Ko sta bili pri meni Jelka in Ajda, smo se enega od vikendov zapeljali v Hamburg. Razlog za zapeljavo je bil, da smo šli iskat kolesarsko prikolico za dete (nekaj v tem slogu, samo starejši model), ki sva jo kupila rabljeno. Nočeva se namreč odreči klatenju po svetu s kolesom in zdi se nama, da bi Ajdi vožnja v čem takem utegnila ugajati (ali je to res, bom poročal spomladi). A ker so take prikolice dokaj drage, koliko jo bomo uporabljali, je pa težko predvideti, sva izkoristila priložnost za nakup rabljene – v Nemčiji je namreč tega na voljo veliko.
Ko sva bila že ravno v Hamburgu, sva želela tudi vreči oko na mesto. Prodajalec prikolice nama je svetoval, naj greva na glavni trg, kjer imajo božično tržnico (v Nemčiji jako priljubljen pojav). Na poti sva obtičala v strašnem prometnem zastoju, ki so ga povzročali ljudje, namenjeni na nek kraj, kjer je bilo videti mnogo stojnic in drugih zabavnih reči. Ker sva imela cijazenja po polžje dovolj in ker se nama je zdelo dokaj verjetno, da je ta kraj božična tržnica, sva parkirala in si zadevo šla ogledat. Izkazalo se je, da je šlo za lunapark. V Rostocku sta lunapark in božična tržnica kar združena (v južnem, katoliškem delu Nemčije so božične tržnice bolj, hm, božične, v Rostocku je pa važno le, da je žur in veliko kuhanega vina), v Hamburgu so pa bolj specializirani. Vseeno sva se sprehodila naokoli, se zapeljala z riesenradom (za kaj drugega bo treba počakati par let, da Ajda malo zrase) in pojedla nekaj hrustljavih kroglic z vasabijem (bizarna a kar okusna reč). Pri tem je nastalo tudi par finih fotk, ki jih priobčujem.
Rügen je največji nemški otok in eno glavnih nemških letovišč. Obiskal sem ga dvakrat – z Jelko in Ajdo septembra ter s starši med njihovim obiskom oktobra (ja, zapis spet zamuja – nič novega). Oba obiska sta bila prijetna, saj je Rügen s svojimi obdrevoredenimi cestami in slikovito arhitekturo precej prijeten kraj – z Jelko sva ugotovila, da se dopustovanja na njem ne bi branila. No, načeloma vsaj – čas s primernimi temperaturami je verjetno precej kratek in obljudenost takrat velika; poleg tega je za Slovence, ki imamo pred nosom Jadran, tudi precej od rok.
Obakrat smo obiskali glavno otoško letovišče Binz, kjer sva se z Jelko čudila norim Nemcem, ki so se kopali, čeprav je bila temperatura zraka okrog 15 stopinj. Binz je prikupen kraj, poln belih letoviških zgradb z izrezljanimi balkončki, in s peščeno plažo z značilnimi pletenimi plažnimi sedeži. S starši smo obiskali tudi bližnji gradič Granitz. Njegova glavna privlačnost je slikovita zunanja podoba z visokim stolpom, katerega gradnji je menda botroval lastnikov dogovor s Švedi, da mu pripade toliko ozemlja, kot ga vidi s svojega gradu.
Ajda v vetrovki in Nemci v vodiPlažni sedežiPlažni sladoledarLetoviška arhitekturaGradič GranitzStopnišče v stolpu Granitza
Ne ravno privlačna – a zato toliko bolj zanimiva – je bližnja Prora. Tam so se nacisti malo pred drugo svetovno vojno lotili megalomanskega projekta gradnje letovišča za 20.000 arijcev. Letovišče ni bilo povsem dokončano in ni nikdar služilo svojemu prvotnemu namenu, ga je pa dolgo časa uporabljaja vzhodnonemška vojska. Priznati je treba, da arhitektura s svojo betonsko grdoto vojašnici pristoji dosti bolj kot letovišču. Danes večina zgradb sameva (in propada), nekatere pa so vendarle v uporabi: v njih je nekaj muzejev, največja diskoteka na otoku, v načrtu pa imajo tudi največji mladinski hostel v Nemčiji.
Kdo si želi semle na dopust?
Ena glavnih otoških znamenitosti so kredaste pečine, ki se spuščajo v morje, med katerimi je najbolj slavna Königsstuhl. Menda je za njihov sloves precej zaslužen romantični krajinski slikar Caspar David Friderich. Tudi moj cimr v službi ja zatrdil, da so te pečine najbolj zanimiva stvar na otoku, tako da mi je bilo kar žal, da z Jelko nisva imela časa iti tja. No, s starši nam je to potem uspelo in čeprav so pečina kar privlačne, se mi tako strašno imenitne spet niso zdele. Je bilo pa njih videnje vseeno dobrodošlo.
Nekaj snežink sem srečal že med kolesarjenjem v službo, zdajle se jih pa še več vrtinči pred oknom. Tudi nekaj avtov s pobeljenimi strehami sem zapazil.
Dopolnilo:
Zlomka, zdaj pa že kar pošteno sneži. Se bojim, da bom domov grede moral kolo naložiti na vlak.
Še eno dopolnilo:
Sneg še ne ostaja na cesti, tako da sem lahko kolesaril. Pravzaprav je popoldansko sneženje pri kolesarjenju manj nadležno kot popoldanski dež (do zdaj pogost pojav), ki me je na poti domov že večkrat namočil.
Pred dobrim tednom sta v Nemčijo spet prišli moji dekleti. Ko sem ju pobral na letališču, sem pri Ajdi najprej opazil dvoje: da je zrasla in da ne mara kaj dosti zame. Glede na to, da se dva meseca (več kot tretjino njenega življenja) nisva videla, nič od tega dvojega ni hudo presenetljivo, me pa drugo kajpak ni ravno razveselilo. Od takrat so se stvari izboljšale in z Ajdo se spet v redu razumeva – dokler z njo pravilno ravnam. Ajda za pravilno ravnanje šteje, da jo vzamem v naročje obrnjeno stran od mene, da lahko opazuje dogajanje okrog sebe. Potem mi je na voljo dvoje: da se sprehajam po stanovanju (Ajda najraje gleda Jelko in promet pod oknom) ter da ji ponujam razne predmete, ki jih navdušeno grabi in si jih tlači v usta. No, pa v kenguruja jo lahko naložim in grem z njo na sprehod. Če počnem karkoli drugega, se je do danes kaj hitro začela usajati, danes je pa izredno dobre volje in sva nekaj časa lepo sobivala na postelji, ne da bi se z njo preveč ukvarjal. Nič novega pa ni, da podmladka na noben način ne morem uspavati – poizkusi ponavadi izzovejo dretje. Uspavanje tako ostaja Jelkina domena, pa tudi njej ne gre vedno najbolje od rok (in drugih delov telesa). Ravno zdajle me je denimo nagnala tole tipkat v kuhinjo, da sta v dnevni sobi / spalnici mir in tema (iz zvokov, ki prihajajo od tam, je očitno, da ukrep ni zalegel).
Ko smo šli danes v menzo, sem videl precej ljudi, našemljenih v to ali ono – nekaj božičkov, eno bučo, neko neidentificirano zelenjavo, par vojakov … Nemški kolegi so mi povedali, da se danes začne karnevalska sezona, ki traja do konca februarja. Malce brskanja po internetu je razkrilo, da se začne 11. 11. ob 11:11 in da traja do pepelnične srede (ki je dan po pustnem torku). Kaj točno se v tem času dogaja, je odvisno od kraja, ampak do novega leta menda ne prav dosti, po novem letu imajo pa ponekod zabave, parade itd.
V bloku, kjer bivam, imamo v pritličju pralnico s kakim ducatom pralnih strojev. Ko sem se vselil, mi je ženska, ki je na recepciji ob dopoldnevih, povedala, da jo lahko uporabljam, da pa se za pranje plača (no, mislim vsaj, da mi je povedala to – pri moji bedni nemščini čisto prepričan ne morem biti). Večina pralnih strojev je zaklenjenih (njihovi vtikači za elektriko so v kovinskih škatlicah s ključavnico, ki so pritrjene na steno), tako da sem domneval, da mi bodo, ko bom hotel prati, dali ključ ali enega odklenili.
Ob vikendih in večerih, ko imam za pranje čas, se na recepciji izmenjujejo trije moški. Eden od njih mi je dejal, da se za pranje ne plača, in kajpak nisem ugovarjal. On in še eden sta mi pokazala tri pralne stroje, ki jih menda lahko uporabljam (za tretjega receptorja je videti, da o pranju ne ve ničesar). Problem je, da sta dva od teh strojev vedno zaklenjena, tretji je pa zanič – ima rahlo polomljena vrata in mizerno centrifugira. Z nekaj previdnosti se sicer da uporabiti (in to tudi počnem), vendar perilo iz njega pride mokro in nekoliko praškasto.
Ko sem šel včeraj zvečer prat, sem opazil, da na stroju, ki sem ga ponavadi uporabljal, piše “privat”. Hudič nazaj, si porečem, kaj bom pa zdaj? Hočeš nočeš sem šel na recepcijo vprašat, kaj naj storim. Možak, ki je bil tam, je šel z mano v pralnico in precej prepričano izjavil, da ta privatni stroj lahko uporabim (povedal je še nekaj drugega, a ga nisem razumel). To sem tudi storil, perilo je bilo – kot ponavadi – mokro in praškasto, na kakega besnega lastnika pralnega stroja pa k sreči nisem naletel. Upam, da bo pri tem tudi ostalo. Čez dober teden pride k meni Jelka, pa jo bom poizkusil nahecati, da bo prala ona – ko je to enkrat storila dopoldne, jo je receptorka peljala k enemu od navadno zaklenjenih pralnih strojev, pa tudi plačati ji ni bilo treba. Mogoče gre za spolno diskriminacijo.
Nedavno tega sem obiskal še zadnje izmed okoliških mest z bogato zgodovino in obilico opečnate arhitekture – Lübeck. Lübeck je bil glavno mesto Hanse (pravili so mu tudi kraljica Hanse), trgovske zveze severnoevropskih mest, ki se je na vrhuncu moči – v 14. stoletju – lahko merila z marsikatero državo (recimo v vojni je premagala Dansko). Ta pomembna vloga se mestu precej pozna, saj je bržkone najimenitnejše od do zdaj obiskanih (to sem pričakoval, zato sem ga tudi pustil za konec). Glavna znamenitost so ena izmed dvojih ohranjenih mestnih vrat, Holstenska vrata, ki res niso od muh. V njih je zgodovinski muzej, ki povečini ni nič posebnega, edino maketa mesta, kakršno je bilo v srednjem veku, je navdušujoča.
Holstenska vrataMaketa mesta
Kot je v navadi, tudi Lübeck premore glavni trg z mestno hišo in najpomembnejšo cerkvijo. Mestna hiša ima na vrhu za te kraje značilni okrasni zid. Luknji v njem naj bi pomagali, da ga ne podre veter z morja. Marijina cerkev kljub slavospevom v turističnem vodniku ni nič bolj imenitna od drugih, ki sem jih videl med bivanjem v Rostocku (najbolj všeč mi je še vedno baddoberanska). V cerkvi je – podobno kot v Rostocku – moč videti astronomsko uro. Rostoška je morda malce bolj sofisticirana, je pa lübeška bolj fotogenična.
Mestna hišaMarijina cerkevAstronomska ura
Zanimiva se mi je zdela tudi Bolnišnica sv. Duha, ki je bila ustanovljena okrog leta 1260 in naj bi bila najstarejša v Nemčiji. Služila je tudi kot dom za ostarele. Še ena zanimivost so notranja dvorišča, obdana z nizkimi stanovanjskimi zgradbami in dostopna po klavstrofobičnih hodnikih, s katerimi so v 17. stoletju reševali problem prenaseljenosti. Mesto premore tudi več muzejev, med katerimi se za pomembnejša štejeta hiši nobelovcev Thomasa Manna in Günterja Grassa, jaz pa sem raje obiskal muzej gledaliških lutk. Zbirka lutk je obsežna in raznolika, žal pa bi od nje imel več, če napisi ne bi bili le v nemščini.
Bolnišnica sv. DuhaTemnozeleni prehod, skozi katerega se pride do enega izmed stanovanjskih notranjih dvorišč (ona nizka luknja na desni)Lutka iz muzeja
Lübeck je znan po marcipanu. Trdijo, da so ga izumili, ko jim je med nekim obleganjem zmanjkalo vse hrane razen mandljev in sladkorja, a to je bržkone le zgodba (poleg tega se z izumom marcipana hvalijo v več krajih). Je pa menda lübeški precej dober, čeprav sam o tem težko sodim, ker marcipana nasploh nimam preveč rad. Še ena lübeška specialiteta je rotspon. To je iz Francije uvoženo rdeče vino (navadno bordojec), ki ga v Lübecku v sodih postarajo in nato ustekleničijo. Menda so že Napoleonovi oficirji med zasedbo mesta ugotavljali, da je rotspon boljši od domačega bordojca, po tistem pa je bil narejen tudi poizkus: nekaj sodov so pustili v Franciji, nekaj pa prepeljali v Lübeck in slednji naj bi se res izkazali za boljše. Razlog za to sicer ni znan in tudi ne vem, koliko verodostojno je bil poizkus opravljen.
Pred nekaj dnevi sta na obisk v Rostock prišli Jelka in Ajda. Ajde nisem videl samo en mesec, a ker je to obenem tretjina njenega življenja, so spremembe očitne. Bolj je spretna, navdušeno si v usta tlači roke in vse, kar ji pride podnje, pa tudi kak zvok, ki ni dretje, zna dati od sebe. Nosi se še vedno rada, a nič več leže na hrbtu – zdaj jo zanimajo samo še pokončni položaji, zvečer, ko tečnari pred spanjem (tega še ni opustila), ima pa najraje, da jo naokrog nosimo na boku.
Rostock pozna tri vrste vremena: sončno z zoprnim vetrom, oblačno z grožnjo dežja in deževno. Danes je bilo presenetljivo lepo (sončno z ne preveč vetra), tako da smo šli na izlet v botanični vrt. Najprej smo ga zgrešili in pristali v bližnjem parku, potlej smo pa le ugotovili, da to ni to, in nadaljevali z iskanjem. Po pol ure vozakanja naokoli z avtom smo se odločili parkirati pri bližnji trgovini in pot nadaljevati peš. Pri tem nas niso ovirale enosmerne ulice, tako da smo botanični vrt na koncu le našli. Tam je bilo prav prijetno – česa hudo pretresljivega sicer nismo videli, a za družinski izlet na sončen dan je kraj zelo primeren.
Osla v parku (Na to fotko je Jelka zelo ponosna in mi je naročila, da jo moram objaviti.)Ajda v svojem novem prenosnem sredstvu pri nekakšni turkmenistanski čebuli
Pred slabim mesecem se je v Predjami že petnajstič zapored zgodil Erazmov viteški turnir, bržkone največja srednjeveška prireditev pri nas. Že nekaj let sem si ga želel obiskati, ampak je bil v tistem času vedno nekdo od naju z Jelko odsoten. Letos sva bila doma oba in kjub temu, da je bil doma še nekdo tretji (namreč Ajda), sva sklenila, da si ga greva ogledat. Ker imava že tako težave zgodaj se spraviti na pot, z otrokom je pa to še težje, sva se odločila, da greva tja prejšnji dan in prespiva na bližnji turistični kmetiji. Na kmetijo sva jo primahala popoldne, se namestila v nič-posebnega sobi in si privoščila spodobno večerjo. Deloma sva jedla v izmenah, ker je Ajda hotela najino pozornost, ampak prehudo ni bilo. Po večerji sva jo nato mahnila k Predjamskemu gradu (pred katerim se je odvijal turnir), saj so se stvari začele že na predvečer glavnega dogodka.
Ko so naju pri vhodu napotili parkirat nekam po strmem, razdrapanem in ne najkrajšem makadamu, naju je malo zakrbelo, kako bova do gradu spravila voziček. A k sreči se je izkazalo, da s parkirišča do gradu pelje krajša pot, tako da sva bila kmalu tam. Priča sva bila nočnemu napadu na grad, od katerega pa nisva imela kaj dosti, saj je bilo dogajanje mizerno osvetljeno. Bolje so se videli požiralci ognja in opletalci z raznimi gorečimi zadevami, med drugim tudi meči, a me nobeni od njih niso ravno navdušili. Malce sva se še sprehodila naokoli in prisluhnila srednjeveškim glasbenikom, nato pa sva krenila nazaj, saj je bila ura pozna in pričakovala sva, da bo nekaj časa potrebnega še za prepričevanje Ajde, naj zaspi (nisva se zmotila, a je treba priznati, da je bila dokaj pridna).
Opletalec z gorečo zadevoBarvasto osvetljeni grad (barve so se menjale in učinek je bil kar privlačen)
Naslednje jutro so naju na kmetiji lepo nakrmili in napojili s sveže pomolženim mlekom, potlej pa sva krenila nazaj pred grad. Tam se prav dosti nisva razgledovala, saj sva si želela zagotoviti dobro mesto za ogled turnirja. Turnirskemu prostoru se načeloma da priti dokaj blizu, a ne z vozičkom. Vseeno sva si našla kar posrečen kraj, pa še Ajda je bila nadvse kooperativna in je spala (takrat je bila en mesec mlajša – zdaj bržkone ne bi več).
Dogajanje se je začelo z novim napadom na grad. Gospodarja gradu Erazma je v imenu avstrijskega cesarja napadal tržaški glavar Gašper Ravbar (o ozadju dogajanja je moč prebrati tule). Najprej so na grad streljali s topom, nato so srečo poizkusili lokostrelci, nazadnje pa še pehota. Erazem je odgovarjal z bombardami – verjetno nečim takilim. Ker je imel Erazem več uspeha kot oblegovalci, se je Ravbar odločil izstradati ga. A tudi to ni šlo, saj iz Predjamskega gradu vodi v Vipavsko dolino podzemni predor, po katerem so se obleganci lahko oskrbovali s hrano. Bilo pa je med obleganjem obema stranema dolgčas, zato sta se poveljnika dogovorila, da bosta priredila viteški turnir. In ker si je Ravbar mislil, da cesar ne bi bil zadovoljen, če bi izvedel, da se tako kratkočasi s sovragom, sta se tudi zmenila, da bosta o dogodku molčala, zato zgodovina zanj ne ve.
S topom nad gradVitezi, ki so jih pokosile Erazmove bombarde
Pred turnirjem je zbrane kratkočasil dvorni norček, ki je bil kar zabaven. Svojo spretnost so pokazali tudi metalci zastav, precej številčna italijanska skupina glasbenikov ter mladeničev, ki so vihteli in metali zastave. Očitno je to početje, ki res ima korenine v srednjem veku in je videti posebej priljubljeno v Italiji. Da bi bili vitezi bolj motivirani, so izbrali tudi najzalejšo grajsko gospodično, za roko ketere se bodo potegovali. Ta izbor je bil dokaj humoren in se je delal norca iz raznih izborov misic (med drugim tudi s promocijskim konjem, ki ga bo jahala zmagovalka), ampak moram priznati, da se mi je kljub nesrednjeveškosti zdel kar posrečen.
Metalci zastav (ki jih trenutno ne mečejo, ampak fotke z metanjem se niso tako dobro posrečile)Najzalejša gospodična na promocijskem konju
Potlej pa so vitezi pljunili v roke, zgrabili orožje in ščite ter se udarili. Žal je približno istočasno začelo tudi deževati – in to kar močno. Za povrh pa se je še Ajda začela dreti, saj je bila lačna in potrebna previjanja. V nalivu ji žal nisva mogla pomagati, saj sva komaj njo, prtljago in sebe ščitila pred močo (sebe ne preveč uspešno). Mokra in premražena sva jo tako – čim je dež malo popustil – popihala domov. Na prvem odmikališču sva se preoblekla v suha oblačila in za prvo silo nahranila Ajdo, a z Erazmovim viteškim turnirjem sva zaključila. Bil nama je všeč in bi si ga nekoč rada ogledala malce temeljiteje, a bova s tem počakala, da nama podmladek malo zrase.
Prvi par pretepajočih se vitezevDrugi par pretepajočih se vitezevIn tretji par (v dežju) pretepajočih se vitezev
Hanse Sail je velika jadralska prireditev, ki se je letos v Rostocku zgodila že dvajsetič. Na njej se vsako leto zbere čez 200 ladij, med katerimi prevladujejo velike jadrnice, kakršne dandanašnji niso več pogost pojav. Nekatere med njimi so vseeno nove, večina pa jih ima na grbi že kar lepo število let. Tabela udeležencev nam pove, da je bila letos povprečna starost ladij 57 let, najstarejša pa je bila Norden iz leta 1870. Poleg resnično starih ladij je bilo moč videti tudi precej replik: recimo tale, tale in tale so replike severnonemških ladij iz 14. in 15. stoletja, tale pa je replika prve ruske zaresne bojne ladje iz leta 1703 (zgraditi jo je dal car Peter Veliki in ko sem o tej ladji bral, sem se spomnil nadaljevanke o carju, ki sem jo videl kot otrok – v nadaljevanki je bilo med drugim prikazano, kako se je Peter Veliki med potovanji po Evropi osebno poizkusil v ladjedelništvu).
Baltic beauty, ki sicer ni nič zelo posebnega, mi je pa lepo poziralaGozd jamborovUbena von Bremen, ena najslikovitejših barkačNeidentificirana replika
Seveda so organizatorji poskrbeli, da obiskovalcem ni bilo dolgčas tudi tačas, ko si niso ogledovali ladij. Na kakem kilometru in pol obale so postavili na stotine stojnic, kak ducat odrov (vsakih 100 m te je pozdravila drugačna glasba) in kopico lunaparkastih reči – raznih vlakcev, vrtiljakov in podobnega. Na stojnicah se je dalo kupiti pričakovano in nepričakovano – v prvo kategorijo sodijo predvsem hrana in pijača ter razne sejemske neuporabosti, v drugo pa recimo zobozdravniški pripomočki (ne lažem, prodajali so priprave skrivnostnega videza, za katere si ne predstavljam, da bi se z njimi nad zobe spravil amater). Kljub temu, da je bil to morda največji sejem, kar sem jih kdaj videl, pa je popoldne gneča postala precejšnja, saj se v času Hense Saila menda v Rostock vsako leto zgrne čez milijon obiskovalcev.
Čisto na koncu sejmišča so svoje veščine razkazovali srednjeveški rokodelci in muzikantje. Bili so kar posrečeni in če bi mi bila nemščina kaj bolj razumljiva, kot mi je, bi se tam verjetno pomudil dlje, saj so imeli v načrtu tudi nekakšno gledališko igro. No, pa če bi se malo bolj držali svojega urnika – v načrtu so imeli denimo tudi prikaz srednjeveških plesov, ampak kako uro po objavljenem času o njem še vedno ni bilo ne duha in ne sluha (tačas sem postopal naokrog, se krepčal z morda srednjeveško hrano in srkal brezov sok, ki je bil kar okusen).
Srednjeveški izdelovalec pasov (se mi zdi - namembnost kristalne krogle na njegovi mizi mi sicer ni čisto jasna)Srednjeveški muzikantje
