Eden izmed načinov, s katerim smo si pri gradnji odločili otežiti življenje, je zbiranje deževnice. Če se deževnica uporabi ne le za splakovanje stranišč in zalivanje, ampak tudi za umivanje, ima precej odlik: je mehka voda in je zato bolj od običajne prijazna do pralnih in pomivalnih strojev ter pip, menda dobro dene tudi koži, pa po kopalnici se ne nabira vodni kamen. Odlika je tudi to, da je zastonj, vendar je trenutno zbiranje deževnice ekonomsko težko upravičiti. V povprečju namreč štiričlanska slovenska družina porabi 14 m3 vode na mesec, kar stane okrog 9 EUR. V dobro izvedeno zbiranje deževnice je treba vložiti kakih 4.000 EUR, kar se torej povrne v 37 letih (če zanemarimo sicer ne ravno zanemarljive stroške menjave filtrov in drugega vzdrževanja). Seveda je možno, da se bo voda v prihodnje podražila – o grozečem pomanjkanju vode se dosti govori, smo pa ljudje vendarle okoljsko vedno bolj osveščeni, tako da se mogoče tudi ne bo podražila. No, kakorkoli že, mi deževnico bomo zbirali, čeprav za to morda ne moremo postreči s povsem zadovoljivimi razlogi.

Za zbiranje deževnice je kajpak potreben zbiralnik. Na izbiro so betonski in plastični – prvi so cenejši (po mojih podatkih za kakih 30 %), poleg tega pa se zdi manj verjetno, da bi v vodo izločali kake zdravju škodljive snovi, in tudi alge se menda v njih manj rade nabirajo. Druga dva argumenta sta sicer bolj vraževerje kot dejstvi, je pa že prvi dovolj za odločitev za betonskega. Betonski zbiralniki se dobijo vnaprej izdelani različnih velikosti – midva sva se odločila za Timsovega, velikega 9,8 m3. Ker potrebujemo vtok, malo globji od standardnega, so nam pri Timsu “vrat” zbiralnika brezplačno podaljšali in razširili za lažji dostop za čiščenje – face! Če se zbiralnik pokrije z litoželeznim pokrovom, se lahko vgradi tudi pod parkirišče, kar smo mi storili. Najprej so nam zidarji skopali primerno veliko luknjo, nakar je Tims zbiralnik pripeljal v štirih kosih s tovornjakom z dvigalom, vsak kos spustil v luknjo in ga zlepil s prejšnjim. Zadevščina je z dostavo in vgradnjo (a brez kopanja luknje) stala 1.793 EUR.

Glede na to, da bomo deževnico uporabljali tudi za umivanje, je treba poskrbeti za njeno čistočo. Prvi korak je čim bolj gladka streha, kar imamo. Sledijo primerni žlebovi – mi imamo barvane aluminijaste, kar je v redu (ne bi bili pa v redu denimo bakreni ali pocinkani, saj se iz njih v vodo izloča kovina). Naslednji korak je odstranjevanje grobih smeti pred zbiralnikom – listja, peska in podobnega. To je možno začeti z mrežicami na žlebovih, za kar se zaenkrat nismo odločili (je pa verjetno po potrebi mogoče dodati kasneje). Sledijo peskolovi na dnu vsakega navpičnega žleba. Peskolovi so tradicionalno betonski jaški z iztokom nekoliko nad dnom, tako da se smeti zadržijo v njih. Vendar v njih tudi zastaja voda, tako da so lahko gojišče za zlobne mikroorganizme, zato imamo mi plastične, v katerih voda ne zastaja, smeti pa se lovijo v mrežaste košarice, ki jih je preprosto očistiti. Peskolovom sledi srednje fin mehanski filter – mi smo izbrali 3P Volume filter VF1, ki je narejen tako, da skozenj večji del vode očiščen steče v zbiralnik, manjši del s smetmi pa proti ponikovalnici. Zaradi tega iz filtra smeti ni treba (prepogosto) odstranjevati. Prodajajo ga pri Mesecu, s katerim sodeluje naš vodovodar.  Občutek imam, da so pri Mesecu res strokovnjaki za zbiranje deževnice in da prodajajo kakovosto opremo, imajo pa visoke cene ter precej dobro mnenje o sebi in ne tako dobrega o drugih. Za prvim mehanskim filtrom bi lahko vodo spustili še skozi peščen/ogljen filter – to je zaporedje korit, napolnjenih z vedno bolj drobnim peskom in na koncu lahko tudi z ogljem. Ja pa tako zadevščino nekoliko sitno čistiti. Alternativa je preusmerjevalnik prvega priliva – to je priprava, ki po začetku dežja vodo nekaj časa preusmerja v ponikovalnico, ko je streha čista, jo pa začne spuščati v zbiralnik (po angleško se mu reče first flush diverter, kar bralcu, ki ga stvar zanima, utegne koristiti, saj v Sloveniji te priprave po moji vednosti ni mogoče dobiti). Preusmerjevalniki obstajajo vsaj dveh vrst – taki, ki preusmerijo izbrano količino vode, in taki, ki počakajo na dovolj močan tok. Težava prvih je, da pri šibkem dežju lahko vodo začno preusmerjati v zbiralnik, preden je streha sprana, težava drugih pa, da dež lahko ne pada dovolj močno. Po poročanju mojega vzornika Mateja, ki je izbral drugo vrsto, se sicer da primerno nastaviti, je pa to zoprno mokro opravilo. Zaradi tega mi preusmerjevalnika prvega priliva zaenkrat nimamo, smo pa v jašku pred zbiralnikom, kjer je nameščen mehanski filter, zanj pustili prostor (o katerega ustreznosti nisem popolnoma prepričan, saj so zidarji cev za umazano vodo postavili na nekoliko sumljivo mesto, a bi se to verjetno po potrebi dalo z zmernimi mukami popraviti).

V zbiralniku naredimo še dva koraka in pol za zagotavljanje čiste deževnice. Prvi korak je tako imenovan umirjen dotok: voda, ki teče v zbiralnik, ne pada prosto vanj, ampak teče po cevi, ki je na dnu zasukana navzgor, tako da ne razburka usedlin. Drugi je plavajoči odjem: voda, ki teče iz zbiralnika v hišo, se zajema skozi cev, pritrjeno na bojo, tako da je ustje cevi vedno malo pod gladino vode, kjer naj bi bila voda najbolj čista (smeti, gostejše od vode, se usedejo na dno, smeti, lažje od vode, pa plavajo na vrhu). Polovični korak je pa sifon, skozi katerega iz zbiralnika v ponikovalnico teče morebitna odvečna voda – omislili smo si namreč model 3P Uno, ki menda vodo zajema na tak način, da s površine posname posebej veliko smeti, a verjetno prav dramatične koristi od tega ni. Vse te reči bi nam z veseljem prodal Mesec, a nam je prvi dve Tims ponudil bistveno ceneje (plavajoči odjem recimo za okrog 20 EUR – kar je za eno bojo in kos cevi čisto dovolj – namesto Mesečevih 100 EUR), tako da smo ju vzeli tam.

Zadnji korak za zagotavljanje čiste deževnice je hišni filter. Tu pride v poštev mehanski filter zoper trdne delce, ogljeni filter zoper kemijske nečistoče in ultravijoličasta svetilka za pobijanje mikroorganizmov. Z Jelko sva izbrala Mesečev trojni filter. Sestavljen je iz treh standardnih posod, v kakršne se lahko vstavijo različni filtrirni vložki (ali pa se pustijo prazne, če se nam trije vložki ne zdijo potrebni). Privzeto so notri en pralni mehanski vložek, en finejši nepralni in en ogljeni. Pri Mesecu so si močno prizadevali prodati nama tudi ultravijoličasto svetilko, vendar to ceno dvigne za kakih 500 EUR, pa še vsako leto je treba zamenjati žarnico, kar stane okrog 80 EUR, tako da sva se ji zaenkrat odrekla. Že ostali vložki so potrebni občasne menjave, sploh ogljeni ni poceni, saj naj bi ga zamenjali dvakrat letno in vsakič plačali okrog 20 EUR (se pa verjetno najde tudi kak cenejši).

Če naj imamo res neoporečno deževnico, je treba paziti tudi na cevi, po katerih teče. Navadno se zunaj za deževnico uporabljajo cevi iz PVC (oranžne), vendar PVC menda ni najbolj zdravju prijazen, saj v vodo spušča vinilklorid, ki je rakotvoren (mislim sicer, da ta nevarnost ni zelo huda). Zaradi tega je bolje uporabiti cevi iz gostega polietilena (HDPE/PEHD) ali propilena. Kolikor sem uspel ugotoviti, se polietilenske cevi spajajo z varjenjem in so zato bolj nerodne za uporabo. Polipropilenske pa obstajajo v notranji (sive) in zunanji (menda zelene) različici. Prve so mehkejše in se pod zemljo lahko sploščijo, druge se pa težko dobijo in jih je treba posebej naročiti. To je treba storiti dovolj vnaprej, pa tudi vedeti je treba, kaj točno bomo potrebovali. Ker se nam ne eno in ne drugo ni najbolje posrečilo, smo uporabili notranje polietilenske cevi, ki so jih zidarji obbetoniral.

Vodo iz zbiralnika je kajpak treba spraviti v hišo, za kar je potrebna črpalka. Na voljo so vsaj tri vrste:

• Hidropak je črpalka, ki se namesti v hišo. Ko se kje odpre pipa in v cevi od hidropaka do nje pade tlak, črpalka začne črpati vodo iz zbiralnika.
• Hidrofor se prav tako namesti v hišo. Poleg črpalke vsebuje še raztezno posodo, kamor narčpa vodo in od koder jo potem pošilja v pipe. Njegova prednost je, da manjkrat vklopi črpalko, ki zato traja dlje in povzroča manj hrupa, slabost pa, da je dražji.
• Potopna črpalka se namesti v zbiralnik. Njena slabost je menda, da včasih ne zazna pravilno padca tlaka zaradi odprte pipe in ne začno pravočasno črpati. Njena prednost pa je, da v hiši ne povzroča hrupa in ne zaseda prostora.

Ker ima Jelka razne zamisli o uporabi tehničnega prostora, kjer bi bil nameščen hidrofor ali hidropak, sva sklenila, da je črpalko najbolje imeti zunaj in torej uporabiti potopno. Tudi to sva vzela pri Timsu – Divertron X 1200, ki se šteje za precej dobro in je stala razumnih 393 EUR. Ker vode v zbiralniku utegne zmanjkati, je treba urediti tudi preklop med vodo iz njega in iz vodovoda. Pri tem je treba izključiti možnost, da bi voda iz zbiralnika zašla v vodovod, zato to ni povsem enostavno. Lahko se kajpak uredi s fizičnim preklapljanjem cevi, a je to nekoliko nerodno. Projektant je predlagal cevni ločilnik, ki omogoča preklop z obratom ročice in naj bi predpisom glede preprečevanja dostopa vode iz zbiralnika do vodovoda zadoščal. Pri Mesecu so sicer dejali, da samo skoraj zadošča in da bi bilo treba nekaj bolj kompleksnega, a sem se odločil, da ne bomo komplicirali in bomo raje verjeli projektantu (tudi če nima prav, kake škode ni pričakovati).

Napeljave za deževnico in vodovod pa niso vse, kar je treba spraviti pod zemljo okrog hiše. Poleg njih potrebujemo še drenažo, kanalizacijo, elektriko iz omrežja do hiše ter iz hiše do nadstrešnice in črpalke v zbiralniku deževnice, telekomunikacijski vod ter povezave do zunanje enote toplotne črpalke. V popolnem svetu bi vse te reči natančno načrtoval projektant, zidarji in drugi bi jih pa potem točno po načrtu vgradili. A ker živimo v nepopolnem svetu, projektant ni načrtoval vsega, pa še tisto, kar je, se je med gradnjo nekoliko spremenilo. Zato sem nov načrt narisal sam, vendar ne vsebuje točnih mer, saj imam za takega premalo znanja in podatkov. Zidarji so se tako znašli pred problemom, s katerega kompleksnostjo so se spopadli tako, da so napeljave vgrajevali po korakih: najprej drenažo, nato napeljave za deževnico in vodovod, na koncu kanalizacijo, del elektrike in telekomunikacijski vod nekje vmes, preostanek pa še čaka. To kajpak pomeni večkratno razkopavanje, kar ni najbolj ekonomično, ampak bolje organizirati se nam spričo že omenjene nepopolnosti sveta (ki med gradnjo pride posebej močno do izraza) žal pač ni uspelo. Mislim, da bo sicer končni rezultat čisto v redu. Pri tem, kar je bilo narejenega do zdaj, me še najbolj moti, da pred ponikovalnico nimamo peskolova, ampak navaden zbirni jašek – zidarji namreč jaška niso naredili globjega od vtoka in iztoka. Tako obstaja nevarnost, da se nam zasvinja ponikovalnica, ki bo imela pokrov zasut in je ne bo lahko čistiti. Je pa verjetno ta nevarnost majhna.