Toplotna izolacija

Ogrevalni sistem že deluje in nam hišo spreminja v savno. Grejemo namreč estrihe, kar je treba storiti pred polaganjem talnih oblog, da se sprostijo napetosti v njih in da poči, če ima kaj počiti. Preden zaključim obljubljeni zapis o njem, pa moramo razrešiti še nekaj zapletov. Do takrat se bom posvetil toplotni izolaciji, s katero so nam pretekli teden obložili fasado in ki pri gretju izdatno pomaga. Estrihe je namreč treba segreti na 35-55 stopinj (mnenja o tem so precej raznolika – mi smo izbrali 42), kar bi bilo brez izolacije pri trenutnih temperaturah neizvedljivo.

Čeravno je toplotna izolacija za pasivnost bistvena, si z njo nismo preveč belili glave, saj so odločitve dokaj očitne. O toplotni izolaciji pod temeljno ploščo sem že pisal. Pri fasadi sta na voljo dve glavni možnosti: ekspandiran polistiren (EPS ali po domače stiropor) in kamena volna. EPS je od kamene volne cenejši in se laže polaga, tako da je z njim fasado teže narediti grdo. Je tudi dokaj neobčutjiv na vlago, medtem ko kameno volno vlaga uniči. Glavna resnična (čeravno zelo redko pomembna) prednost kamene volne je negorljivost, najpogosteje omenjana pa paropropustnost. Slednja omogoča, da hiša bolje “diha” – dihanje je nekaj, kar se pogosto uporablja za reklamiranje gradbenih materialov, sicer pa sodi v kategorijo pojmov, ki se ji strokovno reče larifari. Dihanje zidov je namreč nepomembno, ker gre tudi skozi dobro dihajoče iz hiše in v njo kvečjemu par odstotkov vlage, vsa ostala pa skozi prezračevanje. Razliko med ceno EPS in kamne volne sicer povrne Eko sklad, ki ima slednjo raje, ker ne izhaja iz nafte, a smo se zaradi drugih prednosti vseeno odločili za EPS, pa tudi če bi se pri pridobivanju subvencije slučajno kaj zalomilo, je ta izbira varnejša. EPS ima lahko dodatek grafita, ki poveča njegovo izolativnost: toplotna prevodnost se s približno 0,039 W/(mK) spusti na 0,032 W/(mK) . Grafitni EPS ima sicer tudi višjo ceno (verjetno celo nekoliko bolj kot izolativnost), a smo se vseeno odločili zanj, saj si ne želimo predebele izolacije – že tako imamo debelo 22 cm. Debela izolacija namreč privede do globokih špalet, ki senčijo okna in so videti čudne. Obstajajo tudi fasadne izolacije s še nižjo toplotno prevodnostjo – med njimi bržkone prednjači Webrova bakelitna z 0,020 W/(mK) – vendar imajo precej zasoljeno ceno, tako da jih navadni smrtniki ne uporabljamo. Že Roefixov posebni EPS, ki so nam ga ponujali, bi nam fasado podražil za kakih 1.500 EUR, tako da imamo zdaj kar navadni Fragmatov.

Izolacija fasade
Izolacija fasade

Pri poševnem delu strehe se EPS za izolacijo načeloma ne uporablja, saj je tu paroprepustnost pomembna: če se v izolaciji zadržuje vlaga, moči ostrešje, ki začne propadati. Namesto nje se uporabljajo steklena in kamena volna ter celulozni kosmiči (obstajajo tudi bolj eksotične možnosti, kot so volna in lesni kosmiči, vendar smo pri gradnji raje nekoliko konzervativni). Steklena volna je paroprepustna, dokaj neobčutljiva na vlago in poceni. Ima sicer majhen fazni zamik, kar pomeni, da toplota skoznjo potuje hitro. Načeloma je to slabo, saj je poleti zaželen tolikšen fazni zamik, da dnevna toplota notranjščino doseže zvečer, ko ni več vroče, in se tako mansarda ne pregreva. A izračuni kažejo, da pri debeli izolaciji – mi imamo 32-centimetrsko – zaradi zunanje toplote temperatura niha le za kako stopinjo in tako fazni zamik ne igra velike vloge. Pregrevanje mansarde je v tem primeru predvsem posledica notranje toplote, ki potuje navzgor in jo izolacija pomaga zadržati v hiši. Proti temu se najučinkoviteje bori s plastjo pod izolacijo mansarde, ki je sposobna sprejeti veliko toplote. Mi imamo nad mansardo betonsko ploščo, ki je za to zelo primerna – vsekakor bolj od običajnih mavčnih plošč. Če ne bi imeli betona, bi bil boljši od mavčnih plošč tudi debel lesen opaž. Obstajajo pa mavčne plošče, ki vsebujejo kapljice voska, ki pri kakih 25 stopinjah spremenijo agregatno stanje, kar porabi veliko toplotne energije – ne vem pa, ali so zgolj eksperimentalne ali se dejansko dajo kupiti (in koliko stanejo). Kamena volna ima od steklene večji fazni zamik, a kot rečeno to ni bistveno, sicer je pa občutljivejša na vlago in dražja, tako da je slabša izbira. Celulozni kosmiči imajo še večji fazni zamik, so zelo primerni za zapolnitev vseh prostorčkov med tramovi ostrešja in Eko skladu najbolj všečni (kar ima za rezultat višjo subvencijo le, če je tako všečnih 75 % odstotkov vse izolacije v hiši, kar je težko doseži brez všečne izolacije fasade – za to pa so celulozni kosmiči praktični le pri lesenih montažnih in skeletnih hišah). So pa toplotno nekoliko slabše izolativni od volne (0,039 W/(mK) napram 0,034 W/(mK)), občutljivejši na vlago in spet dražji. Tako smo se za izolacijo poševnega dela strehe odločili za stekleno volno.

Izolacija poševnega dela strehe (Plasti sta različni, ker zidarji material radi kupujejo v zadnjem trenutku in potem ne dobijo točno takega, kot bi bilo treba - to je grda navada, ki sem jo opazil že več kot enkrat.)
Izolacija poševnega dela strehe (Plasti sta različni, ker zidarji material radi kupujejo v zadnjem trenutku in potem ne dobijo točno takega, kot bi bilo treba – to je grda navada, ki sem jo opazil že več kot enkrat.)

Ravni del strehe / podstrešje (za boljšo predstavo je tule prerez strehe) smo zopet izolirali z grafitnim EPS, saj nima dosti stika z ostrešjem in tako paroprepustnost ne igra pomembne vloge, je pa EPS praktičen, ker se po njem da hoditi (sploh če se na vrh položijo kake lesene plošče), medtem ko bi bile pri volni lesene plošče kar nujne, poleg tega bi bili pa pod njimi potrebni leseni nosilci. Te izolacije imamo 26 cm: spodaj 10 cm, v katere so naredili utore za prezračevalne cevi, čez pa še preostalih 16 cm. Pod izolacijo bi bila koristna parozaporna folija, vendar so se zidarji njenemu polaganju uprli, češ da je dobro položiti itak ne morejo, ker bi jih motile prezračevalne cevi. Te bi polaganje gotovo res ovirale, poleg tega pa izračun z U-wertom kaže,  da do kondenzacije na podstrešju tudi brez folije ne bi smelo prihajati. Upam, da to ne velja le v splošnem, medtem ko bodo na posamičnih mestih – recimo okrog tramov, ki segajo skozi izolacijo in bi jim kondenz najbolj škodil – kake težave. K sreči izolacije po tleh podstrešja ni pretežko odstraniti, tako da so popravki možni.

Izolacija podstrešja
Izolacija podstrešja (fotografirana z metrom za Eko sklad)

Zadnja izolacija v hiši je EPS pod estrihi (navaden, saj ni potrebe, da bi zasedel posebej malo prostora). V pritličju ga je 12 cm, kar skupaj s 17 cm XPS pod temeljno ploščo zagotavlja več kot zadovoljivo izoliranost proti zemljini. Če bi bilo izolacije pod temeljno ploščo manj kot pod estrihi, bi bilo dobro tudi za spodnjo plast slednje uporabiti XPS, saj bi tam lahko prihajalo do kondenzacije, na katero je XPS odporen. Tudi pod estrihe je moč dati kameno volno, a je dosti bolj stisljiva od EPS in zato po mojem ne najbolj priporočljiva. Tudi pri EPS je treba misliti na stisljivost – mi smo uporabili takega z dopustno obremenitvijo 100 kPa (pri 10 % deformacije), kar je za previdne ljudi običajno (nekoliko manj previdni uporabijo 70 kPa, za garaže in za pod kake težke zalogovnike se pa lahko uporabi tudi bolj trden). 9 cm EPS pod estrihom mansarde pa tam ni zaradi izolativnosti, ampak zato, ker moramo nekam spraviti prezračevalne cevi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.