Končni cilj znanstvenega udejstvovanje je članek. Ne napredek človeštva ali kaj podobno nepraktičnega, ampak članek (o tem sem že pisal, ampak ne škodi, če se pove še enkrat). Za naravoslovca najbolj zaželen članek je v reviji Nature ali Science. Ker prva običajno ne objavlja člankov s področja računalništva, se je Matjaž, moj šef in mentor, odločil, da bomo razultate mojega dela objavili v drugi. Ta sklep je zame kajpada nadvse laskav, ima pa manjšo težavo: kljub temu, da bomo v podvig vložili precej napora, bo uspeh po vsej verjetnosti še vedno izostal. No, pa saj priznam, če človek ne poizkusi, mu niti ne more uspeti; ko se le ne bi jaz moral trenutno besno ukvarjati z doktoratom, pa mi to zaradi kopice drugih obveznosti že tako ne gre prav dobro od rok.

K članku je Matjaž povabil tudi Dano Naua, enega pionirjev (ja, moški je) področja, o katerem nameravamo pisati. Pretekli teden je bil Dana na obisku na našem odseku in reči moram, da je naredil zelo dober vtis: je izredno prijazen in uglajen možak, predvsem pa nadvse pronicljivega uma. Pogovori z njim so bili plodni in po njih imam o naših možnostih za uspeh malce boljše mnenje – posebej če bodo poizkusi, za katere smo se dogovorili, dali ugodne rezultate. Žal pa se je izkazalo, da je teh poizkusov še precej več, kot sem domneval na začetku, in to me skrbi. Sploh ker Matjaža še nisem prepričal, da poganjati desettisoče poizkusov na drevesih, ki zasedajo po ~16 GiB pomnilnika, ni najbolj praktično.

Jaz, Dana in Matjaž pred tablo, po kateri smo tri dni kracali