Kar lepo smo se zmenili, kaj naj bi bil predmet našega projekta, in ta predmet tudi ni napačen. Našemu odseku sem izposloval točno tisti del, ki nas zanima, kar je načeloma dobro. Ima pa tudi manj navdušujočo posledico, da je naš del nekoliko manjši od delov nekaterih drugih partnerjev, kar pomeni, da bo v naš žep kanilo manj denarja (če bo projekt sprejet). Bomo videli, kaj bo rekel šef. Ogledovanje mesta bo pa dobilo svoj zapis, ker je ura pozna, jutri pa zgodaj letim v Kanado.
London in Vancouver
Letos sem bil s klatenjem po svetu dokaj zmeren: smučal sem in enkrat sem bil službeno v Helsinkih, sicer me pa kam dlje ni zaneslo. Druga polovica leta bo po vsem videzu bolj živahna. Živahnost se bo začela prihodnji teden, ko bom šel v sredo za dva dni na sestanek v London, v soboto pa za teden dni v Vancouver na konferenco AAAI 2007.
Tale sestanek mi ni ravno v največje veselje. Kot prvo sem zanj izvedel šele predvčerajšnjim popoldne, kot drugo se bo zgodil tik pred mojim odhodom v Kanado (pred katerim že tako ali tako ne bi uspel postoriti vsega, kar bi rad), kot tretje pa naj bi se na njem pogovarjali o nekem projektu, o katerem ne vem skoraj nič. Edina svetla točka je, da bom imel en dan časa za ogled Londona, kar je sicer hudo malo, ampak bolje kot nič. Pri tem je tudi prikladno, da sem si pred nedavnim omislil britanski Lonely Planet, saj greva z Jelko septembra v tiste kraje kolesarit.
Iksion – Iksia – Iks
Pred časom sem sestavil seznam tem, ki jih v blogu kanim obdelati, pa mi gre to precej počasi in kajpak se vmes nabirajo nove. No, danes sem vendarle prišel do druge točke.
Romani Iksion, Iksia in Iks so delo našega bržkone najbolj cenjenega znanstvenofantastičnega pisatelja Miha Remca. Iksion sem prebral že pred mnogimi leti, ponovno pa sem se na pisatelja spomnil, ko je bil gost Konfuzije. V knjižnici sem izbrskal vse tri dele trilogije, vendar mi jih do konvencije ni uspelo prebrati, kar je škoda, saj bi bil avtorja lahko kaj pobaral (sploh o Iksu).
Iksion
Iksion je klasična antiutopija (ali nekaj takega – za to reč obstaja kup izrazov). Opisuje družbo, ki zaradi oblaka prahu, v katerega je zašla Zemlja in ki jo je naredil neprimerno za bivanje, živi pod zemljo. Večina dela je prepuščena strojem, tako da so ljudje pravzaprav nepotrebni, čeprav mnogi živijo v utvari, da opravljajo kako važno nalogo. Poglavitna oblika razvedrila je seks, ki je v Remčevih delih sploh močno prisoten. Da ljudje ne bi bili nezadovoljni s svojim brezciljnim življenjem, je njihovo čustovanje ustrezno prilagojeno. Oblasti v vesolje pošiljajo nadvsetlobne premičnike, ki naj bi poiskali nov planet, primeren za naselitev. Glavni junaki romana so posadka enega izmed takih premičnikov, Iksiona, in senzor (telepat) Uri, čigar naloga je komunikacija s premičnikom (zaradi velike razdalje drugačna komunikacija ni mogoča). Da senzorji lahko opravljajo svojo nalogo, mora biti njihovo čustvovanje neokrnjeno, zaradi česar je Uri družbeno neprilagojen.
Zgodba Iksiona je prav spodoben primerek svoje vrste, ne zdi se mi pa ravno posebej navdahnjena. Kar je treba pohvaliti, je slog. Opisi sveta prihodnosti niso preveč obremenjeni s tehnikalijami, tako da se je delo postaralo (napisano je bilo pred 26 leti) precej neboleče. Jezik je poln novih besed, kakršna je premičnik, ki so povečini umestne, s svojo splošnostjo pripomorejo, da romana zob časa ne načne preveč, in dajejo vtis nečesa novega, nevidenega (kar prihodnosti pritiče). In nevsezadnje je treba pohvaliti opise seksa, ki so precej podrobni, a okusni.
Iksia
Iksia se dogaja na planetu Eva, ki ga je naselila posadka nadsvetlobnega premičnika Iksion. Planetu vlada ‘bog’, to je človek, ki obvladuje Iksion, ostalo prebivalstvo pa je tehnološko nekje na srednjeveški ravni. Je v nenehnem spopadu z domorodnimi prebivelci Eve, dromidi, ki so zmožni vstopati v človeške sanje in povzročati more (kar počno predvsem zaradi človeškega preganjanja). Na Evi pristane Iksia, potnica veseljske ladje, ki je bila poslana z Zemlje, ko je slednji pretilo uničenje ob srečanju s planetom Iks. Spremlja jo živostrojni človek, robot, ki je zaradi obvladovanja napredne tehnologije domala vsemogočen. S skupnimi močmi dosežeta spravo med ljudmi in dromidi, spotoma pa se še zaljubita (čeprav naj bi to pri živostrojnem človeku bilo nemogoče).
Knjiga me ni ravno navdušila. Remcu jezik še vedno lepo teče, motilo pa me je, da se je znanstveni del znanstvene fantastike nekam izgubil. Tehnologija ima zgolj vlogo čarobne paličice, ki Iksio in njenega mehaničnega pomočnika naredi vsemogočnega. Poleg tega se zdi drug planet, ki je domala enak Zemlji, precej neverjeten, še bolj pa njegovi domorodci, ki so domala enaki ljudem (z njimi se lahko celo plodijo). In navsezadnje dromidsko vstopanje v človeške sanje sploh sodi bolj v pravljico kot v znanstveno fantastiko. Teme romana so vera, okrog katere se suče življenja na Evi, njena zloraba in verska nestrpnost. To so sicer pomembne in zanimive teme, vendar se mi ne zdi, da bi avtor o njih povedal kaj pretresljivo novega.
Iks
V Iksu se (najbrž) vrnemo na Zemljo, ki ji grozi srečanje s planetom Iks. Ob tem dogodku naj bi se zamenjala zemeljska magnetna pola in nasploh naj bi prišlo do opustošenja. Po Zemlji so razpostavljeni opazovalci, opremljeni z zapisovalniki misli, ki naj bi kataklizmo zabeležili. Med njimi je tudi junak romana Noe Nowak. Knjiga je zastavljena kot prepis z Noetovega zapisovalnika misli in v njej se prepletajo dogodki pred in po srečanju s planetom Iks ter Noetove sanje.
Roman je precej zmeden. Njegovo jedro je kataklizma zaradi planeta Iks, ki je napovedana že v Iksii. Do sem vse lepo in prav. Dogajanje je prepleteno z miti o Atlantidi, puščavskimi risbami v Nazci in podobnimi slabo pojasnjenimi ostalinami preteklosti ter namigovanji, da so kataklizme, kakršna je v središču zgodbe, cikličen pojav. Ta del je izpeljan spretno in si tudi zasluži pohvalo. Težave nastopijo, ko Remec začne vpletati reči, ki bi morale biti na planetu Eva, pojavljajo pa se na Zemlji, kar nima smisla ne časovno in ne prostorsko. Zmedo sem si skušal razložiti s tem, sta Eva in Zemlja isti planet, pa da se Iksia dogaja v prejšnjem kataklizmičnem ciklu, ampak nobena od razlag povsem ne ustreza. Vse skupaj na glavo postavi konec knjige (ki ga ne bom izdal), pojasni pa na žalost ničesar. Ali kaka logična razlaga obstaja, ne vem, ampak knjige, ki si jih ne znam razložiti, mi gredo na živce, in zato mi je bil Iks – kljub nekaterim odlikam – le zmerno všeč.
Verižni zapis
Tudi blogi imajo svojo različico verižnih pisem in pred nedavnim je ena taka reč doletela tudi mene. Napisal naj bi sedem reči o sebi.
- Krofe sicer prav rad jem, vendar to ni razlog, da se moj blog imenuje Krofovanje. Z rabo besede krof na razne ne posebej umestne načine sem začel nekje v srednji šoli, kjer tega nisem počel le jaz (mislim, da niti pobudnik nisem bil). Ena taka raba ja bila, da smo krofi rekli kovancem za 50 stotinov in krofanje igri, pri kateri je cilj kovanec vreči čim bliže zidu, tisti, ki se mu to najbolje posreči, pa dobi kovance vseh igralcev. Iz tistih časov imam še vedno kakih 100 krofov.
- Če se lotim nakupa kakega tehničnega blaga, čutim nezadržno potrebo, da stvar podrobno preučim in izberem optimalno. Včasih je končni rezultat sicer dober, včasih pa le obilo porabljenega časa in več denarja, kot bi bilo treba.
- Reči “ne” mi ne gre najbolje. Še en razlog, zakaj imam vedno premalo časa.
- Na živce mi gredo vljudnostne fraze in podobne puhlice: da rečemo dober dan, ko nam je prav malo mar, kakšen dan ima ogovorjeni, da rečemo hvala, ko nismo nič hvaležni, da nekaj pohvalimo, ko se nam ne zdi posebej dobro … Kot prvo je smisel komunikacije reči A, kadar je A, ne kadar je B, kot drugo pa s takim početjem razvrednostimo pozdrave, zahvale in podobno. Sicer mi te zadeve ne gredo na živce toliko, da bi tvegal, da bi me ljudje imeli za neomikanega barbara, vseeno sem pa vljuden in (lažno) prijazen malo manj kot kdo drug.
- Očitno imam čudno oblikovane pete. Podloga mojih superg na peti vedno dobi luknjo, čevlji me pa tam nemudoma ožulijo (zato jih ne nosim).
- Rad dobro jem in sem pri jedi dokaj izbirčen. Ne maram kopice tradicionalnih slovenskih jedi (zelja, polente, žgancev, klobas …), rad pa pokusim kaj čudnega. Nekoč, ko bo priložnost, se moram opogumiti in pokusiti kake žuželke.
- Rad imam rdečo barvo.
Ker raznih verižnosti ne odobravam preveč, ne bom imenoval novih sedem žrtev, čeprav naj bi jih. Ako tole bere kdo, ki bi rad napisal sedem reči o sebi, mu pa ne bom nič branil.
Zagovarjanje doktorata
Zgodilo se je prejšnjo sredo, ampak sem (po pričakovanju) šele zdajle prišel do tega, da ga popišem.
Kot rečeno, sem se priprave predstavitve lotil štiri dni pred zagovorom. Po treh dneh pacanja sem imel pred mentorjem generalko, na kateri sem ugotovil, da je predstavitev zanič (malo mi je do te ugotovitve pomagal mentor, malo sem pa do nje prišel kar sam). Kot prvo sem nekatere dele premalo podprl s slikami in animacijami, da bi jih v pol ure, kolikor sem imel na voljo, lahko predstavil tako, da bi me kdo razumel. Kot drugo sem pa ugotovil, da sem nekatere pomembne dele kratko malo izpustil, ker so se meni, ki sem se s področjem dolgo ukvarjal, zdeli samoumevni. No, zadnji dan sem zadevo potem besno popravljal in na koncu sem bil z njo kar zadovoljen. Vseeno me je pa skrbelo, kako bo šel nastop, ker se mi je že med vajo doma nakoliko zatikal, ko bo šlo zares, je bilo pa pričakovati, da se bo kvečjemu bolj.
Na prizorišče dogajanja sem prišel pol ure pred začetkom velevažnega dogodka, ker sem se hotel prepričati, da ne bo kakih tehničnih težav. Moja skrb načeloma ni bila neutemeljena, ker so morali dan prej zamenjati kabel projektorja in ker je na zagovoru pred mojim pokorščino odpovedala klimatska naprava, vendar sem z zadovoljstvom ugotovil, da projektor deluje odlično (izredno točno prikazuje barve) in da je tudi s klimo vse v najlepšem redu. To mi je potem dalo čas, da sem si še pol ure grizel nohte. Tačas se je nakapljalo občinstvo, med katerim so bili kajpak Jelka in starši, kar nekaj sodelavcev in par neznancev. Povabil sem bil tudi nekaj prijateljev, od katerih pa ni prišel prav nihče. Nekaj jih je sicer imelo dobre razloge (crknitev avta na poti, zagovor diplome naslednji dan in službeni opravki – pri enem celo v Kazahstanu!), ostale moram pa okrcati: krc, krc.
Po prihodu komisije so najprej odžebrali moj življenjepis in oceno disertacije, potem se je pa začelo. Bil sem prav presenečen, kako gladko je šla predstavitev – dosti bolje kot med vajo. Sledila so vprašanja komisije, ki so bila pretežno neškodljiva. Samo prvo je bilo nastrojeno malce nevarno, pa tudi iz tistega sem se čisto dobro izvlekel. Na koncu je eno prišlo še iz občinstva, kar je precejšnja redkost (ker občinstvo pač noče dodatno moriti zagovorjevalca), pa niti kakega pametnega odgovora nisem znal dati nanj, ampak takrat je bilo najhujše že za mano, tako da se nisem prehudo sekiral. No, potlej se je komisija šla malo pogovorit, nakar se je vrnila in razglasilia, da sem postal doktor. Juhej!
Na FRI je v navadi, da zagovorjevalec komisijo pelje na kosilo. Ker so se tisti dan zgodili kar trije zagovori, pri katerih je bil presek komisij znaten, in ker človek pač ne more kositi trikrat na dan, smo se zmenili, da gremo jest vsi skupaj. Po izboru mojih sotrpinov smo šli pod Vrbo. Kosilo je bilo čisto prijetno, sploh ker so nas zagovarjalce spremljale družice, hrana me pa ni ravno očarala. Na tem koncu Ljubljane se najde tudi kaj boljšega in priložnosti bolj primernega, čeprav kajpak dražjega. No, ampak glede na to, da sem bil nekolikanj vznesen, se pomanjkljivosti kulinaričnih užitkov prehudo nisem dal motiti in zdi se mi, da se drugi tudi niso.
Živčen!
Jutri imam zagovor doktorata. Predstavitev ustvarjam že štiri dni in trenutno se ne morem odločiti, ali je predolga (ker bom šel skoznjo dovolj počasi, da bo kdo celo kaj razumel), nerazumljiva (ker jo moram odpredavati v pol ure) ali morda celo oboje. Da bo dan bolj zabaven, sem pa zjutraj še naročen pri zdravniku. Juhej!
Še malo o doktoratu
Po komentarjih na prejšnji zapis moram o svojem umotvoru še kako reči. Kaj raziskujem (no, ali pa sem vsaj raziskoval do zdaj), sem razlagal v telih dveh zapisih, in to tudi tvori jedro mojega doktorata. Če koga vsebina zanima bolj podrobno, je pa najbolje, da si ogleda kar samo disertacijo.
Moram reči, da sem z njo dokaj zadovoljen (izvzemši pomisleke o koristnosti, s katerimi se ukvarjam v zapisu o patologiji minimaksa): sem in tja kak košček mozaika sicer manjka, a v glavnem sem razložil vse, kar sem si razložiti zastavil, pa tudi ubesedil in oblikoval sem zadevo kar zadovoljivo. Pisal sem v Wordu, ki zna biti muhast, ampak tokrat me je prav lepo ubogal in ugotovil sem, da se s slogi v njem da narediti več in bolje, kot sem si predstavljal. Za vodenje seznama litarature in njeno navajanje sem uporabljal EndNote, ki to opravilo precej poenostavi: literaturo vpišeš v bazo in oblikuješ slog navajanja, nakar delo navedeš s pritiskom na tipko, na seznam literature se pa uvrsti samo. Poleg tega je baza uporabna tudi v prihodnje – zadeva je nekakšen BibTeX za Word.
Z indukcijo se sicer da dokazati, da imam v disertaciji neskončno napak (v prvi različici so napake vsekakor bile in ve se, da vsakič, ko zadevo prebereš, najdeš še kako), vendar se mi zdi precej verjetno, da prav groznih ni več. Rekel bi, da je končni izdelek s 115 stranmi malenkost krajši od povprečja, a je dovolj naphan z učenostjo, da to ni nikogar zmotilo. Nasploh se je komisija za zagovor zaenkrat obnašala, kot da je z disertacijo zadovoljna: dobil sem par pozitivnih komentarjev, zahtev po popravkih pa ni bilo prav veliko (in še tisti, ki sem jih dobil, so bili v glavnem jezikovni, ne vsebinski). Upam, da niso vsega, kar jim ni bilo všeč, prihranili za zagovor.
Disertacija oddana
Pravkar sem nesel devet izvodov dotične na faks. Toliko jih je bilo treba, ker ima moja komisija za zagovor kar šest članov. Doktorska saga se namreč začne z zagovorom teme doktorata, ki zahteva tričlansko komisijo. Ker sem nefakultetni mladi raziskovalec, imam tudi somentorja (to je moj mladoraziskovalski mentor), kar je to komisijo takoj razširilo na štiri člane. Komisija za oceno same disertacije mora imeti še zunanjega (nefakultetnega) člana, ki ne sme biti kar somentor, tako da so za te potrebe komisiji za zagovor teme dodali še enega člana. Sicer bi bili lahko koga tudi odstranili, ampak to pač ne gre, ker bi bil lahko užaljen. No, komisija za zagovor doktorata pa očitno potrebuje še dovolj imenitnega predsednika, ki je navadno kar dekan, a ker imam jaz dekana že za običajnega člana, so kot predsednika dodali prodekana za raziskovalno dejavnost.
Hulk flash zmaguje
Konec aprila se je po magicaških forumih začelo pisati, da so Wizardi popravili flash tako, da bitje, ki ga z njim skušaš spraviti v igro, v igro dejansko pride in ga šele nato žrtvujejš, če ne doplačaš mane. Tako je bil zastavljen izvirno, vendar je v izogib kombu z academy rectorjem dolgo časa imel popravek, da brez doplačila bitje ni prišlo v igro. Zdaj pa so se odločili, da bodo vse popravke, ki jim je botrovala prevelika moč izvirnih kart, umaknili, tako da se je flash vrnil v staro stanje, kar je omogočilo podel kombo s protean hulkom. Njegova prva različica s flashom v igro spravi hulka, ki nemudoma stori bridki konec in v igro prinese štiri disciple of the vault ter vsaj pet shifting wallov in phyrexian marauderjev. Ker so slednji 0/0, gredo brž v grob, discipli pa pri tem priklado ugonobijo nasprotnika. Kmalu se je pojavila še ena različica komba, ki terja manj kart, a jo je laže onemogočiti – več o njej (in o flashu nasploh) tule.
Popravek flasha je med igralci legacyja povzročil precej razburjenja, saj so iznenada pred sabo imeli nov kupček (imenovan hulk flash), ki je bil bržkone najboljši v formatu, do grand prixa v legacyju (kar je sila redek dogodek) pa je bilo le še kak mesec. Hulk flash je na grand prixu res zmagal, naslednji dan, 20. 6., pa je postal še močnejši, saj je v format vstopil Future Sight, ki je kupčku prinesel summoner’s pact in pact of negation. Sicer bo 20. 7. flash v legacyju prepovedan, a vmes je bilo tekmovanje v legacyju za eternal ligo, kjer sem se ga odločil preizkusiti. V ta namen sem moral nemudoma kupiti potrebne karte, kar se mi je kar dobro posrečilo, ker sem našel slabo podučenega trgovca – pri dobro podučenih je namreč cena flashov in protean hulkov s kakega dolarja poskočila na deset in več.
Tekmovanje se je tokrat odvijalo v Mariboru. Zbralo se nas je 17, od katerih smo trije igrali hulk flash in vsi trije smo prišli med prvih osem (kupčki so popisani tule), jaz pa sem na koncu tudi slavil zmago. Pri tem moram sicer priznati, da sem imel nekaj sreče, ker nisem igral proti nobeni kontroli ali fishu: spopadel sem se z dvojimi goblini, eno rdeče-zeleno štihancijo in dvema komboma. V finalu bi se bil moral pomeriti z Andrejem in njegovim zloglasnim drot majznesom, pa se je Andrej predal, ker je hotel čim prej domov. Eden od kombov je bil belcher, ki je nevaren, ker zna biti še hitrejši od hulk flasha, ampak je manj zanesljiv in mu njegove zlobne nakane jaz laže preprečim, kot jih on meni (kar se je tudi zgodilo). Drugi je bil pa takisto flash in tu težko rečem, zakaj se je zadeva obrnila v prid meni – mogoče zato, ker sem naredil manj neumnosti od nasprotnika, a glede na to, da jih v tistem dvoboju nisem tako malo, je to vprašljivo. Kakorkoli že, enkrat za spremembo mi po tekmovanju ni treba tarnati, kako mi ni šlo.
Posipam se s pepelom
… ker zadnje čase prav nespodobno zanemarjam blog. V opravičilo naj povem, da sem besno prijavljal en projekt (tokrat samo enega, ampak smo domala cel predlog spisali na našem odseku, pri čemer je največji del tega prijetnega opravila pripadel meni) in da moram najkasneje v sredo oddati vezane izvode doktorske disertacije (kar seveda pomeni mrzlično vnašanje zadnjih popravkov). Ampak obljubim, da se bom poboljšal. V ne preveč daljnji prihodnosti kanim:
- poročati o zadnjem tekmovanju v magicu, ki se je za spremembo izteklo zelo zadovoljivo;
- spisati kratke recenzije knjig Miha Remca Iksion, Iksia in Iks;
- potarnati o tistem projektu;
- poročati o tem, kako sva se z Jelko spogledovala s protestnim izletom na Volovjo reber;
- in kajpak malo več povedati o disertaciji (ampak to pride v sredo).