Z avtom sem imel v preteklosti kopico težav. Zdaj je kako leto sicer dokaj priden, a mu ne zaupam in sem se ga odločil zamenjati. Navsezadnje je čas za to dosti bolj primeren po obdobju brez okvar kot po kakem dragem popravilu. Nameraval sem si omisliti rabljenega, ker menim, da tako za svoj denar dobim več, a so starši prijazno ponudili, da če kupim novega, mojemu doktoriranju na čast primaknejo polovico cene (prepričani so namreč, da rabljenih avtov ni pametno kupovati). To je kajpak ponudba, ki je nisem mogel zavrniti.

Najprej sem se moral odločiti za velikost. Mojim trenutnim potrebam čisto zadošča kaj majhnega, a ker bi avto rad imel čim dlje, bi v tem času tudi potrebe utegnile zrasti, tako da sem se odločil za nižji srednji razred – takega imam zdaj (renaulta megane namreč) in se mi zdi čisto primerno velik.

Po svoji lepi navadi sem se izbiranja lotil zelo ‘znanstveno’. Začel sem z ADACovo statistiko okvar, ki jo objavlja Delova priloga Na kolesih. Zanesljivost se mi namreč zdi bistvena lastnost avta in to je najbolj objektiven meni znan vir tovrstnih podatkov. Vsebuje število okvar na 1000 prodanih avtov za leta 2001-2006 in v nižjem srednjem razredu pozna 16 avtov. Razvrstil sem jih po povprečju za prva in zadnja tri leta – prvi podatek pove, kako dobro se avto stara, drugi pa, kako zanesljiv je zadnje čase. Zgornji polovici lestvic sta takili (da bi kupil kaj s spodnje polovice, kajpak ne pride v poštev):

2001-2003:

1. toyota corolla
2. ford focus
3. honda civic
4. volkswagen golf
5. mazda 323
6. audi A3
7. seat leon/toledo
8. mercedes razreda A

2004-2006:

1. BMW serije 1
2. audi A3
3. mazda 3
4. mercedes razreda A
5. volkswagen golf
6. peugeot 307
7. renault megane
8. toyota corolla

Presek seznamov vsebuje toyoto corollo, volkswagna golfa, mazdo 3 (upoštevaje, da je to naslednica mazde 323), audija A3,  mercedesa razreda A in BMWja serije 1 (na prvem seznamu ga ni, ker je prenov). Če zaradi cene izločim prestižnejše znamke, ostanjo toyota corolla, volkswagen golf in mazda 3.

Ozrimo se po nadaljnjih statističnih podatkih. Raziskava J. D. Power o zadovoljstvu kupcev v Nemčiji (tudi objavljena v Na kolesih) ugotavlja, da je Toyota druga najbolj cenjena znamka, Mazda peta, Volkswagen pa 13. (slednje je podpovprečno). V nižjem srednjem razredu je najbolj cenjen avto toyota prius, sledi honda civic, na tretjem mestu pa je corolla. Top Gear je v svoji raziskavi corollo uvrstil na 42. mesto od 152 (zanesljivost 4 od 5), mazdo 3 na 21. (zanesljivost 5) in golfa na 85. (zanesljivost 3).

Kaj torej pove statistika? Da sta toyota corolla in mazda 3 v svojem razredu najboljši izbiri, golf pa je nekoliko slabši. Kateri od japoncev je boljši, je težko reči, a glede na govorice, da je Toyoti zadnje čase kakovost zaradi bliskovite rasti obsega proizvodnje nekoliko padla, moram dati rahlo prednost mazdi. Sliko pa še dodatno zamegli dejstvo, da je corollo zamenjal auris, katerega novost je po eni strani prednost, po drugi pa ga naredi neznanko.

Po izbiri kandidatov sem se moral odločiti za motor in opremo. Motor si želim dizelski in nekoliko močnejši od trenutnega (ki ima 90 KM). To pri aurisu pomeni 2,0 litra s 126 KM, pri mazdi 3 1,6 l s 110 KM in pri golfu 1,9 l s 105 KM. Od opreme si predvsem želim ABS (to imajo itak vsi), polno število zračnih vreč, ESC (menda je to zelo koristen varnostni pripomoček – zadnje čase ga priporoča tudi Euro NCAP, glavni preizkuševalec avtomobilske varnosti), dobro (samodejno) klimatsko napravo, avtoradio, ki zna predvajati MP3je (vsi imajo že vgrajene in to nestandardne oblike, tako da jih ni moč zamenjati), ter po možnosti potovalni računalnik in prednje meglenke.

Po skrbni preučitvi ponudbe ter preizkusnih vožnjah aurisa in mazde 3 (golfa mi v Porsche Slovenija zaenkrat niso uspeli oskrbeti – še čakam, če se jim bo vendarle posrečilo, sicer bom pa poizkusil kje drugje) sem prišel do naslednjih zaključkov:

Toyota auris 2,0 D-4D, oprema luna + VSC

Cena: 19.770 (po ceniku – zaenkrat niso pokazali pripravljnosti dati kakršenkoli popust)

Plusi:

• močan motor – 126 KM (mazda 3 110 KM, golf 105 KM);
• morda bodo za stari avto ponudili dovolj, da bi ga bilo razumno kupiti na način ‘staro za novo’;
• najbolj razumno sestavljeni paketi opreme (ključno je, za kakšno ceno dobim opremo, ki si jo želim, ampak bedasto sestavljeni paketi me vseeno spravljajo v slabo voljo).

Minusi:

• najdražje zavarovanje (zaradi močnega motorja);
• brezplačna pomoč na cesti samo v času garancije – 3 leta (pri mazdi 3 10 let, pri golfu ob vzdrževanju v pooblaščenih servisih vedno).

Mazda 3 CD110, oprema TX + zmožnost predvajanja MP3jev

Cena: ~19.700 EUR (z 800 EUR akcijskega popusta in ~100 EUR popusta na zmožnost predvajanja MP3jev)

Plusi:

• statistika o njem pove največ lepega;
• najmanjša poraba goriva – 4,8 l / 100 km (auris in golf 5,4 l / 100 km);
• priročno podolgast prtljažnik (auris in golf imata sicer malce večja, a bolj pokončna);
• filter trdnih delcev v izpuhu.

Minusi:

• najslabša pasivna varnost – štiri zvezdice Euro NCAP (pet jih sicer zgreši za las);
• pihajoča klimatska naprava;
• motor pri nizkih vrtljajih anemičen;
• nerodno odpiranje oken – zelo težko jih je odpreti/zapreti deloma;
• nima prednjih meglenk (ne želim si jih dovolj, da bi bil zanje pripravljen doplačati);
• najdražji rezervni deli (po raziskavi Na kolesih);
• najdaljši – 4,4 m (auris in golf 4,2 m);
• škandalozno visoko doplačilo za zmožnost predvajanja MP3jev – s popustom ~450 EUR (kot rečeno, je ključno, za kakšno ceno dobim opremo, ki si jo želim, ampak tole me vseeno ujezi).

Volkswagen golf 1,9 TDI, oprema Si comfortline

Cena: 19.770 EUR (morda se da oprema izbrati tudi tako, da je cena nižja, a cene za modele Si – ki so znatno cenejši od običajnih in edini razumen nakup – niso javne)

Plusi:

• zaenkrat še nobenih.
• motor dobro vleče pri vseh vrtljajih, čeprav je najšibkejši.

Minusi:

• statistika o njem pove najmanj lepega;
• glede na moč velika poraba goriva – 5,4 l / 100 km (enaka kot pri znatno močnejšem aurisu, mazda 3 4,8 l /100 km);
• zoprno skrivanje cen modelov Si;
• neprijetno osebje v salonu.
• pedal za plin je postavljen tako blizu sredinski konzoli, da me ta med vožnjo žuli;
• tresljaji motorja se prenašajo na pedal sklopke.

Končna odločitev zaenkrat še ni padla. Če drugega ne, moram prej vsej še preizkusiti golfa. Se pa na podlagi ugotovljenih plusov in minusov zaenkrat najbolj nagibam k aurisu – od mazde 3 se zdi nekako bolj neproblematičen, golf pa za zdaj kakih prednosti sploh nima. O nadaljnjem razvoju dogodkov bom seveda poročal.

Dopolnilo:
Sem dobil na preizkus tudi golfa, pri čemer je prodajalec uspel nakoliko popraviti vtis od prejšnjič. Sem dodal ugotovljene pluse in minuse.

V zadnjih dveh dneh je dvakrat nek lopov zacel ‘klepetati’ z mano po Skypu. Če sem prav videl, je imel nekaj povedati o trgovanju s tehnološkimi delnicami. Zdaj sem Skype nastavil tako, da neznanci z mano ne morejo začenjeti pogovorov – privzeta nastavitev namreč po vsem videzu ni taka.

Dopolnilo:
Moj ukrep ni pomagal – še vedno me spamajo. Hrošč? Menda je na voljo nova različica Skypa – si jo bom namestil.

Še eno dopolnilo:
Očitno ukrep ni pomagal zato, ker nisem zapustil pogovora, ki ga je začel spamer. Če namreč okno s pogovorom zgolj zapreš, pogovora s tem ne zapustiš.

Včeraj se je vremenu pri nas čisto zmešalo: nasulo nam je toliko toče, da je bilo vse belo in da so bili njeni ostanki po trati še danes zjutraj. Kljub hudi ujmi pa ni zmanjkalo elektrike, kar je pravi mali čudež, saj sicer vsaj za kak trenutek mrkne ob vsakem dežju (ravno toliko, da se ugasneta računalnika in da je treba ponovno nastavljati vse ure po stanovanju – ki jih imamo ogromno, ker so izdelovalcem domače elektronike očitno fetiš).

Vsaj kadar je alternativa napaka brez sporočila.

Občasno pri svjem delu potrebujem Linux in najbolj praktično je, da ga poganjam kar v navideznem računalniku v VMwaru. Po sveži namestitvi Ubuntuja sem opazil, da po zagonu (fizičnega) računalnika deluje zadovoljivo, sčasoma pa postane nemarno počasen. Brskanje po internetu je razkrilo, da nisem edini, ki ga pesti počasnost Ubuntuja v VMwaru, a predlagana rešitev pri meni ni delovala. Nato sem poizkusil še s Fedoro Core 6 (Fedora Core 4, ki sem jo pred kakim letom namestil v neko starejšo razičico VMwara, te težave ni imela), a ni bila nič hitrejša. Sledilo je še več brskanja po internetu, ki ni obrodilo uspeha. Potlej pa mi je prišlo na misel, da bi primerjal konfiguracijski datoteki obeh Fedor. In res – Core 4 je imela vrstice:

numvcpus = “1”
processor0.use = “TRUE”
processor1.use = “FALSE”

Ob tem sem se spomnil, da sem te vrstice dodal, ker je tista starejša različica VMwara izpljunila neko sporočilo o napaki, ki ji je botrovala dvojedrnost mojega procesorja in ki me je pripeljalo do te rešitve. Očtno si avtorji VMwara domišljajo, da so napako odpravili in da sporočilo ni več potrebno. Nič manj očitno pa ni, da se motijo.

Pred nedavnim sem oznanil, da se letos kanim lotiti postopne prenove računalnika. V sodelovanju z dedkom Mrazom sem naredil prvi korak: zamenjal sem ohišje in napajalnik. Tu sem začel, ker se mi s prenovo posebej ne mudi, ohišje pa je del, ki se na razvija prav hitro in se s časom tudi znatno ne ceni.

Težava prejšnjega ohišja je bila, da je bilo precej staro in je izviralo iz časov, ko so se računalniki greli dosti manj kot danes. Predvsem ni imelo nobenega ventilatorja pred mestom za diske, tako da sem glavna diska hladil s posebnima hladilnikoma, ki sta bila nameščena v 5,25-inčni odprtini. S to rešitvijo ne bi bilo nič narobe, če ne bi omejevala možnosti za utišanja računalnika, saj sta bila hladilnika najglasnejša dela. Tihost računalnika pa je vsekakor nekaj, kar bi rad izboljšal.

Pri ohišju sem želel:

• Da ima vsaj pet 5,25-inčnih odprtin: za regulator hitrosti vrtenja ventilatorjev, ploščico s priključki zvočne kartice in tri optične pogone. Prvega dvojega sicer še nimam, a je v načrtu. Optične pogone pa že imam tri (CD-ROM, DVD-ROM in pekač za DVDje) in čeprav bi CD-ROM zlahka pogrešil, je treba upoštevati, da razmišljam o pogonih za HD-DVD in blu-ray.
• Da ima eno 3,5-inčno odprtino. Glede na to, da je disketnik zelo poceni, ni nobenega tehtnega razloga, da bi tvegal, da bom nekega dne želel prebrati disketo, pa je ne bom mogel.
• Da ima prostor za vsaj tri diske. Toliko jih imam trenutno in stanje mi povsem ustreza.
• Da omogoča temeljito in tiho hlajenje (kar pomeni 12-centimetske ventilatorje).
• Da imajo vsi vhodni ventilatorji protiprašni filter in da je pretok zraka vhodnih ventilatorjev vsaj tolikšen kot izhodnih, sicer je v ohišju pritisk manjši kot v okolici in noter vleče prah.

Najbolj priljubljena ohišja so srednji stolpi, ki imajo v glavnem štiri 5,25-inčne odprtine, tako da niso prišli v poštev. Pri velikih stolpih pa so se za najbolj problematično zahtevo izkazali protiprašni filtri na vseh vhodnih ventilatorjih, sploh ker je to nekaj, česar pogosto ne omenijo niti recenzije, kaj šele proizvajalec. Edino ohišje, ki se dobi pri nas in za katerega sem bil prepričan, da izpolnjuje vse zahteve, je cooler master stacker 830. Glede na to, da ga tudi vse recenzije precej hvalijo, izbira ni bila pretežka. Motilo me je le, da je za kakih 10 cm globlje, kot bi bilo potrebno, ampak meritve so pokazale, da bo šlo na mizo.

Ko sem ga dobil, sem ugotovil, da je lično, dokaj kakovostno izdelano in polno praktičnih domislic (prijetno sem bil denimo presenečen nad mehanizmom za pričvrščanje 5,25-inčnih naprav, ki ne zahteva vijakov in se zdi zelo zanesljivo). Razen prevelike globine pa me je motilo še nekaj: pritrditev ventilatorjev. Želel sem si jih namreč čvrsto priviti in podložiti z gumijastimi podložkami za blaženje tresljajev, a sem to lahko storil samo z zadnjim. Stranski se vstavi v plastičen okvir, kjer le upam, da sčasoma ne bo začel ropotati, sprednjega pa ni mogoče pritrditi drugače kot s plastičnimi zatiči, ki so sicer domiselno izdelani, vendar se ne zdijo posebej trpežni.

Računalniški kotiček z novim ohišjem

V ohišju sta bila dva ventilatorja – sprednji in zadnji – že vgrajena, vendar sem se ju odločil zamenjati. Predvsem zato, ker želim točno vedeti, kaj v mojem računalniku je (in seveda zagotoviti, da je le najboljše), poleg tega pa me je pri sprednjem motilo, da je bil opremljen z modrimi diodami (utripajoča ohišja me ravno ne vzburjajo). Dodal sem tudi enega stranskega – zaradi boljšega hlajenja in zato, da sem povečal zračni pritisk v ohišju (kot omenjeno, da ne bi noter vleklo prahu). Pri izbiri ventilatorjev sem si pomagal s primerjalnim testom Silent PC Reviewa: da ima najboljše razmerje med ustvarjenim pretokom zraka in hrupom, so ugotovili za noctua NF-S12, zato sem si omislil tri primerke. V Sloveniji jih sicer nisem našel, zato je na pomoč priskočil eBay (trgovec, pri katerem sem jih kupil, jih trenutno sicer nima na zalogi). Ali so ventilatorji res nadpovprečno dobri, brez primerjave kajpada ne morem presoditi, a posebej glasni se ne zdijo in zanesljivo so zanimivega videza.

Ventilatorji s pritiklinami

Zadnja komponenta, ki sem si jo omislil, je bila napajalnik. Tudi tu sem se oprl na Silent PC Review, ki je najbolje ocenil corsair HX520 in HX620. Enako oceno je dobil edino še en seasonic (ki pravzaprav izdeluje tudi Corsairjeva napajalnika), vendar seasonic nima snemljivih kablov, ki se mi zdijo kar posrečena domislica, saj zmanjšujejo gnečo v ohišju. Odločiti sem se moral še, ali naj si omislim HX520 (520 W) ali HX620 (620 W). Po izračunu na tejle strani naj bi za računalnik, kakršnega načrtujem, v najslabšem primeru potreboval 599 W. Sicer sem precej prepričan, da je ta številka pretirana, a glede na to, da razlika v ceni ni ravno velika, da bom napajalnik imel dolgo časa (navsezadnje proizvajalec nudi pet let garancije) in da ima močnejši tudi več priključkov, sem izbral HX620. Spet sem naletel na težavo, da ga pri nas ni bilo naprodaj (pa tudi eBay mi tokrat ni pomagal), zato sem šel prodajalca iskat na tale primerjalni cenik. Imel sem srečo, da trgovina, kjer je bil najcenejši, blago pošilja v Slovenijo. Plačati sem moral z bančnim nakazilom (ali kakorkoli se že zadevi reče), ampak je delovalo in še preizkusil sem lahko, kako se to stori po internetu (ko razvozlaš pomen raznih skrivnostnih številk, ki so na strani trgovine označene v meni ne najbolj razumljivi nemščini, čisto dobro). O zadovoljstvom z napajalnikom sicer kaj tehtnega žal ne morem reči. Naredi precej luksuzen vtis (zraven je denimo torbica za kable) in je zelo tih, ali dobro napaja, pa ne vem. Bržkone se to da ugotoviti s kakim testom (ki je kajpak odvisen od zanesljivosti merjenja napetosti na osnovni plošči), ampak zaenkrat se v zadevo nisem poglobil.

Napajalnik v vsem svojem sijaju

Končni vtis je mešan. Vse nove sestavine so kakovostne, tako da sem na dobri poti k odličnemu računalniku, takojšen učinek pa ni ravno pretresljiv. Upal sem namreč na utišanje, pa ga nisem dočakal, kajti ko sem odstranil hladilnika diskov, se je za najglasnejši del izkazala grafična kartica (ki je komaj kaj tišja od hladilnikov). Omislil si bom še regulator hitrosti vrtenja ventilatorjev, s katerim bom lahko natančneje ugotovil, koliko se kateri sliši, ampak dokler ne zamenjam grafične kartice, znatnih sprememb ne more biti. Na ta korak pa bo treba še malo počakati, ker bo združen z menjavo večine drobovja račnalnika, saj moja trenutna osnovna plošča ne premore vodila PCI express.

Ni ravno glasbena, je pa želja, ki jo bom danes uslišal. Pred časom sem obljubljal, da bom v blogu manj nergal. Potlej sem pa oni dan govoril z znancem, ki je rekel, da se nerganje pravzaprav čisto fino bere in da se je še prav posebej zabaval ob mojih zapisih o Zelinki in sinovih. No, ker epiloga svojega trnovega pota še nisem objavil, ga bom danes. Zgodil se je že pred precej časa, tako da je moja jeza v dobršnji meri splahnela (pa tudi malo manj silovita je bila kot ob prvih dveh srečanjih z malopridneži), ampak se bom potrudil, da bo vseeno primerno doživet.

Zvesti bralci že vedo, da se ob takilih priložnostih nad Zelinko kliče kaka bolezen. Ker je njihov zadnji greh nekoliko manjši od prejšnjih dveh, naj bo tokrat manj smrtonosna: denimo griža. Od štirih težav, ki sem jih s prenosnikom imel, so v prvih dveh poizkusih uspeli odpraviti eno, za še eno (slab stik z diskom) pa zaradi nerednega pojavljanja itak nisem imel posebnega upanja, da jo kdaj bodo. Zaradi tega sem se pri tretjem obisku osredotočil na preostali dve: slabo delujoč pekač CDjev in bluetooth. Za pekač so po moji demonstraciji priznali, da res ne dela dobro, in obljubili zamenjavo. Za bluetooth so pa lopovi vztrajali, da ga nisi dolžni popraviti v okviru garancije, ker naj bi bil okvaro zakrivil sam (s tem, da sem namestil nadgradnjo, ki mi jo je ponudil proizvajalec prenosnika). Zato smo se zmenili, da ga bodo preprosto odklopili, da ne bo povzročal nadležih obvestil o napaki – uporabljal ga itak nisem skoraj nikoli.

Ko sem prenosnik dobil s servisa, sta bili obe težavi res odpravljeni. A kot je bralec lahko razbral iz uvoda, seveda vse ni bilo prav (hm, konec koncev govorimo o Zelinki). Pekač sicer deluje brezhibno in namesto zgolj CDjev zna peči tudi DVDje, vendar ni model namenjen mojemu prenosniku, tako da se ohišju ne prilega niti približno – vse skupaj je videti jako zanikrno. Bluetooth pa tudi ne dela več zgage, a obenem ne deluje lučka, ki oznanja vklopljenost brezžične mrežne kartice (vklaplja se skupaj z bluetoothom). Seveda bi se nad obojim lahko pritožil, ampak kratko malo nisem imel več volje. Poleg tega bi se lahko zgodilo, da bi mi pekač zamenjali s takim, ki zna peči le CDje, za lučko bi pa skoraj zanesljivo rekli, da se ne da popraviti (in mogoče se enostavno celo res ne da). Zdaj samo upam, da z Zelinko ne bom imel nikoli nič več opraviti, a glede na zoprne omejitve, ki jih imamo kot javni zavod pri nakupu opreme in glede na spretnost Zelinke pri dajanju ponudb za dotično opremo se kaj lahko zgodi, da mi bodo še kdaj žrli živce. No, in seveda se mi utegne še kdaj pokvariti prenosnik – glede na dosedanje izkušnje je to celo verjetno.

V legendi grafa v Excelu potrebujem podpisan e, a na žalost Excel podpisovanja in drugih oblikovalskih prijemov v legendi ne obvlada (razen za celo legendo hkrati). Kaj zdaj? Načeloma bi lahko obstajala pisava, ki vključuje podpisane črke. Žal googlanje kake tovrstne specializirane pisave ni razkrilo, sem pa ugotovil, da standard Unicode (ki služi zapisu malone vseh znakov – trenutno jih vsebuje okrog 100.000) pozna tele podpisane in nadpisane znake. Kako so jih izbrali, ne vem, kajti denimo to, da so vključili vse nadpisane števke razen 1, 2 in 3 (niso pa teh izpustili pri podpisanih), se zdi precej butasto. A glavno je, da so vključili podpisani e. Moral sem samo še najti pisavo, ki ta podpisani e vsebuje. Pri tem sem si pomagal s tole stranjo, ki zna izpljuniti seznam pisav z izbranim znakom. Za podpisani e jih je ponudila kar nekaj, vendar je bila iz nekih skrivnostnih razlogov v vseh razen eni na mestu e-ja enica. A čudo prečudno, tista edina uporabna je bila DejaVu Sans, ki je prosto dostopna. Namestil sem jo (pri čemer sem opazil, da je program za nameščanje pisav v Windows XP videti nespremenjen že od Windows 3.1, kar precej bode v oči) in v Character Map šel iskat moj e. A glej ga vraga, kdove zakaj mi ni uspelo. Potreben je bil še en korak: namestiti sem moral BabelMap, nekakšen naprednejši Character Map. Z njim je šlo in moj graf krasi podpisani e.

Zdaj seveda upam, da ne bo nastopila potreba po kakem podpisanem (ali nadpisanem) znaku, ki ga v Unicode ni. Alternativa kajpada je, da za risanje grafov uporabim kak drug program, a to pomeni, da bi se ga moral naučiti uporabljati in na novo narisati kakih 20 grafov, na koncu bi pa po možnosti ugotovil, da ima novi program kako nič manj nadležno hibo.

V službi in doma imam miš Logitech MX 1000, ki je brezžična, ima litijev akumulator in jo je zato kajpak treba redno polniti. Akumulator zdrži kake tri tedne, kar je povsem zadovoljivo, miš s tremi diodami oznanja njegovo polnost in polni se v priročnem namiznem stojalu, tako polnjenje res ne bi smelo biti noben problem. Pa vendar se nikdar ne spomnim, ko je za to čas. Vedno, ko miš vzamem v roke, opazim, da je skoraj prazna, ko jo neham uporabljati, pa seveda nikoli ne. Sem res tako hudičevo pozabljiv? Gre za zaroto izdelovalcev ožičenih miši, ki name vplivajo prek subliminalnih sporočil in telepatije? Potrebujem tole?

Dopolnilo:
Včeraj sem ob odhodu iz službe spet pozabil dati polniti miš. Zarota mora biti – misel, da bi bil tako obupno raztresen, je čisto nevzdržna.