Spet v spopad z Zelinko in sinovi

Pred časom sem dotični ustanovi v popravilo nesel prenosnik. Od štirih napak so uspeli videti samo eno, pa še te niso popravili. No, zdaj, ko prenosnik ni več moj glavni službeni računalnik in ga lahko dlje časa pogrešam, sem se spet spravil nadnje.

Danes zjutraj sem prišel tja in možakar, ki me je sprejel, je zatrdil, da itak že vedo, kaj je s prenosnikom narobe, in da ni treba nič razlagati. Glede na to, da to védenje prejšnjič ni dosti zaleglo, sem vztrajal, da jim napake hočem pokazati, sicer se bodo spet izgovarjali, da njim vse dela. To mu ni bilo najbolj všeč, ampak na koncu je pač moral pristati.

Tako računalnik prižgem, baterija je 100 % polna, nakar se po slabih 10 minutah računalnik brez opozorila ugasne. Ko ga ponovno prižgem, je baterija skoraj prazna. Serviser (ali karkoli že je) prizna, da to ni normalno. Prva zmaga! Naslednji korak je pečenje CDja. Med postopkom se računalnika ne dotikam, na koncu pa vendarle Nero izjavi, da se je petkrat izognil buffer underrunu. CDja sicer ni uničil, ampak tudi do buffer underrunov ne bi smelo prihajati in včasih tudi ni. Še ena zmaga! Težave s slabim stikom z diskom so pa itak izginile – verjetno je do njih prihajalo v Kanadi zaradi pogostega prenašanja in temperaturnih razlik.

Bomo videli, če bo nazornost moje demonstracije Zelinko prepričala, da bodo res kaj ukrenili. Nekako se ne morem znebiti občutka, da se stvari ne bodo iztekle čisto po mojih željah.

3 thoughts on “Spet v spopad z Zelinko in sinovi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.