Sprehajavši se po mestu bi rekel, da je blizu četrtine prebivalcev azijskega porekla, restavracij je pa azijskih še precej več. Glede na to, da imam azijsko hrano rad in da je ne jem prav pogosto, se nisem nič pritoževal.

Kot rečeno, smo bili z Vadimom in Yngvijem v japonski restavraciji. Poleg tega sem v japonsko enkrat zašel tudi sam: bile je vrste tepan-jaki, kar pomeni, da kuhalna površina stoji sredi miz, kuhar pa hrano postavlja naravnost pred goste. Bilo je čisto okusno, čeprav ne ravno spektakularno – ona prva mi je bolj ugajala. Je pa druga dajala bolj pristen vtis: osebje angleško ni govorilo najbolje, pa tudi med gosti razen mene ni bilo nobenega neazijca.

Enkrat sem jedel kitajsko hitro hrano, ki kajpak tudi ni bila spektakularna, je bila pa čisto okusna in poceni. Stvar je delovala na način, ki sem ga srečal že v Edmontonu: izbiraš lahko med rižem in rezanci ter več mesnimi in zelenjavnimi jedmi, ki jih lahko poljubno kombiniraš, plačaš pa glede na to, koliko jih izbereš.

Najbolje sem jedel v tajski restavraciji, za katero sem kasneje ugotovil, da pripada nekakšni verigi. Sploh curry je bil odličen.

Precej dobro sem jedel tudi po libanonsko: polpet iz ovčetine, humus, nevzhajan kruh, riž in zelenjavo.

Zadnji dan sem pa obiskal še korejsko restavracijo. Korejska posebnost je očitno, da si moraš obrok deloma pripraviti sam. Tako sem si v juho miso zelenjavo in tofu moral dati sam, pa tudi meso sem si pekel na gorilniku sredi mize. Bilo je zanimivo in čisto dobro, sem pa jedel že tudi kaj boljšega.

Od azijskih sem naletel še na vietnamsko, mongolsko, malezijsko in afganistansko restavracijo, vendar ne, ko sem bil lačen, tako da jih nisem imel priložnosti preizkusiti.