Z novoletnim voščilom spet zamujam. Ampak pravijo, da bolje pozno kot nikdar: naj se vam torej leto 2008 odlično posreči.

Vsako leto si razbijam glavo s tem, kako preživeti Silvestrovo. Občutek namreč imam, da je treba početi nekaj posebnega in seveda ‘novoletnega’, vendar se tovrstne dejavnosti, ki so povrh še prijetne, ravno ne ponujajo. Podobne težave ima tudi Jelka in da bi organizirala kako zabavo, jo je letos pred novim letom preveč zaposlovala diploma (jaz za take reči itak nimam ne daru in ne veselja), zato je predalgala, da greva na Šmarno goro gledat ognjemete. Nočno kolovratenje po Šmarni gori se mi je zdela ravno prav prismuknjena zamisel, da sem bil takoj za.

Za vzpon sva si izbrala Mazijevo stezo, ker naj bi bila razgledna. Toplo sva se oblekla ter se opremila s svetilkami, vročim čajem, dvema dekama (da bi lahko malce posedela), penino in tremi raketami za zasebni ognjemet. Malo po 22 sva se znašla na parkirišču v Tacnu. Tam sva videla še nekaj čudakov, ki so imeli očitno podobne nakane kot midva. Sledila sva jim do izhodišča, nakar smo se porazgubili po različnih poteh na hrib. Vzpon je bil spočetka lahek, le o razgledu ni bilo ne duha ne sluha. Kmalu je pot postala bolj strma in pojavil se je sneg, ki je bil od številnih pohodnikov tako zglajen, da je prav svinjsko drselo, o razgledu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Okrog 23:30 sva končno prišla ne bolj glavno pot, po kateri so na hrib drle trume ljudi. Kmalu zatem sva se znašla na sedlu med Grmado in Šmarno goro, od koder je razgled sicer bil, vendar le na morje megle. Hrabro sva nadaljevala pot do vrha, kamor sva prispela malo pred polnočjo. Gneča je bila huda. Ob polnoči je zaprasketalo nekaj raket, v morju megle pa se je pobliskavalo.

V želji po malo zasebnosti sva se takoj po polnoči vrnila do sedla in se tam usedla na klopco. Odprla sva penino in si v miru zaželela srečno novo leto. Uspelo mi je tudi izstreliti eno raketo, potlej pa je vžigalnik odpovedal pokorščino – verjetno zaradi mraza ali vlage.

Mraz naju je tudi prav kmalu pregnal nazaj v dolino. Nek možak nama je svetoval, po kateri poti naj greva, da bo manj drselo. Kljub temu sva se kotalila še precej bolj kot navzgor grede (penina je bila le polovične velikosti, tako da ni bila kriva). Kar nekajkrat sva pristala na riti, Jelki pa sta se v temo odkotalila tudi kapa in čelna svetilka. Ni mi čisto jasno, kako so preživali ljudje, ki so hodili brez luči, a nekaj je bilo tudi takih. Verjetno so jim pomagale dereze, s katerimi je bilo opremljenih kar precej pohodnikov. No, po kakih dveh urah kotaljenja sva vendarle srečno prispela k avtu in se urno odpeljala v smeri postelje. Kljub nekoliko obtolčenim ritim in propadu načrta o gledanju ognjemetov je bilo Silvestrovo prav prijetno (in vsekakor drugačno kot pretekla leta).