Kolikor se spomnim, sem si prvo spletno stran postavil že kmalu po tistem, ko sem ugotovil, kaj splet pravzaprav je – nekje v srednji šoli. Proti koncu faksa pa sem se odločil, da je stran potrebna temeljite prenove, ki sem jo zastavil precej ambiciozno: omislil sem si domeno mitja.ws,  strani sem namenil kup raznolikih vsebin, pa tudi kar zahtevno oblikovanje sem izdelal. Prva vsebina, ki sem jo na stran postavil, so bili računalniški programi, ki sem jih napisal pri vajah in seminarskih nalogah na faksu. Potem pa je izdelava strani nekako zastala in skoraj 10 let se ni zgodilo nič. To me je malce jezilo, tako da sem v tej zvezi končno nekaj ukrenil.

Ena rešitev bi bila, da bi stran napolnil z vsemi izvirno zamišljenimi vsebinami, a to bi vzelo ogromno časa, ki ga nimam, korist bi bila pa bolj skromna; treba je tudi priznati, da je oblikovanje strani, ki je bilo ob nastanku dokaj napredno, dandanes zastarelo. Druga rešitev bi bila, da bi stran kratko malo zbrisal, a glede na to, da sem vanjo pred leti vložil kar nekaj napora, se mi je to zdelo škoda storiti. Tako sem izbral kompromis: s strani sem odstranil vse razen programov s faksa in jo postavil na poddomeno faks.mitja.ws, kjer ima vlogo zgodovinskega relikta (ob času pisanja je Telemachov strežnik DNS sicer še ne najde, čeprav je tam že tri dni, medtem ko IJSjev te težave nima – upam, da se bo to uredilo). Na osnovno domeno mitja.ws sem dal pa kazalo do mojih strani – tega bloga, programov s faksa in službene strani.

Ob preurejanju strani sem prišel še do zanimive ugotovitve, da je Microsoftov program za urejanje spletnih strani Expression Web, ki je (bil) verjetno prvi za Dreamweaverjem, na voljo zastonj, tako da sem ga tudi uporabil. Je pa res, da je na voljo zastonj zato, ker se ne razvija več – bržkone ker se spletne strani pretežno ne urejajo več v urejevalnikih, ampak se bodisi urejajo s sistemi za upravljanje vsebin, kakršen je WordPress, bodisi se programirajo.

Ko sem začel leta 2005 pisati tale blog, je bila privzeta WordPressova tema Kubrick – za tiste čase sodobna in povsem všečna. Vendar je bila tudi precej pogosta, saj je veliko ljudi po namestitvi bloga ni spremenilo. Zato sem se odločil, da bom izdelal lastno temo. Lotil sem se dela, a sem hitro ugotovil, da je to precej zahteven podvig, ki za povrh ne bo zahteval le enkratnega napora, saj bo treba temo občasno posodobiti, da se bo prilagodila posodobitvam drobovja WordPressa. Tako sem misel na lastno temo opustil.

Težava s pogostostjo Kubricka je počasi izginila, saj je večina blogov prešla na kaj sodobnejšega, je pa začel kazati leta. Tako sem danes, ko sem (iz varnostnih razlogov) posodabljal drobovje bloga, sklenil zamenjati tudi temo. Zavoljo enostavnosti sem izbiral le med privzetimi temami, ki se vsake toliko časa zamenjajo in so bile po Kubricku Twenty Eleven, Twelve, Thirteen in Fourteen (poimenovane po letih izida). Najnovejša – Twenty Fourteen – mi ni najbolj všeč, pa še v slovenščino ni prevedena, tako da sem se odločil za Twenty Thirteen. Glede na to, da sem jo malenkost popravil, je prednost starejše teme tudi to, da se najbrž ne bo več spreminjala in popravkov ne bo treba delati ponovno.

Popravki teme so le lepotni in sem jih naredil v datoteki wp-content/themes/twentythirteen/style.css. Najpomembnejši je sprememba pisave za naslove – privzeta Bitter namreč nima šumevcev. Glede na to, da je bila prioriteta pisav za elemente “h1, h2, h3, h4, h5, h6” določena “font-family: Bitter, Georgia, serif;”, sem Bitter preprosto zbrisal, tako da se zdaj uporablja Georgia. Resnici na ljubo je Bitter lepši, ampak tudi Georgia je v redu. Naslove sem nekoliko zmanjšal, saj so bili izvirni naravnost orjaški. Zadnji popravek je dvostransko poravnavanje besedila – v element “.entry-summary, .entry-content” sem dodal “text-align: justify;”.

Dopolnilo:
Internet Explorer se s Twenty Thirteen ne razume najbolje, čeravno gre k sreči le za manjše lepotne težave. Morda bom kdaj zbral voljo, da bom šel na lov za kako temo, ki je v celoti združljiva z vsemi sodobnimi brskalniki,  ampak zdajle je nimam.

Še eno dopolnilo:
Internet Explorer 11 za Windows 7 s Twenty Thirteen nima težav, ima pa težave Internet Explorer 10 za Windows 8. Menda bom dobil različico 11 z nadgradnjo na Windows 8.1, vendar imam na prenosnku Windows 8 s takšno licenco, da nadgradnje ne morem izvesti prek Windows Store, temveč moram najti nek drug način.

Če me ne doleti kaka nova zanimiva jabolčna izkušnja, bo tole zadnji zapis o macu. Tokrat bo beseda tekla o programih in kaj posebej lepega žal ne bom mogel povedati. Seveda ne dvomim, da za maca obstaja kup krasnih programov (po grafičnih in namiznozaložniških slovi), vendar sam lahko sodim le o tistih, ki jih uporabljam, in ti so bolj klavrni.

Med pisarniškimi programi gotovo kraljuje Microsoft Office in v Windows mu prav veliko ne morem očitati. OpenOffice je sicer menda spodoben tekmec (moje izkušnje so drugačne, a jih je za kakršnokoli tehtno sodbo premalo), toda izdelek malega mehkega ima znatno prednost že zaradi razširjenosti in posledično preproste izmenjave datotek (OpenOffice Microsoftove datoteke sicer zna tako odpirati kot shranjevati, a to ne deluje zadovoljivo). Kar Microsoft Office obstaja tudi za mace, sem se kajpak odločil zanj. Macovska različica ponuja večino zmogljivosti okenske, a uporabniški vmesnik je žal bolj neroden: sestavljen je iz več ločenih oken, ki nikakor nočejo ostati na mestu, tako da jih moram stalno prestavljati. Word se poleg tega precej rad sesuje, Excel je pa nemarno počasen. Edino s PowerPointom nisem imel težav – dokler nisem datoteke, narejene na macu, prenesel na PC z Windows, kjer so se z njo zgodile čudne reči (kateri PowerPoint je tega kriv, je pa seveda nemogoče reči).

Okenski Microsoft Office vsebuje tudi Access, program za delo z bazami podatkov, macovski pa ne, zato sem se zatekel k OpenOfficu. Ugotovil sam, da je OpenOffice Base neznansko počasen. In kar je posebej neumno – ena najpočasnejših operacij je zapiranje tabele (ne da bi jo kakorkoli spremenil). Grrr! Pa to, da je tabeli, ko je enkrat ustvarjena, nemogoče dodati primarni ključ, tudi ni fino (pri dodajanju bedasti program najprej poizkusi zbrisati prejšnji ključ in če ta ne obstaja, se operacija konča z obvestilom o napaki).  Base je tesno povezan s Calcom, OpenOfficovo elektronsko preglednico, ki mi je tudi kravžljal živce. Ima namreč grdo navado, da vsebine celic, ki se mu zdijo podobne datumom, brez opozorila pretvori v datume – ne samo pri prikazu, ampak tudi v datoteki, kamor jih shrani. Če se vsebine teh celic v resnici imena genov, to človeku lahko pošteno pokvari dan. Težave z OpenOfficom najbrž niso povezane z macom, a ko sem že ravno pri bentenju nad softverom, sem si moral dati duška.

Naslednja vrsta programa, ki jo pogosto uporabljam, je urejevalnik neoblikovanega besedila. V Windows mi odlično služi Notepad++, na macu pa pretežno uporabljam Smultron. Ta je malček hroščat (kar posebej pride do izraza pri velikih datotekah) in glede na to, da ga avtor ne razvija več, bo tak tudi ostal. Poleg tega so njegove zmožnosti iskanja po besedilu z regularnimi izrazi za moje potrebe včasih nekoliko preskromne. V primerih, kjer se Smultron ne obnese, se tako zatečem k TextWranglerju, ki je v večini pogledov boljši. Žal pa je slabši v enem zame zelo pomembnem: ne upošteva sistemskih nastavitev bližnjic za pomikanje po besedilu, o katerih sem govoril tule.

Za programiranje (v Javi) navadno uporabljam Eclipse, ki obstaja za več operacijskih sistemov, tako da na tem področju težav nisem pričakoval. A sem se uštel – Eclipse za mace ima dve hibi, ki sicer nista usodni, sta pa še kar nadležni (sploh dokler se ju človek ne navadi). Prva je počasnost uporabniškega vmesnika. Že samo pomikanje po besedilu je rahlo zatikajoče se, sploh pa to pride do izraza pri preimenovanju spremenljivk z refactoringom, ki se dogaja z ledeniško počasnostjo. Druga hiba pa je nemarna zmazanost črk, ki je posledica njihovega štorastega glajenja. Ta se načeloma ne tiče samo Eclipse, a iz meni neznanega razloga posebej prizadene proporcionalne pisave, ki se uporabljajo pri programiranju. Črke gladita tako Windows kot OS X, a Windows si pri tem prizadeva poravnati jih s točkami na zaslonu, OS X se pa na to požvižga. Kakšne so posledice, se lepo vidi tule.

V Windows za delo z datotekami uporabljam izvrstni Total Commander. Njegov najboljši macovski približek je DiskOrder, ki je bržkone odličen program, le meni ne dela, kot bi moral. V programih, ki temeljijo na dveh vzporednih seznamih datotek (kakršna sta Total Commander in DiskOrder), je verjetno najpogosteje uporabljana tipka tabulator, ki preklaplja med tema dvema seznamoma. A kdove zakaj ta tipka meni ne dela (pa tudi kake druge, ki bi opravljala to nalogo, nisem našel). Tako se moram zadovoljiti z muCommanderjem, ki je program iste vrste, le manj zmogljiv.

Za konec naj navedem še en program, ki na macu dela bolje. To je Weka, zbirka orodij za strojno učenje, ki se na macu obnaša enako kot v Windows – z eno (kar pomembno) razliko. Weka je javanski program in količina podatkov, ki jih lahko obdela, je omejena z količino pomnilnika, ki ga je mogoče razervirati za javanski navidezni stroj. V Windows je meja okrog 1,5 GiB, kar je posledica tega, da mora biti rezervirani pomnilnik v enem kosu, Windows pa pomnilnik očitno z nečim nasmeti, tako da večjega kosa ni mogoče najti. Ta težava se ne bi smela pojavljati v 64-bitnih Windows z 64-bitnim javanskim navideznim strojem, ampak kolikor se spomnim, se meni je. No, na macu se mi ne.

Poleg naštetih programov redno uporabljam še spletni brskalnik (Safari), program za elektronsko pošto (Mail) in koledar (iCal). Safari je povsem zadovoljiv (spletni brskalniki  so itak vsi več ali manj enaki), Mail in iCal sta pa tudi v redu – pod Windows uporabljam Outlook, ki je zmogljivejši, a Mail in iCal niti nista mišljena kot njegova tekmeca (in dodatne zmogljivosti Outlooka kaj dosti itak ne izkoriščam).

OS X (10.6.4) je zelo spodoben operacijski sistem, nad katerim kakih resnih pripomb nimam (isto ne velja za programe zanj, a o tem naslednjič). Ker pa sem prejšnjič omenil, da so mi Windows (7) le bolj všeč, je prav, da povem nekaj besed o razlikah med operacijskima sistemoma. Pisal bom izključno z uporabniškega vidika, saj se na njuno drobovje ne spoznam (obema sem malce že pokukal pod kožo, a je bilo tega premalo za kakršnokoli resno sodbo).

Razlika, ki prva pade v oči, je seveda videz. OS X je povečini siv (srebrn) in se mi zdi v primerjavi z Windows malček dolgočasen, njegov dock (ustreznik okenski opravilni vrstici) pa rahlo kičast. A oboje je stvar okusa in ni preveč pomembno.

Naslednja dokaj očitna razlika je, da ima OS X na vrhu zaslona stalno prisoten meni, katerega leva stran je naseljena z menijskimi postavkami trenutno uporabljanega programa, desna pa z zadevami, ki jih v Windows najdemo na desni strani opravilne vrstice. To je dokaj posrečeno, saj programi povečini nimajo tako obsežnih menijev, da bi zasedli vso širino zaslona, zato je v Windows desna stran menijev pogosto neizkoriščena, medtem ko je prostora v opravilni vrstici pogosto premalo. Zmaga za OS X.

Med najpogosteje uporabljanimi elementi operacijskega sistema sta bržkone opravilna vrstica v Windows in njen ustreznik dock v OS X. Oba vsebujeta trenutno odprte programe in na oba se da pogosto uporabljane programe prilepiti, tako da so njihove ikone vedno prisotne in lahko programe poženemo kar od tam. Ima pa dock eno tečno lastnost: iz njega se ne da razbrati, ali ima nek program odprtih več oken (ali pa vsaj jaz tega ne znam), zato včasih kako okno “izgubim”. Pa tudi če vem, da ima program odprtih več oken, niso tako enostavno dostopna kot v Windows. Če je v okenski opravilni vrstici dovolj prostora, se vsako okno vidi ločeno, če ga ni, je pa treba le kazalec miši podržati na ikoni programa, da se nad njo pojavijo pomanjšane različice oken. V OS X je treba na ikono dolgo pritisniti, nakar se zaslon rahlo zatemni in se po njem razporedijo okna izbranega programa. Za to operacijo človek porabi le sekundo ali dve več, vendar ni tako naravna in nevsiljiva kot njena okenska ustreznica. Na tem področju dam prednost Windows.

Še ena stvar, ki je v OS X tečna, je delo z okni. Velikost okna se da spremeniti le, če ga zagrabiš za desni spodnji vogal, kar je nekoliko omejujoče. Maksimiziranje je pa nepredvidljivo, saj se okno raztegne na velikost, ki se zdi maksimalna njemu – včasih je to čez cel zaslon, včasih pa tudi ne. To dvoje je posebej nadležno, ker večkrat preklopim z zunanjega zaslona z veliko ločljivostjo na prenosnikov zaslon z manjšo. Takrat se rado zgodi, da se spodnji rob kakega okna znajde pod dockom ali celo izven zaslona, kjer je njegov spodnji desni vogal težko zagrabiti, maksimiziranje pa ne da vedno želenega učinka. V Windows se s tovrstnimi težavami ne srečujem, tako da jim moram spet dati prednost.

Razlike, ki sem jih naštel do zdaj, so dokaj drobne in v nekaterih primerih je boljšost enega ali drugega operacijskega sistema stvar okusa. Bi si pa drznil trditi, da pri oknu za odpiranje/shranjevanje datotek ni tako. V Windows je namreč v tem oknu moč postoriti osnovne operacije, kot so brisanje, preimenovanje in kopiranje/prestavljanje datotek, kar je hudo praktično in za OS X ne velja. Poleg tega je pot do datoteke v Windows niz, ki ga je mogoče kopirati iz enega okna v drugo. To je prikladno, kadar z več programi delam v isti mapi, saj je do nje treba priklikati le enkrat, potem pa lahko najdeno pot skopiram v druge programe. In živcira me, da OS X map ne prikaže na začetku seznama datotek, ampak jih obravnava enako kot datoteke (če so razvrščene po abecedi, so mape, ki se začno z neko črko, pri datotekah, ki se začno z isto črko). Zagovarjati je moč oba načina, ampak glede na to, da je pri iskanju datoteke ponavadi treba klikniti več map in le eno datoteko, se  zdi smiselno mape postaviti na začetek. Zmaga za Windows.

Nastavitve so v Windows posejane vsepovsod – sploh od Windows Vista dalje so stvari zmedene (to trdim kljub temu, da mi je bila Vista sicer všeč). V OS X so urejene preprosto in pregledno (je pa treba priznati, da jih je najbrž malo manj). To v precejšnji meri velja tudi za nastavitve posameznih programov, ki se skoraj vedno najdejo v prvem meniju pod imenom Preferences (v Windows ne kraj in ne poimenovanje nista enotna). Tukaj OS X vodi.

Za konec naj omenim še nameščanje in odstranjevanje programov. V Windows znajo biti namestitveni programi s klikanjem Next malce nadležni (in nekatere uporabnike morda celo zbegajo), v OS X je pa večino programov treba le zagrabiti in povleči v mapo Applications. Res pa je, da to pri programih, ki v osnovi niso pisani za OS X, včasih ne deluje najbolje. Do sem bi morda lahko dal prednost OS X, zalomi pa se pri odstranjevanju programov. Windows pri tem pomagajo in čeravno odstranjevanje včasih kaj pusti za sabo, povečini kar deluje. V OS X uporabnik program iz mape Applications preprosto izbriše, a poloviti datoteke, ki jih je (morda) pustil drugje po datotečnem sistemu, zna biti težavno. Obstajajo sicer programi, ki pri tem pomagajo, a njihove učinkovitosti še nisem preveril. Bi pa rekel, da mi je okenski način ljubši.

Pod črto imamo štiri zmage za Windows in dve za OS X. Kljub temu ne morem trditi, da so Windows prav hudo boljši, in čeravno sem si prizadeval za objektivnost, je mojo sodbo gotovo obarvala navajenost na Windows in moj način dela (pri katerem morda kake čudovite lastnosti OS X ne pridejo do izraza).

Že celo večnost nisem nič napisal v blog, ampak obljubim, da sem bom poboljšal – vsaj za nekaj časa. Kot rečeno v nemški službi uporabljam macbook in hardversko sem z njim zadovoljen: o samem prenosniku sem pisal tule (mnenja do danes nisem spremenil), o miši tule (kretnje, ki v brskalniku pomeni naprej/nazaj, sem se navadil, tako da me moti samo še velikost, ki pa je stvar okusa) in o zvočnem vhodu tule (še vedno menim, da je smotan). Malo manj pa sem zadovoljen s softverom. Razlogov za to je več. Prvi je gotovo, da sem navajen na Windows in me motijo stvari, ki so drugačne. Drugi je najbrž, da za razne skrite bombončke OS X (to je macovski operacijski sistem) ne vem, ker z njim še ne delam dovolj dolgo. Tretji je pa morda, da OS X in programi zanji niso čisto dorasli Windows. Slednje je odvisno od tega, kaj človek z računalnikom počne, a moja izkušnja je vsekakor taka. Ampak o tem bom spregovoril kdaj drugič, danes bom pa malo bentil čez macovsko tipkovnico in kombinacije tipk.

Prva stvar, ki jo človek opazi, je, da macovska tipkovnica nima tipk home, end, page up in page down. Nič ne dvomim, da Apple meni, da te tipke niso potrebne (in kajpak ima prav – tipkovnico se da narediti tudi s samo dvema ne-ravno-tipkama), ampak meni se močno zdi, da je bolj praktično imeti jih kot ne. Ta pomanjkljivost me sicer dosti ne prizadene, ker pretežno uporabljam zunanjo slovensko PCjevsko tipkovnico. Ki se razlikuje od slovenske macovske tipkovnice, najbolj v tem, da je PCjevska vrste qwertz, macovska pa qwerty. Kako je Applu uspelo ustreliti tega kozla, si ne znam predstavljati. K sreči se softverska podpora za slovensko PCjevsko tipkovnico najde na internetu, obstaja pa tudi odličen in zastonj program za urejanje tipkovnic (ki sem ga potreboval, ker je ona tipkovnica z interneta malček pomanjkljiva).

Naslednja težava, ki mi je kravžljala živce, so tipke in kombinacije tipk za premikanje po besedilu. Recimo home in end te v Windows prestavita na začetek ali konec vrstice, v OS X pa na začetek ali konec besedila. Takih razlik je še več in ker so to reči, ki jih uporabljam nenehno in brez razmišljanja, sem se nenehno tudi motil. Če bi želel, bi se sčasoma na macovski način najbrž navadil, a potem bi imel težave v Windows, ki se jim nikakor nisem nameraval odreči. K sreči so tovrstne kombinacije tipk v OS X nastavljive (hura za OS X). Tule je na voljo podrobna razlaga in datoteka z okenskimi kombinacijami tipk (ki sicer ne delujejo brezhibno – avtorju sem poslal popravek, ampak ga ni objavil). Še ena težava je bila, da ima mac tipko command, ki ima zelo podobno vlogo kot control na PCjih, kar pomeni, da sem denimo za shranjevanje datoteke moral pritisniti command-s namesto control-s. Ta težava se je izkazala za zelo enostavno rešljivo – v sistemskih nastavitvah sem tipki control preprosto določil funkcijo command. Zdaj mi tipke v OS X živce kravžljajo bolj redko, čeprav se sem in tja še vedno zgodi, da se kak program obnaša nekoliko po svoje.

Macbook premore vgrajen mikrofon, ki je za pogovore po Skypu čisto uporaben. A če sedim pred zunanjim zaslonom, prenosnik imam pa zaprt na vogalu mize, je bolj prikladno uporabiti slušalke z mikrofonom. Danes sem to poizkusil, pa se ni obneslo. Na thinkpadu imam eno poleg druge vtičnici za slušalke in mikrofon, ki sta obarvani standardno zeleno in rožnato, tako da je nemudoma jasno, kaj je treba vtakniti kam (vtikača na slušalkah sta istih barv). Tudi macbook ima dve zvočni vtičnici, ki sicer nista obarvani in sta označeni le z zelo majhnima simboloma (kar blagodejno vpliva na estetskost, malo manj pa na praktičnost), a nič nisem dvomil, da imata isti namen. V tisto s slušalkastim simbolom sem vtaknil slušalčni vtikač, v drugo (z nerazpoznavnim simbolom) pa mikrofonskega. Rezultat je bil, da so slušalke delovale, mikrofon pa ne. Po nekaj brskanja po nastavitvah in beljenja glave se mi je posvetilo, da je tisto, za kar sem mislil, da je mikrofonska vtičnica, v resnici linijska vtičnica (Google je to potrdil). Linijska vtičnica pričakuje ojačan signal z napetostjo kakega volta, mikrofonska pa neojačanega z napetostjo nekaj milivoltov. Ojačan signal dajejo od sebe mikrofonski ojačevalniki (in redki mikrofoni, ki imajo to reč vgrajeno, za kar seveda potrebujejo vir napajanja), tako da so za uporabo z macbookom potrebne slušalke z mikrofonom USB. Kajpak ima svojo uporabo tudi linijski vhod, tako da bi bilo najbolje, če bi vtičnica sprejemala obe vrsti vhodov. Glede na to, da znajo vtičnice na stacionarnih računalnikih zaznati, kaj je bilo vanje vtaknjeno, to očitno ni prav težko narediti. Apple se žal ni odločil za to možnost, kako je s prenosniki drugih proizvajalcev, pa ne vem. Pri thinkpadu še nisem preveril, če prebavi linijski vhod, a tele specifikacije pravijo, da bi ga moral.

Obljubil sem, da bom še kaj povedal o svojem macbooku, in danes bo beseda tekla o železninski plati. Glede na to, da poleg macbooka uporabljam še thinkpad, bom primerjal z njim. Primerjava je dokaj poštena, saj sta oba prenosnika višjega cenovnega razreda; thinkpad sicer izraziteje cilje na poslovne uporabnike, macbook pa na kul ljudi, a na lastnosti, ki so specifične za ta dva trga, se  ne bom obešal.

Macbookovo ohišje je odlično. Kljub temu, da ima 15-colski zaslon, thinkpad pa 14-colskega, je macbook po prostornini najbrž manjši (ker je tanjši). Po masi sta sicer primerljiva. Poleg tega macbookovo ohišje daje vtis večje trpežnosti. Thinkpad sicer velja za trpežnega, a vseeno se na njem najde nekaj mest, ki se zdijo krhka. Macbook je pa videti, kot bi bil izdelan iz enega kosa aluminija. Pograjati moram edino sprednji rob spodnjega dela ohišja, na katerem pri tipkanju počivajo zapestja – namreč zoprno oster je. Vseeno zmaga macbook.

Če procesor ni močno obremenjen, sta oba prenosnika neslišna. Pri obremenitvi se pri obeh ventilator začne vrteti hitreje, a thinkpad je še vedno dokaj tih, macbook pa zna biti kar glasen. To sicer ni zelo pomembno, a vendarle zmaga thinkpad.

Baterija se pri obeh prenosnikih izprazni približno enako hitro. Slabost macbooka je, da baterije ne moreš zamenjati sam, prednost pa, da je lepo pospravljena v ohišje in ne štrli zadaj ven kot pri thinkpadu (razlog za štrlenje je, da imam baterijo z največjo kapaciteto, a taka, ki je zlita z ohišjem, se izprazni precej hitreje). Macbooki se postavljajo z magnetnim priključkom za napajanje, ki se brez škode iztakne, če se denimo spotakneš ob kabel. To je koristno, resnici na ljubo pa usodnega pomena ni. Se da pa thinkpadov napajalnik lepše pospraviti, ker ima na kabel pritrjen trak z ježkom. Tudi to je koristno, a ne usodnega pomena. Izenačenje.

Macbookov zaslon je precej dober. Še vedno je vrste TN, tako da čudežev ne gre pričakovati, a je zelo dober predstavnik te vrste (ne vem, če sploh še prodajajo kake prenosnike z zasloni boljših vrst). Thinkpadov zaslon je precej povprečen. Oba imata ločljivost 1440 x 900 in oba sta mat. Vsekakor zmaga za macbook.

Tipkovnico imata oba prenosnika precej dobro. Thinkpadova je morda za spoznanje prijetnejša, je pa macbookova osvetljena. Macbooku sicer manjka nekaj pomembnih tipk (home, end, page up in page down), a mislim, da to ne sodi čisto v železninsko primerjavo. Macbook ima tudi imenitno sledilno ploščico: ogromno in dojemljivo za več hkratnih dotikov. Uporaba dveh prstov za skrolanje je izredno prikladna. K sledilni ploščici spadajoče tipke so pa čisto v Applovem slogu: levi klik dosežeš s pritiskom na spodnji nedesni del ploščice, desni klik pa s pritiskom na spodnji desni vogal. To je čisto prikladno, samo ugotoviti je težko, da deluje tako. Thinkpad ima poleg sledilne ploščice še ščegetavček (ne vem, koliko bralci klikate na povezave v mojih zapisih, a grem stavit, da boste tisti, ki s thinkpadi niste domači, tokrat kliknili), ki pa ga ne uporabljam. Zmaga za macbook.

Do zdaj je macbook zmagoval, a najde se področje, kjer pogori – vtičnice. Oba prenosnika imata vtičnice za mrežo, slušalke, mikrofon, firewire in seveda napajanje. Thinkpad ima poleg tega še telefonsko vtičnico (za vgrajeni modem), a to dandanašnji ni zelo pomembno. Bolj važna je vtičnica za projektor/monitor. Thinkpad ima namreč vtičnico VGA, macbook pa displayPort. DisplayPort je načeloma boljši, a hudič je, da je naprav z displayPortom preklemansko malo in da ko skušaš prenosnik priklopiti na projektor (denimo zavoljo kake predstavitve), ti vedno ponudijo kabel VGA. Z macbookom si torej primoran s sabo nositi adapter, ki ti ga Apple kajpak rad proda. Če želiš na prenosnik priklopiti zunanji monitor (in tipkovnico in miš), seveda VGA ni zadovoljiv. A to thinkpad zelo elegantno reši s priklopno postajo, česar pri Applu ne poznajo. Kar nas pripelje do vtičnic USB. Macbook ima dve, ki sta tako blizu skupaj, da če imam priključeno zunanjo tipkovnico (kar jo večino časa imam), v drugo vtičnico ne morem vtakniti pomnilnika USB. Zoprno! Pri thinkpadu lahko zunanjo tipkovnico (in monitor in miš) priključim na priklopno postajo, poleg tega ima pa tri vtičnice USB, dve na eni strani in eno na drugi – mnogo bolj prikladno. Skratka, kot rečeno, zmaga za thinkpad.

Oba prenosnika imate zvočnike, DVD-ROM, čitalnik kartic SD, kamero, brezžično mrežno kartico in bluetooth. Macbook ima nekoliko boljše zvočnike in kamero, thinkpad pa odstranljiv DVD-ROM (s čim ga je mogoče nadomestiti, sicer ne vem). Thinkpad se poleg tega ponaša še s čitalnikm prstnih odtisov, z režo za expressCard in z zbirko lučk, ki oznanjajo delovanje mreže, bluetootha, diska in še nekaterih reči. Zadev, ki govore v prid thinkpadu, je več, a od naštetega se mi še najpomembnejši zdijo zvočniki (ki so pri thinkpadu res klavrni), zato recimo neodločeno.

Na koncu moram torej zaključiti, da je hardversko macbook nekoliko boljši (rezultat 3:2 in dve izenačenji). Je pa tudi res, da thinkpada na nobenem področju ne morem kaj hudo kritizirati (povsod je v redu, čeravno slabši od macbooka), medtem ko si macbook pri priključkih zasluži grajo. Vsekakor sta pa oba prenosnika precej dobra.

Dopolnilo:
Dodal sem omembo expressCard.

Včeraj sem dobil nazaj svojega macbooka, za katerega sem omenil, da je bil na servisu. Za nedelovanje baterije ni bila kriva sama baterija, ampak okvara osnovne plošče. Zapis o macbooku imam še vedno v načrtu (morda celo več kot enega), a danes bo govora zgolj o miši. Ko sem macbooka v roke dobil prvič, namreč miši še nisem imel, tako da sem jo preizkusil šele danes. Za popolno applovsko izkušnjo sem si omislil magic mouse, ki je lična in zanimiva, a žal ne najbolj praktična.

Prva težava je sicer čisto subjektivna, a zato nič manjša – miš je premajhna. Meni ustrezajo miši, ki jih držim s celo dlanjo, tole se da držati pa samo s prsti. Naslednja težava je, da je nemarno počasna, tudi če hitrost nastavim na največjo. To pesti precej ljudi, zato se na internetu najde rešitev, ki sicer deluje, ni pa najbolj posrečena – za popravek hitrosti je treba vnesti ukaz v konzolo, se odjaviti iz operacijskega sistema, prijaviti nazaj, preveriti, če je hitrost ustrezna, in po potrebi vajo ponoviti. Tudi pospeševanje miši (to je relativno hitrejše gibanje kazalca glede na gibanje miši pri absolutno hitrejšem gibanju miši) je nekoliko premočno, a nastavitve za to še nisem našel.

Glavni razlog za zanimivost magic mouse je, da ima enotno gladko površino, ki deluje kot sledilna ploščica. Apple včasih kupcem na miši ni privoščil več kot enega gumba, kar je zelo applovsko. Podjetje se namreč rado drži filozofije “manj je več”, ki je včasih pravilna, včasih pa tudi ne (česar Apple kajpak ne prizna, saj sam najbolje ve, kaj je za njihove kupce dobro). Recimo v primeru miši je po mojem skromnem mnenju takšna minimalistična filozofija brca v temo in k sreči magic mouse pozna dva gumba – pritisk na desno stran površine deluje kot drugi gumb (privzeto je sicer izključen). Poteg s prstom po površini miši služi skrolanju (kakega smiselnega prevoda za to ne najdem) in je torej enakovreden vrtenju kolesca. Deluje dobro in je najbrž celo nekoliko bolj prijeten od uporabe kolesca. Poteg z dvema prstoma levo ali desno pa denimo v spletnem brskalniku deluje kot gumb naprej/nazaj. To – vsaj z mojimi prsti – deluje slabo in dosti bolj vesel bi bil podpalčnih gumbov, ki jih poznajo druge miši.

Zaključim lahko, da je Applova čarobna miš za ljudi, ki jim držanje miši s prsti ustreza, čisto v redu izbira, tisti, ki imajo raje večje miši, bodo pa bolj zadovoljni z izdelkom kakega drugega proizvajalca – ob predpostavki seveda, da se zanj dobijo gonilniki za Mac OS X (recimo za Logitechove miši, ki so itak zakon, to po vsem videzu velja).