Včeraj smo imeli v gosteh akviziterja. Iz otroštva se spomnim kar pogostih obiskov takih kljukcev, zdaj pa že leta nisem naletel na nobenega, tako da sem mislil, da se je ta način trženja opustil, pa sem se očitno motil. Za vrat nam ga je poslal sosed, za obisk se je pa dogovoril z Jelko, ki ji je ta sosed povedal, da prodaja fajn sesalnike in da ti za povrh očisti kavč (Jelko je prepričalo predvsem čiščenje kavča, saj je to sitno opravilo, za katerega še nismo našli pravega načina).

Po prihodu je možak začel s klepetom – zanimalo ga je, kaj z Jelko delava, malo je pobaral po naši novi hiši (sam menda ravno gradi), predvsem nama je pa nemarno pihal na dušo – da sva videti mlada, pa kako sem jaz izobražen in kakšne imenitne reči da počnem v službi … Teren za prodajo je pripravil tudi z razlago, da najboljši prodajalci lahko za nagrado dobijo družinsko potovanje v Barcelono, pri čemer mu moramo seveda pomagati. Verjetno je k vzpostavljanju odnosa sodilo tudi to, da smo mu parkrat morali pomagati kako reč nesti iz avta ali v drug prostor. Skratka, lotil se nas je z vsemi sredstvi, edino tega ni omenil, da doma stradajo in da ima bolno ženo in otroke – verjetno zato, kar se je pripeljal z volvom V90 in nas v svojo revščino res ne bi mogel prepričati.

Nadaljevali smo z mini predavanjem o onesnaženju zraka. Onesnaženje zraka je sicer čisto resen zdravstven problem, vendar se mi predavanje akviziterja ne zdi najbolj verodostojen vir informacij o njem. Možak je omenjal predvsem astmo in PM10 (delce s premerom < 10 um), neformalen pregled literature pa kaže, da so največji problem PM2,5, ki vplivajo na kronično obstruktivno pljučno bolezen, srčno-žilne bolezni, nevrološke motnje, depresijo in še kaj. Tudi astma je povezana z onesnaženjem, je pa ta povezava menda zapletena. No, na karkoli onesnaženje že vpliva, rešitev je bila pred nami – neka zadevščina, ki rahlo spominja na R2-D2 in menda čisti zrak. Pri tem si pomaga z vodo, v kateri se nabere umazanija, tako da lahko potrdim, da nekaj res dela. Ideja je, da napravo vsak dan v vsakem prostoru ali vsaj nadstropju zaženeš za kako uro, da opravi svoje (še boljše je pa seveda, da imaš več kot eno). A glede na to, da imamo prezračevalni sistem, ki zrak v prostoru zamenja v kakih dveh urah, naju z Jelko ta način delovanja ni prepričal.

Ker čiščenje zraka ni naredilo zadostnega vtisa, smo se lotili bistva – sesanja! Na tej točki je akviziter namreč razkril, da je R2-D2 podobna zadevščina v resnici sesalnik (Pro-Aqua). Najprej sem bil naprošen, da dnevno sobo posesam z našim sesalnikom, nato pa še s Pro-Aqua. Možak je pri slednjem v cev vstavil krpico, na kateri se je nabiral prah, da se je videlo, da ga je naš sesalnik precej pustil. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo, če bi dvakrat sesal z istim sesalnikom, vendar tega poizkusa nisem poizkušal izposlovati, ker je vse skupaj že itak predolgo trajalo. Sledilo je sesanje žimnic, iz katerih je sesalnik potegnil impresivne količine prahu – zadeva je bila tolikanj prepričjiva, da priznam, da bi bilo čistiti žimnice ras koristno. Za konec nam je pa možak z nekakšnim vodnim nastavkom počistil še kavč – tudi to je delovalo kar prepričljivo.

Po več kot dveh urah prenašanja sluzastega akviziterja (kar sploh ni veliko – na forumih je moč najti poročila o še precej daljših seansah) smo prišli do točke, ko naj bi sesalnik kupili. Izkazalo se je, da stane okrog 2.000 EUR, nastavka za sesanje žimnic in kavča pa še po 400 EUR vsak. Aaaa! Pa sesalnik najbrž ni slab, le tega denarja ni vreden, poleg tega bi pa z nakupom podprli grozoviti način trženja, ki smo mu bili pravkar priča. Dejstvo, da se v Nemčiji pro-aqua menda prodaja za pol manjšo ceno, moje mnenje potrjuje; tudi na Bolhi se rabljen dobi za pol manj, na eBayu pa za četrt (od nakupa rabljenega te sicer poizkusijo odvrniti s strašenjem, da so nekateri taki ukradeni). Za piko na i je akviziter želel še telefonske številke znancev, ki bi jih lahko dalje gnjavil. Jaz sem mu kar naravnost povedal, da mu jih ne dam, Jelka mu jih pa nekaj je – ljudi, za katere je menila, da bi bili veseli, če bi jim možak kaj posesal, pa nekaj takih, ki jih nima preveč rada.

Kar pomnim, sem precej rad kopičil razne reči (o eni plati tega je beseda tekla že tule) in te reči sem imel rad lepo pospravljene. Kljub temu moram priznati, da kopičenje ni najboljši konjiček: dostikrat je drag, zahteva precej prostora (ki je spet drag €“ to še posebej opažam zdaj, ko se lotevam gradnje), v povezavi s pospravljanjem zna biti časovno potraten, hkrati pa je prazen €“ človek od njega dosti nima. Slednje sicer ne velja za vse reči €“ denimo knjige je moč brati, filme na DVDjih gledati itd., a vseeno večino knjig preberemo in večino filmov pogledamo le enkrat. Poleg tega človeška civilizacija izumlja vedno nove načine, ki kopičenje delajo nepotrebne €“ denimo knjižnice poznamo že dolgo, v zadnjih letih pa se knjižne, filmske in drugačne vsebine selijo na splet, kjer so na voljo, ne da bi bilo treba stopiti iz stanovanja (ob morebitnem propadu civilizacije bomo kajpak ostali brez tega, a pri večina reči, ki jih kopičimo, bi pač težko rekli, da to počnemo za primer propada civilizacije). Nekateri ljudje, ki so ugotovili, da je kopičenje slabo, so šli v drugo skrajnost in živijo €“ kot temu rečejo €“ minimalistično. Preštevajo svoje reči in tekmujejo, kdo jih bo imel manj (pri tem pa včasih malo pogoljufajo in denimo vse spodnjice štejejo kot eno reč). Jaz se radostim kopičenja povsem odreči ne nameravam, vsekakor pa ga kanim omejiti, sploh glede porabe časa, ki se mi zdi najbolj problematična. Življenje imam namreč le eno in kljub napredku medicine se bojim, da neomejeno dolgo ne bo, tako da ga bi rad čim bolje izkoristil.

V letih, ki jih preživljam z Jelko, sem moral shajati brez večine svojega imetja pri roki, saj v hiši njenih staršev zanj preprosto ni prostora. Tako to imetje ostaja v hiši mojih staršev, a bo zdaj v zvezi z njim treba nekaj ukreniti. Zato sem se lotil njegovega pregledovanja in metanja stran nekoristnih reči. Trenutno so na sporedu računalniški CDji, DVDji in celo diskete. Slednje so že vse romale v smeti, optični diski mi pa še povzročajo težave. Sumim, da domala nobenega ne bom nikdar več uporabil, a vendarle se od njih težko ločim €“ za nekatere vseeno ostaja majhna možnost, da bi jih kdaj potreboval, nekateri so spomin na zgodnejše čase računalništva, ko ni bilo vse digitalno na voljo na internetu, v vse pa sem vložil kar nekaj časa, da sem uredil njihovo vsebino in izdelal ovitke. Vseeno jih bom več kot polovico zavrgel. A preden se jih znebim, sem ji še ovekovečil na fotki. To je predlagala Jelka, ko sem ji potarnal o duševnih težavah pri ločitvi od svojih diskov. Njen je bil tudi predlog za naslov tega zapisa €“ hrčkanje je namreč izraz, ki ga uporablja za ljubeče kopičenje nekoristne šare.

Med sodelavci imam dva Indijca in oni dan je eden – kadivši po kosilu – razlagal, da si v svojem domačem kraju česa takega ne bi mogel privoščiti, saj bi ga bil lahko kdo videl in zatožil njegovemu očetu. Razlog, zakaj bi bil njegov oče s sinovim kajenjem zelo nezadovoljen, je pa njegova bodoča poroka. V Indiji je večina porok dogovorjenih. Prva stvar, ki nevestino družino zanima o morebitnem  ženinu, je njegova služba, izobrazba in ekonomski položaj. Naslednja je pa, če kadi ali pije, in ako je odgovor na kaj od tega dvojega pritrdilen, je to resna črna pika.

Politika, posebej slovenska, se mi zdi en dolgočasen gravž, zaradi česar je tudi ne spremljam. Potlej pa vsake toliko naokrog pridejo kake volitve in sem v zadregi, koga voliti. Simpatičen mi ponavadi ni nihče, a ker so nekateri vendarle slabši od drugih, čutim državljansko dolžnost, da grem na volišče. Seveda se moram v ta namen podučiti o možnostih. Ponavadi si ogledam kako soočenje po TV, ki pa mi da dokaj nepopolno sliko. Danes sem bil pa opozorjen na tole.

Gre za spletni program, ki moje odgovore na 30 vprašanj primerja z odgovori političnih strank. Upošteva tudi težo, ki jo pripisujem posamičnim vprašanjem. To se zdi precej učinkovit način ugotavljanja, koliko mi je katera stranka blizu, čeprav ni brez pomanjkljivosti. Prvi problem je, da upošteva le tisto, kar stranka želi, da si mislim o njej, a dognati pravo naravo neke stranke zahteva skrbno spremljanje njenega dejanja in nehanja, česar se nisem pripravljen iti. Drugi problem pa je, da nekatera pomembna vprašanja manjkajo (recimo o znanosti, tehnologiji in šolstvu). Vseeno pa kakih boljših orodij nimam na voljo. 

Menda mi je najbližja stranka Zares, sledi ji SMS, na tretjem mestu je pa DeSUS. Ob upoštevanju strank iz drugih držav (program deluje za vso EU) je Zares še vedno na tretjem mestu, pred njim so le češki zeleni in španski napredni demokrati. Moram še pogledati, kdo je Zaresov kandidat, in se prepričati, da ni pretirano smotan.

Nakupovanja ne maram. Prav posebej ne maram nakupovanja oblačil in obutve. In čisto na vrhu seznama reči, katerih nakupovanja ne maram, so hlače. Zaradi tega so bile do včeraj moje najnovejše kavbojke stare nekje med tri in pet let, ostale so pa še starejše in temu primerno ponošene. Zaradi obupnosti položaja sem tako ugriznil v kislo jabolko (kaj jabolko, limono!) in se odpravil po nakupih. Takole je bilo.

Prvi poizkus sem naredil pred nekaj dnevi, ko sem bil v središču Ljubljane. Najprej sem zavil v Maximarket, ker sem imel tam še druge opravke, in izid je bil pričakovan: kavbojke so stale okrog 100 EUR, kar se mi za nekaj tako nezanimivega, kot so hlače, zdi preveč. Potem sem odkorakal do Name, kjer so bile cene dosti bolj znosne, nekatere prav nizke. Menda so prodajali lanske modele, ki se iz meni ne povsem umljivih razlogov mnogim zdijo manjvredni in zanje niso pripravljeni odšteti polne cene. Mene lanskost prav nič ne moti, nizka cena mi je pa celo všeč, vendar me motijo bedni kroji, s katerimi so se ponašali prav vsi primerki, ki so mi jih ponudili. Imeli so namreč tako ozke hlačnice, da sem jih komaj spravil na stegna, ter tako široke in nizke pasove, da mi je pri počepu ven gledalo pol riti. Verjetno se nekaterim ljudem to zdi estetsko zadovoljujoče ali celo udobno (morda taistim, ki se zmrdujejo nad lanskimi modeli), meni se zdi pa preklemansko zoprno. Za nadaljevanje kalvarije tisti dan nisem imel časa, tako da sem se nakupovat ponovno spravil včeraj.

V drugem poizkusu sem krenil v BTC, kjer sem trnovo pot začel v Cityparku. Prva trgovina, ki mi je prišla na pot, je bila H&M. Zavil sem noter in nemudoma postal zbegan. V večini trgovin z oblačili to pritegne kako prodajalko, pri H&M pa dotičnih očitno nimajo kaj dosti (zna biti, da so zato cenejši, ampak jaz brez prodajalcev lahko kupujem računalniško opramo, oblačila pa težko). Nesrečen sem začel tavati med policami in naletel na dve mesti, za kateri se mi je zdelo, da so tam moške kavbojke. Na prvem sem hitro ugotovil, da ne premore ničesar zame – sumim, da so prodajali nekakšne poslednje modele po znižanih cenah. Na drugem sem pa nekaj časa študiral listke na hlačah in se spraševal, katera številka bi utegnila biti prava zame, nakar sem obupan pograbil ene, ki so se zdele primerne, in šel v kabino preverit, koliko sem se uštel. Ko sem našel kabine, se je izkazalo, da je pred njimi kar dolga vrsta. V gnusu sem se obrnil, vrnil kavbojke in se pobral iz H&Ma.

Naslednjih nekaj trgovin je bilo znosnejših, le kavbojke so bile vse ozke čez stegna ter široke in nizke v pasu – skratka nenosljive (vsaj zame). Potem pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Prišel sem v trgovino Celio* (ime moram zabeležiti, ker se bom tja morda še kdaj vrnil). Zdaj sem že vedel, da potrebujem hlače številka 32, tako da sem se podal naravnost do police s kavbojkami. Kjer sem se soočil s težavo, da so imele hlače malo več številk, kot sem jih bil vajen iz prejšnjih trgovin. K sreči se me je usmilila prijazna prodajalka, ki mi je pojasnila, da pri njih ameriško številko 33 (32 niso imeli) označujejo z evropsko 42, ustrezna dolžina pa da je označena z 32 – torej 42/32. Prve take kavbojke sem šel pomerit in – čudo prečudno – bile so kar ustrezne. Zato sem na kup zbral vse modele z iskano številko (kakih deset jih je bilo) in se z njimi zaprl v kabino. Našel sem še nekaj sprejemljivih primerkov, tako da sem na koncu pristal pri dvojih kavbojkah in enih nekavbojskih hlačah. Vse skupaj je stalo znosnih 125 EUR. Olajšan sem se odpravil domov hladit živce. Upam, da mi tele izkušnje par let ne bo treba ponoviti.