Poštni muzej v Škofji Loki

2008-01-07Razna klatenjaMitja

Pred časom mi je Jelka med sprehodom po Škofji Loki za neko zgradbo povedala, da je v njej poštni muzej (če mi ne bi bila, tega prav gotovo ne bi bil ugotovil, saj kakih očitnih oznak nima). Ker v njem – čeprav je domorodka – še ni bila in ker se zadeva zdi čisto zanimiva, sva sklenila, da si ga bova ob priliki ogledala. Glede na to, da se bo kmalu preselil v Polhov Gradec, sem se včeraj odločil, da je ta prilika nastopila.

Na vratih muzeja naju je pričakal napis, da je vhod na drugi strani, zato sva zakoračila okrog zgradbe. To je bil malček tvegan podvig, ker je bil vmes zelo poledenel mostič, a nama je uspelo. Naslednja vrata so bila zaklenjena in na njih je bila puščica, ki je kazala še naprej okrog zgradbe. Sledila sva ji, a sva ugotovila, da vrat tam ni več in da nama preostane samo še, da noter splezava čez balkon. Ker se za ta korak nisva odločila, sva se vrnila do prednjih vrat. Ta so bila odklenjana in so vodila na od ptičev hudo posrano notranje dvorišče, vse vrata z dvorišča pa so bila zaklenjena. Za vsak slučaj sva se še enkrat podala okrog zgradbe (tudi tokrat sva se nesreči na mostiču izognila) in zelo skrbno pogledala, če res ni nobenega drugega vhoda. Žal ga res ni bilo, čeprav je na vratih jasno pisalo, da je muzej zaprt do 4. 1., tako da bi moral biti odprt. Poslednji poizkus je bil, da sem poklical na telefonski številki, napisani na vratih, a tudi to ni pomagalo. Grrr!

No, danes so me iz muzeja poklicali in povprašali, čemu sem včeraj telefoniral (verjetno prav dosti klicev ne dobijo, kar me glede na vtis popolne zapuščenosti muzeja ne preseneča). Pojasnil sem, nakar so mi povedali, da ob nedeljah tam dela nekdo, ki je mislil, da muzej do selitve sploh ni več odprt. So pa zatrdili, da so ga zdaj razsvetlili in da bo poslej mogoč tudi nedeljski obisk. Bova poizkusila.

Hm, presenetljivo veliko sem uspel napisati o muzeju, ki ga sploh nisem videl.

Novoletno kotaljenje po Šmarni gori

2008-01-03Razna klatenjaMitja

Z novoletnim voščilom spet zamujam. Ampak pravijo, da bolje pozno kot nikdar: naj se vam torej leto 2008 odlično posreči.

Vsako leto si razbijam glavo s tem, kako preživeti Silvestrovo. Občutek namreč imam, da je treba početi nekaj posebnega in seveda ‘novoletnega’, vendar se tovrstne dejavnosti, ki so povrh še prijetne, ravno ne ponujajo. Podobne težave ima tudi Jelka in da bi organizirala kako zabavo, jo je letos pred novim letom preveč zaposlovala diploma (jaz za take reči itak nimam ne daru in ne veselja), zato je predalgala, da greva na Šmarno goro gledat ognjemete. Nočno kolovratenje po Šmarni gori se mi je zdela ravno prav prismuknjena zamisel, da sem bil takoj za.

Za vzpon sva si izbrala Mazijevo stezo, ker naj bi bila razgledna. Toplo sva se oblekla ter se opremila s svetilkami, vročim čajem, dvema dekama (da bi lahko malce posedela), penino in tremi raketami za zasebni ognjemet. Malo po 22 sva se znašla na parkirišču v Tacnu. Tam sva videla še nekaj čudakov, ki so imeli očitno podobne nakane kot midva. Sledila sva jim do izhodišča, nakar smo se porazgubili po različnih poteh na hrib. Vzpon je bil spočetka lahek, le o razgledu ni bilo ne duha ne sluha. Kmalu je pot postala bolj strma in pojavil se je sneg, ki je bil od številnih pohodnikov tako zglajen, da je prav svinjsko drselo, o razgledu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Okrog 23:30 sva končno prišla ne bolj glavno pot, po kateri so na hrib drle trume ljudi. Kmalu zatem sva se znašla na sedlu med Grmado in Šmarno goro, od koder je razgled sicer bil, vendar le na morje megle. Hrabro sva nadaljevala pot do vrha, kamor sva prispela malo pred polnočjo. Gneča je bila huda. Ob polnoči je zaprasketalo nekaj raket, v morju megle pa se je pobliskavalo.

V želji po malo zasebnosti sva se takoj po polnoči vrnila do sedla in se tam usedla na klopco. Odprla sva penino in si v miru zaželela srečno novo leto. Uspelo mi je tudi izstreliti eno raketo, potlej pa je vžigalnik odpovedal pokorščino – verjetno zaradi mraza ali vlage.

Mraz naju je tudi prav kmalu pregnal nazaj v dolino. Nek možak nama je svetoval, po kateri poti naj greva, da bo manj drselo. Kljub temu sva se kotalila še precej bolj kot navzgor grede (penina je bila le polovične velikosti, tako da ni bila kriva). Kar nekajkrat sva pristala na riti, Jelki pa sta se v temo odkotalila tudi kapa in čelna svetilka. Ni mi čisto jasno, kako so preživali ljudje, ki so hodili brez luči, a nekaj je bilo tudi takih. Verjetno so jim pomagale dereze, s katerimi je bilo opremljenih kar precej pohodnikov. No, po kakih dveh urah kotaljenja sva vendarle srečno prispela k avtu in se urno odpeljala v smeri postelje. Kljub nekoliko obtolčenim ritim in propadu načrta o gledanju ognjemetov je bilo Silvestrovo prav prijetno (in vsekakor drugačno kot pretekla leta).

Savna

2007-12-21RaznoMitja

Prejšnji vikend (ja, zapis zamuja – nič novega) sva jo z Jelko mahnila v savno. Jelka je svoje čase to redno počela, zame je bilo pa prvič. Najprej sem moral osvojiti protokol glede golote: v predprostoru je treba biti zahomatan v brisačo, prav v savni pa brisačo lahko odložiš, vendar moraš biti pri tem diskreten (karkoli že to pomeni). Začela sva s turško savno, ki je vlažna. V zraku je bilo toliko pare, da me je spočetka kar malo dušilo, ko sem usedel in umiril (in najbrž tudi privadil), je pa šlo. Sledila sta tuš (ki bi moral biti mrzel, ampak meni mehkužnežu to ni prijalo) in malce odmora. Nato sve se spravila v finsko savno, ki je suha. Tam sta dve vrsti klopi, od katerih so spodnje za silo znosne, gornje pa čisto nevzdržne (fizika pač pravi, da se topel zrak dviguje). V prostoru je bil termometer, ki je kazal okrog 85 stopinj – bil je sicer dokaj visoko, ampak številka se mi je vseeno zdela precej grozna. Finski savni sta spet sledila tuš in odmor, pa še malo savnanja, še en odmor in nato še tretje savnanje.

Savna ima vsekakor svoje odlike: po njej sem se počutil prečiščen. Je pa tudi prav neprijetno vroča. Mislim, da se bom tja podal še kdaj (sploh ker jo ima Jelka rada), prepogosto pa ne. Pa naslednjič ne smem pozabti s seboj vzeti dveh brisač, ker tista, na kateri sem sedel med kuho, za brisanje po tuširanju na koncu ni bila posebej uporabna. Pa kak gel za tuširanje tudi ne bi bil odveč. In glavnik. Ja, prvič sem se slabo opremil, za prihodnje bom pa vedel, kako in kaj.

Zvitost internetskih prevarantov

2007-12-21TehnikaMitja

Vedno znova me preseneti, česa vsega se spomnijo capini, ki skušajo opetnajstiti uporabnike interneta. Včeraj sem na eBayu nekaj kupil. Danes sem na naslov moje_uporabniško_ime_na_eBayu@gmail.com dobil tri e-pisma. V dveh me nekdo obvešča, da ima na prodaj točno tisti predmet, ki sem ga pravkar kupil, in me poziva, naj mu pišem. V enem pa mi lopov, ki se izdaja za prodajalca tistega predmeta, sporoča, da ga je eBay obvestil, da sem zaradi eBayeve politike zmagovalec dražbe ne glede na to, koliko so ponudili drugi, in da naj povem, kolikšna je najvišja cena, ki sem jo pripravljen ponuditi. Posebej drugi poizkus je zvit, ker igra na dve zelo pogosti človeški lastnosti: pohlep in željo izkoristiti luknjo v sistemu. V mojem primeru je sicer dokaj prozoren, ker pri eBayu nimam registriranega naslova, na katerega sem dobil e-pismo, tako da je pošiljatelj ta naslov učitno uganil, pravi prodajalec pa bi mi pisal na moj eBayevski naslov. Tudi sicer ne bi imel možnosti za uspeh, ker sem prekaljen uporabnik interneta in čisto preveč nezaupliv do sveta nasploh, vendar vsi niso taki – o čemer jasno priča množica podobnih prevar, s katerimi je internet preplavljen.

Zavrnitev

2007-12-11DeloMitja

Danes sem izvedel, da je tale projekt zavrnjen. Evropski recenzenti so ga ocenili izjemno slabo, k čemur je največ pripomoglo, da smo v precejšnji meri zgrešili temo razpisa. Žal jim pri tem niti preveč oporekati ne morem, čeprav bi si nasploh drznil reči, da so bili malce preveč kritični. Usklajevanja predloga z razpisom sicer ne štejem za svoje delo, temveč za koordinatorjevo, bi bil pa vseeno moral tudi sam biti bolj pozoren na to in pravočasno opozoriti, da tu nekaj smrdi. Ta smrad sem namreč vohal, a sem si zatiskal nos prepričujoč se, da le jaz ne razumem dobro, kaj razpis hoče (zgled jasnosti res ni bil), in da koordinator že ve, kaj dela. Ampak ni vedel. Seveda je pa dokaj dvomljivo, da bi bila moja opozorila kaj zalegla, ker imajo nekateri partnerji zelo razvito sposobnost slepljenja samih sebe – eden je recimo pravkar predlagal, da popravimo par malenkosti in poizkusimo še enkrat, čeprav projekt ne bi bil sprejet niti z dvakrat toliko točkami, kot smo jih dobili.

Krivi smo iraške vojne

2007-12-03DeloMitja

Pri reviji Informatica namreč. To nam je dal vedeti Jeremija, ki se je danes spet oglasil. Ponovno se je pritožil, da še vedno nismo objavili njegovega članka, tako da nam ne more poslati naslednjih, v katerih bi se na prvega rad skliceval. Da bi nam zaradi naše neresnosti zbudil primerno slabo vest, je tudi omenil, da bi ti njegovi članki, če bi bili objavljeni pred tremi leti, ko so bili napisani, lahko preprečili vojno v Iraku. Res, naša neodgovornost je vredna najhujše graje.

Moram priznati, da se mi Jeremija smili, ker je bil svoje čase menda precej bistre glava, pa mu je starost načela razum in očitno še ni ugotovil, da mu ne bomo objavili ničesar (no, tako vsaj kaže). Ampak do tega, da bi mu pojasnil, kako stvari stojijo, se pa tudi ne morem pripraviti, ker njega in njegovega duševnega stanja ne poznam, sploh pa je to dolžnost glavnejših urednikov, ki ga poznajo. Najbrž bi mu moral odgovoriti predvsem čisto glavni urednik, ki je z njim po vsem videzu svoje čase prijateljeval.

Prenova računalnika: seznam potrebnih sestavin

2007-11-19TehnikaMitja

Okrog prejšnjega novega leta sem se lotil prenove računalnika. A zaradi hudega pomanjkanja časa je podvig zastal in je šele zdajle spet prišel na vrsto. Za začetak sem sestavil seznam delov, ki jih potrebujem – za novi in za stari računalnik. Starega namreč ne bom prodajal, ker je še kar spodoben, iztržil pa zanj bržkone ne bi veliko, ampak ga bom najbrž raje preselil k Jelki.

Novi računalnik takoj:

osnovna plošča,
procesor,
procesorski hladilnik,
pomnilnik,
grafična kartica in morda posebej hladilnik zanjo (če ne bo mogoče dobiti take z dovolj tihim),
disk(i) – število še ni določeno,
DVD-ROM in pekač,
regulator hitrosti vrtenja ventilatorjev,
Windows Vista (najbrž Home Premium).

Novi računalnik nekoč (ti deli so neobvezni, tako da bodo v izogib preveč dela in stroškom naenkrat malo počakali):

enota HD-DVD,
enota blu-ray,
morda zvočna kartica s podporo zvočnim zapisom na HD-DVDju in blu-rayu – zvočne kartice so v zatonu, tako da se bo zvok najbrž dekodiral kar programsko,
morda zvočniki – trenutno imam konfiguracijo 5.1, ki je nerodna in slabo izkoriščena (ker mi prostor ne dopušča stalne ustrezne postavitve), pa še zvok ni bleščeč,
večnamenska naprava – tiskalnik, optični čitalnik in morda telefaks – trenutni tiskalnik je star in ne deluje več najbolje, čitalnik je še starejši, zato v obstoj gonilnikov za Visto zanj močno dvomim, zaporedne vtičnice za modem pa sodobne osnovne plošče nimajo več.

Stari računalnik takoj (kar utegne biti malo manj takoj kot pri novem računalniku):

procesorski hladilnik – trenutni je že nekoliko izrabljen, hladilnike za procesorje na podnožju 478 pa bo bržkone vedno teže dobiti,
grafična kartica – trenutna je dokaj glasna,
ohišje in morda kak dodaten ventilator,
napajalnik,
disketnik,
tipkovnica,
miš.

Stari računalnik nekoč:

najbrž brezžična mrežna kartica – če bo pristal pri Jelki, bo potrebna,
morda zvočniki – ker namen tega računalnika še ni čisto jasen, jih zaenkrat nima smisla izbirati.

Kolesarjenje po JZ Angliji, tretji del

2007-11-18Glavne počitnice, KolesarjenjeMitja

Končno je prišel na vrsto zadnji del. Za začetek naj zapišem nekaj besed o TripTrackerju. Oči se je pritožil, da mu ob kliku na sličico, kakršna je tudi pod temle odstavkom (le da je tokrat večja), ni bilo nič jasno. Če dobro premislim, to ni presenetljivo, saj ima stran, ki se odpre, res preveč sestavin, da bi se prišlek na njej lahko hitro znašel. O tem problemu bom vsekakor govoril s sodelavcem, ki TripTracker soustvarja. A zaenkrat stran je, kakršna je, zato naj na hitro povem, kako jo uporabljati. Najbolje je klikniti na zemljevid. To ga poveča in odpre okno s slikami, med katerimi se pomikaš s puščicami, med kraji pa se lahko hitro sprehajaš s pomočjo traku nad zemljevidom. Do fotk, ki pripadajo posamičnim krajem, pa je mogoče priti tudi s klikanjem na zapise v journalu spodaj.

Ali bom pri naslednjem večjem potovanju spet uporabil TripTracker, še nisem odločen. Želel bi si, da bi do takrat postal bolj dostopen nekomu, ki se z njim sreča prvič, in da bi omogočal skok na izbran del izleta, tako da bi lahko posamične kraje ali slike v TripTracekrju povezal z ustreznimi mesti v besedilu v blogu.

9. dan: Jelka se udari s tovornjakom

Ta dan je angleško vreme končno upravičilo svoj sloves: čim sva se odpravila na pot, je začelo deževati. Vendar se nisva dala – oblekla sva si vetrovki, si nataknila kapuci in nadaljevala z vožnjo. Kot večino časa je Jelka vozila spredaj, ker sem jaz laže prilagajal hitrost njej kot ona meni. In tako se je zgodilo, da je zaradi slabe vidljivosti, ki sta ji botrovala dež in kapuca na glavi, grdo oplazila tovornjak, ki je stal ob cesti. Ta jo je snel s kolesa, jaz pa sem se zvrnil čeznjo. Sam sem jo odnesel le s podplutbo, Jelka pa se je precej grdo potolkla. Kajpak sva se želela spraviti z dežja, da bi Jelko v miru pokrpala, da bi si preoblekla strgane hlače in sploh prišla k sebi, a hudič je hotel, da v edini kmetiji v bližini ni bilo nikogar. Tako sva odkolesarila dalje in se ozirala za kako gostilno, ki pa sva jo našla šele po nekaj kilometrih. Tam so nama postregli s čajem in poizvedeli, če v bližini obratuje kak zdravnik. A zaradi vikenda je bil prvi šele dobrih 20 km naprej, kamor sva se hočeš nočeš odpravila. Jelka je bila z britanskim zdravstvom zelo zadovoljna, saj je prva pomoč zastonj in brez pridržkov na voljo vsem, domorodcem in tujcem. Lepo so jo pokrpali, potlej pa sva si drugič na potovanju privoščila prenočevanje v sobi, da sva se lahko pošteno posušila.

10. dan: po stranskih cestah

Pretekle izkušnje so nama govorile, da se, če zavijeva na stranske ceste, brž izgubiva. Vseeno sva zopet poizkusila in tokrat je začuda kar šlo. Pokrajina je bila lepa, le malce naporneje je bilo kolesariti, saj je bilo vzponov več kot na glavni cesti. Ustavila sva se v ljubki vasici vrh hriba, za katero ugotavljam, da ima celo svojo spletno stran, in si ogledala cerkev. Druščino, ki je imela polno dvorišče izložbenih lutk, s katerimi so nekaj počeli (kaj točno, mi ni uspelo ugotoviti), sva vprašala, kako naprej. Dobila sva natančne napotke, ki pa se jih nisva v celoti držala, ker so vključevali prečkanje nekega zaliva s trajektom, za katerega sva kasneje izvedela, da bo najbrž nehal voziti, preden ga bova dosegla. Na koncu sva se utaborila drugje, kot so nama priporočili, a kamp je bil vseeno všečen.

11. dan: izgubljanje po Paru

Pred nama je bil še en dan, za katerega je bilo predvideno predvsem kolesarjenje. Najin cilj – kamp v bližini Eden Projecta – je bil dovolj blizu, da ni bilo skrbi, da ga ne bi dosegla, edino hribi so bili vmes. Pa tudi ti hribi se niso izkazali za preveč grozne, tako da sva srečno prišla v bližino kampa. A zadnji del poti se je izkazal za jako zoprnega: vozila sva se, dokler nisva dosegla morja, za katero sva ugotovila, da je na povsem napačni strani – ali z drugimi besedami, izgubila sva se. Sicer sva potem domorodce pobarala za pot, a kampa, kamor sva bila namenjena, vseeno nisva našla. Sva pa našla drugega, ki je žal spominjal na tistega, ki sem ga označil za najmanj prijetnega na celi poti. Zdi se, da v Angliji ni priporočljivo taboriti ob morju, kajti obema nevšečnima kampoma je bil skupen obmorski položaj (in množičnost in grde nepremične prikolice). Par (kraj, kjer sva taborila) in njegova okolica sta mojim navigacijskim zmožnostim nasploh povzročala neznanske preglavice: ponovno sva se malček izgubila zvečer, ko sva šla v vas na čaj, in še dvakrat naslednji dan, ko sva šla na izlet. Eden od krivcev je bil krožen odsek cest z enosmernim prometom, kjer nisi smel nazaj, ampak je bilo treba naokrog, a moralo je biti še kaj drugega. Na koncu sem obupal in sem navigacijo prepustil Jelki, ki se je kar znašla.

12. dan: Eden project

Eden project je največji rastlinjak na svetu. Ko ga uzreš z roba kotanje, v kateri stoji, naredi silen vtis – tako s svojo velikostjo kot s futurističnim videzom zgradb, ki ga sestavljajo. Največja je kupola s tropskim rastjem, ki je jako tropska – tako po bujnosti zelenja kot po ne najprijetnejši vročini in vlagi. Nekoliko manjša je kupola s sredozemskim rastlinjem, po kateri se je prav prijetno sprehoditi, le rastline so dokaj običajne. Na prostem pa raste cornwallska flora, med katero je posejanih precej zanimivih skulptur. Na ogled je še stavba s poučno razstavo, ki ji kraljuje orjaški terilnik lešnikov. Dotični je izjemno zapletena naprava iz starega železja, ki po nekaj minutah vrtenja ročice stre lešnik, njen namen pa je pokazati nesmiselnost rabe kompleksne tehnologije za preproste naloge (kar dandanašnji radi počnemo). Končni vtis je dokaj imeniten, čeprav bolj zaradi veličine podviga kot zaradi samih rastlin. Eden Project namreč poleg vsega naštetega sestavlja še kup zgradb, domislic in dogodkov, katerih splet je težko opisati, ampak ga je treba doživeti.

12. in 13. dan: vrnitev

Pred odhodom sva kot odpustke v Eden Projectu nakupila nekaj čebulic, v trgovini v Paru pa precej odličnih angleških konzerv, s katerimi sva imela namen zavdati domačim. Nato sva se zavlekla v pub, kjer sva ob še kar užitni hrani in pijači počakala na vlak. Okrog 23 je prispel, vkrcala sva se, napisala zadnje razglednice in nato do Londona zaspala. Po prihodu sva imela pred sabo dve uri kolesarjenja skozi mesto do železniške postaje, od koder vozi vlak na letališče. Ta del se je še posebej meni zaradi hude prometnosti zdel precej stresen, a sva ga srečno preživela. Na letališču sva prerazporedila prtljago, da sva je kar največ stlačila v ročno (že tja grede sva bila na meji brezplačne mase, nazaj grede pa naju je spremljalo še par kilogramov konzerv), in si privoščila obed. Verjetno sva se mimoidočim zdela nemalo čudna, ko sva najprej vse svoje imetje sredi letališke zgradbe razstavila po tleh, potem pa sva ročno zmazala čokoladni kolač (pribor sva bila namreč bistro zapakirala), ampak se nisva preveč sekirala. Nekaj ur kasneje sva bila na Brniku, kjer naju je pričakal precej hujši dež, kot sva ga doživela v po dežju sloveči Angliji.

S potovanjem sva bila precej zadovoljna: bilo je prijetna mešanica pustolovščine, turizma in rekreacije. Vsekakor se kaniva kakega podobnega podviga lotiti še kdaj, sploh ker sva si tokrat nabrala kar nekaj izkušenj. O tem, kaj sva se naučila, bom še pisal, pa poročal bom, kako se je posrečil napad na brbončice domačih z angleško hrano.

Festival iger 2007

2007-11-17Razne igreMitja

Na Gospodarskem razstavišču so danes svoje stojnice postavili več ali manj vsi, ki pri nas prodajajo takšne ali drugačne namizne igre (na čelu z Laserjem plus), pa tudi nekateri, ki jih ne (recimo Tolkienovo društvo). Mnoge igre so razstavljalci demonstrirali, še več pa si si jih lahko izposodil in jih preizkusil sam. Pretekla leta (ta festival je že peti) sem bil tam sam in sem se pridruževal skupinam, ki so se zbirale okrog demonstratorjev, letos pa sem imel za družbo sodelavko in njenega moža (oba velika navdušenca nad igrami) ter popoldne tudi Jelko in proti koncu še eno znanko. To je bila vsekakor izboljšava, saj zna biti iskanje mize, za katero se obiskovalci ravno spravljajo k igranju kake igre, naporno, sploh pa je prijetneje igrati s prijatelji kot z neznanci.

Preizkusili smo:

mesto modrega meseca – kompleksno strateško igro, ki nam je bila precej všeč;
manga manga – enostavno igro s kartami, podobno enki, ki nas ni ravno očarala, bi bila pa najbrž primerna za kako družabno priložnost, ki se ne vrti ravno okrog iger;
kitajski zid – srednje zapleteno strateško igro, ki tudi ni bila od muh;
cluedo – znano logično igro, ki je razen Jelke nihče ni prav dobro zapopadel in ki je tudi nismo utegnili dokončati – morda se je lotimo kdaj drugič (če prej ne, na festivalu prihodnje leto).

Bilo ja zabavno, edino opremil sem se slabo – s seboj bi bil moral imeti pisalo in papir ter pijačo in kak sendvič (slednje dvoje so sicer prodajali na prizorišču, ampak je bolj praktično in ceneje imeti svoje). Bom (upam) vedel za prihodnje leto. Če koga zanima, festival poteka še jutri.

Fotke iz Darmstadta

2007-11-17Službena potaMitja

V mestu turističnih zanimivosti ravno ne mrgoli, nekaj se jih pa le najde. Dokaj všečna je umetniška kolonija MatildenhÃ¶he (v muzej nisem utegnil iti), ki ji družbo dela slikovita ruska kapela, najbolj pa mi je ugajala Hundertwasserjeva zgradba Waldspirale. Sicer je zelo podobna drugim njegovim zgradbam, ki sem jih nekaj že videl, a se temu nisem dal preveč motiti. Nekaj ogleda vrednih reči je tudi na robu mesta in v njegovi okolici, a zanje žal ni bilo časa.

Poročni stolp na MatildenhÃ¶he