Novo leto v Makedoniji

Pred odhodom sem mislil, da bom o dogajanju lahko poročal sproti, saj ima Jelka prenosnik in kabelski internet, ampak mi je čas tekel tako hitro, da to ni prišlo na vrsto. Potlej se je pa še Jelka pri popisovanju novoletnih prigod izkazala za bolj pridno od mene, tako da bom samo dopolnil njena zapisa.

Na dan, ko sva se ravnala po zapovedih mode in šla obiskat Rome, sva videla še eno krasoto – nesojeno športno dvorano. Očitno je tisto manj imeniten del Struge – blizu je še takisto ne najbolj privlačen avtomobilski odpad. No, saj tudi sicer mesto ni ravno zgled urejenosti (sploh smeti je veliko), moram pa reči, da mi je vseeno priraslo k srcu. Mogoče le zato, ker sem v njem preživljal sproščujoče dneve v družbi svoje drage, ampak kakorkoli že, ugaja mi.

Nesojena športna dvorana
Rjaveči in sploh propadajoči zametek športne dvorane

Ovca na ulici
Slabe in dobre plati Struge: neometana hiša in šara ob njej (zanemarjenost), domača žival na ulici (slikovitost) in seveda Jelka (najboljša plat)

Kot je zapisala že Jelka, smo šli na Silvestrovo v Ohrid. Naokoli sem povečini kolovratil kar sam, ker sem bil zaradi (po mojem mnenju) prevelikega zanimanja ostalih gostov iz Slovenije za alkohol in cigarete (ter s tem povezano enoinpolurno zamudo pri odhodu v Ohrid) nekoliko nataknjen, tako da sem rabil čas, da se mi je slaba volja razkadila. Ohrid je to nalogo dobro opravil, saj je mesto zelo lepo, znamenitosti dobro označene, pa še vreme je bilo krasno. Z lepotami Ohrida sem bil načeloma sicer seznanjen, ker sem pred leti že bil tam, ampak sem jih gladko pozabil, tako da je osvežitev spomina dobro dela.

Samuilova trdnjava
Samuilova trdnjava (Za možaka se očitno ne uspejo zmeniti, ali je bil makedonski ali bolgarski vladar.)

Mesto skozi strelno lino
Mesto skozi strelno lino

Cerkev sv. Pantelejmona
Cerkev sv. Pantelejmona

Cerkev sv. Jovana Kaneo
Cerkev sv. Jovana Kaneo (na ljubki lokaciji in v zoprni svetlobi)

Amfiteater
Amfiteater

Silvestrovali smo ‘doma’ (v stanovanju dveh prostovoljk, od katerih je ena čez praznike šla domov, v njeni sobi pa so bili nastanjeni gostje iz Slovenije) in bilo je prav prijetno. Družba v glavnem ni bila preveč pijana, pečenka je bila slastna (kljub temu, da je med peko pregorela varovalka) in večerjanje z Jelko v naročju je imelo svoj čar (čeprav ni ravno za vsak dan). Makedonci so mogoče malo preveč vneto kazali svojo ljubezen do pirotehnike (naš sosed je kar s puško streljal), ampak za novo leto se to prenese.

Si pa tele varovalke zaslužijo svoj odstavek. V obeh prostovoljskih stanovanjih namreč pregoravajo kot za stavo (pa tudi sicer eletrična napeljava ni prav zgledna, čez njeno popravljanje je pa bentila že Jelka). V Jelkinem stanovanju je bila hkratna uporaba peči in pečice očitno prehud zalogaj, v drugem je pa že sama peč zadoščala, da se je varovalka poslovila od življenja (brez peči bi se pa od življenja poslovili stanovalci). Ko je šla na ta način rakom žvižgat druga, smo jih začeli popravljati, tako da sicer niso več kaj dosti varovale (skesano priznavam, da sem bil pobudnik tega nevarnega početja celo sam), ampak vsaj greli smo se lahko.

Električna napeljava
Makedonci in elektrika … (Fotka je iz Ohrida.)

Na novega leta dan si je Jelka zaželela pico, ampak ker Makedonci novo leto očitno jemljejo precej resno, odprte picerije nisva našla. Namesto tega sva šla jest v restavracijo z bržkone najbolj kul jedilnikom v Strugi, kjer sva si privoščila odlično (a za makedonske razmere tudi precej drago) ribo.

Jedilnik

Naslednji dan sem se pa že dopoldne odpravil domov (najprej z avtobusom v Skopje, od tam pa z letalom v Slovenijo – v Ohrid namreč pozimi poletov iz Slovenije ni). Smrk.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.