Dosti pa ni manjkalo, da bi ji bil podlegel, kajti bila je hudičevo naporna. Saj zaradi tega sem tudi pretekli teden čisto zanemaril blog.

Dnevi so se že začenjali neprijetno: vstati sem moral uro prej kot ponavadi in se do Ljubljane prebijati skozi hudo prometno gnečo. Navadno namreč v službo hodim ob takem času, da sem na cilju okrog 9:00, ko je promet že znosen, pa še spim lahko civilizirano dolgo.

Po prihodu na Institut sem najprej pripravil računalnika in projektor (večino dni so se predavanja odvijala hkrati na dveh prizoriščih, od katerih je eno imelo lasten projektor). To opravilo ni bilo nič groznega in ker je bila konferenca pretežno računalniška, udeleženci tudi niso imeli kakih resnejših tehničnih težav (z izjemo nekega možaka, ki mu nikakor ni uspelo brezžično na internet, in drugega, ki mu je utripal video v predstavitvi – osramočen moram priznati, da mi ni uspelo rešiti nobenega od teh dveh problemov).

Dvakrat dnevno je bilo treba pripraviti sokove in piškote, da so se poslušalci lahko okrepčali po napornih predavanjih (s čimer se sicer nisem ukvarjal predvsem jaz, pomagal sem pa vendarle). In kajpak je bilo te reči treba hoditi iskat v trgovino, kjer so nastopili tudi birokratski zapleti z naročilnico, s katero smo hrano plačali. Glede na to, da nimam nobenih ambicij postati natakar ali ekonom, mi ta del ni prav nič dišal. Sploh je bilo pa zabavno v sredo, ko smo imeli na obisku ministra in druge pomembne može. Takrat je bilo namreč treba pripraviti narezek, kar je zahtevalo pogajanja z našo oderuško menzo (oderuška je samo pri posebni ponudbi, kot sta kava in narezek za konferenco, sicer je pa še kar poceni poceni in zanič), vlačenje miz naokoli ter na koncu hitrostno zabadanje zobotrebcev v sir in uren umik s prazno embalažo pred prihajajočimi lačnimi pomembnimi možmi. Ponovitev sredine zabave smo v malo blažji obliki imeli še v petek.

Kadar slučajno nisem imel opraviti z ničemer od naštetega, sem tiskal in razobešal programe, okrog nosil to ali ono, fotkal predavanja ali se ukvarjal s kakim drugim iz množice zabavnih opravil, ki jih je nudila konferenca (pa da ne bo nesporazuma: teh opravil je bilo dovolj tudi za par mojih sotrpinov). Vse to besno organiziranje je imelo za posledico, da v nasprotju s prejšnjimi leti nisem prisluhnil nobenemu predavanju – kadar sem slučajno imel čas, sem bil namreč konference toliko sit, da nisem imel veselja. Škoda. Tudi zato, ker ne morem tule zapisati ničesar pikrega o okultnem delu konference.

Se mi pa dozdeva, da je konferenca letos kar uspela. Predavanja so bila solidno obiskana (v preteklosti sem več kot enkrat videl, da je v predavalnici sedelo le par zdolgočasenih ljudi, ki so bili tam zgolj zato, ker so morali tudi sami predavati), na slavnostni otvoritvi je bilo dovolj obiskovalcev (še ena ne najbolj svetla točka iz zgodovine konference je bilo predavanje ministra, ki ga ni skoraj nihče prišel poslušat) in kakih omembe vrednih organizacijskih spodrsljajev ni bilo. Takih Informacijskih družb bi si še želel, če bi jih le organiziral kdo drug.

Prihodnji teden se bo na IJS zgodila konferenca Informacijska družba. Letos me je doletela dvomljiva čast, da sem postal podpredsednik njenega organizacijske odbora (predsednik je kajpada moj šef). In zakaj je ta čast dvomljiva? Prvi razlog je prav gotovo, da konferenca ni prav sijajna. V slovenski konkurenci je sicer čisto zadovoljiva, kajti edina primerljiva je prav tako klavrni ERK, posebej ponosen nanjo pa vendarle ni mogoče biti. Drugi razlog pa je, da tega položaja nisem dobil zavoljo svoje izjemne sposobnosti za organizacijo konferenc, ampak predvsem zato, ker se nisem dovolj branil.

Organizacija takele konference je hudo živce parajoče opravilo. Vseh neprilik ne bom opisoval, izpostavim naj le eno posebej zabavno.

Zbornik smo se letos odločili imeti tudi v elektronski obliki na CDjih. Tiskati smo jih dali k Racmanu, ki je po moji vednosti edino podjetje v Sloveniji, ki se s tem ukvarja (če obstaja še kako, bi zanj prav rad izvedel, ker bo treba CDje natisniti tudi drugo leto in Racman se letos ni ravno izkazal). Najprej se je zapletlo, ker je bila vsebina CDjev nared prepozno in ker je bilo od Racmana dobiti predračun precej naporno, ampak ko so šli CDji končno v tisk, sem mislim, da je težav konec. Predračun sem predal tajnici, ki mi je zagotovila, da ga bo Inštitut do prevzema CDjev poravnal, potem pa sem le še čakal, da me bodo racmani obvestili, da so CDji nared. No, ko so me končno poklicali, so rekli, da CDji še niso plačani in da jih prej pač ne dajo iz rok. Nemudoma sem šel poizvedovat k pristojnim službam na Institutu in izkazalo se je, da Institut kot javni zavod ne sme ničesar plačati, dokler blaga ne dobi. Catch-22 torej (kako temu reči po slovensko, ne vem – naslov romana je Kavelj 22, ampak takemu položaju reči kavelj se ne zdi na mestu).

Kaj zdaj? Najprej se je tajnica sosednjega odseka (naše ni bilo pri roki) deset minut brez večjega uspeha prerekala z racmani. Na koncu so se zmenili, da bomo pač plačali takoj. Žal pa bi moralo biti plačilo (iz meni neznanih razlogov) opravljeno enkrat v naslednjih desetih minutah in ženska v računovodstvu, ki te reči počne, je bila na kosilu. No, potem se je zadeve lotila neka druga računovodkinja, ki se je najprej po telefonu toliko časa usajala na racmane, da so popustili, nato je pa nadrla še mene. Za slednje sicer ni imela nobenega pametnega razloga, ampak očitno je bila slabe volje in jaz sem bil pač pri roki. Priskutna babnica, čeprav ji moram priznati, da je dosegla, kar je bilo treba doseči. Hm, mogoče med tem dvojim obstaja kaka povezava …

Kljub temu, da do zdaj o konferenci nisem imel povedati nič dobrega, bralce vseeno vabim k obisku. Dosti referatov je čisto spodobnih in program je pester: umetna inteligenca, optimizacijske metode z navdihi iz narave, računalniško jezikoslovje, še nekaj računalniškega (za kar mi ni čisto jasno, kaj je, ampak bržkone je čisto kul), šolništvo, filozofija in okultno (no, mogoče ne ravno okultno, prav daleč od tega pa ni, čeprav je treba reči, da je ta podkonferenca vsako leto med bolje obiskanimi).

Končni cilj znanstvenega udejstvovanje je članek. Ne napredek človeštva ali kaj podobno nepraktičnega, ampak članek (o tem sem že pisal, ampak ne škodi, če se pove še enkrat). Za naravoslovca najbolj zaželen članek je v reviji Nature ali Science. Ker prva običajno ne objavlja člankov s področja računalništva, se je Matjaž, moj šef in mentor, odločil, da bomo razultate mojega dela objavili v drugi. Ta sklep je zame kajpada nadvse laskav, ima pa manjšo težavo: kljub temu, da bomo v podvig vložili precej napora, bo uspeh po vsej verjetnosti še vedno izostal. No, pa saj priznam, če človek ne poizkusi, mu niti ne more uspeti; ko se le ne bi jaz moral trenutno besno ukvarjati z doktoratom, pa mi to zaradi kopice drugih obveznosti že tako ne gre prav dobro od rok.

K članku je Matjaž povabil tudi Dano Naua, enega pionirjev (ja, moški je) področja, o katerem nameravamo pisati. Pretekli teden je bil Dana na obisku na našem odseku in reči moram, da je naredil zelo dober vtis: je izredno prijazen in uglajen možak, predvsem pa nadvse pronicljivega uma. Pogovori z njim so bili plodni in po njih imam o naših možnostih za uspeh malce boljše mnenje – posebej če bodo poizkusi, za katere smo se dogovorili, dali ugodne rezultate. Žal pa se je izkazalo, da je teh poizkusov še precej več, kot sem domneval na začetku, in to me skrbi. Sploh ker Matjaža še nisem prepričal, da poganjati desettisoče poizkusov na drevesih, ki zasedajo po ~16 GiB pomnilnika, ni najbolj praktično.

Jaz, Dana in Matjaž pred tablo, po kateri smo tri dni kracali