Čez vikend mi je bilo vreme res naklonjeno, se bo pa menda v nekaj dneh spet ohladilo. Tokrat sem jo mahnil v kitajsko četrt. Razen slikovitega vhoda tam kaj pretresljivega ni videti, je pa zato okusiti.

Vhod v kitajsko četrt

Glede na to, da sem imel s kitajsko hrano do zdaj precej dobre izkušnje, sem si v kitajski četrti privoščil kosilo. O pristnosti rastavracije sem se lahko prepričal takoj, ko sem vstopil, kajti v njej ni bilo nobenega neazijca, natakarica pa ni znala angleško. Na jedilniku je bila označena stopnja pekočosti jedi in izbral sem nekaj srednje pekočega. Večkrat sem že slišal ljudi praviti, da je hrana, ki se dobi na Kitajskem, precej drugačne od kitajske hrane, ki se dobi na zahodu: da je za naš okus čudna in preveč pekoča. Vendar so bile moje izkušnje s Kitajske čisto drugačne: hrana tam je bila odlična in precej podobna kitajski hrani, karšne sem bil vajen z zahoda. No, tule sem ugotovil, kaj so imeli v mislih tisti, ki so se pritoževali nad kitajsko kitajsko hrano. Postregli so mi z nekakšnim piščancem, ki je vseboval približno toliko čilija, kot mesa. Sicer ne vem, ali je bilo mišljeno, da bi ves čili pojedel, vsekakor pa lahko rečem, da je bila zadeva precej smrtonosna, čeprav ga nisem pojedel skoraj nič. Poleg tega je bila zadeva močno začinjena z nečim, za kar ne vem, kaj je bilo, vsekakor pa ni bilo dobro.

Ker se ne dam kar tako, sem jo kljub neposrečenemu kosilu mahnil še v bližnjo živilsko trgovino. Trgovina je ogromna in naprodaj so imeli kupe azijskih živil, precej dokaj čudnih. Nerodno je bilo le, da za marsikaj nisem vedel, kaj je in kako se pripravi. Pa še prav natančnega ogleda si nisem mogel privoščiti – kot prvo zaradi obupne gneče, kot drugo pa zato, ker me je ustavil nek možak, ki je trdil, da bi bil moral nahrbtnik pustiti pri vhodu, da pa ga lahko vzame tudi on. Saj verjetno je bil čisto legitimen varnostnik, a ker bi bil lahko tudi falot, ki mi je skušal ukrasti nahbrtnik, sem mu rekel, da odhajam. Vseeno sem uplenil par hecnih reči: jeguljo in rakovico v konzervi, vložene vietnamske jajčevce, palmove vršičke s čilijem ter nekakšne sladke kolačke iz tapioke s kokosom in fižolom (ki so kljub rahlo čudnim sestavinam kar dobri).

Kitajsko tihožitje

Domov grede sem šel mimo mestne hiše in čeprav je že podnevi videti dokaj kul, je ponoči še bolj.

Mestna hiša ponoči