Naša gradnja napreduje hitreje, kot imam o njej čas pisati. Stojijo že zidovi pritličja, ampak danes se bom ustavil niže. Začne se s temelji, kjer imamo dve možnosti: pasovne temelje in temeljno ploščo. Pasovni temelji so nekakšni betonski zidovi  v zemlji, ki podpirajo nadzemne zidove, temeljna plošča pa je debela (v našem primeru 30-centimetrska) betonska plošča, na kateri se zgradi celoten nadzemni del hiše.  Tradicionalna rešitev so pasovni temelji. Temeljna plošča je potrebna na slabo nosilnih tleh, se pa v zadnjem času uporablja tudi zaradi toplotne izolativnosti – omogoča namreč položitev izolacije pod ploščo, kar skupaj s fasadno in strešno izolacijo tvori neprekinjen toplotni ovoj celotne hiše. Koliko je to koristno v praksi, težko rečem, je pa elegantno in ugodno računsko, kar ni nepomembno, če moraš pasivnost hiše dokazati Eko skladu (nekaj pikrih o tem ima tule povedati Robi). Dodatna odlika temeljne plošče je, da s svojo maso znotraj toplotnega ovoja povečuje toplotno stabilnost, saj lahko po potrebi odda ali sprejme kar nekaj toplote (žal to nekoliko pokvari dodatna izolacija med ploščo in tlakom). Pa še nekaj prednosti pri potresu naj bi imela, saj se lahko premakne glede na tla – koliko je to res in pomembno, sicer ne vem. Ljudstvo pravi, da so cenovno pasovni temelji in temeljna plošča blizu (neupoštevaje toplotno izolacijo) – pri pasovnih temeljih je več dela (predvsem z opažem za betoniranje), pri temeljni plošči pa več materiala. Izolacija je pa pri temeljni plošči neizogibno dražja, saj mora biti tlačno trdnejša. Kot domala vse pasivne hiše bo tudi naša imela temeljno ploščo.

Preden se lahko ulije plošča, pa je treba postoriti še marsikaj. Najprej so prišle na vrsto cevi za kanalizacijo in druge napeljave, ki tečejo pod ploščo. Te je verjetno zdravo dati blizu roba, da se dajo doseči, če gre z njimi kaj narobe, vendar tega nismo najbolj upoštevali – projektantu in nadzorniku se očitno ni zdelo pomembno, jaz sem bil pa na zadevo tudi premalo pozoren. Vsaj nekaj cevi smo dali za rezervo, kar nam utegne priti prav, če bomo dobili optični internet, si želeli zunaj priključek  za polnjenje električnega avta ali kaj podobnega. Naslednji korak je bil podložni beton, ki služi kot podlaga za izolacijo. Pri izolaciji pa se stvari nekoliko zapletejo.

Najprej se je treba odločiti za vrsto izolacije, pri čemer poznam dve možnosti: penjeno steklo in ekstrudiran polistiren (XPS – podoben stiroporu, ampak bolj trden, odporen na vlago in navadno zelene barve). Eko sklad ima rad penjeno steklo, saj je ekološko – narejeno iz recikliranega stekla, medtem ko je XPS iz nafte. Odlika penjenega stekla je tudi, da lahko nadomesti tampon, saj se da utrditi in dobro odvaja vodo (to pomeni, da bi prišlo pod podložni beton). Pri Arhemu, kjer ga prodajajo, so te in druge njegove odlike močno poudarjali, a cena, ki so jo postavili, je bila po mojih izračunih kakih 1.000 EUR višja kot za XPS (arhemovci so sicer med vodilnimi slovenskimi strokovnjaki za pasivno gradnjo, a njihovo trženje je nekoliko preveč agresivno, cene pa visoke – od njih sem dobil tudi ponudbi za projekt za izvedbo in nadzor, ki sta za moje pojme stala čisto preveč). Tudi projektant je iz cenovnih razlogov priporočil XPS, tako smo se odločili za to. Je pa poleg toplotne izolacije potrebna še hidroizolacija, ki se lahko da na več mest. Prvo je na podložni beton, ki pa ob morebitnem potresu najverjetneje razpoka – in z njim vred hidroizolacija. Druga možnost je med dve plasti toplotne izolacije, kot kaže prerez spodaj. Tako priporoča Fibran – naš vodilni proizvajalec XPSa – in tako smo naredili tudi mi. Spodnja plast je širša od temeljne plošče, da preprečuje zmrzovanje pod hišo. Pri tej možnosti bi hidroizolacija morala preživeti kak potres, je pa potrebna taka, ki se ne vari (kot je pri hidroizolaciji običaj), ampak hladno lepi, v kar nekateri izražajo nezaupanje. Tretja možnost pa je na vrhu temeljne plošče, kar je tradicionalni način, ki se uporablja pri pasovnih temeljih. Odlika te možnosti je po mojem, da je dovolj visoko in posledično na toplem, da nad njo vlaga ne more kondenzirati, seveda je pa lahko mokro vse pod njo. Ali se pri prvih dveh možnostih nad hidroizolacijo kdaj nabere dovolj kondenza, da bi delal težave, žal ne vem, kakor tudi ne, koliko je pri tretji možnosti škodljiva vlaga pod njo, tako da ne znam presoditi, ali je boljša druga ali tretje možnost.

Skozi hidroizolacijo (in druge plasti pod hišo) je treba speljati prej omenjene napeljave, kar ni povsem enostavno. Kanalizacijske cevi se vstavijo v dodatne širše cevi, kar jim da nekaj prostora za premikanje med potresom. Nato je (zunanje) cevi treba oviti s hidroizolacijo, ki se spoji s hidroizolacijo pod hišo, kar tvori neprekinjen hidroizolativni ovoj do vrha temeljne plošče (tam luknja pač mora biti, sicer cevi in kabli ne morejo v hišo). Takoj ko je bila hidroizolacija položena, to še ni bilo narejeno pravilno, zidarji, ki so rekli, da bodo zadevo uredili, pa niso zveneli povsem prepričljivo, tako da sem se odpravil na lov za informacijami, kako ta problem rešiti. Od Fibrana sem dobil fotke, ki jih z njihovim dovoljenjem priobčujem spodaj. Kažejo kanalizacijsko cev, s kakršnimi se dela laže kot s prožnimi cevmi za druge napeljave. A na koncu so se zidarji potrudili in mislim, da so zadevo naredili dobro. Pomagali so si z grelno pištolo, saj je hidroizolacija bolj ubogljiva, kadar je topla. Rešitev, o kateri sem tudi razmišljal, je tekoča/kremasta hidroizolacija (točnega agregatnega stanja ne poznam) – Sika igolflex 2k in verjetno kak Den Bravenov izdelek. A glede na to, da se prve ne da kupiti manj kot 28 kg, drugo sem pa našel samo na Koroškem, sem kar zadovoljen, da ju nismo potrebovali.

Ko je bilo vse to narejeno, so se začele priprave za ulivanje temeljne plošče. Okrog se dali lesen opaž, znotraj pa armaturo. Pri armaturi so se stvari spet nekoliko zapletle. Naš nadzornik je tudi statik in ima v nekaterih pogledih drugačna mnenja kot statik, ki je delal načrt armature, jaz pa seveda pojma nimam, kdo ima prav. Za povrh je bil nadzornik takrat, ko se je plošča ulivala, odsoten, tako da sem armaturo lahko pregledal le jaz. Kolikor sem lahko presodil, je zelo podobna tisti na armaturnem načrtu, kar je razlik, pa mislim, da so nastale zaradi dogovora nadzornika z zidarji in se mi niso zdele sumljive. Na armaturo je električar pritrdil ozemljilo – trakove iz nerjavečega jekla (običajno se uporabijo iz pocinkanega železa, a pri nas bližnja železnica utegne povzročati tako imenovane blodeče tokove, ki znajo ozemljilo razkrojiti, na kar je jeklo menda bolj odporno). Ali je ozemljilo potrebno ali ne, je nejasno – Elektro Gorenjska pravi, da ga ne zahtevajo, saj je ozemljitvi namenjen eden izmed njihovih kablov, naš električar pa pravi, da ga vedno dajo in da ponavadi elektro želi tako. In kot se pri gradnji rado zgodi, so se stvari odvile prehitro, da bi temu vprašanju prišel do dna, tako da zdaj temeljno ozemljilo pač imamo.

No, zdaj je bilo za ulivanje končno vse nared in pripeljala je prva hruška z betonom. Naši mojstri – Zidarstvo Dimov – so bili lepo uigrani in ulivanje je teklo gladko. Eden je vodil cev z betonom, drugi meril višino, tretji je beton z grabljami porival od tam, kjer ga je bilo preveč, tja, kjer ga je manjkalo, četrti ga je vibriral, da v njem ni bilo zračnih mehurjev, peti pa ga je na koncu lepo zgladil. Oni, ki je meril višino, je imel za to prav kul napravo – laser, postavljen poleg plošče, je s svojim žarkom določal neko višino, on pa je v roki držal palico, ki je laserski žarek zaznavala, z njegovo pomočjo izračunala višino svojega spodnjega konca in s pisknjem oznanjala, koliko je ta višina ustrezala predvideni višini vrha plošče. Preden je bilo betoniranje končano, so se izmenjale še tri hruške, ki so svoj tovor zlile v prvo, ampak vse skupaj je šlo precej hitro in v kakih dveh urah smo imeli temeljno ploščo. Juhej!