Bager, cevi, akcija!

Naše domovanje

Sicer sva z Jelko še vedno pri načrtovanju hiše (no, čakava na soglasja, pa par malenkosti morava doreči z arhitektko, da lahko oddamo vlogo za gradbeno dovoljenje), se pa te dni okrog naše parcele dogaja tudi v fizičnem smislu. Po naselju, kjer leži, se namreč napeljujeta kanalizacija in vodovod, tako da so nam pravkar na parcelo pripeljali to dvoje. Vodovod smo imeli tudi že prej, kanalizacija je pa zelo dobrodošla, saj bi bila sicer potrebna mala čistilna naprava. Je pa to pomenilo, da je bilo treba iti na teren in se z možaki, ki so razkopavali ceste, dogovoriti, kako in kaj. Dogovorila sva se v redu, saj so možaki fejst – oba voda so nam pripeljali malenkost bliže, kot jim je narekoval načrt, pa še za hidrant in ulično svetilko smo ze zmenili, da bosta stala na vogalu parcele, ne na mestu, kjer bo na parcelo kdaj zapeljal avto kakega gosta, kot je bilo sprva načrtovano.

Poleg kanalizacije in vodovoda smo te dni na parcelo dobili tudi cev za telefonski priključek. Sosed je namreč ravno razkopaval svojo parcelo zaradi postavljanja ograje in je napeljal še to. Vse skupaj je organiziral sam, za kar mu vsa čast, jaz sem moral edino kupiti cev (no, pa seveda bom moral plačati za bager in pesek, s katerim je obdana cev). Pri tem sem ugotovil, da so proizvajalci tovrstni cevi pametni ljudje, saj po cevi potegnejo tanko žico, s pomočjo katere je potem mogoče skoznjo potegniti kaj bolj konkretnega. Brez take žice bi bil potreben več kot 20-metrski foršpan (čvrsta prožna žica, ki se potisne v cev, da se potem z njo skozi povleče tisto, čemur je cev namenjena – slovenskega izraza ne poznam), pa še z njim ne bi bil presenečen, če bi kaj nagajalo. Edino, kar me malo skrbi, je cev za električno napeljavo. Ta je že bila položena prek sosedove parcele, a je tanjša, kot določa nek papir, ki sva ga z Jelko dobila od Elektra Gorenjska (70 mm namesto 110 mm). Je sicer prav toliko debela, kot se je sosed pred leti s taistim Elektrom zmenil, da mora biti, pa tudi očitno je, da je precej debelejša od kabla, ki bo skoznjo tekel, bi se pa vseeno bolje počutil, če bi pri Elektru uspeli preveriti, ali je zadovoljiva. A žal je bil pristojni cel teden nedosegljiv, tako da nam ni uspelo (kdo ve sicer, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil dosegljiv, saj nam je bilo zaupano, da je, hm, ognjevitega značaja in da so pogovori z njim močno odvisni od tega, na katero nogo je tisti dan vstal). Upam, da se takrat, ko bomo elektriko dejansko napeljevali, ne bomo tolkli po glavi, ker nismo pri razkopavanju sosedove parcele zamenjali še te cevi.

Moram priznati, da je bil prvi stik s fizičnimi vidiki gradnje – čeravno zelo blag – zame kar nekoliko stresen. Zaradi tega sem tudi zapisu dal akcijski naslov, čeprav samo dogajanje ni bilo hudo akcijsko. Ampak se nadejam, da se bom privadil.

Nezdrava ljubezen do papirja

Delo

Kadar naša država proizvede razpis, kakršen je tale, bi se spodobilo, da bi potem zasadila drevo ali dve. Za pridobitev do 70.000 EUR je namreč treba oddati:

  • vsebinski obrazec (pri projektu, ki sem ga oddal jaz, dolg 37 strani, od katerih polovica pove koristne reči, ostala polovica pa bodisi na drugačne načine isto kot prva polovica, bodisi reči, ki so pri tako majhnih projektih odveč – seveda so te reči predpisane in se jim ni mogoče ogniti);
  • eno Excelovo preglednico s petimi zavihki in še po eno s šestimi za vsakega partnerja (obe predvsem na več različnih načinov obravnavata finance, kar nudi lepe možnosti za pomoto, bi ju pa brez škode nadomestili z eno preglednico z morda dvema zavihkoma);
  • štiri dodatne obrazce, nekatere po enega za vsakega partnerja (njihova koristnost ni očitna, a z njimi vsaj veliko dela ni);
  • konzorcijsko pogodbo (na kateri je treba zbrati podpise vseh partnerjev, kar logistično ni povsem enostavno in bi zlahka počakalo na morebitno sprejetje projekta);
  • izpis iz Ajpesa za vsakega partnerja (človek bi pomislil, da ima država vpogled v Ajpes in tega ne potrebuje, a bi se očitno motil).

Vse te papirje je treba natisniti v treh izvodih (in priložiti CD z elektronsko različico), kar nanese za zajeten fascikel. Ker je oddanih projektov bržkone kakih 100, je zanje gotovo storilo bridki konec vsaj eno drevo. Če dodamo še vse tiste speštane dinozavre, ki so izpuhteli v nebo med proizvodnjo in prevažanjem teh silnih papirjev, pa lahko dodamo še eno drevo, da veže nastali CO2. Seveda je še hujše od tratenja papirja to, da tako prijavitelji kot ocenjevalci za prijavo porabijo dvakrat preveč časa – gre za mnogo visokoizobraženih ljudi, ki so plačani z javnimi sredstvi in ki bi svoj čas gotovo lahko porabili bolje. Sploh pri tistih prijavah, ki na koncu niso sprejete. In te izgube niti s sajenjem dreves ni mogoče popraviti.

Kul potni list imam

Službena pota, Tehnika

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.

Letošnje fotke

Otročarije, Razna klatenja, Službena pota

Vse fotke, kar sem jih zaenkrat letos naredil, mi je uspelo urediti, tako jih v znak zmagoslavja nekaj priobčujem.

V Eghamu pri Londonu sem službeno obiskal univerzo Royal Holloway, ki ima absosmrkno fantastične zgradbe.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Vesna je praznovala drugi rojstni dan.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči - tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Tudi v Ljubljani imajo kul reči – tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Obiskali smo Sečoveljske soline.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.
Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.

Gremo jest vaflje in čokolatine

Glavne počitnice

In kje so ta najbolj kakovostno počne? I, v Belgiji seveda! Zraven se lahko tudi zelo kakovosto pije pivo, ampak ker tega jaz ne počnem, sem v naslovu izpustil. Jutri navsezgodaj se bomo vkrcali v avto in odbrzeli proti Belgiji. Ena Jelkina prijateljica dela v Bruslju, tako da bomo večino časa couchsurfali pri njej. O naših prigodah bom pridno poročal po Twitterju, da bom po vrnitvi objavil kup krasnih fotk, si pa ne upam obljubiti.

Hrčkanje

Razno

Kar pomnim, sem precej rad kopičil razne reči (o eni plati tega je beseda tekla že tule) in te reči sem imel rad lepo pospravljene. Kljub temu moram priznati, da kopičenje ni najboljši konjiček: dostikrat je drag, zahteva precej prostora (ki je spet drag €“ to še posebej opažam zdaj, ko se lotevam gradnje), v povezavi s pospravljanjem zna biti časovno potraten, hkrati pa je prazen €“ človek od njega dosti nima. Slednje sicer ne velja za vse reči €“ denimo knjige je moč brati, filme na DVDjih gledati itd., a vseeno večino knjig preberemo in večino filmov pogledamo le enkrat. Poleg tega človeška civilizacija izumlja vedno nove načine, ki kopičenje delajo nepotrebne €“ denimo knjižnice poznamo že dolgo, v zadnjih letih pa se knjižne, filmske in drugačne vsebine selijo na splet, kjer so na voljo, ne da bi bilo treba stopiti iz stanovanja (ob morebitnem propadu civilizacije bomo kajpak ostali brez tega, a pri večina reči, ki jih kopičimo, bi pač težko rekli, da to počnemo za primer propada civilizacije). Nekateri ljudje, ki so ugotovili, da je kopičenje slabo, so šli v drugo skrajnost in živijo €“ kot temu rečejo €“ minimalistično. Preštevajo svoje reči in tekmujejo, kdo jih bo imel manj (pri tem pa včasih malo pogoljufajo in denimo vse spodnjice štejejo kot eno reč). Jaz se radostim kopičenja povsem odreči ne nameravam, vsekakor pa ga kanim omejiti, sploh glede porabe časa, ki se mi zdi najbolj problematična. Življenje imam namreč le eno in kljub napredku medicine se bojim, da neomejeno dolgo ne bo, tako da ga bi rad čim bolje izkoristil.

V letih, ki jih preživljam z Jelko, sem moral shajati brez večine svojega imetja pri roki, saj v hiši njenih staršev zanj preprosto ni prostora. Tako to imetje ostaja v hiši mojih staršev, a bo zdaj v zvezi z njim treba nekaj ukreniti. Zato sem se lotil njegovega pregledovanja in metanja stran nekoristnih reči. Trenutno so na sporedu računalniški CDji, DVDji in celo diskete. Slednje so že vse romale v smeti, optični diski mi pa še povzročajo težave. Sumim, da domala nobenega ne bom nikdar več uporabil, a vendarle se od njih težko ločim €“ za nekatere vseeno ostaja majhna možnost, da bi jih kdaj potreboval, nekateri so spomin na zgodnejše čase računalništva, ko ni bilo vse digitalno na voljo na internetu, v vse pa sem vložil kar nekaj časa, da sem uredil njihovo vsebino in izdelal ovitke. Vseeno jih bom več kot polovico zavrgel. A preden se jih znebim, sem ji še ovekovečil na fotki. To je predlagala Jelka, ko sem ji potarnal o duševnih težavah pri ločitvi od svojih diskov. Njen je bil tudi predlog za naslov tega zapisa €“ hrčkanje je namreč izraz, ki ga uporablja za ljubeče kopičenje nekoristne šare.

2014-07-26-Slovenija-Skofja_Loka-CDji_in_DVDji
Mnogo optičnih diskov in dva otročaja, ki se jima je zdelo zabavno pozirati

Montažna, skeletna, zidana

Naše domovanje

Ena temeljnih odločitev pri gradnji hiše je izbira med naslednjimi možnostmi:

  • Monažna lesena hiša. Stene se izdelajo v proizvodni dvorani, na gradbišču pa le sestavijo. Glavne odlike so, da je gradnja hitra, verjetnost napak manjša kot pri klasični gradnji in končna cena znana na začetku, pa še celoten postopek (do želene faze – lahko tudi na ključ, torej čisto do konca) izvede eno podjetje, tako da se izvajalci, ki naredijo kako neumnost, ne morejo izgovarjati eden na drugega. Lesena hiša naj bi bila zaradi lahkosti in prožnosti lesa tudi potresno bolj varna od zidane. Morebitna slabost je manjša trajnost kot pri zidani hiši (a tega nihče zanesljivo ne ve), pa notranji zidovi – če so iz mavčnih plošč, kar je običajno – niso najbolj primerni za pritrjevanje polic, slik itd. (kar sicer ni nepremostljiva ovira) in ne dajejo zelo solidnega občutka (to moti Jelko).
  • Skeletna hiša. Na gradbišču se postavi ogrodje iz tramov (skelet), ki se potem na notranji in zunanji strani obda z lesenimi, mavčnimi in podobnimi ploščami, vmesni prostor pa se napolni s toplotno izolacijo. Ta način gradnje bržkone dopušča nekoliko več napak kot montažni, saj je načeloma vsaka hiša drugačna in se več dela opravi na gradbišču, sicer pa ima iste prednosti in slabosti kot montažna gradnja. V primerjavi z montažnimi hišami skeletne dajejo občutek večje trdnosti, je pa morda to samo občutek – kakih izračunov na to temo ne poznam.
  • Zidana hiša. Zgrajena je bolj ali manj klasično iz zidakov (opek ali česa drugega – različnim zidakom bom namenil ločen zapis), povezanih z malto ali lepilom, in ojačana z jekleno armaturo. Redko se gradi na ključ, saj je gradnja na ključ menda precej dražja kot taka, ki jo investitor organizira sam, tako da tudi podjetja, ki gradijo na ključ, nimajo toliko izdelanega sistema kot izvajalci montažne in skeletne gradnje, kar del prednosti gradnje na ključ izniči. Gradnja traja dlje kot lesena ne le iz organizacijskih razlogov, ampak tudi zato, ker je potrebnega precej sušenja – ometov, estrihov itd. Je pa prednost zidane hiše večja toplotna stabilnost zaradi večje mase. Pozimi je to koristno, ker toplota zaradi sončnega obsevanja ne povzroča prevelikih kratkotrajnih dvigov temperature, še bolj pomembno pa je poleti, saj se pri toplotno dobro izolirani hiši temperatura podnevi in ponoči spreminja le za nekaj stopinj in bi se v naših krajih morala gibati okrog čisto prijetnih 25 stopinj.

Na gornjem seznamu ne ločujem med klasično in montažno zidano hišo, ker po moji vednosti montažne trenutno v Sloveniji ni mogoče izbrati. Je pa mogoča načeloma: enako kot pri leseni se stene izdelajo v proizvodni dvorani in postavijo na gradbišču, stiki pa se zalijejo z betonom. Takega sistema se loteva eno slovensko podjetje, ne vem pa, ali bodo z delom začeli dovolj kmalu za našo hišo – ta način gradnje se mi namreč zdi precej smiselen in bi ga morda izbral, saj združuje prednosti montažne in zidane gradnje.

Po gornji primerjavi je mogoče zaključiti, da so načini gradnje dokaj primerljivi – montažna lesena in skeletna imata pomembne prednosti med samo gradnjo, zidana pa, ko hiša enkrat stoji. Je pa tu posredi še en dejavnik, ki ga do zdaj nisem omenil – cena. Pričakoval bi, da sta montažna lesena in skeletna gradnja cenejši, saj bi dela moralo biti manj, kakega očitnega razloga za bistveno različne cene materiala pa ni videti. A glas ljudstva pravi, da velja ravno obratno. Zato sva z Jelko pridobila predračuna od Lumarja kot predstavnika izvajalcev montažne gradnje in Jarisa kot predstavnika izvajalcev skeletne gradnje (nobeden od njiju ni najcenejši svoje vrste, sta pa oba dobra in ne veljata za strašno draga). Cene navajam za dokončano tole hišo in so ocene, saj predračuna nista bila za hišo na ključ:

  • Lumar, izvedba pasiv energy (ne čisto pasivna) – 1.324 EUR/m2
  • Lumar, izvedba pasiv eko (pasivna) – 1.470 EUR/m2
  • Jaris, pasivna skeletna – 1.245 EUR/m2
  • Jaris, pasivna iz križno lepljenega lesa (pri njej so stene tudi za Jelkin okus dovolj solidne) – 1.294 EUR/m2

Za primerjavo je seveda potrebna cena zidane hiše, ki pa je ni tako lahko dobiti. Zato sem šel na lov za cenami po spletu in sem izbrskal 12 cen zidanih hiš, kjer je bilo razumeti, da investitorji niso gradili z lastnimi rokami. Povprečna cena je bila 938 EUR/m2. Če to iz varnostnih razlogov zaokrožim navzgor na 1.000 EUR/m2 in pri Jarisovi skeletni hiši predpostavim, da se cena da znižati na 1.200 EUR/m2, je zidana hiša še vedno bistveno cenejša – pri velikosti, na kakršno ciljava, več kot 30.000 EUR. To pa je toliko, da sva se odločila za zidano hišo kljub temu, da bo zanjo treba več časa in živcev (sploh glede na to, da potrebnega dodatnega denarja pravzaprav nimava).

Moja spletna stran

Tehnika

Kolikor se spomnim, sem si prvo spletno stran postavil že kmalu po tistem, ko sem ugotovil, kaj splet pravzaprav je – nekje v srednji šoli. Proti koncu faksa pa sem se odločil, da je stran potrebna temeljite prenove, ki sem jo zastavil precej ambiciozno: omislil sem si domeno mitja.ws,  strani sem namenil kup raznolikih vsebin, pa tudi kar zahtevno oblikovanje sem izdelal. Prva vsebina, ki sem jo na stran postavil, so bili računalniški programi, ki sem jih napisal pri vajah in seminarskih nalogah na faksu. Potem pa je izdelava strani nekako zastala in skoraj 10 let se ni zgodilo nič. To me je malce jezilo, tako da sem v tej zvezi končno nekaj ukrenil.

Ena rešitev bi bila, da bi stran napolnil z vsemi izvirno zamišljenimi vsebinami, a to bi vzelo ogromno časa, ki ga nimam, korist bi bila pa bolj skromna; treba je tudi priznati, da je oblikovanje strani, ki je bilo ob nastanku dokaj napredno, dandanes zastarelo. Druga rešitev bi bila, da bi stran kratko malo zbrisal, a glede na to, da sem vanjo pred leti vložil kar nekaj napora, se mi je to zdelo škoda storiti. Tako sem izbral kompromis: s strani sem odstranil vse razen programov s faksa in jo postavil na poddomeno faks.mitja.ws, kjer ima vlogo zgodovinskega relikta (ob času pisanja je Telemachov strežnik DNS sicer še ne najde, čeprav je tam že tri dni, medtem ko IJSjev te težave nima – upam, da se bo to uredilo). Na osnovno domeno mitja.ws sem dal pa kazalo do mojih strani – tega bloga, programov s faksa in službene strani.

Ob preurejanju strani sem prišel še do zanimive ugotovitve, da je Microsoftov program za urejanje spletnih strani Expression Web, ki je (bil) verjetno prvi za Dreamweaverjem, na voljo zastonj, tako da sem ga tudi uporabil. Je pa res, da je na voljo zastonj zato, ker se ne razvija več – bržkone ker se spletne strani pretežno ne urejajo več v urejevalnikih, ampak se bodisi urejajo s sistemi za upravljanje vsebin, kakršen je WordPress, bodisi se programirajo.

Posodobitev bloga

Tehnika

Ko sem začel leta 2005 pisati tale blog, je bila privzeta WordPressova tema Kubrick – za tiste čase sodobna in povsem všečna. Vendar je bila tudi precej pogosta, saj je veliko ljudi po namestitvi bloga ni spremenilo. Zato sem se odločil, da bom izdelal lastno temo. Lotil sem se dela, a sem hitro ugotovil, da je to precej zahteven podvig, ki za povrh ne bo zahteval le enkratnega napora, saj bo treba temo občasno posodobiti, da se bo prilagodila posodobitvam drobovja WordPressa. Tako sem misel na lastno temo opustil.

Težava s pogostostjo Kubricka je počasi izginila, saj je večina blogov prešla na kaj sodobnejšega, je pa začel kazati leta. Tako sem danes, ko sem (iz varnostnih razlogov) posodabljal drobovje bloga, sklenil zamenjati tudi temo. Zavoljo enostavnosti sem izbiral le med privzetimi temami, ki se vsake toliko časa zamenjajo in so bile po Kubricku Twenty Eleven, Twelve, Thirteen in Fourteen (poimenovane po letih izida). Najnovejša – Twenty Fourteen – mi ni najbolj všeč, pa še v slovenščino ni prevedena, tako da sem se odločil za Twenty Thirteen. Glede na to, da sem jo malenkost popravil, je prednost starejše teme tudi to, da se najbrž ne bo več spreminjala in popravkov ne bo treba delati ponovno.

Popravki teme so le lepotni in sem jih naredil v datoteki wp-content/themes/twentythirteen/style.css. Najpomembnejši je sprememba pisave za naslove – privzeta Bitter namreč nima šumevcev. Glede na to, da je bila prioriteta pisav za elemente “h1, h2, h3, h4, h5, h6” določena “font-family: Bitter, Georgia, serif;”, sem Bitter preprosto zbrisal, tako da se zdaj uporablja Georgia. Resnici na ljubo je Bitter lepši, ampak tudi Georgia je v redu. Naslove sem nekoliko zmanjšal, saj so bili izvirni naravnost orjaški. Zadnji popravek je dvostransko poravnavanje besedila – v element “.entry-summary, .entry-content” sem dodal “text-align: justify;”.

Dopolnilo:
Internet Explorer se s Twenty Thirteen ne razume najbolje, čeravno gre k sreči le za manjše lepotne težave. Morda bom kdaj zbral voljo, da bom šel na lov za kako temo, ki je v celoti združljiva z vsemi sodobnimi brskalniki,  ampak zdajle je nimam.

Še eno dopolnilo:
Internet Explorer 11 za Windows 7 s Twenty Thirteen nima težav, ima pa težave Internet Explorer 10 za Windows 8. Menda bom dobil različico 11 z nadgradnjo na Windows 8.1, vendar imam na prenosnku Windows 8 s takšno licenco, da nadgradnje ne morem izvesti prek Windows Store, temveč moram najti nek drug način.

Graditeljska jutra

Naše domovanje

Ko sva z Jelko začela razmišljati o gradnji hiše, se mi je to zdelo jako grozno: nekaj hudo zapletenega, o čemer nisem vedel popolnoma nič. A kot o večini zadev je tudi o gradnji na internetu na voljo kopica informacij. Za bržkone najbolj dragocenega se je izkazal forum Pod svojo streho, kjer množica samograditeljev in ljudi, ki se z gradnjo ukvarjajo poklicno, razpravlja o vseh vidikih gradnje. Potlej je pa tu še več zapisov posameznikov o gradnji njihovih hiš. Najstarejši je tale, kar se pozna pri spletnotehnološki staromodnosti, pa tudi sama gradnja ni toliko osredotočena na energetsko učinkovitost, kot je v navadi danes. Naslednji zapis je tale, ki ima obliko bloga in opisuje gradnjo skeletne hiše – to je hiša, pri kateri se ogrodje (skelet) zgradi iz lesenih tramov ter znotraj in zunaj zapre s lesenimi, mavčnimi ipd. ploščami, vmesni prostor pa se napolni z izolacijo. Ta zapis je v dobršni meri odgovoren za to, da sva se tudi z Jelko obrnila na podjetje Jaris, ki je postavilo avtorjevo hišo (sva pa ugotovila, da zaradi visoke cene najine ne bo – o tem več v kakem prihodnjem zapisu). Zadnji tak zapis pa je blog Stoji pasivna zidana, ki obravnava gradnjo pasivne hiše, zidane iz opeke – pasivna hiša je taka, ki je skoraj ni treba ogrevati in kakršna se najbolj pogosto gradi skeletno ali montažno iz lesa. Avtor se je v gradnjo res poglobil in jo odlično opisal, tako da si ga jemljem za zgled – tako glede gradnje kot tudi bloganja (kar pomeni, da si bom gradnjo naše hiše prizadeval takisto podrobno opisati). Pred nedavnim sva ga z Jelko obiskala (predvsem v povezavi z gradbenim podjetjem, ki ga ustanavlja) in se je v živo prav tako izkazal za faco. Za konec pa naj omenim še tole stran, katere avtor je še en graditelj pasivne hiše, vendar se ni osredotočil na opisovanje gradnje lastne hiše, ampak na ureditev koristnih informacij o varčni gradnji nasploh.

Za prebiranje teh in drugih spletnih strani ter za risanje načrtov hiše je kajpak potrebnega precej časa. Pri tem pride prav, da imam zjutraj težave s spanjem, tako da verjetno že kako leto večino juter slabo uro, preden moram zbuditi hčeri in ju odgnati v vrtec, prebijem ob računalniku študiravši gradnjo (dopuščam tudi, da je za težave s spanjem kriva moja podzavest, ki me zbuja prav zato, da bi lahko študiral gradnjo). Rezultat teh graditeljskih juter je – poleg že omenjenih načrtov – čez 20 strani zapiskov v Google drivu o tem, kako se lotiti različnih vidikov gradnje. Ko jih bomo preizkusili v praksi, bodo seveda postali del tega bloga. Poleg tega je rezultat, da se mi zdaj gradnja zdi samo še srednje grozna. Teoretično sem namreč o njej že kar dobro podkovan, mi je pa jasno, da ko se bom soočil z izvajalci, ki bodo vse naredili narobe ter tega ne bodo hoteli priznati in še manj popraviti, teorija ne bo zadosti in bodo moji živci krepko na preizkušnji.