Televizijsko-računalniške zgode in nezgode

Preden smo se preselili, sva z Jelko za gledanje filmov in podobnega imela v spalnici projektor. To nama je precej ustrezalo, tako da sva si tudi v novi spalnici omislila napeljave za projektor in prostorsko ozvočenje. Sicer ugotavljam, da so cene velikih televizorjev toliko padle, da projektor morda ni več najbolj smiselen, medtem ko najine napeljave za televizor niso primerne, ampak s to tegobo se bom spopadel, ko bo treba. Kolikor toliko resen domač kino (in na neresnega pač ne pristanem) namreč stane par tisočakov, kar je izdatek, ki si ga človek po gradnji hiše težko privošči, tako da še ni prišel na vrsto. A kar kak film (in risanko) le radi pogladamo, smo kmalu po vselitvi začeli manj ambiciozno: s televizorjem v dnevni sobi in računalnikom za predvajanje filmov.

Za televizor smo si želeli, da bi meril vsaj kakih 50 col, in ko sva se z Jelko lotila izbiranja, sva najprej zadovoljno ugotovila, da tak televizor niti ni preveč drag. A ko sva nekaj ne preveč dragih primerkov videla v živo v trgovini, sva ugotovila, da imajo precej mizerno sliko – skrajno nenaravne barve. Dostojni televizorji so se začeli pri kakih 1.500 EUR, kar nama je bilo takrat (tega je zdaj slabe tri leta) čisto preveč. Tako sva se ozrla za rabljenimi in ugotovila, da je slika pri plazemskih televizorjih mnogo boljša, cene se pa gibljejo okrog najinim žepom mnogo prijaznejših 300 EUR (zdaj so še nižje). Tako smo si omislili lepo ohranjen Panasonic TX-50G20E, s katerim smo bili zelo zadovoljni.

Pozoren bralec je morda opazil, da sem v prejšnji povedi uporabil preteklik. Ta preteklik je povezan z drugim nakupom: igralno konzolo Nintendo Wii. Prišel sem namreč do zaključka, da wii premore veliko iger, primernih za otroke, da igranje nekaterih iger vključuje fizično gibanje (daljici imajo senzorje gibanja), ki je menda zdravo, in da je zadeva zaradi svoje priletnosti cenovno ugodna, tako da sem se pred dvema letoma zmenil z dobrimi decembrskimi možmi, da nam to konzolo prinesejo. Do sem vse lepo in prav. Kar ni tako lepo in prav, pa je, da je pri igranju kegljaške igre Vesna daljinec zabrisala v televizor, ki srečanja z njim ni preživel.

Razbit televizor je bilo kajpak treba zamenjati, kar smo storili z enakim modelom. Bil je namreč preizkušen, poleg tega pa so mu prilagojeni stenski nosilec in kabli, potegnjeni skozi steno. A žal se ta nakup ni izkazal za najboljšega. Televizor številka dve je namreč slabše ohranjen in čeravno sem opraskano ohišje zamenjal z onim od številke ena (neverjetno, s koliko vijaki je ta reč privita!), ostajata drugi težavi: naprava pri svetli sliki zoprno brenči, občasno pa tudi nekoliko utripne (kar se vidi pri podnapisih, ki poskočijo). Predstavljal sem si, da bi se ti težavi dali rešiti s prestavitvijo kake elektronske komponente iz televizorja številka ena, zato sem oba odtovoril v servis (z nemalo švicanja, saj sta preklemansko težka). Žal tam niso znali narediti ničesar, tako da sem imel od vsega skupaj le nekaj telovadbe (take vrste, ki ne prija mojemu hrbtu) in izgubljenega časa. Grrr!

S hardverom pa se naše težave niso končale. Sem namreč čudak, ki sem in tja kak film kupi na DVDju ali blu-rayu, namesto da bi ga spiratiziral, in takšno poštenje se človeku rado maščuje. Proizvajalci namreč filmske diske opremljajo z raznovrstnimi zaščitami pred kopiranjem, ki svojega namena ne dosegajo, uspešno pa grenijo življenje poštenim kupcem. Za predvajanje teh diskov smo najprej uporabljali program Laewo, ki je večino diskov uspešno predvedel, je bilo pa prebijanje skozi menije mučno zatikajoče in pri blu-rayih z risanko Full Metal Alchemist nikakor ni hotel prikazovati podnapisov. Zato sem poizkusil srečo še z bržkone nabolj uveljavljenim tovrstnim programom – PowerDVDjem. Ta se je sicer izkazal za manj hroščatega in Laewojevih težav ni imel, žal pa se je bolj držal omejitev zoper kopiranje in zato večine blu-rayev sploh ni hotel predvajati. Tako sem moral poseči po AnyDVDju – programu, ki tovrstne omejitve in zaščite učinkovito odstrani. Da je AnyDVD dobra rešitev, sem že ugotovil, žal pa ni poceni: dosmrtna naročnina me je stala čez 100 EUR. Pri tem, da je to že druga dosmrtna naročnina nanj, ki sem jo moral plačati, saj so izvirno podjetje, ki je program prodajalo, organi pregona zaprli.

A z ustreznim softverom za predvajanje filmskih diskov se naše težave niso končale. Zdaj se je namreč predvajanje začelo gladko, po kaki uri se je pa vendarle zataknilo. Jelka je imela vsega skupaj že toliko poln kufr, da je razglasila, da se blu-rayev ne gre več, jaz sem bil pa bolj trmast in sem posumil, da se morda optični pogon pregreva. Med predvajanjem je namreč postal kar topel, poleg tega pa zatikanja-čez-eno-uro nekoč ni bilo in kar se je od nekoč spremenilo, je bil nov optični pogon (stari namreč nekaterih diskov ni prebavljal in sem ga moral zamenjati – še ena postaja na naši trnovi poti). Tako sem v računalniško ohišje vgradil ventilator, kar je dejansko pomagalo. Čisto miren sicer še vedno nisem, saj so me bridke izkušnje naučile, da so filmski užitki s fizičnih diskov krhka in minljiva zadevščina, ampak zaenkrat stvari delujejo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.