Talne obloge so cela znanost, drugič

Zadnjič sem pisal o lesenih talnih oblogah, zdaj pa je čas, da kaj povem še o ostalih. Tudi tokrat bom razglabljal o prevajanju toplote (s čimer bržkone nekoliko pretiravam).  Pri tem sta pomembni dve količini. Prva je toplotna prevodnost (navadno označena z lambda), ki je lastnost materiala in pove, koliko toplote teče skozi meter debeline materiala na kvadratni meter površine in kelvin temperaturne razlike (meri se v W/(mK)). Druga je toplotna prehodnost (označena z U), ki je lastnost konkretne ploskve in pove, koliko toplote teče skozi to ploskev na kvadratni meter površine in kelvin temperaturne razlike (meri se v W/(m2K)). Nekoliko poenostavljeno toplotno prehodnost izračunamo iz prevodnosti tako, da jo delimo z debelino ploskve.

Pomembna lastnost talnih oblog je prav gotovo, ali so prijetno tople na otip. To je odvisno (predvsem) od njihove toplotne prevodnosti (nižja je boljša) – če bi bilo od prehodnosti, bi bila debela betonska plošča na otip toplejša od tanke, pa ni. Nisem pa prepričan, od česa je odvisen občutek toplote ali hladu ob stiku z talnimi oblogami na daljši rok (stanju/sedenju na tleh). Naslednja pomembna lastnost je že prejšnjič omenjena sposobnost prevajanja toplote talnega gretja, ki je odvisna od toplotne prehodnosti (višja je boljša). Verjetno isto velja tudi za sposobnost sprejemanja toplotnih dobitkov od sonca, kuhanja ipd. Iz tega lahko zaključimo, da imajo idealne talne obloge nizko toplotno prevodnost in visoko prehodnost. Ob nizki prevodnosti pa je visoko prehodnost kajpak moč doseči le s tankostjo.

Oglejmo si zdaj vrste nelesenih talnih oblog:

  • Keramične ploščice (različnih debelin, tipično okrog 10 mm). So odporne na mehanske in kemične poškodbe ter vodo, kar je kajpak razlog, da jih imamo v kopalnicah, vetrolovih in podobnih prostorih. Imajo tudi visoko toplotno prehodnost, zato se pri talnem gretju dostikrat polagajo v bivalne prostore, a so zaradi visoke toplotne prevodnosti na otip hladne (sploh kadar jih od spodaj ne greje talno gretje). Cenovni razpon je zelo velik. Za kamnite ploščice velja podobno.
  • PVC: lahko je v velikih ploščah (zvitkih), ki se na spojih spajkajo in za polaganje potrebujejo mojstra, lahko v manjših, ki se enostavno polagajo “na klik” (stik s peresom in utorom, lepljenje ni potrebno), verjetno pa obstaja še kaka različica. Debeline se gibljejo 1.5-5 mm, pri  polaganju na klik so večje. Na pogled lahko zelo prepričljivo posnema les, keramiko ali kaj drugega. Je precej odporen na mehanske in kemične poškodbe ter povsem na vodo. Lahko je precej poceni, čeprav se za bolj kakovostnega kajpak plača več. Glede toplotne prevodnosti in prehodnosti spada med prej omenjene idealne talne obloge.
  • Linolej: spet je lahko v velikih ploščeh (zvitkih) tipične debeline 2-3 mm, ki se na spojih spajkajo, in v manjših, ki imajo lahko podlago iz speštanega lesa skupne debeline okrog 10 mm in se polagajo na klik. O naravi linoleja v preteklosti nisem dosti razmišljal, tako da sem bil kar malo presenečen, ko sem ugotovil, da je naraven material – narejen predvsem iz lesnega prahu in lanenega olja. Je dokaj odporen na mehanske in kemične poškodbe. Sam linolej ne sme biti dlje časa moker, ga pa proizvajalci pred vodo zaščitijo s prevleko. Glede primerjave s PVC si informacije nasprotujejo: po eni strani naj bi bil linolej nekoliko manj odporen na poškodbe, po drugi strani pa bolj trajen od PVCja. Mogoče se ta večja trajnost doseže z vzdrževanjem – poškodovana mesta se dajo zadelati z mešanico nastrgenaga linoleja in lepila, prevleka pa se lahko obnovi. Cena je zmerna. Glede toplotne prevodnosti in prehodnosti je idealen, če seveda nima spodaj lesa.
  • Guma: tudi ta je lahko v večjih ali manjših ploščah različnih debelin (zasledil sem 3-12 mm). Nekateri uporabniki jo zelo priporočajo, češ da je prijetna in trpežna ter da mnoge mehanske poškodbe skrije elastičnost. Od prodajacev pa sem izvedel, da je potrebno gumijaste talne obloge enkrat ali dvakrat letno premazati z nekakšnim zaščitnim sredstvom, kar se zasebnikom ne ljubi, tako da jih za zasebne prostore ne priporočajo. Glede toplotne prevodnosti in prehodnosti je pri manjših debelinah idealna.
  • Epoksidna smola (po domače epoksi) se po tleh razlije in nato strdi. Običajna debelina je nekaj mm. Po strditvi je površina gladka in mokra zelo drsi, če smoli niso primešani grobi delci. Najpogosteje se uporablja za industrijska površine, garaže ipd., ker naj bi bila zelo trpežna, včasih pa tudi za stanovanjske. Vendar se mi zdi, da je trpežna le v smislu, da tlak ostane uporaben, ne pa tudi lep. Mislim, da je toplotno dokaj prevodna, kakih dobrih podatkov o tem pa nisem našel.
  • Poliuretan se polaga podobno kot epoksidna smola. Je pa za razliko od nje mehek in ne drsi. Navadno se uporablja za javne površine, tako da o njegovi uporabi v stanovanjih ni najti dosti informacij.

Čeravno bova z Jelko večino hiše opremila s parketom, bova za kuhinjo in najbrž jedilnico, kopalnici, vetrolov ter kurilnico/pralnico izbrala nekaj drugega. Zavoljo lepih barv in naravnosti je najbolj všečen linolej, ki bi bil za kuhinjo in jedilnico povsem primeren. Prodajalci pravijo, da je sprejemljiv tudi za kopalnico, kjer si ne želiva hladnih ploščic, je pa PVC zaradi večje odpornosti na mokroto boljši (zanimiv je tudi poliuretan, a je o njem na voljo premalo informacij). Za vetrolov bi bile zaradi odpornosti najboljše ploščice, za kurilnico/pralnico se mi zdijo pa linolej, PVC in ploščice vsi v redu. Mislim pa, da zaradi enostavnosti ne bova dala v vsak prostor drugačne talne obloge – morda bi bil najbolj primeren za vse te prostore PVC.

Dopolnilo:
Pri obisku sejma Dom sva videla talno oblogo, za katero so zatrjevali, da je poliuretanska, a ni bila nič mehka – bila je podobna epoksidni. Kaj vem, mogoče jih obstaja več vrst.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.