni slabo za študentsko delo, celo za študente računalništva ne – vsaj meni Slovencu se tako zdi. Edino delavnik je bolj mizeren: 6:30-10:30, potem pa na faks.

Prehranjevanje v kampusu, drugič

Pravkar sem se vrnil z južine. Danes je bil na sporedu Subway – edina meni znana velika veriga s hitro hrano, za katero bi lahko mirne duše rekel, da je dobra, pa še pretirano nezdrava najbrž ni. Mimogrede, ob tej priliki ponosno izjavljam, da med bivanjem v Kanadi nisem zaužil še nobenega hamburgerja (hamburgerji tu sicer niso tako neizogibni kot v ZDA, so pa vseeno precej razširjeni).

Zadnjih nekaj tednov sem se že navadil, da v restavracijah ni gneče in da ni problem najti proste mize. Danes se je pa začel nov semester in gneča je bila spet neznanska.

Prehranjevanje v kampusu

V kampusu sta dva kraja, kjer se da jesti (no, mogoče je še kakšen, vendar jaz zanj ne vem): SUB (Student’s union building) in HUB (kaj to pomeni, ne vem, ampak je nekakšen mall). Skupaj nudita čez 20 (hitroprehrambenih) restavracij. Ponavadi jem v SUBu, kjer je sicer ponudba manjša, ampak je bliže. Danes sem jo pa mahnil v HUB in si privoščil južino v kitajski restavraciji. Bilo je dokaj dobro, zelo obilno in ne predrago – s pijačo vred je stalo ~1.350 SIT, kar je par stotakov manj, kot plačam v povprečju. Me je pa čudilo, da so bili vilice in noži (plastični – fuj!) na voljo na pultu, medtem ko sem moral za palčke reči posebej. Azijske restavracije vendar vedno ponudijo palčke, sploh tule, kjer jih morajo biti ljudje dokaj vajeni! No, tudi nasploh se v kampusu da čisto solidno jesti – institutske menze prav nič ne pogrešam, čeprav se mi po domači hrani sicer včasih malo toži (sploh domači domači seveda).

Zgodbe iz Narnije

Odkar se potikam po Kanadi, v knjigarnah opažam na zelo očitnih mestih razstavljeno knjižno serijo C. S. Lewisa The chronicles of Narnia. Ponavadi jo imajo v kakih treh različnih izdajah, od katerih je najnovejša opremljena s slikami iz filma (to se je dogajalo še pred premiero – očitno je bilo že vnaprej sklenjeno, da bo film uspeh). Moram priznati, da mi gredo te slike iz filma malo v nos, ker namigujejo, da je prvi film in potem knjige. Kar z ekonomskega vidika utegne čisto držati, ni pa treba, da mi je všeč. O tržnem obnašanju knjigarn priča tudi dejstvo, da nisem nikjer zapazil izdaje v eni knjigi, ki stane nekajkrat manj od onih v sedmih knjigah. No, o mojem tržnem obnašanjo pa priča dejstvo, da sem dotično izdajo kupil na Amazonu. Hja, če se mudiš v državi, kjer te Amazon ne oskubi s poštnino, bi bilo kupovati drugje potratno.

Kot rečeno, sem si za novo leto ogledal film Zgodbe iz Narnije: lev, čarovnica in omara. Ta podvig me je stal ~1.900 SIT – ja, kino je pri nas glede na Kanado kar poceni. In niti dvorana ni bila kaj posebnega (sedeži v Koloseju so denimo bolj udobni), pa še sedežni red ni bil določen (mislim, da je to tu kar pravilo). Slednje gledalce spodbuja, da gredo v dvorano čim prej, tam pa jim potem predvajajo prikolice za prihajajoče filme. In ko napoči ura za začetek filma, kajpada zavrtijo še več prikolic. No, na srečo vsaj tako daleč še niso prišli, da bi reklame vrteli med filmom (za odsotnost subliminalnih sporočil pa ne jamčim).

Knjige še nisem prebral, tako da na moje mnenje o filmu ne vpliva, sem si pa ogledal serijo iz leta 1988, ki mi ni bile preveč všeč. Glavna slaba plat serije so obupni (ampak zares obupni!) posebni učinki in tu je film – po pričakovanjih – zelo soliden. Tudi sicer mu ni mogoče očitati kakih strašnih napak, a po drugi strani tudi v nobenem pogledu ni odličen. Lik, s katerim bi se bržkone dalo narediti največ, je Edmund, vendar ni zadovoljivo predstavljen ne njegov odnos do starejšega brata in ne do čarovnice, tako da je njegovo obnašanje nekako slabo motivirano. Po mojem bi moral biti prikazan kot malce zoprn in trmoglav a vendarle ne napačen dečko, ki ima poln kufr starejšega brata in iz gole kljubovalnosti noče videti, da je čarovnica pravzaprav zlobna. Namesto tega pa naredi vtis bednika, ki družino proda za par kosov ratluka. Čarovnica, ki ji gre vloga zlobne vladarice odlično od rok, pa pri srečanju z Edmundom popolnoma pogori, saj bi moral biti prijazna in zapeljiva, je pa le slabo prikrito dalje zlobna. Ta plat se mi zdi, da je bila v seriji boljša. Še ena tema, ki ni posrečeno predstavljena, je reakcija otrok na vstop v pravljični svet. Lucy je sicer svoji starosti primerno navdušena, Susan se nekaj trudi s skepso, a me ni ravno prepričala, Peter je pa sploh obupno mlačen. In tudi Petrova preobrazba iz navadnega mladeniča v junaškega borca je privlečena za lase, čeprav priznam, da je to izpeljati težavna naloga. Me zanima, kako je uspelo Lewisu.

Kljub temu, da nad filmom nisem najbolj navdušen, pa nič ne dvomim, da mastno služi, in tudi ocena 7,5 na IMDBju priča, da se gledalci nad njm ne zmrdujejo preveč. Kar je po eni strani dobro, ker sem prepričan, da bodo naredili film po še kaki narnijski knjigi, po drugi pa slabo, ker ne bodo imeli razloga, da bi se potrudli narediti boljšega.

Še o novem letu

Eh, jaz sem en bizgec: svojemu bralstvu sem pozabil voščiti za novo leto. Torej, srečno novo leto. Pa upam, da ste si že povsem opomogli od silvestrovanja in da se naslajate nad darili.

Moram priznati, da na silvestrovo s svojim silvestrovanjem nisem bil najbolj zadovoljen. Ampak podoben občutek sem imel že velikokrat. Problem je, da hočem, da bi se takrat dogajalo kaj posebej imenitnega, pa se ponavadi ne. Kar ni presenetljivo, saj na samem dnevu ni nič pretresljivega: pač en del svetovnega prebivalstva takrat na koledarju zamenja letnico namesto zgolj dneva ali meseca. Pa kaj. In konec koncev mi ni bilo hudega: ogledal sem si prebavljiv film, uganjal sem fotografske eksperimente, šel sem se etnološko študijo Kanadčanov – čisto OK reči. Malo samotno je bilo, ampak nič bolj kot dan prej ali dan kasneje. Vsekakor sem se imel bolje, kot oni kolega, ki je bil na zabavi. Evo, zato en novoletni sklep: od silvestrovih poslej ne bom pričakoval, da bodo kaj boljša od drugih dni. Če vendarle bodo, bo to razlog za veselje, če bodo slučajno slabša, bom pa vsaj čisto upravičeno nezadovoljen.