Te dni je pri meni na obisku Jelka in ker je bilo danes lepo vreme, sva jo mahnila na morje, v obmorski podaljšek Rostocka Warnemünde. Sprehodila sva se po glavni priobalni ulici, ki je bila precej živahna: polna trgovinic, lokalov in sprehajalcev, ki jih je – kot naju – sonce zvabilo na plano. Vsakih sto metrov je bil privez z ladjico, ki je turiste vozila na krožno vožnjo po pristanišču, in na eno sva se vkrcala tudi midva.  Vožnja je bila čisto zanimiva, čeravno nekoliko mrzla, pa razočaran sem bil, ker naju ni peljala do Rostocka. Pri eni ladjici sva namreč videla, da se ustavi v Rostocku, in pogled na Rostock z morja zna biti privlačen. Si bova to privoščila kdaj drugič. Ko sva se vrnila na kopno, sva si ogledala še domačijski muzej (heimetmuseum). To je ustanova, ki je v nemško govorečih krajih precej pogosta, in v njej je navadno razstavljeno vse, kar je kakemu lokalnemu navdušencu nad starinami prišlo pod roke. Tudi ta ni drugačen. Od eksponatov mi je bil najbolj všeč voz za reševanje iz vode. Če se je kaka ladja znašla v težavah, so ga pripeljali do obale, iz drogov na njem postavili nekakšno ogrodje in proti ladji izstrelili raketo, za katero se je vlekla vrv, pritrjena na ogrodje. Če so dobro zadeli, so se potem ponesrečenci po tej vrvi prebili na kopno. Poleg voza se mi je precej zanimiva zdela tudi zbirka žepnih sončnih ur.

Večina spodnjih slik je od danes, prvi dve sem pa posnel ob svojem prejšnjem obisku Warnemündeja.