Archive for March, 2010

Na biciklu

Tuesday, March 30th, 2010

Za vikend sem si omislil kolo. Mahnil sem jo v bližnjo trgovino, kjer prodajajo nova in rabljena kolesa. Za nova sem ugotovil, da so kar draga – najcenejše, ki sem ga videl, je stalo 230 EUR (pri nas osnovni modeli stanejo pod 200 EUR). Tudi sicer je ponudba koles precej drugačna kot v Sloveniji: pri nas sta najpogostejši kategoriji treking in gorska, tule v Rostocku so imeli pa spodnje (večje) nadstropje polno mestnih koles, medtem ko so bila vsa ostala v zgornjem nadstropju, kjer ni bilo niti ene stranke. Razlog je bržkone ta, da so v Nemčiji kolesa predvsem vsakdanje prevozno sredstvo, pri nas pa športni pripomoček. No, glede na to, da imam doma že dve kolesi, sem si omislil enega rabljenega za 80 EUR – njegov namen je, da zdrži do konca leta (ima tudi garancijo, tako da bi moralo), potlej se ga bom pa poizkusil odkrižati. Kolo se zdi kar robustno, je pa staro in ima samo tri prestave (zobniki so v pestu), a za Rostock, ki je zelo raven, bi moralo zadoščati.

Ta teden sem se tako v službo začel voziti s kolesom. V vsako smer prevozim kakih 7 km, kar mi vzame približno pol ure. To je po času primerljivo z vlakom, po zdravosti precej boljše, po ceni pa tudi zmaga, saj mesečna vozovnica za vlak stane slabih 50 EUR. Z avtom pridem v službo v kakih 20 minutah in tudi stane manj kot z vlakom, je pa sitno najti parkirno mesto in ekološko je kajpak manj sprejemljivo.

Fotke Univerze v Rostocku in nov fotoaparat

Saturday, March 20th, 2010

Tukajšnja univerza je bila ustanovljena leta 1419 ter se hvali, da je najstarejša v severni Evropi in tretja najstarejša v Nemčiji. Če je tale seznam točen, je tudi 33. najstarejša na svetu. Moj tukajšnji šef pravi, da je precej tradicionalna, kar se med drugim kaže tako, da rektorju uradno rečejo magnifizenz, dekanu pa spektabilität (iz latinskega spectabilitas, kar pomeni nekakšno izrednost). Univerzitetne zgradbe so starosti ustanove primerne in dokaj slikovite. Tule priobčujem nekaj fotk.

Glavna zgradba

Glavna zgradba

Ekonomska in sociološka fakulteta

Ekonomska in sociološka fakulteta

Mednarodna pisarna ali nekaj takega

Mednarodna pisarna ali nekaj takega

Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična

Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična

Iz Rostocka mi za objavo ostajajo še fotografije obzidja in mestnih vrat. Preveč obirati se ne smem, ker si v bližnji prihodnosti nameravam omisliti nov fotoaparat in potlej bom kajpak želel objavljati slike, narejene z njim. Moj trenutni fotoaparat mi je več kot štiri leta odlično služil, a si že nekaj časa želim novega, ki bo delal boljše fotografije, posebej v slabi svetlobi. Za dosego tega cilja bom moral poseči po fotoaparatu z večjim senzorjem, kar pomeni z izmenljivimi objektivi (čaprav po menjavanju objektivov ravno ne hrepenim). Ker pa si vseeno želim čim manjšega, si bom omislil enega iz nove kategorije, ki se je je prijela oznaka EVIL (electronic viewfinder interchangeable lens). Zlobneži se od zrcalno-refleksnih fotoaparatov razlikujejo po tem, da, hm, niso zrcalno-refleksni, temveč imajo za objektivom takoj senzor (odsotnost zrcala in prizme blagodejno vpliva na velikost). Razmišljam o tehle:

  • Panasonic lumix DMC-G1 + objektiv 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) + objektiv 45-200 mm (90-400 mm). Komplet stane ugodnih 750 EUR, ker je fotoaparat na trgu že lep čas in obstajajo boljši modeli (ki pa niso boljši v ničemer pomembnem). Sitno je le, da je za pokritje celotnega zanimivega razpona goriščnih razdalj s sabo treba nositi dva objektiva. A glede na to, da bi 28-90 mm moralo zadostiti večini potreb, prav pogosto menjavanje ne bi smelo biti potrebno.
  • Panasonic lumix DMC-GH1 + objektiv 14-140 mm (28-280 mm). Tukaj bi bil dovolj en objektiv, vendar je ta precej velik in težak. Kar je najbolj sitno, pa je, da komplet stane kar 1.300 EUR (v ZDA pa 1.200 USD, grrr!). Sam objektiv stane 700 EUR, tako da tudi v kombinaciji z G1 ne bi bil prav poceni.
  • Panasonic lumix DMC-G2 + najbrž ista objektiva kot pri G1. Ta naj bi na trg prišel enkrat poleti in bo gotovo dražji od G1, sumim pa, da dramatično boljši ne bo.
  •  Samsung NX + objektiv 18-55 mm (28-85 mm). Ta stane znosnih 600 EUR in je menda soliden, predvsem ker ima večji senzor od gornjih (fotoaparat sam ni večji, kar je odlično, objektivi pa najbrž so). Za daljše goriščne razdalje bosta na voljo objektiva 50-200 mm (80-310  mm) in univerzalni 18-200 mm (28-310 mm), vendar bo nanju treba še malo počakati. Fotoaparat se ne zdi napačen, moram pa priznati, da Samsungu pri fotografiji zaupam malo manj kot Panasonicu.

Ker si fotoaparat želim takoj in zanj ne bi rad plačal celega bogastva, se zaenkrat najbolj ogrevam za prvo možnost. Če ima kdo kak moder nasvet, pa, prosim, z besedo na dan.

Warnemünde

Saturday, March 13th, 2010

Te dni je pri meni na obisku Jelka in ker je bilo danes lepo vreme, sva jo mahnila na morje, v obmorski podaljšek Rostocka Warnemünde. Sprehodila sva se po glavni priobalni ulici, ki je bila precej živahna: polna trgovinic, lokalov in sprehajalcev, ki jih je – kot naju – sonce zvabilo na plano. Vsakih sto metrov je bil privez z ladjico, ki je turiste vozila na krožno vožnjo po pristanišču, in na eno sva se vkrcala tudi midva.  Vožnja je bila čisto zanimiva, čeravno nekoliko mrzla, pa razočaran sem bil, ker naju ni peljala do Rostocka. Pri eni ladjici sva namreč videla, da se ustavi v Rostocku, in pogled na Rostock z morja zna biti privlačen. Si bova to privoščila kdaj drugič. Ko sva se vrnila na kopno, sva si ogledala še domačijski muzej (heimetmuseum). To je ustanova, ki je v nemško govorečih krajih precej pogosta, in v njej je navadno razstavljeno vse, kar je kakemu lokalnemu navdušencu nad starinami prišlo pod roke. Tudi ta ni drugačen. Od eksponatov mi je bil najbolj všeč voz za reševanje iz vode. Če se je kaka ladja znašla v težavah, so ga pripeljali do obale, iz drogov na njem postavili nekakšno ogrodje in proti ladji izstrelili raketo, za katero se je vlekla vrv, pritrjena na ogrodje. Če so dobro zadeli, so se potem ponesrečenci po tej vrvi prebili na kopno. Poleg voza se mi je precej zanimiva zdela tudi zbirka žepnih sončnih ur.

Večina spodnjih slik je od danes, prvi dve sem pa posnel ob svojem prejšnjem obisku Warnemündeja.

Cerkev

Cerkev

Svetilnik in slikovita zgradba, ki sliši na ime Teepott (čajnik)

Svetilnik in slikovita zgradba, ki sliši na ime Teepott (čajnik)

Kanal, ob katerem teče glavna priobalna ulica

Kanal, ob katerem teče glavna priobalna ulica

Plažni sedež, kakršni so značilni za te kraje

Plažni sedež, kakršni so značilni za te kraje

Zmrzujoč med plovbo po pristanišču

Zmrzujoč med plovbo po pristanišču

160 let stara ladjedelnica Neptun Werft

160 let stara ladjedelnica Neptun Werft

Voz za reševanje iz vode

Voz za reševanje iz vode

Žepne sončne ure

Žepne sončne ure

Madrid, ostalo

Tuesday, March 9th, 2010

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena

Bikoborska arena

Kraljeva palača

Kraljeva palača

Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo

Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo

Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek

Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek

Medved, ki je simbol mesta

Medved, ki je simbol mesta

Kip boginje Kibele

Kip boginje Kibele

Vrata Alcalá

Vrata Alcalá

Sončni zahod nad parkom Retiro

Sončni zahod nad parkom Retiro

Grand prix je bil grand

Sunday, March 7th, 2010

Prejšnji vikend se je v Madridu pisala zgodovina – doživeli smo največji magicaški grand prix vseh časov (in s tem bržkone tudi največje magicaško tekmovanje nasploh). Zbralo se je 2224 igralcev, kar je bilo očitno precej več, kot so organizatorji pričakovali. Gneča je bila namreč strašna, tekmovanje se je začelo s krepko zamudo in pred prvim krogom so oznanili, da če pri mizi, ki nam je dodeljena, ni stola, naj pač igramo v stoje. Stole se potem v zadnjem trenutku dostavili, vseeno pa je preobilje igralcev dogodek naredilo malce neudoben, tudi na ta način, da se je devet krogov prvega dne igralo do polnoči. Ampak zgodovinski je pa bil!

Horde magicašev na prizorišču

Horde magicašev na prizorišču

... in pred njim

... in pred njim

Na grand prixu sem igral aggro loam, podoben prvemu na tejle strani. Razlogov za to odločitev je več. Kot prvo sem želel igrati kupček, ki zna početi nefer stvari, recimo s chalice of the void v prvi potezi onemogočiti pol nasprotnikovega kupčka ali pa z life from the loam potegniti po tri karte na potezo. Da se dobro odrežeš na velikem tekmovanju, nujno potrebuješ nekaj sreče, in s kupčkom, ki je preveč fer, je imeti srečo težje. Kot drugo sem želel igrati kupček, kjer je vsaka karta resna grožnja in ki zna kolikor toliko hitro zmagati, da se igre preveč ne vlečejo. Tudi to je na velikem tekmovanju odločna prednost. Seveda pa tem kriterijem še vedno zadosti precej kupčkov in da sem se med njimi odločil ravno za aggro loam, je v precejšnji meri naključje. Če me spomin ne vara, sem izbiral kupček za friday night magic, ko je bilo zadnje veliko tekmovanje v legacyju Star City Games Open St. Louis, kjer se je aggro loam dobro odrezal. Po tistem sem sicer razmišljal še o nekaj drugih možnostih, a se mi je zdelo bolj priporočljivo vztrajati pri kupčku, s katerim sem si bil nabral že nekaj izkušenj.

Tekmovanje sem začel precej klavrno. Med testiranjem sem ugotovil, da sta za aggro loam najbolj zoprni zadevi kombo in hiter progenitus (s kakršnim zna postreči recimo bant z natural orderjem). In na kaj sem naletel v prvem krogu? Na dream halls, ki so mi v obeh igrah v tretji potezi igrali show and tell, ki je v igro postavil progenitusa. Grrr! Seveda sem izgubil. V drugem krogu sem se spopadel z merfolki, s katerimi sem zaradi pomanjkanja časa izenačil. Če bi bilo časa dovolj, bi bil najbrž zmagal, ampak ga pač ni bilo. Merfolki namreč niso prehud sovrag, razen če me pretepejo s hitrim wake tresherjem, ki pa ga v tej igri nisem opazil. V tretjem krogu pa sem igral proti neki beli zadevi, za katero bi rekel, da je zanič, če me ne bi bila porazila. V prvi igri sem kot edini grožnji potegnil tarmogoyfa in terravora, nasprotnik pa jötun grunta. Kako se je izteklo to, si ni pretežko predstavljati. V drugi igri sem pa dvakrat mulliganal in še potem nisem imel dovolj mane (kar se s kupčkom, ki igra 26 zemelj, ne bi smelo dogajati prepogosto, včasih se pa vendarle). Tako sem že po treh krogih ostal brez možnosti, da se prebijem v drugi dan. Če se je do semle prebil kdo, ki magica in grand prixov ne pozna: igrajo se dva dni, tokrat smo prvi dan igrali devet in drugi osem krogov po švicarskem sistemu (to pomeni, da igralci nabirajo točke glede na to, ali zmagajo, izgubijo ali izenačijo, in da ni nihče izločen), v drugi dan napredujejo vsi z dvema porazoma ali manj, najboljših osem pa se na koncu pomeri na izločanje (v četrtfinalu, polfinalu in finalu).

Mi je pa preostanek dneva šlo bolje kot prve tri kroge. Eden od razlogov je bil morda, da sem igral proti slabšim nasprotnikom, eden bi lahko bil, da sem bil bolj sproščen, ker rezultat ni več dosti štel, nekaj je bilo pa gotovo tudi sreče. Zmagal sem proti staxu, aggro loamu, nekakšnim vampirjem in dvema bantoma (brez natural orderja). Enega od slednjih je igral nek Belgijec, simpatičen dečko, ki je bil moj edini nešpanski nasprotnik v celem vikendu (nalomil sem ga tudi v igri, kjer mi je ostala samo še ena življenjska točka, on jih je imel pa več kot 30). Izgubil sem pa še proti enchantress, proti kateri ugotavljam, da ima aggro loam zelo zelo slabe možnosti. Edini smiselen način za boj proti enchantress, ki mi prida na misel, je, da engineered explosives zamenjam s pernicious deedom. Morda bom to kdaj preizkusil. Na koncu sem tako z rezultatom 5-3-1 pristal na 490. mestu. To nikakor ni navdušujoče, pretirano slabo pa konec koncev tudi ne. In če se primerjam z rojaki, ki jim je šlo dolgo časa dobro in so možnosti za drugi dan zapravili šele čisto na koncu, sem lahko kar zadovoljen, saj so vsaj nekateri bili dosti slabše volje od mene. Od Slovencev, ki nas je na grand prix prišlo 15, sta se v drugi dan uvrstila dva, vendar jima potem ni šlo prav dobro (nekaj je bilo slišati o burni noči, ki je k temu morda kaj prispevala).

Drugi dan grand prixa sem izkoristil za tekmovanje v vintagu. Zavoljo nedavno natisnjenega lodestone golema sem igral mud in kupček je očitno dober, saj so se z njim med prvih osem prebili kar štirje igralci (morda celo pet). Žal mene ni bilo med njimi. Sem si pa z rezultatom 5-3 za nagrado prislužil tri razširitvene pakeljce kart, kar je sicer bolj borno, a vseeno bolje od večine drugih tekmovalcev. Za konec lahko rečem, da sem vsekakor zadovoljen, da sem se grand prixa udeležil, čeprav sem bil le zmerno uspešen in sem bil konec vikenda povsem izmučen. Glede na velik obisk v Madridu se nadejam, da na naslednji evropski grand prix v legacyju ne bo spet treba čakati štiri leta. Če bom le mogel, bom tam.

Dopolnilo:
Včeraj sem pozabil dodati fotki, kar sem zdaj popravil.

EasyJetov kavelj 22

Friday, March 5th, 2010

Od EasyJeta sem prek spletnega obrazca skušal izvedeti, kakšne točno so moje pravice in kako pridem do odškodnine. Na del spletne strani za pomoč strankam sem se poizkusil prijaviti z e-poštnim naslovom in geslom, ki pripadata mojemu EasyJetovemu računu, pa so me obvestili, da ta kombinacija naslova in gesla ni veljavna. Nato sem si poizkusil po e-pošti poslati geslo, pa so mi povedali, da moj naslov ni veljaven. Na koncu sem poizkusil ustvariti nov račun (misleč, da poleg računa za EasyJetovo glavno stran morda potrebujem še enega), pa so mi rekli, da je naslov že v bazi. Bes jih lopi! Zdaj sem jim pisal po e-pošti, ampak ravno razganja me od optimizma ne, edino to se še nisem čisto odločil, ali so nesposobneži, lopovi ali oboje.

Pot v Madrid

Thursday, March 4th, 2010

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.