Mrežni disk

Doma imamo trenutno tri stacionarne računalnike ter en prenosnik in pol. Prvi stacionarec je v skupni rabi v dnevni sobi, drugi tiči pod televizorjem ter predvaja filme in podobno, tretjega si je pa omislila Jelka za svoje društvene posle. Prenosnik je moj službeni, za polovico pa štejem Jelkinega, ki je nekoliko prileten in bolj redko pride na plan. Jaz svoje reči včasih uganjam na skupnem stacionarcu, včasih pa na službenem prenosniku. Podtelevizorskemu računalniku je zmanjkalo prostora na disku, poleg tega bi si pa filme na njem nekoč želeli gledati tudi v domačem kinu, ki je v načrtu za spalnico. Te težave in še kaka se očitno rešijo s hrambo datotek na enem (dovolj prostornem) mestu. To mesto bi lahko bil domači strežnik in z mislijo nanj sem se nekaj časa poigraval. Tak strežnik je splošnonamenska naprava, ki zna vse, kar bi si človek skupinskega v domačem omrežju lahko zaželel, poleg tega je pa gotovo nekaj, kar računalničarju pritiče. A ker je računalničar pri naši hiši hudo zaposlen človek in ker kolikor toliko resen računalnik ni poceni, sem se na koncu odločil za mrežni disk.

Mrežni diski so pravzaprav majhni računalniki, v katere se vtakne eden ali več diskov, in znajo dandanašnji poleg hrambe podatkov početi marsikaj. Proizvajalci namreč zanje ponujajo kopico dodatnih aplikacij – za pretočno strežbo večpredstavnih datotek in spletnih strani, hrambo programske kode, dolvlečenje torrentov idr. Po nekaj raziskovanja teh zadevščin sem zaključil, da sta vodilna proizvajalca Synology in Qnap, ki za isto ceno sicer ponujata nekoliko šibkejšo strojno opremo kot manj uveljavljena podjetja (npr. Asustor), vendar boljšo programsko opremo in manj težav. Ker sem – kot omenjeno – hudo zaposlen človek, sem se raje odločil za manj težav, tako da sem izbiral med tema dvema. Ker nismo hudo zahtevni uporabniki in ne želimo zapraviti preveč denarja, smo izbirali med osnovnimi modeli (za dva diska – o odločitvi glede kapacitete kasneje). Pri Synologyju je to trenutno DS218j, pri Qnapu pa TS-228A. Oba staneta pod 200 EUR in Qnap ima boljšo strojno opremo (štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in 1 GiB pomnilnika namesto 512 MiB), tako da se izbira zdi jasna. A ko sem se odločal o nakupu, sem prišel do ugotovitve, da ima Qnap pomanjkljive sposobnosti pretakanja videa, ki je zdejle, ko pišem tale zapis, ne uspem potrditi, tako da je najverjetneje zmotna. Poleg tega je bil takrat Synologyjev zmogljivejši model DS218play na voljo za ugodnih 220 EUR (trenutno ga tako poceni ne najdem), zato sem naročil tega.

Kajpak je mrežni disk v smislu računalnika treba napolniti z dejanskimi trdimi diski. Kot previden človek si želim RAID – torej več diskov, organiziranih tako, da ob odpovedi enega podatki niso izgubljeni.  Najmanjše število diskov v RAIDu je dva, ki sta preprosto zrcaljena (temu se reče RAID 1). Več diskov sicer nudi boljši izkoristek, saj je pri dveh diskih za preprečevanje izgube podatkov potrebnega 1/2 celotnega prostora, uporabnega je pa preostale 1/2 prostora, medtem ko je pri štirih diskih za preprečevanje izgube podatkov še vedno potreben en disk, a to pomeni 1/4 celotnega prostora, uporabnega je pa 3/4 prostora (tako deluje denimo RAID 5). Vendar so naprave za štiri diske dražje od takih za dva, manjši diski imajo pa višjo ceno na enoto kapacitete, tako da za uporabnike, kot smo mi, ki prav ogromno prostora ne potrebujemo, več kot dva diska nimata smisla. Trenutno potrebujemo približno 2 TB prostora, a ker je treba gledati v prihodnost, sem začel razmišljati o 4 TB. Po ugotovitvi, da cena na enoto kapacitete pada do 6 TB, od tam naprej pa je precej konstantna, sem se ne koncu odločil za 6 TB.  Poleg kapacitete je bilo treba izbrati tudi znamko. Pri tem je ključen dejavnik zanesljivost in k sreči obstaja ponudnik spletnega prostora za hrambo podatkov Backblaze, ki ima v svojih strežnikih okrog 100.000 trdih diskov, o katerih odpovedih javno poroča. Po njihovih podatkih je najbolj zanesljiv proizvajalec HGST (ki ga je kupil Western Digital in njihove diske zdaj ponuja pod znamko Ultrastar). Ultrastar kapacitete 6 TB stane okrog 220 EUR, medtem ko bolj plebejski diski iste kapacitete stanejo slabih 200 EUR – razlika se ne zdi prevelika za večjo zanesljivost po Backblazovih podatkih, dvakrat večji deklariran povprečni čas med odpovedmi in pet let garancije namesto tri.

Mrežni disk je zdaj uspešno v uporabi in zaenkrat z njim ni težav. Ker ga še ne uporabljamo dolgo, lahko poročam le, da je spletni uporabniški vmesnik prijazen in odziven, hitrost prenosa večjih datotek pa se giblje med 50 in 90 MB/s – zakaj ne dosega gornje meje trdega diska in omrežja (torej okrog 100 MB/s), težko rečem, a krivci so lahko tako mrežni disk kot tudi omrežno stikalo in precej metrov mrežnih kablov po hiši. Ugotovil sem tudi, da je za predvajanje videoposnetkov na računalniku pretočni video nepotreben (navadno odprtje datoteke povsem zadošča), tako da se bom s streženjem pretočnega videa morebiti ukvarjal, če bomo videoposnetke kdaj želeli gledati na kakih bolj omejenih napravah.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.