Ponoči je kar krepko snežilo (rekel bi, da je zapadlo dobrih 20 cm snega). Dopoldne je grdo pihalo (se mi zdi, da na mojem koncu mesta ob dopoldnevih to rado počne), potlej se je pa veter umiril in sem sklenil, da grem v pomorski muzej. Najprej sem moral izpod snega odkopati avto. Ko mi je to uspelo, sem se brez resnejših težav odpeljal – v nasprotju z nekim drugim stanovalcem mojega bloka, ki je, preden je dosegel cesto, dvakrat obtičal. Nato sem po nespluženih cestah, na katerih je bilo vse polno peščev (ceste so bile vsaj zvožene, pločniki pa niti to ne), prinavigiral do muzeja. Za katerega se je izkazalo, da je zaprt – kot še marsikaj v mestu (recimo pol trgovin). Očitno je Rostočane tale sneg krepko spravil iz tira. Nisem bil pa edini bizgec, ki je danes hotel v pomorski muzej – tam sem srečal še en starejši par z enakimi nakanami.

No, tačas, ko sem ugotavljal, da Rostock danes obratuje samo na pol, se je pokazalo sonce, tako da sem se odpeljal v Warnemünde. Warnemünde je poln parkirišč in garažnih hiš, počitniških stanovanj, trgovin in restavracij – zelo letovišek skratka. Sicer je videti kar prikupen in tudi dokaj obljuden je bil – očitno mraz, sneg in svinjski veter z morja niso odvrnili sprehajalcev. Par se jih je po mestu podalo kar s smučkami.

Na poti sem srečal konvoj kakih 20 policijskih avtov, ki so se peljali proti mestnemu središču. Sklepal sem, da gredo krotit nogometne navijače, vendar sem zvečer prebral, da je bila tekma zaradi slabega vremena odpovedana. V novički so zapisali, da je ponoči zapadlo 30 cm snega in da je veter ponekod nanesel dvometrske zamete. Očitno sneg pride do živega celo najpomembnejši postranski stvari.

Naj tule postrežem z eno etimološko razlago. Ime Rostock izhaja iz slovanske besede raztok, ki pomeni razširitev reke, in sicer Warnowa, ki drugače ni posebej imenitna reka, v tole dokaj široko reč na sliki. Rostock namreč leži ravno na točki, kjer se Warnow razširi. Warnemünde pa leži ob ustju Warnowa in njegovo ime pomeni točno to – ustje Warnowa.