Čez zimo so dela v hiši tekla bolj počasi. Obiskali so nas vodovodarji in električarji, zidarji so pa počivali (se pa zdajle pripravljajo na ometavanje). Vodovodno-kanalizacijsko-ogrevalne napeljave so bile začuda zaenkrat dokaj enostavna reč (večina ogrevalnih nas sicer še čaka). Okvirne položaje napeljav je določil projekt za izvedbo in tu bistvenih sprememb ni bilo – edino Jelka si je izmislila še en možen kraj za pralni in sušilni stroj. Z vodovodarji se je bilo sicer treba dogovoriti za točna mesta priključkov, a k sreči sva se z Jelko na to pravočasno pripravila. Največ priključkov je kajpak v obeh kopalnicah, katerih načrtovanja sva se lotila s pomočjo Kopalnice-prodaja, ki nama  bodo ne le po dokaj sprejemljivih cenah prodali vso kopalniško opremo, ampak so nama tudi zrisali načrt napeljav z merami – o njih kanim še kaj napisati. V kuhinji so nama napeljave namestili po nasvetu enega izmed ponudnikov kuhinj, s katerimi sva do zdaj govorila, sumim pa, da bo tu potreben še kak popravek – z dokončnim načrtovanjem kuhinje se ukvarjava prav te dni, tako da bova z nekaj sreče natančen položaj priključkov uspela določiti, preden bo prepozno.

Pri vodovodni napeljavi je mogoče izbrati vrsto cevi, vendar si z njenim izbiranjem (v nasprotju s svojo navado) nisem preveč belil glave:

• Alumplast je sestavljen iz več plasti polietilena in aluminija. Takšne cevi so lepo pregibajo in se z njimi enostavno dela. Naš vodovodar (ki je na dobrem glasu, tako da ni razloga za dvom vanj) jih uporablja in zatrjuje, da z njimi ni težav – edina šibka točka so spoji, a ob rednem menjavanju orodja za spajanje tudi ti zanesljivo držijo. Zaradi tega jih imamo tudi mi.
• PPR je polipropilen, ki je trd in je zato delo z njim težavnejše. Spaja se z varjenjem, kar po besedeh nekaterih zagotavlja najbolj zanesljive spoje. Poleg tega je nekoliko bolj od alumplasta odporen ne mehanske poškodbe. To dvoje ga dela privlačnega, vendar ga naš vodovodar ne uporablja, tako da naju ni spravljal v prehude dileme (da bi zaradi materiala cevi najela drugega vodovodarja, ki bi utegnil biti slabši, se ni zdelo razumno).
• Pocinkano železo je tradicionalen material, ki je odporen na visoke temperature in mehanske poškodbe (tako cev denimo teže po nesreči prevrtaš), nekateri pa pravijo, da je tudi trajnejši od prejšnjih dveh (a kaj več od mnenja to ni). Se pa v takšnih ceveh menda bolj nabira vodni kamen, pa tudi rja se pojavlja. Poleg tega se z njimi ne dela tako enostavno kot z alumplastom, tako da se dandanašnji ne uporabljajo več veliko.
• Nerjaveče jeklo je najbolj trpežno in sploh krasno, vendar tudi daleč najdražje, tako da se uporablja le izjemoma.

Za napeljave je bilo treba v zidove izdolbsti utore, pri čemer smo trčili ob problem zrakotesnosti, ki je pri hišah s prezračevalnim sistemom – sploh takih, ki ciljajo na subvencijo Eko sklada – precej pomemben. Pri dolbenju utorov se namreč odprejo luknje iz notranjosti hiše v satovje zidakov, po katerem zrak nato lahko potuje gor ter dol in prej ali slej pride tudi ven. Utori z napeljavami se sicer prekrijejo z ometom, ki je zrakotesen, vendar nekateri vseeno priporočajo, da se pri zunanjih zidovih omečejo tudi sami utori pred vstavljanjem napeljav. Mislim, da je to v resnici potrebno le pri splakovalnikih za stranišča, električnih omaricah in podobnih zadevščinah, ki gledajo iz ometa na večji površini, a smo utore za vodovodno-kanalizacijsko-ogrevalne napeljave vseeno ometali, medtem ko kasneje onih za električne nismo.