Vancouvrska mineštra

Na lanski konferenci AAAI sem imel bostonsko mineštro, tako da bodi tokrat vancouvrska.

V hotelu so mi prijazni neznanci oskrbeli zastonj dostop do interneta: na voljo mi je nezaščitena dostopna točka, ki sicer ne omogoča pošiljanja e-pošte in uporabe MSN Messengerja, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe.

Letos se mi konferenca zdi nekoliko slabša kot lani. Ker kakega pametnega razloga za upad kakovosti ne vidim, domnevam, da imam manj srečno roko pri izbiri predavanj. Malo je za to najbrž krivo, da sem namenoma šel na par sekcij s področij, ki mi niso blizu (da bi se pač seznanil z njimi), pa v enem primeru nisem ničesar razumel, v enem sem se pa dolgočasil.

Na konferenci je spet precej znancev iz Edmontona, čeprav malo manj kot lani – predvsem manjkajo člani Vadimove skupine. Sta pa tu Vadim in Yngvi, eden od obeh Islandcev, o katerih sem pisal lani. Drugi je pustil akadamske vode in dela za neko banko (kar menda ni preveč zanimivo, je pa dobro plačano). Tudi tokrat lahko postrežem s fotografskimi dokazi o našem druženju – spet jih je posnel Vadim. Na večerji smo bili v precej posrečeni japonski restavraciji: za dobrih 20 CAD lahko poješ poljubne količine sušija zelo raznolikih vrst in drugih japonskih jedi.

V Vancouvru je presenetljivo veliko beračev in brezdomcev, ki svoje imetje naokrog prevežajo z nakupovalnimi vozički. Pojma nimam, zakaj je tako – kolikor vem, v Kanadi vlada precejšnje blagostanje, in menda je tudi kolikor toliko socialna država.

Vancouverčani se radi prevažajo s kolesi. S tem je bržkone povezano, da se očitno kolesa tu tudi precej kradejo: videl sem že dve priklenjeni, ki sta jima manjkali sprednji kolesi in krmili, ter eno, pri katerem je lastnik sprednje kolo snel in ga priklenil skupaj z zadnjim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.