Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.
Bitka pri Mrzli reki
Tale zapis sem začel pisati pred skoraj dvema mesecema, ko se je dogodek, o katerem govori, zgodil, potlej pa nekako nisem prišel do tega, da bi ga končal. Kadar sem se lotil pisanja v blog, sem namreč bodisi želel napisati kaj drugega (aktualnega) ali pa pri sebi nisem imel fotk, ki sodijo semle.
Leta 394 se je v Vipavski dolini zgodilo nekaj precej pomembnega. Udarila sta se poganski cesar zahodnega rimskega cesarstva Evgenij in krščanski cesar vzhodnega cesarstva Teodozij. To je bil poslednji poizkus poganskih sil v Rimu, da bi se zoprstavile krščanstvu. Ko se je Teodozijeva vojska spustila s hribov proti Vipavi, je cesar brž pognal v napad svoje gotske zaveznike. Evgenij jih je brez večjih težav porazil, kar je močno dvignilo moralo njegovi vojski, Teodozija pa spravilo v dvom. A stvari so se hitro zasukale: vojaki, ki jih je bil Evgenij poslal Teodoziju za hrbet, so prestopili na sovragovo stran in ta je naslednji dan opogumljen ponovno krenil v napad. Pri tem mu je pomagale še burja, ki je menda tako srdito pihala proti Evgenijevi vojski, da je obračala puščice in jih nosila nazaj proti strelcem. Evgenij je bil poražen in Teodozij je postal poslednji cesar združenega cesarstva, krščanstvo pa v Rimu trdno zakoreninjeno.
V Vipavi deluje društvo Teodozij, ki se je odločilo pripraviti spektakel na prostem na temo spopada med Teodozijem in Evgenijem – bitke pri Mrzli reki. Ideja se mi je zdela odlična, o njeni odličnosti sem uspel prepričati tudi Jelko in tako sva jo mahnila tja. Ko sva prispela, sva bila najprej presenečena nad številom obiskovalcev. Ocenila sva ga na kakih 3.000, mediji pa so kasneje govorili celo o več kot 7.000. Prava številka je verjetno nekje vmes, zares pa najbrž ne ve nihče, ker je bil vstop prost in ljudi zato ni bilo mogoče točno prešteti. Gledalci smo bili nameščeni na pobočju hriba in spričo velikega števila smo nekateri kajpak sedeli precej daleč od dogajanja. Tako daleč, da nismo kaj dosti videli. Vsekakor bi bilo koristno, če bi bil s sabo prinesel daljnogled, a mi to žal ni prišlo pravočasno na misel. Da bi bilo vse skupaj še bolj sitno, so se nekateri ljudje nenehno sprehajali naokrog in zaradi njihove neprozornosti smo tisti, ki smo pridno sedeli na tleh, videli še manj. Še prav posebej veliko sprehajajoče se svojati pa je bilo pred nama z Jelko. Grrr!
Dogodek se je začel s tekmovanjem rimskih lokostrelcev. To je pomenilo, da je nekaj ljudi izstrelilo nekaj puščic v tarčo in v divjega prašiča (kajpak ne pravega), nakar so enega razglasili za zmagovalca. Glede na to, da se z večine “tribune” puščic ni videlo, še manj pa, kam so zadevale, je bilo tekmovanje dokaj nevznemirljivo.
Sledilo je tekmovanje kvadrig, to je rimskih četverovpreg, v katere so štirje konji vpreženi vštric. Kvadrige so bile k sreči dovolj velike, da sva jih tudi z Jelko dobro videla, in s tem delom dogodka sem bil zadovoljen. So kar živahno dirjale (razen ene, ki je delovala bolj dopustniško), hudo resne dirke v pravem rimskem duhu pa niti ni bilo pričakovati. Za kaj takega bi bilo bržkone treba konje precej temeljito izuriti, pa tudi nekoliko nevarno bi bilo (v starem Rimu so bile te reči kar pošteno nevarne, kar jim je seveda dajalo dodaten čar), kake silne slave in bogastva pa na koncu tekmovalci ne bi bili deležni.
Naslednja točka so bili gladiatorski spopadi. Tepli so se z meči in sekirami (se mi zdi – po dveh mesecih je spomin malček meglen), pogrešal sem pa trizob in mrežo. Mladci so se zdeli precej spretni, žal pa mi njihovi spopadi niso delovali preveč realistično. Vmes je bilo tudi nekaj komičnih vložkov, ki vtisa niso izboljšali. Kaj točno je cilj društva Teodozij, sicer ne vem, ampak meni se zdi bolj zveličaven cilj raziskati in predstaviti tehnike, ki so jih zares uporabljali rimski gladiatorji, kot pa narediti žur.
Vrhunec večera naj bi bila dramska upodobitev spopada med Teodozijem in Evgenijem. Osredotočila se je predvsem na predvečer bitke, ko se Teodozij ne more odločiti, ali bi napadel ali ne bi. Pri odločitvi naj bi mu pomagali pogovori z njegovim vojskovodjem in navadnimi ljudmi: s parom zaljubljencev, od katerih je bil on zapornik, z žensko, ki ji je bil sin padel v vojni, in z nekoliko zblojenim vojnim veteranom. Končala se je drama z dejanskim spopadom, v katerem je za burjo poskrbel velik ventilator. Drama je bila, hm, zanič. Da so bili igralci amaterski, je bilo kajpak pričakovano in tudi ni motilo. Bolj je bil problem, da je bil najhujši amater sam dramatik. Dialogi so bili nesmiselni iz njih ni bilo niti prav jasno, kakšne so okoliščine Teodozijevih sogovornikov, kaj šele, da bi zveneli kot nekaj, kar neodločenega cesarja prepriča, da je napad prava odločitev.
Na koncu moram kljub temu, da sem napisal bolj malo dobrega, društvo Teodozij pohvaliti. Da so se lotili take velike prireditve, so potrebovali obilo korajže. Vsem hibam navkljub so vanjo vložili ogromno truda in jasno je, da je v prvem poizkusu niso mogli narediti popolne. Menda jo nameravajo prihodnje leto ponoviti in upamo lahko, da bo postala tradicionalna. Če bo res tako, jo čez nekaj let pridem spet pogledat, da vidim, če so jo kaj izboljšali.
Car pool
V ZDA ponekod poznajo poseben pas na cesti, namenjen car poolom, to je avtom z več kot enim potnikom (navadno je označen z rombom). Ker se v večini avtov vozi samo eden, je na teh pasovih navadno manj gneče. Zato je z vožnjo po njih mogoče prihraniti veliko časa, kar seveda povzroči, da zamikajo tudi tiste, ki se vozijo sami. A ker so kazni za tovrstne goljufe znatne, nekateri na sovoznikov sedež posadijo napihljivo lutko. Policisti si pri lovu na take kljukce pomagajo z opazovanjem v infrardeči svetlobi, ki lutke hitro razkrije, saj ne oddajajo toplote. A menda se proizvajalci lutk ne dajo in so začeli izdelovati ogrevane modele.
V Kaliforniji so za promocijo okolju prijaznih avtov 85.000 lastnikom vozil s hibridnim pogonom (predvsem toyote prius) podelili nalepke, ki dovoljujejo vožnjo po pasu za car pool. Ker tovrstnih nalepk ne izdajajo več, se menda rabljeni priusi z nalepko prodajajo za 4.000-5.000 USD več, kot bi se sicer.
Hudič ima modre zobe
Včeraj sem namestil servisni paket 2 za Windows Vista. Pri tem sem malo upal, da bo to blagodejno vplivalo na bluetooth na mojem računalniku (ki ne deluje povsem popolno), saj naj bi servisni paket prinesel neke izboljšave na tem področju. Kajpak pa sem se še bolj bal, da bo povzročil kake težave. Bralcu bržkone ne bo pretežko uganiti, kaj se je zgodilo – bluetooth je crknil. Težave očitno nimam samo jaz, kake rešitve pa nisem našel, zato sem servisni paket kratko malo odstranil. Zdaj kanim počakati tri mesece, pogledati, če je na spletu zapaziti kako rešitev za modrozobe težave, in če je, servisni paket ponovno namestiti.
Drhal tatinska čezlužna
Iz ZDA sem se vrnil že pred mesecem dni, nisem pa še prišel do tega, da bi popisal vse tamkajšnje pripetljaje. Danes naj spregovorim o nekaterih med njimi, tudi enem posebej nesrečnem.
Kolega, ki je šefu in meni čez Lužo delal družbo, si je po koncu konference tam privoščil še nekaj dopusta, za kar je najel avto. Tako smo si dan po zaključku konference malce zapeljali naokrog, saj sva imela s šefom odhod šele pozno popoldne. Najprej smo si ogledali plažo v Santa Monici, ki ni bila nič pretresljivega, ampak šef jo je pač hotel videti. Nato pa smo se zapeljali do Pagovega muzeja pri katranskih jamah La Brea, ki je bil nadvse kul.
Sredi Los Angelesa je nekaj jam, napolnjenih s katranom. Te katranske jame so tam že vsaj 38.000 let in v tem času je v njih pristalo marsikaj. Živali so zašle v katran in se vanj ujele, za njimi so prišli plenilci, ki so jih hoteli pojesti, in se prav tako ujeli, pred okrog 9.000 leti pa se je v katranu znašla celo neka ženska, ki je bila po poškodbi lobanje sodeč umorjena. Paleontologi so bili nad vsem tem kajpak navdušeni in so že na začetku prejšnjega stoletja začeli brskati po jamah, kar je obrodilo bogate sadove.
Poleg jam je tako zresel muzej, v katerem je moč videti okostja lenivcev, sabljezobih tigrov, mamutov, dire volkov (pojma nimam, kako – če kako – se temu reče po slovensko), ameriškega leva (nisem vedel, da je kaj takega obstajalo) in mnogih drugih živali. Obiskovalec lahko vidi za steklom tudi nekaj paleontologov, ki čistijo kosti – posrečena domislica. Muzej je lepo urejen in obvladljivo velik, tako da ga je užitek pogledati.
A kot rečeno, kanim danes poročati tudi o enem neprijetnem dogodku. Zanj smo izvedeli, ko smo z ogledi zaključili in prišli na letališče. Ko smo odprli prtljažnik, se je namreč izkazalo, da manjka kolegova torba z njegovim zasebnim prenosnikom in nekaj denarja, moj nahrbtnik s službenim prenosnikom (na katerem je bilo neko poročilo, ki sem ga pridno pisal ves čas konference) ter kovček s preostankom moje prtljage. Očitno je nek zlikovec vdrl v prtljažnik in ukradel, kolikor je zlahka naenkrat odnesel, saj sta kolegov in šefov kovček ostala tam. Meni so pa ostali samo denarnica, potni list in fotoaparat. Grrr!
O kraji smo kajpak poročali policiji, ki kajpak ni storila ničesar. Kolega se je potem pri podjetju, kjer je najel avto, pozanimal, ali je prtljaga zavarovana. Izvedel je, da je, sva pa kasneje ugotovila, da samo tista v lasti najemnika avta in njegovih ožjih družinskih članov ter samo v vrednosti do 650 USD na osebo. S precej težavami in klicarjenja v ZDA sva dobila ustrezen obrazec, ki sva ga izpolnila, zdaj ga morava pa nekako overiti (kaj bo na to rekel notar, bova še videla) in poslati zavarovalnici. V najboljšem primeru bova dobila vsak 650 USD, kar ne bo pokrilo niti pol škode (moja osebna krama je bila nova vredna kakih 1250 EUR, prenosnika sta bila oba precej dobra, denarja so pa tudi ukradli nezanemarljiv znesek). Najverjetneje meni celo ne bodo hoteli dati ničesar, saj nisem kolegov ožji družinski član. Bom poročal, kako se bo stvar iztekla.
Konferenčno središče v Pasadeni
… je zanič. Glavni problem je akustika: predavatelji se že razumejo, ker imajo mikrofone, če kdo zastavi kako vprašanje in ne sedi ravno zraven tebe, pa lahko o vprašanju ugibaš le iz odgovora predavatelja. Sploh je bilo zabavno, ko smo imeli razpravo – moderator je moral po prostoru nositi oni mikrofon, ki se pripne na srajco. Da je akustika tako mizerna, so bržkone krivi gole stene ter goli in visoki stropi. Se mi zdi, da imajo konferenčni prostori ponavadi kake obloge, ki blažijo odboje zvoka (sploh stropi so pogosto prekriti s čim takim), tu pa nič.
Drugi problem je klimatizacija. Dostikrat je tako mraz, da moram obleči pulover, čeprav je zunaj čez 30 stopinj. Zoprno in potratno! Kako kritična je situacija, nazorno priča nek star Japonec, ki na predavanja hodi v bundi. Glede na to, da je bolj mraz v bolj praznih predavalnicah, bi človek posumil, da povsod temperaturo nastavijo nekje okrog ledišča, potlej pa bolj polne predavalnice poslušalci s telesno toploto (in toploto prenosnikov) ogrejemo bolj uspešno, bolj prazne pa manj uspešno.
Brazilski žar in kalifornijsko sadje
Včeraj smo si za kosilo privoščili brazilski žar. To pomeni, da je natakar krožil po restvraciji z različnimi vrstami mesa, pečenimi na nabodalu na žaru, in vsakemu jedcu odrezal, kolikor si je želel. Menda so imeli 14 vrst mesa in na koncu smo bili tako siti, da smo se komaj odvlekli nazaj na konferenco. Bilo je namreč precej dobro in cena je bila 35 USD (plus davek in napitnina, kar je skupaj naneslo ~45 USD) ne glede na količino pojedenega, tako da je bilo kajpak edino smotrno pojesti veliko.
Spričo hude sitosti sem večerjal le sadje. Sadje se v Kaliforniji dobi precej zanimivo. Omislil sem si črne marelice in črne pluote/plumcote. Oboji so križanci med slivami in marelicami in oboji so dokaj dobri. Črne marelice so na pogled in otip nekje med marelico in breskvijo, le da so temnovijoličaste. Okus je zelo sladek in ni preveč podoben ne slivi in ne marelici. Je nekje med figo, breskvijo, marelico in nečim nepoznanim. Črni pluoti/plumcoti so velikosti breskve, a imajo gladko lupino in so znotraj rdeče barve. Še najbolj spominjajo na velike ringloje, tako na pogled kot po okusu.
Nesposoben receptor
Trenutno se s šefom in še enim kolegom mudimo v Pasadeni na konferenci IJCAI 2009. V hotelu si s kolegom deliva sobo, šef ima pa svojo. Ker s kolegom za prvo noč nisva dobili dvoposteljne sobe, sva rezervirala enoposteljno (s king-size posteljo, ki je dovolj velika, da v njej shajata tudi dva heteroseksualna moška), naslednji dan sva se pa potem preselila v dvoposteljno.
Kako stvari stojijo, smo ob prihodu receptorju natančno razložili, in zdelo se je, da mu je vse jasno. Naslednji dan zjutraj sva s kolegom prtljago nesla v šefovo sobo, se odjavila iz svoje in na recepciji ponovno razložila, kako in kaj. Še vedno se je zdelo, da jim je vse jasno. A ko smo zvečer s konference prišli v hotel, se je izkazalo, da sva midva sicer dobila dvoposteljno sobo, da pa je šef ostal brez svoje sobe in do so prtljago iz nje prestavili v najino. In da bi bila stvar bolj zabavna, so zatrdili, da imajo zdaj vse sobe zasedene.
Najprej smo šli v najino sobo preverit, ali so preselili vso šefovo prtljago. Ker selitve ni pričakoval, je imel namreč prtljago vsepovsod po sobi. To nam ni takoj uspelo, ker nove sobe nismo uspeli odkleniti – očitno so napak sprogramirali kartice, ki služijo kot ključi. Ko so to popravili, se je izkazalo, da je nekaj šefove prtljage ostalo v stari sobi, tako da jo je bilo treba iti iskat. Tačas so nekako uspeli najti še eno sobo (vztrajnost se splača – prej so namreč predlagali, da bi šefa naselili na dodatno posteljo v najini sobi, pa nismo bili za to). Preden se je šef preselil vanjo, so mu kajpak morali še preprogramirati ključ, saj jim tudi tokrat v prvem poizkusu ni uspelo. A na koncu se je vse srečno končalo, edino novi prebivalec šefove prve sobe bi znal biti prijetno presenečen, ko bo nekje odkril šefove spodnjice (zdi se mu namreč, da mu ene manjkajo in da so najbrž ostale tam).
AnyDVD je dober
Včeraj sem se spravil k ogledu filma na blu-rayu. Za to sem uporabil WinDVD – edini meni znan program za predvajanje blu-rayev, ki uspe prikazati vse moje maloštevilne diske. Žalostno dejstvo namreč je, da PowerDVDju 9 in TotalMedia Theatru (katero različico sem preizkusil, se ne spomnim) to ne uspe. Ko sem WinDVD pognal, je hotel nadgraditi ključe za dešifriranje diskov. Najprej sem mislil, da bo to storil brez mojega posredovanja, a se je izkazalo, da se od mene pričakuje registracija na spletni strani. In za povrh je taka nadgradnja potrebna vsakih 18 mesecev. Zgled neprijaznosti uporabniku – fuj, Corel! A to še ni vse. Ko sem se lotil registracije, se je izkazalo, da je spletna stran tako zvito zasnovana, da se registrirati sploh nisem mogel. Polje za ponoven vnos e-poštnega naslova namreč ne dovoli prilepitve z odložišča (najbrž zato, ker ponoven vnos ni smiselen, če uporabnik skopira izvirni naslov in ga potem prilepi), a je ta omejitev sprogramirana tako bedasto, da prepoveduje tudi vtipkanje afne. Morda bi bilo pomagalo, če bi bil tipkovnico preklopil na angleško, a preden sem to storil, sem se domislil, da sem bil pred zagonom WinDVDja pozabil pognati AnyDVD (program, ki onemogoči razne zaščite pred kopiranjem na DVDjev, blu-rayev in HD-DVDjev). Ko sem AnyDVD pognal, je WinDVD nehal težiti z nadgradnjo ključev in sem lahko v miru gledal film.
AnyDVD ni dober samo v smislu, da učinkovito opravlja svoje delo (kar sicer ga). AnyDVD je dober v moralnem smislu, saj se bori proti zlu. Sistemi za zaščito pred kopiranjem so namreč zlobni: ljudi postavljajo pred zoprno odločitev, da se bodisi odrečejo vsebinam, ki si jih želijo (filmom, glasbi idr.), ali pa da se borijo z zaščitami pred kopiranjem (na primer na način, ki ga opisujem zgoraj) ter s tem tratijo dragocen čas in živce. In boriti se morajo, tudi če ne želijo početi nič nezakonitega (kot v mojem primeru). Lastniki vsebin imajo seveda vso pravico postavljati ljudi pred tako izbiro, saj so vsebine njihove. A zaradi tega niso nič manj zlobni – na enak način, kot je zloben denimo voznik cisterne z vodo, ki brezbrižno odbrzi mimo od žeje umirajočega v puščavi, saj ima pravico razpolagati s svojo vodo, kakor se mu zljubi. Primer je kajpak pretiran, a v bistvu pravilen. No, seveda je tudi res, da sistemi za zaščito pred kopiranjem ščitijo avtorske pravice lastnikov vsebin in se tako borijo proti tistim zlobnežem, ki bi te vsebine hoteli ukrasti. A glede na to, da so pri tem pretežno neuspešni in da – kot omenjeno – kravžljajo živce tudi poštenjakom, še vedno pravim, da so zlobni.
Nadgradnja WordPressa in šumevci
Mami je potožila, da ima težave z objavljanjem slik na Bloggerju. Kaj točno jo muči, sicer nisem izvedel, ker je takoj zatem odšla zdoma, sem pa vseeno poguglal, če je težava znana. Očitno je (no, ali pa je znana vsaj neka sorodna težava), samo kake dobre rešitve ni videti. To me je spodbodlo, da sem poizkusil priti do dna težavi, ki me že dolgo muči pri WordPressu – v Internet Explorerju se mi okno za izbiro slik za nalaganje z diska ne odpre. Izkazalo se je, da WordPress za nalaganje slik uporablja Flash (le kaj je tega treba?) in da ni združljiv s Flashom 10, da pa je to pri novejših različicah popravljeno (uporabljal sem WordPress 2.5.1). Odločil sem se torej nadgraditi WordPress – na 2.8 (kar je bržkone koristno tudi iz varnostnih razlogov).
Pri nadgradnji sem si nekoliko podrobneje kot navadno prebral navodila (ali pa so navodila posodobili) in zato nisem zgolj ohranil stare datoteke wp-config.php, ampak sem vanjo prenesel tudi vse nove nastavitve iz wp-config-sample.php. Napaka! Ko sem z nadgradnjo končal, sem imel v blogu namesto šumevcev (to je menda bolj pravilen izraz za šumnike) nek šmorn. Grrr!
S kar nekaj težavami sem ugotovil, da je bila podatkovna baza, ki jo uporablja WordPress, v starih časih v naboru znakov Latin 1. Nove nastavitve v wp-config.php so kot nabor določile UTF-8 in pri nadgradnji baze (ki se je zgodila ob nadgradnji WordPressa) je baza dobila ta format. A besedilo v njej je ostalo nespremenjeno, zato kajpak ni bilo prikazano pravilno. Verjetno bi bilo najbolje pretvoriti besedilo v bazi, a se mi s tem ni ljubilo ukvarjati (postopek ni videti povsem enostaven). Zato sem bazo na strežniku nadomestil z varnostno kopijo, ki sem jo naredil pred nadgradnjo, v wp-config.php zakomentiral vrstico “define(‘DB_CHARSET’, ‘utf8’);” in ponovil nadgradnjo baze (blog.mitja.ws/wp-admin/upgrade.php). Postopek je deloval in kar pošteno sem si oddahnil. Da dodajanje nastavitve nabora znakov v wp-config.php lahko povzroči težave, na WordPressovi strani sicer piše, a je ta zapis rahlo skrit. Mislim, da ne bi bilo nič narobe, če bi na to opozorili na mestu, kjer priporočajo, naj se wp-config.php pri nadgradnji posodobi.