Pri objavljanju znanstvenih člankov so recenzentje nujno zlo, saj nekdo pač mora presoditi, ali tisto, o čemer avtor bralca skuša prepričati, drži, ali si avtor zgolj prizadeva za še eno objavo. Včasih so recenzenti bolj nujni, včasih pa bolj zli. Kot je mogoče sklepati iz naslova, bom danes govoril o slednjih.

Lani jeseni smo poslali članek v neko dokaj čislano revijo. Z njim smo bili zelo zadovoljni in se nam je zdelo precej verjetno, da bo sprejet. Pred slabima dvema mesecoma pa smo dobili odgovor: zavrnjen! Sicer s priporočilom, naj ga pošljemo še enkrat (kajpak popravljenega), a naše navdušenje je bilo vseeno hudirjevo majhno. In ko smo si ogledali recenzije, je postalo še kanček manjše. Dve recenziji sta bili dokaj ugodni – ena sploh, druga je pa imela sicer veliko (tehtnih) pripomb, a nobenih prav usodnih. Glavni razlog za naše nenavdušenje je bila tretja recenzija, v kateri nam je nek cepec očital, da nismo naredili nič novega. Osnovno zamisel članka sta sicer res dva Nemca odkrila že pred nami (mi smo jo ponovno neodvisno od njiju, a to nam nič ne pomaga), vendar to ni razlog za zavrnitev – o mnogih bistrih zamislih je napisanih veliko člankov, ki so čisto dovolj izvirni, saj se o bistrih zamislih pač navadno da veliko povedati. Naša predhodnika sta svojo bistro zamisel razdelala nerodno in ne posebej temeljito, mi pa smo njuno delo korenito nadgradili. Tale recenzent si nam je pa celo drznil očitati, da ja naša obravnava slabša, pri čemer je na več kot enem mestu v recenziji jasno pokazal, da si onega nemškega članka niti pošteno prebral ni (no, ali pa se je delal neumnega; hm, mogoče je celo res bil). Bes ga lopi!

Pozoren bralec je bržkone opazil, da naslov namiguje na več kot enega malopridnega recenzenta. In res – tudi pri članku, ki smo ga letos z Vadimom in sodelavci poslali na konferenco AAAI, se stvari niso dobro iztekle. Spet smo dobili tri recenzije in te so bile vse dokaj ugodne. Recenzentje so priznali, da je članek zelo dobro napisan, in tudi kakovosti rezultatov niso mogli oporekati – skratka, na podlagi recenzij bi bilo pričakovati, da bo sprejet. Vendar ga je očitno pokopala ena pripomba, ki sta jo imela dva recenzenta in ki sicer ni povsem brezpredmetna, a smo jo po mojem mnenju dokaj dobro zavrnili (avtorji smo namreč imeli priložnost na pripombe recenzentov kratko odgovoriti). Za povrh se bojim, da je k neugodnemu vtisu, ki smo ga naredili na najbolj sitnega recenzenta, prispevalo to, da možak ne loči med “best known” in “best-known” (se pa lahko motim, ker njegova recenzija v tej točki ni povsem jasna). Mi smo namreč za nek algoritm trdili, da je najbolj znan, on pa je menda razumel, da trdimo, da je najboljši znan (kar je tako zelo neres, da bi bilo trditi kaj takega povsem absurdno in bi se mu že zaradi tega moralo posvetiti, kaj smo pravzaprav napisali). Tudi tega lopi bes (in za dobro mero še njegove pajdaše).