Tale zapis sem začel pisati pred skoraj dvema mesecema, ko se je dogodek, o katerem govori, zgodil, potlej pa nekako nisem prišel do tega, da bi ga končal. Kadar sem se lotil pisanja v blog, sem namreč bodisi želel napisati kaj drugega (aktualnega) ali pa pri sebi nisem imel fotk, ki sodijo semle.

Leta 394 se je v Vipavski dolini zgodilo nekaj precej pomembnega. Udarila sta se poganski cesar zahodnega rimskega cesarstva Evgenij in krščanski cesar vzhodnega cesarstva Teodozij. To je bil poslednji poizkus poganskih sil v Rimu, da bi se zoprstavile krščanstvu. Ko se je Teodozijeva vojska spustila s hribov proti Vipavi, je cesar brž pognal v napad svoje gotske zaveznike. Evgenij jih je brez večjih težav porazil, kar je močno dvignilo moralo njegovi vojski, Teodozija pa spravilo v dvom. A stvari so se hitro zasukale: vojaki, ki jih je bil Evgenij poslal Teodoziju za hrbet, so prestopili na sovragovo stran in ta je naslednji dan opogumljen ponovno krenil v napad. Pri tem mu je pomagale še burja, ki je menda tako srdito pihala proti Evgenijevi vojski, da je obračala puščice in jih nosila nazaj proti strelcem. Evgenij je bil poražen in Teodozij je postal poslednji cesar združenega cesarstva, krščanstvo pa v Rimu trdno zakoreninjeno.

V Vipavi deluje društvo Teodozij, ki se je odločilo pripraviti spektakel na prostem na temo spopada med Teodozijem in Evgenijem – bitke pri Mrzli reki. Ideja se mi je zdela odlična, o njeni odličnosti sem uspel prepričati tudi Jelko in tako sva jo mahnila tja. Ko sva prispela, sva bila najprej presenečena nad številom obiskovalcev. Ocenila sva ga na kakih 3.000, mediji pa so kasneje govorili celo o več kot 7.000. Prava številka je verjetno nekje vmes, zares pa najbrž ne ve nihče, ker je bil vstop prost in ljudi zato ni bilo mogoče točno prešteti. Gledalci smo bili nameščeni na pobočju hriba in spričo velikega števila smo nekateri kajpak sedeli precej daleč od dogajanja. Tako daleč, da nismo kaj dosti videli. Vsekakor bi bilo koristno, če bi bil s sabo prinesel daljnogled, a mi to žal ni prišlo pravočasno na misel. Da bi bilo vse skupaj še bolj sitno, so se nekateri ljudje nenehno sprehajali naokrog in zaradi njihove neprozornosti smo tisti, ki smo pridno sedeli na tleh, videli še manj. Še prav posebej veliko sprehajajoče se svojati pa je bilo pred nama z Jelko. Grrr!

Dogodek se je začel s tekmovanjem rimskih lokostrelcev. To je pomenilo, da je nekaj ljudi izstrelilo nekaj puščic v tarčo in v divjega prašiča (kajpak ne pravega), nakar so enega razglasili za zmagovalca. Glede na to, da se z večine “tribune” puščic ni videlo, še manj pa, kam so zadevale, je bilo tekmovanje dokaj nevznemirljivo.

Sledilo je tekmovanje kvadrig, to je rimskih četverovpreg, v katere so štirje konji vpreženi vštric. Kvadrige so bile k sreči dovolj velike, da sva jih tudi z Jelko dobro videla, in s tem delom dogodka sem bil zadovoljen. So kar živahno dirjale (razen ene, ki je delovala bolj dopustniško), hudo resne dirke v pravem rimskem duhu pa niti ni bilo pričakovati. Za kaj takega bi bilo bržkone treba konje precej temeljito izuriti, pa tudi nekoliko nevarno bi bilo (v starem Rimu so bile te reči kar pošteno nevarne, kar jim je seveda dajalo dodaten čar), kake silne slave in bogastva pa na koncu tekmovalci ne bi bili deležni.

Naslednja točka so bili gladiatorski spopadi. Tepli so se z meči in sekirami (se mi zdi – po dveh mesecih je spomin malček meglen), pogrešal sem pa trizob in mrežo. Mladci so se zdeli precej spretni, žal pa mi njihovi spopadi niso delovali preveč realistično. Vmes je bilo tudi nekaj komičnih vložkov, ki vtisa niso izboljšali. Kaj točno je cilj društva Teodozij, sicer ne vem, ampak meni se zdi bolj zveličaven cilj raziskati in predstaviti tehnike, ki so jih zares uporabljali rimski gladiatorji, kot pa narediti žur.

Vrhunec večera naj bi bila dramska upodobitev spopada med Teodozijem in Evgenijem. Osredotočila se je predvsem na predvečer bitke, ko se Teodozij ne more odločiti, ali bi napadel ali ne bi. Pri odločitvi naj bi mu pomagali pogovori z njegovim vojskovodjem in navadnimi ljudmi: s parom zaljubljencev, od katerih je bil on zapornik, z žensko, ki ji je bil sin padel v vojni, in z nekoliko zblojenim vojnim veteranom. Končala se je drama z dejanskim spopadom, v katerem je za burjo poskrbel velik ventilator. Drama je bila, hm, zanič. Da so bili igralci amaterski, je bilo kajpak pričakovano in tudi ni motilo. Bolj je bil problem, da je bil najhujši amater sam dramatik. Dialogi so bili nesmiselni iz njih ni bilo niti prav jasno, kakšne so okoliščine Teodozijevih sogovornikov, kaj šele, da bi zveneli kot nekaj, kar neodločenega cesarja prepriča, da je napad prava odločitev.

Na koncu moram kljub temu, da sem napisal bolj malo dobrega, društvo Teodozij pohvaliti. Da so se lotili take velike prireditve, so potrebovali obilo korajže. Vsem hibam navkljub so vanjo vložili ogromno truda in jasno je, da je v prvem poizkusu niso mogli narediti popolne. Menda jo nameravajo prihodnje leto ponoviti in upamo lahko, da bo postala tradicionalna. Če bo res tako, jo čez nekaj let pridem spet pogledat, da vidim, če so jo kaj izboljšali.

Pred dobrim letom in pol sva se z Jelko odpravila na izlet v Škocjanske jame. Pred odhodom se nisva najbolje navigacijsko pripravila in ko sva ob avtocesti zapazila rjav napis Rakov Škocjan, sva si rekla, da bo to bržkone to – da so Škocjanske jame v Rakovm Škocjanu, se vendar sliši logično. V Rakovem Škocjanu sva se imela prav fino, le nobene prave jame nisva uspela najti – kajpak zato, ker so Škocjanske jame kakih 40 km stran. Najina pomota je bila prav posrečena, saj bi brez nje Rakovega Škocjana bržkone ne videla, a sva se jo včeraj vendarle odločila popraviti.

Tokrat sva se pripravila bolje, tako da sva vedela, kam morava iti in ob katerih urah so ogledi. Vendar sva se zdoma spravila malce prepozno (nekaj težav s pravočasnim spravljanjem na pot imava oba, je pa pri Jelki ta lastnost bolj razvita) in ko sva na avtocesti naletela na zastoj, sem postal krepko tečen, saj je kazalo, da bova zamudila. No, na koncu se je vse dobro izteklo, saj sva na cilj prispela kako minuto pred začetkom ogleda. Obiskovalcev je bilo veliko (bi rekel, da nekje med 60 in 100), tako da so nas razdelili na dve skupini – eno angleško-nemško in eno slovensko-italijansko. Ja, večina obiskovalcev je bilo tujcev – Slovencev nas je bilo pravzaprav precej malo.

Privlačnost prvega dela jam so kapniki. Ni jih toliko kot v Postojnski jami, a niso nič manj lepi. Imeli smo priložnost primerjati kapnike v jami, stari kakih 100.000 let, in jami, ki jo je pred 12.000 leti poškodoval potres. V primerjavi s prvo so bili v slednji prav majhni – v povprečju dolgi morda kakih 15 cm. Vodička nas je tudi podučila, da se ‘živi’ kapniki, torej taki, ki še rasejo, prepoznajo po svetli barvi.

Drugi del jam je pa zanimiv predvsem zaredi reke, ki po skoraj 100 m globoki soteski teče skozenj. Menda se včasih zgodi, da se sifon, skozi katerega izteka, zamaši, in takrat se voda hitro dvigne. Če me spomin ne vara, se je dvignila že tudi za več kot 90 m. Do zamašitev je menda prihajalo predvsem včasih, ko so nad jamami na reki delale žage in je sifon mašil les, ki je priplaval po toku navzdol. A menda so imeli zamašitev tudi lani. Predstavljam si, da mora biti pogled na reko, ki narase v podzemno jezero, prav imeniten, a menda ob takih priložnostih turistov ne spustijo blizu.

Pod zemljo se žal ne sme slikati, menda zato, ker svetloba povzroča rast alg in lišajev. Razlog zveni malce privlečen za lase, a kaj sem hotel. Nekaj fotk sem zato naredil samo pri izhodu, kjer je v podzemlje že prihajala dnevna svetloba, in zunaj. Po ogledu jame sva si privoščila še sprehod po bližnji učni poti (a ne do konca, saj sva na nekem neoznačenem razcepu kajpak izbrala napačni krak), ki je bil prav prijeten, saj je okolica lepa.

Izhod iz jam (Taka fotka nastane, če je čas osvetlitve več kot dve sekundi in lahko fotoaparat naslonim le na ograjo.)

Slap blizu izhoda

Vas Škocjan

Kot ponavadi sem jo tudi letos s starši mahnil za en teden smučat (zato je prejšnji teden umanjkal zapis v blog). Tokrat smo šli v Davos. Na žalost se podvig ni najbolje posrečil. Kot prvo nam je nagajalo vreme, kar se nam zadnja leta rado dogaja: večino časa je bilo oblačno (kar pomeni, da je bilo smučišče v oblaku, ne le pod njim, in je bila zato vidljivost za en drek), malo je pa še snežilo (to je bilo sitno najbolj zato, ker prog niso pridno teptali, smučanje po kupih naritega snega mi pa ne ugaja preveč). Poleg tega me tudi smučišče samo – kljub prostranosti – ni ravno navdušilo: proge so bilo povečini preveč položne in mnogo je bilo odsekov, kjer sploh nisi smučal, ampak si se samo spustil ali pa celo poganjal, da si prišel do naslednjega za smučanje rabnega dela. Za piko na i sem zadnji dan prav nemarno zbolel (vročina, slabost, bolečine v udih in trebuhu, driska – ni da ni), a to se je k sreči presenetljivo hitro uneslo. Vsem pripombam navkljub preveč trpel nisem, saj je dopust vedno dobra stvar, rekreacija koristna in prijetna, pa tudi smučanje je kljub ne najbolj ugodnim razmeram čisto fino.

Kajpak smo se v Davosu šli tudi turizem. Najbolj pomembna tamkajšnja reč za ogledovanje je bržkone galerija dokaj slavnega ekspresionista Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Vendar sem jaz precej slep za čare slikarstva, tako da name ni naredila kdove kakšnega vtisa. Me ja pa navdušil muzej igrač. Premore jako imenitne izdelke iz meccana (to je funkcionalno nekakšen predhodnik lega technica, pri katerem reči vijačiš pretežno iz naluknjanih pločevinastih ploščic): modele letal in drugih vozil, dvigal, vrtiljakov idr. Ne manjka lutk iz različnih snovi in obdobij ter hišk in gospodinjskih pripomočkov zanje (nekateri štedilniki so izdelani tako realistično, da bi v njih verjetno lahko zakuril in bi delovali – od pravih se po vsem videzu razlikujejo le po velikosti). Lastnici muzeja so očitno posebej pri srcu Noetove barke z živalmi, saj jih je nabrala cel kup; ena je imela zbirko kar 350 živali. Precej igrač je tako skrbno in podrobno izdelanih, da se jih zdi škoda dati v roke otrokom, in najverjetneje vse tudi niso bile mišljene za otroke. Mislim pa, da je tudi med tistimi, ki so bile, precej takih, ki so morale v časih pretežno ročne izdelave stati celo premoženje in so morale biti nedosegljive navadnim smrtnikom. Se sprašujem, ali imajo tudi danes bogataški otroci butično izdelane igrače ali se zadovoljijo z množično proizvedenimi iz trgovin.

Zanimivost krajev okrog Davosa je retijska železnica, ki ima na 384 km kar 84 predorov in 383 mostov. Nekateri mostovi so namenjeni le premagovanju vzponov in so zgrajeni v zanki, kot spiralno stopnišče. Najbolj slaven most je 65 m visoki Landwasserski viadukt, ki smo si ga tudi ogledali. Del proge je celo Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Za ta seznam opažam, da je v zadnjih letih postal ugledna reč, s katero se znamenitosti, ki so na njem, ne pozabijo pohvaliti.

Pri slikanju Landwasserskega viadukta smo imeli to srečo, da je ravno takrat čezenj peljal vlak (no, malo smo ga počakali, ko smo nekje v daljavi zaslišali piskanje).

Ponavadi se s smučkami na sneg podam enkrat letno, ko gremo s starši za teden dni smučat nekam v tujino. Načeloma bi sicer zlahka šel smučat tudi kak vikend (smučišč v Sloveniji res ne manjka), ampak je izbrskati in nase navleči smučarsko opremo ter jo na koncu še pospraviti tolikšen podvig, da se zlepa ne spravim k njemu. Danes pa je Jelka pokazala svoj dober vpliv name in me je zvlekla na Soriško planino. Izbiri smučišča je (poleg bližine) botrovalo, da imajo tam tudi tekaško progo, kajti jaz smučam alpsko, Jelka pa teče na smučeh. Morda se prihodnje leto spravim na kak smučarski sejem in si omislim tekaške čevlje, da se tudi sam poizkusim v smučarskem teku. In morda Jelko kdaj pripravim do tega, da spet stopi na alpske smuči (pred davnimi časi je to menda že počela). Ampak zaenkrat vztrajava vsak pri svoji disciplini.

Ko sva se pripeljala do smučišča, me ja najprej pošteno zaskrbelo, kajti na parkirišču je bilo ogromno avtov, slovenska smučišča se pa po mojih (sicer skromnih) izkušnjah z velikostjo ne odlikujejo. Kar se tiče velikosti, sem imel prav, skrb pa je bila vseeno neupravičena: smučišče je bilo sicer kar obljudeno, a gneče ni bilo. Kako to spraviti v sklad z množico avtov, ne vem (najverjetnejša razlaga se zdi, da zanič presojam, kaj je veliko avtov), a se ne pritožujem. Soriška planina premore eno vlečnico za take, ki ne znajo smučati, dve vlečnici nad njo, ob katerih so tri čisto spodobna smučišča (in eno nespodobno, po katerem se je najprej treba poganjati, potem pa postane neprijetno kucljasto), ter eno sedežnico, ki vozi od dna do vrha smučišča. Vsega skupaj je malo, a za eno popoldne smučanja kar dovolj (zgodnje vstajanje mi ne gre najbolje, Jelki gre pa še malo slabše, zato sva si privoščila popoldansko smuko). Zadovoljen.

Pa še opazka o žičnicah. Sedežnice so dveh vrst: take, ki se pri vstopu in izstopu upočasnijo, ter enostavnejše, ki se stalno vozijo z enako hitrostjo. Na meni znanih avstrijskih, italijanskih in švicarskih smučiščih prevladuje prva vrsta, ki združuje (dokaj) hitro vožnjo z udobnim vstopom in izstopom. Na Soriški planini pa imajo primerek druge vrste, na katerega se sicer dokaj udobno vstopa in izstopa, a je zato preklemansko počasen. Imajo pa vlečnice prav kul. Sicer so videti precej stare, a krožniki se pri vstopu ustavljajo, tako da je vkrcavanje lagodno. Po tujih smučiščih se navadno do tebe pripeljejo s polno hitrostjo, tako da je pri njih grabljenju potrebne malo več spretnosti. Če bi bilo smučišče večje, bi se nad slabo opremljenostjo s sedežnicami pritoževal (vozakanje z vlečnicami na dolge proge mi ne diši), tako se pa niti ne.

Pred časom mi je Jelka med sprehodom po Škofji Loki za neko zgradbo povedala, da je v njej poštni muzej (če mi ne bi bila, tega prav gotovo ne bi bil ugotovil, saj kakih očitnih oznak nima). Ker v njem – čeprav je domorodka – še ni bila in ker se zadeva zdi čisto zanimiva, sva sklenila, da si ga bova ob priliki ogledala. Glede na to, da se bo kmalu preselil v Polhov Gradec, sem se včeraj odločil, da je ta prilika nastopila.

Na vratih muzeja naju je pričakal napis, da je vhod na drugi strani, zato sva zakoračila okrog zgradbe. To je bil malček tvegan podvig, ker je bil vmes zelo poledenel mostič, a nama je uspelo. Naslednja vrata so bila zaklenjena in na njih je bila puščica, ki je kazala še naprej okrog zgradbe. Sledila sva ji, a sva ugotovila, da vrat tam ni več in da nama preostane samo še, da noter splezava čez balkon. Ker se za ta korak nisva odločila, sva se vrnila do prednjih vrat. Ta so bila odklenjana in so vodila na od ptičev hudo posrano notranje dvorišče, vse vrata z dvorišča pa so bila zaklenjena. Za vsak slučaj sva se še enkrat podala okrog zgradbe (tudi tokrat sva se nesreči na mostiču izognila) in zelo skrbno pogledala, če res ni nobenega drugega vhoda. Žal ga res ni bilo, čeprav je na vratih jasno pisalo, da je muzej zaprt do 4. 1., tako da bi moral biti odprt. Poslednji poizkus je bil, da sem poklical na telefonski številki, napisani na vratih, a tudi to ni pomagalo. Grrr!

No, danes so me iz muzeja poklicali in povprašali, čemu sem včeraj telefoniral (verjetno prav dosti klicev ne dobijo, kar me glede na vtis popolne zapuščenosti muzeja ne preseneča). Pojasnil sem, nakar so mi povedali, da ob nedeljah tam dela nekdo, ki je mislil, da muzej do selitve sploh ni več odprt. So pa zatrdili, da so ga zdaj razsvetlili in da bo poslej mogoč tudi nedeljski obisk. Bova poizkusila.

Hm, presenetljivo veliko sem uspel napisati o muzeju, ki ga sploh nisem videl.

Z novoletnim voščilom spet zamujam. Ampak pravijo, da bolje pozno kot nikdar: naj se vam torej leto 2008 odlično posreči.

Vsako leto si razbijam glavo s tem, kako preživeti Silvestrovo. Občutek namreč imam, da je treba početi nekaj posebnega in seveda ‘novoletnega’, vendar se tovrstne dejavnosti, ki so povrh še prijetne, ravno ne ponujajo. Podobne težave ima tudi Jelka in da bi organizirala kako zabavo, jo je letos pred novim letom preveč zaposlovala diploma (jaz za take reči itak nimam ne daru in ne veselja), zato je predalgala, da greva na Šmarno goro gledat ognjemete. Nočno kolovratenje po Šmarni gori se mi je zdela ravno prav prismuknjena zamisel, da sem bil takoj za.

Za vzpon sva si izbrala Mazijevo stezo, ker naj bi bila razgledna. Toplo sva se oblekla ter se opremila s svetilkami, vročim čajem, dvema dekama (da bi lahko malce posedela), penino in tremi raketami za zasebni ognjemet. Malo po 22 sva se znašla na parkirišču v Tacnu. Tam sva videla še nekaj čudakov, ki so imeli očitno podobne nakane kot midva. Sledila sva jim do izhodišča, nakar smo se porazgubili po različnih poteh na hrib. Vzpon je bil spočetka lahek, le o razgledu ni bilo ne duha ne sluha. Kmalu je pot postala bolj strma in pojavil se je sneg, ki je bil od številnih pohodnikov tako zglajen, da je prav svinjsko drselo, o razgledu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Okrog 23:30 sva končno prišla ne bolj glavno pot, po kateri so na hrib drle trume ljudi. Kmalu zatem sva se znašla na sedlu med Grmado in Šmarno goro, od koder je razgled sicer bil, vendar le na morje megle. Hrabro sva nadaljevala pot do vrha, kamor sva prispela malo pred polnočjo. Gneča je bila huda. Ob polnoči je zaprasketalo nekaj raket, v morju megle pa se je pobliskavalo.

V želji po malo zasebnosti sva se takoj po polnoči vrnila do sedla in se tam usedla na klopco. Odprla sva penino in si v miru zaželela srečno novo leto. Uspelo mi je tudi izstreliti eno raketo, potlej pa je vžigalnik odpovedal pokorščino – verjetno zaradi mraza ali vlage.

Mraz naju je tudi prav kmalu pregnal nazaj v dolino. Nek možak nama je svetoval, po kateri poti naj greva, da bo manj drselo. Kljub temu sva se kotalila še precej bolj kot navzgor grede (penina je bila le polovične velikosti, tako da ni bila kriva). Kar nekajkrat sva pristala na riti, Jelki pa sta se v temo odkotalila tudi kapa in čelna svetilka. Ni mi čisto jasno, kako so preživali ljudje, ki so hodili brez luči, a nekaj je bilo tudi takih. Verjetno so jim pomagale dereze, s katerimi je bilo opremljenih kar precej pohodnikov. No, po kakih dveh urah kotaljenja sva vendarle srečno prispela k avtu in se urno odpeljala v smeri postelje. Kljub nekoliko obtolčenim ritim in propadu načrta o gledanju ognjemetov je bilo Silvestrovo prav prijetno (in vsekakor drugačno kot pretekla leta).