Še malo o ambientalni inteligenci

Delo

Najbrž se spodobi, da najprej zapišem, kaj to sploh je. Ambientalna inteligenca si prizadeva, da bi naše okolje naredila pametnejše: v najenostavnejšem primeru to pomeni luči, ki se prižgejo, ko jih potrebuješ, klasičen primer je hladilnik, ki se zaveda svoje vsebine in česa mu je zmanjkalo, potlej so tu mobilni telefoni, ki ponujajo raznovrstne napredne storitve takrat in tam, ko jih potrebuješ, itd.

Kot je pokazala konferenca, ki sem jo obiskal, je področje še dokaj nazrelo. To se vidi po tem, da raziskovalci bolj iščejo, kaj je vredno narediti, kot si prizadevajo tisto narediti čim bolje. Nekateri prispevki so bili tako odlični (recimo že omenjene Pattie Maes), drugi pa bolj strel v prazno. Lep primer slednjih je bil zaslon v trgovini, ki kaže, kod kupci veliko hodijo: obiskovalci so sicer njegovo sporočilo hitro zapopadli, ni pa jim bilo jasno, kako naj si z njim pomagajo. Podobno neuporaben vtis je vsaj name naredil možak (sicer slikovitega bohemskega videza), ki se je ukvarjal z informativno umetnostjo, kar je denimo tihožitje, kjer količina vina v kozarcu pomeni zunanjo temperaturo, število jabolk na krožniku število sostanovalcev, ki so doma, itd.

Glede na to, da se naš odsek z ambientalno inteligenco šele spogleduje, je njena nazrelost dobrodošla, saj področje naredi laže dostopno. A slutim, da se bo hitro razvilo, kajti precej jasno je, da si pametno okolje želimo, poleg tega se zanj zanima industrija (eden od organizatorjev konference je bil Philips, ki premore imeniten laboratorij za tovrstne raziskave), pa tudi Evropska unija ga podpira v obliki projektov za ambientalnointeligenčno pomoč starejšim. Staranje prebivalstva je namreč v Evropi pereč problem, ki se bo kvečjemu slabšal.

Prav skozi projekte za starčke smo do ambientalne inteligence prišli tudi na našem odseku. O njihovem prijavljanju sem že pisal, da je bil eden sprejet, pa še nisem povedal. No, bil je: sliši na ime Confidence in je oni, za katerega sem zapisal, da so zanj koordinatorji zahtevali preveč denarja. Očitno nas pohlep ni pokopal in zelo me veseli, da je tako, kajti prav ta projekt se mi je zdel najbolj resno zastavljen. Za povrh pa se mi je uresničila tudi želja, da se bom z njim ukvarjal jaz. Predmet projekta je starčke opremiti z značkami, všitimi v obleko ali pritrjenimi na kak drug način, katerih položaj se zaznava z nekakšnimi radijskimi senzorji (podrobnosti te tehnologije mi niso znane, ker je še predmet raziskav, ki jih bo delal eden izmed partnerjev). Mi bomo iz položaja značk razbirali, če je s starčkom vse v redu ali je morda padel, šepa ali se mu je zgodilo kaj drugega nevšečnega. Projektna pogodba sicer še ni podpisana, a bi morala biti enkrat do konca leta, ko se bo projekt tudi začel. O napredku bom kajpak poročal.

Dve opazki z letališča

Službena pota

Včeraj zvečer sem se vrnil, iz Darmstadta se pa pretekla dva dneva nisem več oglasil, ker mi je prenosnik dokončno odpovedal pokorščino.

Na (frankfurtskem) letališču sem preizkusil prijavo (‘čekiranje’) pri avtomatu. Všeč mi je bilo, da se je mogoče identificirati na precej načinov: z vozovnico, z nečim, za kar sem domneval, da je kreditna kartica, z osebno izkaznico in s potnim listom. Ker sem imel elektronsko vozovnico, ker je nisem plačal s kreditno kartico in ker nisem imel osebne izkaznice, sem uporabil potni list. Tu pridemo do manj všečnega dela: čitalnik potnih listov se je izkazal za precej muhastega, tako da sem moram poizkusiti večkrat, preden je potni list pravilno prebral. Sledil je še en zoprn del: na začetku sem kot jezik izbral angleščino, a po uspešem branju potnega lista je avtomat preklopil v nemščino in ni več ponudil izbire jezika. Vseeno sem postopek uspešno izpeljal in tudi brez težav pri okencu za uporabnike avtomata oddal prtljago. Očitno je, da je treba avtomate še nekoliko izpiliti, se pa z njihovo pomočjo da ogniti stanju v vrsti (bilo je ni ne pri avtomatu in ne pri oddaji prtljage). A kajpak je možno, da bo takrat, ko bodo avtomati izpiljeni, tudi njihovih uporabnikov več, kar bo prineslo vrste. Ali pa bo zato, ker so avtomati cenejši od ljudi, avtomatov več, kot je danes obljudenih okenc. Bomo videli.

Frankfurtski letališčniki so slabo organizirani ali pa zlobni. Skozi detektor kovin in rentgen sem namreč moral dvakrat, pri čemer je to početje, ki ga imam hudo v želodcu. K sreči niso imeli nobenih posebnih muh (kot je recimo snemanje pasu na Brniku ali rentgeniziranje obuval in vztrajanje pri enem kosu ročne prtljage v Londonu).

Moj prenosnik ga spet serje

Delo, Tehnika

Nad njim sem se že večkrat pritoževal in nekaj težav sem celo uspel rešiti, zdaj pa se je pojavila nova (ki ji družbo dela že znana, namreč zaničnost baterije – to sem enkrat sicer že zamenjal, a očitno ni zaleglo za prav dolgo): prenosnik občasno noče priznati, da je priključen na električno omrežje. To pomeni, da se kljub priključenosti napaja iz baterije. Če je dobre volje, sicer dela, če baterijo vzamem ven, če je slabe (k čemur je nagnjen bolj in bolj), se pa v takih primerih občasno izključi. Ker se baterija izprazni v slabi uri, nakar se računalnik navadno brez opozorila ugasne, delo z njim ni ravno prijetno. K sreči vsaj polnjenje baterije ob ugasnjenem prenosniku za silo deluje, je pa dokaj počasno – zmanjšana kapaciteta baterije ni videti, da bi ga kaj pospešila.

Glede na množino težav s prenosnikom se zastavlja vprašanje, zakaj ga še nisem zemanjal. Tovrstno željo kajpak imam in tudi potreba po nakupu računalnikov na odseku je, a zaradi administrativnih zapletov na nakup čakamo že od pomladi. Grrrr!

Pattie Maes je faca

Delo

To sicer ni ravno presenetljiva ugotovitev, ker je ženska ena vodilnih znanstvenic s področja ambientalne inteligence, ampak do zdaj mi njeno delo ni bilo pobliže poznano. Danes pa sem videl, da v njenem laboratoriju v resničnost prenašajo čisto pravo znanstveno fantastiko. Najbolj me je navdušila zapestnica s čitalnikom RFID, ki telefonu sporoči, kaj je uporabnik prijel v roko (ob predpostavki, da ima predmet oddajnik RFID, kar bo verjetno kmalu držalo za zelo veliko predmetov). Telefon nato uporabniku prek slušalke o predmetu ponudi dodatne informacije, recenzije in nakup ter mu omogoči izmenjavo sporočil z drugimi uporabniki, ki so/bodo imeli ta predmet v rokah. Kul se mi je zdela tudi možnost iskanja s telefonom po fizični okolici (kot po internetu – z vpisovanjem ključnih besed), ki jo omogoča telefonovo brezžično pogovarjanje s predmeti okrog njega. In še marsikaj zanimivega je pokazala.

Rešen programiranja

Razno

Tarnal sem že, da ob prostem času nekaj programiram, poleg tega pa so me doloteli še popravki dveh programov, ki sem jih bil spisal pred dlje časa. No, danes je po nekaj mesecih prvič, da nad menoj ne visi nobeno neslužbeno programersko delo. Počutim se znatno lažjega. Saj kak popravek bo gotovo še potreben, ampak trenutno si zavoljo tega ne dam kaliti veselja.

Kolesarjenje po JZ Angliji, drugi del

Glavne počitnice, Kolesarjenje

Pa nadaljujmo.

6. dan: Glastonbury

Glastonbury je poln trgovinic, iz katerih veje kadilo in v katerih prodajajo okultno kramo, pa tudi prebivalci so slikoviti – nemalo jih je precej hipijevskega videza. Njegova bržkone glavna znamenitost je bližnji grič, ki sliši na ime Glastonbury Tor in ki ga krona stolp nekdanje cerkve. Nekateri menijo, da je ta grič Avalon (ki naj bi bil po mojem vedenju sicer otok, a ne bodimo malenkostni), drugi, da je utrdba kralja podzemlja / vilinskega kralja, pa še kaka podobna zgodba bi se našla. Tudi sicer v Glastonburyju legende očitno najdejo plodna tla, saj se govori, da naj bi bil v tistih krajih skrit sveti gral. Kraj je Jelko navdušil, pa tudi meni se ni zdel napačen. Kajpak sva se povzpela na Tor, poleg tega pa sva si ogledala ostanke tamkajšnje opatije. Ta je bila nekdaj nadvse imenitna, potlej pa jo je kralj pod pretvezo, da so v njej gojili izdajstvo, razpustil in zaplenil njeno premoženje, opata pa dal obesiti. Zgodbo o razpustitvi sta pripovedovala ženska, ki je igrala kuharico iz tistih časov, in možak, našemljen v odvetnika, ki je pripomogel k razpustitvi. V kampu sva spoznala simpatičnega Nemca, ki se je po Angliji klatil z motorjem.

7. dan: reševanje načrta

Da se je najin načrt potovanja izkazal za preambicioznega, sem že omenil. To me je nemalo jezilo in na to temo sva se z Jelko tudi uspela sporeči, a do Glastonburyja sem se s položajem že kolikor toliko sprijaznil. Treba pa je bilo skleniti, kako izpeljati preostanek poti. Pri tem naju je nekoliko omejevalo to, da sva imela vozovnici za vlak za vrnitev v London že kupljeni (kar je bilo sicer pametno, saj sva si z vnaprejšnjim nakupom zagotovila ceno ~30 GBP na osebo, kar je nekajkrat manj od redne). Odločila sva se, da bova odkolesarila do najbližje železniške postaje in se z vlakom odpeljala do Barnstapla, kraja ob severni obali Cornwalla, ter tako v enem dnevu premerila razdaljo, za katero so bili načrtovani trije dnevi kolesarjenja. Najbližja železniška postaja sicer ni bila zelo blizu, vendar sva jo uspešno dosegla, prav tako pa tudi Barnstaple. Od tam sva se po prijetni poti, namenjeni prav kolesarjem, odpeljala do Bideforda in se utaborila. To sva storila v najmanj prijetnem kampu na celi poti: šotor sva morala postaviti na trati sredi grdih nepremičnih prikolic (to so koče, narejene na podoben način kot počitniške prikolice, ki postavljene v vrste spominjajo na vojašnico), pa še za tuširanje sva morala plačati.

8. dan: Clovelly

Naslednji dan sva se namerila preseliti se v kamp ~15 km naprej (ki se je izkazal za bistveno prijaznejšega od prejšnjega) in si ogledati slikovito ribiško vas Clovelly, ki nama jo je priporočil Jelkin žlahtnik, ki je v tistih krajih že bil. A pot se je izkazalo za neznansko hribovito in je Jelki za tisti dan kolesarjenje tolikanj priskutilia, da je ostala v kampu, Clovelly pa sem si ogledal sam. Vasica je postavljena na pobočju hriba, ki se spušča k morju, in slikovitosti ji res ne gre oporekati. Tak je že njen položaj, hiše so starinske, pisane in okrašene, po uličicah pa prebivalci tovor še vedno prevažajo s sanmi.

Z opisom potovanje bom končal naslednjič, tokrat pa naj dodam še povezavo do fotk:

Fotke sem shranil na spletno stran TripTracker, namenjeno popotniškim slikam in potopisom, ki jih zna stran elegantno povezati z zemljevidom. Ta povezava deluje posebej dobro, če imaš sled poti zabeleženo z GPSom, a tudi brez GPSa ni od muh. Čeprav potovanje popisujem že tule, sem tudi na TripTracker nekaj malega napisal za tiste, ki do njega ne bodo prišli prek bloga – zavoljo mednarodnosti strani po angleško. Zdajle TripTracker sicer ne dela najbolje, a upam, da si bo kmalu opomogel.

Preizkušanje avtov končano

Tehnika

Danes zjutraj sem vozil še golfa. Ko sem v Volkswagnov salon prišel prvič, so mi povedali, da golfa z motorjem, kakršnega sem želel, sploh nimajo registriranega, z najbolj podobnim pa da jim ga je neka stranka zaletela. Vtis ob tem ni bil najboljši, vendar so ga uspeli popraviti: na preizkus sem dobil avto, ki me je zanimal. Njegov motor je naredil prav dober vtis, me ja pa zmotilo par drugi reči – ugotovitve sem dodal v prejšnji zapis.

Zdaj me čakata odločitev in nakup. Kar se tiče odločitve, se (še vedno) precej močno nagibam k aurisu, čeprav si bom do ponedeljka dal čas, da zadevo malo prespim. Se pa ne veselim nakupa. Ve se, da smo se pri kupovanju avtov prednosti, ki jo imajo naše trgovine pred turškimi tržnicami, namreč da so cene trdne in da se o njih ne pogaja, odrekli. Zakaj je tako, ne vem, vendar tako načelen, da bi se odrekel potencialnemu znatnemu popustu, nisem, zatorej bom ugriznil v kislo jabolko in barantal (pa iskal najboljšega ponudnika). Fuj.

Kupovanje avta

Tehnika

Z avtom sem imel v preteklosti kopico težav. Zdaj je kako leto sicer dokaj priden, a mu ne zaupam in sem se ga odločil zamenjati. Navsezadnje je čas za to dosti bolj primeren po obdobju brez okvar kot po kakem dragem popravilu. Nameraval sem si omisliti rabljenega, ker menim, da tako za svoj denar dobim več, a so starši prijazno ponudili, da če kupim novega, mojemu doktoriranju na čast primaknejo polovico cene (prepričani so namreč, da rabljenih avtov ni pametno kupovati). To je kajpak ponudba, ki je nisem mogel zavrniti.

Najprej sem se moral odločiti za velikost. Mojim trenutnim potrebam čisto zadošča kaj majhnega, a ker bi avto rad imel čim dlje, bi v tem času tudi potrebe utegnile zrasti, tako da sem se odločil za nižji srednji razred – takega imam zdaj (renaulta megane namreč) in se mi zdi čisto primerno velik.

Po svoji lepi navadi sem se izbiranja lotil zelo ‘znanstveno’. Začel sem z ADACovo statistiko okvar, ki jo objavlja Delova priloga Na kolesih. Zanesljivost se mi namreč zdi bistvena lastnost avta in to je najbolj objektiven meni znan vir tovrstnih podatkov. Vsebuje število okvar na 1000 prodanih avtov za leta 2001-2006 in v nižjem srednjem razredu pozna 16 avtov. Razvrstil sem jih po povprečju za prva in zadnja tri leta – prvi podatek pove, kako dobro se avto stara, drugi pa, kako zanesljiv je zadnje čase. Zgornji polovici lestvic sta takili (da bi kupil kaj s spodnje polovice, kajpak ne pride v poštev):

2001-2003:

  1. toyota corolla
  2. ford focus
  3. honda civic
  4. volkswagen golf
  5. mazda 323
  6. audi A3
  7. seat leon/toledo
  8. mercedes razreda A

2004-2006:

  1. BMW serije 1
  2. audi A3
  3. mazda 3
  4. mercedes razreda A
  5. volkswagen golf
  6. peugeot 307
  7. renault megane
  8. toyota corolla

Presek seznamov vsebuje toyoto corollo, volkswagna golfa, mazdo 3 (upoštevaje, da je to naslednica mazde 323), audija A3,  mercedesa razreda A in BMWja serije 1 (na prvem seznamu ga ni, ker je prenov). Če zaradi cene izločim prestižnejše znamke, ostanjo toyota corolla, volkswagen golf in mazda 3.

Ozrimo se po nadaljnjih statističnih podatkih. Raziskava J. D. Power o zadovoljstvu kupcev v Nemčiji (tudi objavljena v Na kolesih) ugotavlja, da je Toyota druga najbolj cenjena znamka, Mazda peta, Volkswagen pa 13. (slednje je podpovprečno). V nižjem srednjem razredu je najbolj cenjen avto toyota prius, sledi honda civic, na tretjem mestu pa je corolla. Top Gear je v svoji raziskavi corollo uvrstil na 42. mesto od 152 (zanesljivost 4 od 5), mazdo 3 na 21. (zanesljivost 5) in golfa na 85. (zanesljivost 3).

Kaj torej pove statistika? Da sta toyota corolla in mazda 3 v svojem razredu najboljši izbiri, golf pa je nekoliko slabši. Kateri od japoncev je boljši, je težko reči, a glede na govorice, da je Toyoti zadnje čase kakovost zaradi bliskovite rasti obsega proizvodnje nekoliko padla, moram dati rahlo prednost mazdi. Sliko pa še dodatno zamegli dejstvo, da je corollo zamenjal auris, katerega novost je po eni strani prednost, po drugi pa ga naredi neznanko.

Po izbiri kandidatov sem se moral odločiti za motor in opremo. Motor si želim dizelski in nekoliko močnejši od trenutnega (ki ima 90 KM). To pri aurisu pomeni 2,0 litra s 126 KM, pri mazdi 3 1,6 l s 110 KM in pri golfu 1,9 l s 105 KM. Od opreme si predvsem želim ABS (to imajo itak vsi), polno število zračnih vreč, ESC (menda je to zelo koristen varnostni pripomoček – zadnje čase ga priporoča tudi Euro NCAP, glavni preizkuševalec avtomobilske varnosti), dobro (samodejno) klimatsko napravo, avtoradio, ki zna predvajati MP3je (vsi imajo že vgrajene in to nestandardne oblike, tako da jih ni moč zamenjati), ter po možnosti potovalni računalnik in prednje meglenke.

Po skrbni preučitvi ponudbe ter preizkusnih vožnjah aurisa in mazde 3 (golfa mi v Porsche Slovenija zaenkrat niso uspeli oskrbeti – še čakam, če se jim bo vendarle posrečilo, sicer bom pa poizkusil kje drugje) sem prišel do naslednjih zaključkov:

Toyota auris 2,0 D-4D, oprema luna + VSC

Cena: 19.770 (po ceniku – zaenkrat niso pokazali pripravljnosti dati kakršenkoli popust)

Plusi:

  • močan motor – 126 KM (mazda 3 110 KM, golf 105 KM);
  • morda bodo za stari avto ponudili dovolj, da bi ga bilo razumno kupiti na način ‘staro za novo’;
  • najbolj razumno sestavljeni paketi opreme (ključno je, za kakšno ceno dobim opremo, ki si jo želim, ampak bedasto sestavljeni paketi me vseeno spravljajo v slabo voljo).

Minusi:

  • najdražje zavarovanje (zaradi močnega motorja);
  • brezplačna pomoč na cesti samo v času garancije – 3 leta (pri mazdi 3 10 let, pri golfu ob vzdrževanju v pooblaščenih servisih vedno).

Mazda 3 CD110, oprema TX + zmožnost predvajanja MP3jev

Cena: ~19.700 EUR (z 800 EUR akcijskega popusta in ~100 EUR popusta na zmožnost predvajanja MP3jev)

Plusi:

  • statistika o njem pove največ lepega;
  • najmanjša poraba goriva – 4,8 l / 100 km (auris in golf 5,4 l / 100 km);
  • priročno podolgast prtljažnik (auris in golf imata sicer malce večja, a bolj pokončna);
  • filter trdnih delcev v izpuhu.

Minusi:

  • najslabša pasivna varnost – štiri zvezdice Euro NCAP (pet jih sicer zgreši za las);
  • pihajoča klimatska naprava;
  • motor pri nizkih vrtljajih anemičen;
  • nerodno odpiranje oken – zelo težko jih je odpreti/zapreti deloma;
  • nima prednjih meglenk (ne želim si jih dovolj, da bi bil zanje pripravljen doplačati);
  • najdražji rezervni deli (po raziskavi Na kolesih);
  • najdaljši – 4,4 m (auris in golf 4,2 m);
  • škandalozno visoko doplačilo za zmožnost predvajanja MP3jev – s popustom ~450 EUR (kot rečeno, je ključno, za kakšno ceno dobim opremo, ki si jo želim, ampak tole me vseeno ujezi).

Volkswagen golf 1,9 TDI, oprema Si comfortline

Cena: 19.770 EUR (morda se da oprema izbrati tudi tako, da je cena nižja, a cene za modele Si – ki so znatno cenejši od običajnih in edini razumen nakup – niso javne)

Plusi:

  • zaenkrat še nobenih.
  • motor dobro vleče pri vseh vrtljajih, čeprav je najšibkejši.

Minusi:

  • statistika o njem pove najmanj lepega;
  • glede na moč velika poraba goriva – 5,4 l / 100 km (enaka kot pri znatno močnejšem aurisu, mazda 3 4,8 l /100 km);
  • zoprno skrivanje cen modelov Si;
  • neprijetno osebje v salonu.
  • pedal za plin je postavljen tako blizu sredinski konzoli, da me ta med vožnjo žuli;
  • tresljaji motorja se prenašajo na pedal sklopke.

Končna odločitev zaenkrat še ni padla. Če drugega ne, moram prej vsej še preizkusiti golfa. Se pa na podlagi ugotovljenih plusov in minusov zaenkrat najbolj nagibam k aurisu – od mazde 3 se zdi nekako bolj neproblematičen, golf pa za zdaj kakih prednosti sploh nima. O nadaljnjem razvoju dogodkov bom seveda poročal.

Dopolnilo:
Sem dobil na preizkus tudi golfa, pri čemer je prodajalec uspel nakoliko popraviti vtis od prejšnjič. Sem dodal ugotovljene pluse in minuse.