Konferenco preživel

Dosti pa ni manjkalo, da bi ji bil podlegel, kajti bila je hudičevo naporna. Saj zaradi tega sem tudi pretekli teden čisto zanemaril blog.

Dnevi so se že začenjali neprijetno: vstati sem moral uro prej kot ponavadi in se do Ljubljane prebijati skozi hudo prometno gnečo. Navadno namreč v službo hodim ob takem času, da sem na cilju okrog 9:00, ko je promet že znosen, pa še spim lahko civilizirano dolgo.

Po prihodu na Institut sem najprej pripravil računalnika in projektor (večino dni so se predavanja odvijala hkrati na dveh prizoriščih, od katerih je eno imelo lasten projektor). To opravilo ni bilo nič groznega in ker je bila konferenca pretežno računalniška, udeleženci tudi niso imeli kakih resnejših tehničnih težav (z izjemo nekega možaka, ki mu nikakor ni uspelo brezžično na internet, in drugega, ki mu je utripal video v predstavitvi – osramočen moram priznati, da mi ni uspelo rešiti nobenega od teh dveh problemov).

Dvakrat dnevno je bilo treba pripraviti sokove in piškote, da so se poslušalci lahko okrepčali po napornih predavanjih (s čimer se sicer nisem ukvarjal predvsem jaz, pomagal sem pa vendarle). In kajpak je bilo te reči treba hoditi iskat v trgovino, kjer so nastopili tudi birokratski zapleti z naročilnico, s katero smo hrano plačali. Glede na to, da nimam nobenih ambicij postati natakar ali ekonom, mi ta del ni prav nič dišal. Sploh je bilo pa zabavno v sredo, ko smo imeli na obisku ministra in druge pomembne može. Takrat je bilo namreč treba pripraviti narezek, kar je zahtevalo pogajanja z našo oderuško menzo (oderuška je samo pri posebni ponudbi, kot sta kava in narezek za konferenco, sicer je pa še kar poceni poceni in zanič), vlačenje miz naokoli ter na koncu hitrostno zabadanje zobotrebcev v sir in uren umik s prazno embalažo pred prihajajočimi lačnimi pomembnimi možmi. Ponovitev sredine zabave smo v malo blažji obliki imeli še v petek.

Kadar slučajno nisem imel opraviti z ničemer od naštetega, sem tiskal in razobešal programe, okrog nosil to ali ono, fotkal predavanja ali se ukvarjal s kakim drugim iz množice zabavnih opravil, ki jih je nudila konferenca (pa da ne bo nesporazuma: teh opravil je bilo dovolj tudi za par mojih sotrpinov). Vse to besno organiziranje je imelo za posledico, da v nasprotju s prejšnjimi leti nisem prisluhnil nobenemu predavanju – kadar sem slučajno imel čas, sem bil namreč konference toliko sit, da nisem imel veselja. Škoda. Tudi zato, ker ne morem tule zapisati ničesar pikrega o okultnem delu konference.

Se mi pa dozdeva, da je konferenca letos kar uspela. Predavanja so bila solidno obiskana (v preteklosti sem več kot enkrat videl, da je v predavalnici sedelo le par zdolgočasenih ljudi, ki so bili tam zgolj zato, ker so morali tudi sami predavati), na slavnostni otvoritvi je bilo dovolj obiskovalcev (še ena ne najbolj svetla točka iz zgodovine konference je bilo predavanje ministra, ki ga ni skoraj nihče prišel poslušat) in kakih omembe vrednih organizacijskih spodrsljajev ni bilo. Takih Informacijskih družb bi si še želel, če bi jih le organiziral kdo drug.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.