Pred časom sem že pisal o tem, da si je moj šef Matjaž zamislil, da bomo objavili članek v Science (o preiskovalni patologiji, moji doktorski temi). Z njim smo se – včasih z večjo in včasih z manjšo intenzivnostjo – ukvarjali več kot dve leti.

Najprej je bilo treba narediti kup poizkusov s preiskovanjem dreves iger. Pri tem so nam delali sive lase modeli preiskovalnih dreves, ki nikakor niso hoteli dajati rezultatov, kakršne smo si želeli (vsaj ne vedno in povsod), zato smo jih v neskončnost popravljali. To je že v osnovi vprašljivo početje, saj modela ne smeš zasnovati tako, da se bo obnašal pravilno, ampak tako, da dobro posnema stvar, ki bi jo rad modeliral. Za povrh smo kot rezultat pridelali nekaj modelov, ki si jih ne bi želel preveč podrobno opisati nikomur. No, na koncu smo pristali pri treh modelih: dveh za igre z dvema igralcema (kot je denimo šah) in enem za igre z enim igralcem (kot je denimo uganka osmih ploščic). Od onih za igre z dvema igralcema mi je eden všeč, drugi, ki je bolj všeč Matjažu, je pa nekoliko sumljiv, a če ne veš, katere vmesne korake smo naredili, da smo prišli do njega, ne zveni tako napačno. Najbolj grozen je bil prvi model za igre z enim igralcem (za vsako skupino podatkov so bili parametri posebej ročno nastavljeni, da je dajal prave rezultate), a sem Matjaža vendarle prepričal, da tako ne gre, in ga popravil. Glede na to, da so se vsi modeli (končni trije in tudi razni vmesni) v grobem obnašali podobno, je moč sklepati, da podrobnosti modela niso tako pomembne, a to ne bi preprečilo recenzentom, da bi se spotaknili ob kake vprašljive prijeme. Je imelo pa naše dolgotrajno in mukotrpno klepanje modelov vsaj eno dobro plat: kolega, ki se je z njim največ ukvarjal, je iz njega diplomiral (in za diplomo celo dobil Prešernovo nagrado).

Poleg v modelih smo patologijo želeli pokazati tudi v igrah. Del teh rezultatov smo dobili od študenta Dane, našega ameriškega sodelavca, in so bili vsak teden drugačni – najprej so potrjevali našo tezo, nato je odkril hrošča in so jo nenadoma zanikali, potlej je nekaj izmeril drugače in so jo spet potrjevali itd. No, na koncu so bili sprejemljivi, vmes pa ni manjkalo razočaranj in veselj. Del rezultatov je pa prišel od sodelavca na FRI, ki ga ni bilo najlaže prepričati, da jih je pripravil, saj ni imel posebne vere v naš uspeh (česar mu ne morem ravno zameriti).

Na koncu je bilo članek seveda treba še napisati. Matjaž si je zamislil, da bi ga napisal Dana, ki naj bi bil tudi prvi avtor (ameriški prvi avtor naj bi nam dal boljše možnosti za uspeh, poleg tega bi pa Dana znal biti najboljši člankopisec med nami). No, možak je prvi avtor tudi bil, napisal je pa samo uvod, potlej mu je pa po vsem videzu zmanjkalo volje (bržkone tudi on ni imel dosti vere v uspeh). Osnutek preostanka članka je napisal Matjaž, jaz sem ga spravil v prebavljivo obliko, Dana ga je pa na koncu še malo spoliral. Članek je bil kar spodoben, a daleč od bisera, kakšni naj bi se objavljali v Science. Prva težava je bila, da smo večino najbolj zanimivih odkritij o patologiji že prej objavili drugje. Pa če bi v članku poizkusili predstaviti res celosten pogled na patologijo, ki bi vključeval delo vseh naših predhodnikov, bi morda vseeno imeli možnosti, a to bi terjalo precej dodatnih raziskav, česar Matjaž ni podprl. In tako smo v najimenitnejšo revijo poslali nekaj povprečnega.

Rezultat je bil kajpak temu primeren – članek so nam zavrnili, in to brez recenzije. Bržkone sprejmejo samo kak odstotek člankov in recenzirajo samo najboljših deset odstotkov. Seveda pa se kalvarija s tem ni končala, kajti nesrečni članek bo zdaj treba objaviti kje drugje. Se že veselim (in napovedujem, da nam ga bodo še enkrat zavrnili, preden bomo svoje ambicije znižali na primerno ravan).

Disklejmr:
Mogoče imam samo jaz patologije že poln kufr in posledično izkrivljen pogled na vso stvar. Mogoče je naše delo prav krasno. Bomo videli, ko dobimo kako recenzijo.