Arhiv kategorij: Denarci

Znanstveno kupovanje avta

V novo leto sem zakoračil slabo: 3. januarja, ko so bili pametni ljudje še doma, sem šel v službo in na poti domov se je vame nekdo zaletel z avtom. Moj avto je ob tem potisnilo v tretjega, ki je stal pred mano, tako da je bil obtolčen spredaj in zadaj. V nesreči ni bil nihče poškodovan, je pa na mojem avtu škode gotovo več, kot je pri svojih častitljivih skoraj 12 letih vreden, tako da je bilo treba kupiti novega.

Ker je častitljivo star tudi moj blog, sem o kupovanju starega avta, ko je bil še nov, že pisal. Takrat sem začel s pregledom podatkov o zanesljivosti in tudi tokrat sem ravnal podobno. Uporabil sem dva vira: reliability index, ki ga računa Warranty Direct, britanska zavarovalnica, ki avte zavaruje za okvare po izteku garancijskega roka, in ADACovo statistiko o pomoči na cesti. Po reliability indexu je toyota auris – moj stari avto – na 46. mestu. Z njo resnejših težav nisem imel, kako manjšo pa vendarle, tako da si manj zanesljivega avta nisem želel. Glede na to, da indeks upošteva tudi ceno popravil, je večina avtov na prvih 45 mestih majhnih. Primerno veliki so tile (po vrstnem redu):

  1. mitsubishi lancer,
  2. honda insight,
  3. ford focus,
  4. honda civic,
  5. toyota prius,
  6. nissan almera,
  7. hyundai i30,
  8. kia ceed,
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira,
  10. toyota corolla,
  11. renault scenic,
  12. toyota auris.

Nato sem si ogledal, kaj ima o teh avtih povedati ADAC. Žal o mnogih ne dosti, zato je bilo potrebnega nekaj ugibanja:

  1. mitsubishi lancer – manjka, a imajo ostali mitsubishiji zelo dobro statistiko, tako da sem ga štel za OK;
  2. honda insight – manjka, a ima honda jazz zelo dobro statistiko in tudi sicer ima splet o hondah dobro mnenje, tako je OK;
  3. ford focus – slab;
  4. honda civic – manjka, a kot rečeno, so honde OK;
  5. toyota prius – manjka, a imajo ostale toyote dobre statistike in tudi sicer prius velja za zanesljivega, tako da je OK;
  6. nissan almera – manjka, ostala nissana imata zmerno dobre statistike, poleg tega pa se almera v Sloveniji po vsem videzu že dolgo ne prodaja (zadnja, ki sem jo našel naprodaj, je iz leta 2006), tako da sem jo izločil;
  7. hyundai i30 – slab;
  8. kia ceed – slab;
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira – slab;
  10. toyota corolla – manjka, ker jo je v letih, ki jo zajema statistika (in so zanimiva zame), nadomeščal auris;
  11. renault scenic – slab;
  12. toyota auris – dober.

Kot kandidati so toraj ostali mitsubishi lancer, honda civic in toyota auris. Ostala sta tudi hibrida honda insight in toyota prius, vendar sta očitno tako dobra, da se od njiju lastniki neradi ločijo, zato je rabljenih naprodaj malo ter imajo vsi veliko prevoženih kilometrov in so dokaj stari. Kupoval sem namreč rabljen avto, saj za novega nisem imel denarja, pa ponavadi pri novem tudi nekaj mesecev traja, da ga človek dobi, biti toliko časa brez avta mi pa ni dišalo.

Ko sem se lotil kupovanja, je bilo na Avto.net naprodaj 13 ustreznih avtov, ki niso imeli prevoženih preveč kilometrov in niso bili prestari ali predragi: en lancer, štirje civici in osem aurisov. Tako se je bilo treba nekako odločiti, kateri je najbolj vreden nakupa. Kot pravi naslov tegale zapisa in kot mojemu poklicu pritiče, sem se naloge lotil dokaj znanstveno – izdelal sem model za vrednotenje avtov. Najprej je bilo treba modelirati padanje vrednosti avta z leti. Izhajal sem iz predpostavke, da je življenjska doba avta 20 let in da po tem času ohrani 3 % vrednosti. Po občutku bi rekel, da je v prvem petletju avto brezhiben in se njegova vrednost zmanjšuje le zato, ker mu ostaja vedno manj življenjske dobe. V drugem petletju je že malo star in ga lahko doleti kaka težavica, tako da je njegova vrednost (brez upoštevanja krajše preostale življenjske dobe) 90 % vrednosti novega. V tretjem in četrtem petletju pa postane zastarel in so z njim težave, tako da je njegova vrednost 70 % oziroma 50 % vrednosti novega. Upoštevaje te odstotke avto v prvem petletju izgubi 31 % vrednosti, v drugem 28 %, v tretjem 22 % in v četrtem 16 %.

Trg se z mojimi občutki glede padanja vrednosti avta ne strinja in jim ceno z leti niža precej bolj strmo. Kolikor sem po spletu našel izračunov amortizacije avtov, so eksponentni: vsako leto avtu vrednost pade za nek odstotek. Če naj po 20 letih ostane 3 % vrednosti, mora biti letni padec vrednosti 13,6 %. A tudi s tem se trg ne strinja – zdi se mu prestrmo. S cenami onih 13 avtov, ki sem jih opazoval, se precej dobro sklada model, ki vključuje 25 % mojega skoraj linearnega in 75 % eksponentnega. Vendar posnemanje trga ni bil moj cilj – želel sem namreč najti avto z ugodno ceno, kar pomeni, da ima vrednost po mojem občutku višjo od cene na trgu. A ker tržne cene vendarle ne gre čisto zanemariti – konec koncev bi avto lahko želel prodati pred iztekom življenjske dobe – sem na koncu za vrednotenje avtov izbral 75 % mojega skoraj linearnega modela in 25 % eksponentnega.

Naslednji problem, ki ga je bilo treba rešiti, je, da so glavni dejavnik cene poleg starosti prevoženi kilometri. Po podatkih statističnega urada Slovenci s srednjevelikimi avti na leto prevozimo okrog 18.000 km, kar se zelo dobro ujema z mojimi lastnimi prevoženimi kilometri. Tako sem izračunal starost glede na prevožene kilometre preprosto kot število prevoženih kilometrov, deljeno z 18.000 km/leto. Starost avta za potrebe vrednotenja je bila potlej povprečje dejanske starosti in starosti glede na prevožene kilometre.

Preden sem lahko uporabil model za padanje avta cene z leti, sem moral določiti ceno novega avta. Ena možnost je uporabiti tržno ceno, ki jo je kupec dejansko moral plačati. A če se ta cena ne sklada z mojim mnenjem o vrednosti avta, to ni smotrno – konec koncev v primeru, da bi kupoval nov avto, ne bi plačal veliko denarja za takega, ki mi ne bi bil všeč. Tako sem si izmislil še cene, kakršne bi bil sam pripravljen plačati za nove avte. Te so predvsem odsevale dejstvo, da je bil edini praktičen problem mojega starega avta premajhen prtljažnik, v katerega je bilo težko spraviti vso prtljago, kadar smo šli na počitnice, in da bi bil torej pripravljen več plačati za avte z večjimi prtljažniki (hondo civic in toyoto auris karavan). Kot končno ceno novega avta sem uporabil 75 % moje cene in 25 % tržne.

Na vrednost avta kajpak bistveno vplivajo pričakovani stroški, ki jih bom z njim imel. Ti vključujejo cestnino in zavarovanje (ki bi pri vseh morala stati podobno in ju nisem upošteval – cestnino bi sicer lahko, izračunati strošek zavarovanja je pa težje), vzdrževanje (ki ga tudi ni lahko izračunati in zaradi izbire zelo zanesljivih avtov ne bi smelo biti predrago, tako da ga zopet nisem upošteval) ter gorivo. Slednje je glavni strošek in ga ni tako težko izračunati, zato sem ga upošteval. Problem je, da uradnim podatkom o porabi goriva ne gre povsem zaupati. Britanci so zbrali kopico podatkov o porabi iz resničnega življenja, tako da sem za porabo vzel pesimistično oceno, ki se je kar dobro skladala z mojim občutkom o dejanski: maksimum uradne in britanske iz resničnega življenja. Ob predpostavki, da si bom avto lastil, dokler ne bo star 15 let, je predvideni strošek goriva za mitsubishija lancerja in hondo civic dobrih 4.000 EUR višji kot za hibridno toyoto auris, bencinski auris je pa nekje vmes.

Na koncu sem naredil še nekaj popravkov vrednosti. Predvsem sem hibridnim avtom vrednost zmanjšal zaradi nevarnosti, da jim bo treba zamenjati baterijo. Po podatkih na spletu naj bi menjava stala okrog 2.000 EUR, z neoriginalno baterijo pa pol tega. Če vzamemo povprečje in predpostavimo, da je verjetnost za menjavo 50 %, to nanese odbitek 750 EUR. Dva avta sta se prodajala s kompletom poletnih in zimskih gum, zaradi česar sem vrednost zvišal za 200 EUR, eden je imel pa drage 17-colske gume, zaradi česar sem jo znižal za 200 EUR. Pa edinemu, ki ni bil dolgočasne bele ali sive barve, sem zaradi tega dodal 200 EUR. Sicer so imeli vsi zadovoljivo opremo, tako da je pri vrednotenju nisem upošteval.

Na koncu se je izkazalo, da so honde civic čisto predrage – predvsem zaradi višje porabe goriva, ki je trg očitno ne upošteva kaj dosti. Iz istega razloga je bil predrag tudi mitsubishi lancer, čeprav je bil absolutno najcenejši. Ostale so bencinske in hibridne toyote auris (zaradi nevarnosti predpisov zoper dizelske motorje takega nisem hotel). Tri so imele skoraj enako ocenjeno vrednost in med njimi sem izbral absolutno najcenejšo. Tako sem kupil hibridno toyoto auris karavan.

Po prvih izkušnjah z avtom lahko rečem, da je dovolj prostoren in se vozi prijetno (čeprav se hibridni pogon obnaša malo hecno). Pogon je mehansko dokaj preprost a zelo domišljen – tako, da moram priznati, da v celoti njegovega delovanja niti ne razumem, mi je pa všeč. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je tole. Trenutna poraba goriva – čeprav ugodnih 5,3 l / 100 km – je žal za skoraj liter višja od one pesimistične, ki sem jo uporabil za vrednotenje (seveda bi se pa isto lahko izkazalo tudi pri drugih avtih). Bomo videli, kaj bo po koncu zime, ko bi se morala nekoliko znižati. Avto ima tudi nekaj sitnih muh – recimo redno se pritožuje nad nepripetostjo potnikov na zadnjih sedežih, čeprav teh potnikov ni. Verjetno sta razlog otroška sedeža, vseeno bom pa bržkone na servisu prosil, da ta alarm izklopijo. A zaenkrat sem z avtom kar zadovoljen in upam, da bo tako tudi ostalo. Tudi zato, ker bo tak izid potrdil ustreznost načina izbire, s katerim se tule postavljam.

Dopolnilo:
Poraba goriva je sčasoma padla na 4,6 l / 100 km, kar se mi zdi v redu. A pri taki vrednosti vztraja le, dokler se vozim v službo, trgovino in podobno – če krenemo na izlet po avtocesti, pa hitro poskoči krepko nad 5 l / 100 km.

Dobrodelnost 2019

Pred časom sem že pisal, da konec leta ponavadi prispevam kak evro za dobrodelne namene. Priznati moram, da so ti prispevki precej skromni, saj potrebe in želje naše družine trenutno presegajo naše finančne zmožnosti, tako da smo povsem sposobni ves denar porabiti zase, kar kot sebični faloti brez prehude slabe vesti pretežno počnemo. A tudi skromen prispevek nekaj zaleže – sploh če bi ga napravili vsi. Poleg tega raziskave kažejo, da dobrodelnost povečuje srečo in povzroča dejavnost v delu možganov, povezanim z nagrajevanjem (ki je sicer odgovoren za zadovoljstvo ob hrani, seksu ipd.). To jasno kaže, da je dobrodelnost priporočljiva celo za sebične falote.

Tudi letos sem (največji) del prispevkov namenil SENS Research Foundation, ki se bori zoper staranje. Še vedno namreč menim, da je staranje grozna nadloga – pravzaprav vedno bolj, saj mi z leti njegove tegobe vedno bolj grozijo (kot že omenjeno sem sebičen falot). Težko sicer zanesljivo ocenim, ali je prav SENS Research Foundation najbolj učinkovita ustanova na tem področju. Je pa gotovo tista, o kateri največ slišim, in zaenkrat je osveščanje javnosti, da je odprava staranja in njegovih posledic morda možna in gotovo zaželena, bistveno. Če bi namreč družba to sprejela kot pomemben cilj, bi se našlo javno financiranje za tovrstne raziskave, ki bi ga bilo zlahka več kot iz dobrodelnih virov. Je pa dejavnost SENS Research Foundation širša: največ sredstev namenja prav raziskavam – lastnim in v drugih raziskovalnih organizacijah, financira poletna pripravništva nedebudnih mladih raziskovalcev ter vlaga v podjetja, ki skušajo ukrepe zoper staranje spraviti na trg. Ob tej priliki naj še omenim, da smo pred nedavnim tudi v Sloveniji dobili organizacijo, ki se posveča tej tematiki – Društvo za vitalno podaljševanje življenja. Zdijo se precej zagnani, njihova glavna dejavnost zaenkrat pa so predavanja o podaljševanju življenja.

Še vedno me zanima raziskovanje vesolja in najbolj prepričljiva dobrodelna organizacija, ki se s tem ukvarja, se mi zdi The Mars Society, zato sem jim zopet namenil nekaj denarja. Letos sem prebral knjigo njihovega ustanovitelja in predsednika Roberta Zubrina The Case for Mars. V njej najprej predstavi načrt za učinkovite polete na Mars: prva vesoljska ladja poleti tja z robotsko “tovarno” za proizvodnjo raketnega goriva iz lokalnih sestavin (menda relativno enostavna zadeva, čeprav 100 milijonov km od Zemlje  prav enostavno ni nič), druga pa ji sledi s posadko, ki jo na Marsu že čaka prva, pripravljena za polet nazaj. Nato se knjiga posveti še kolonizaciji in pozemljitvi Marsa (pravkar iznajdem prevod za terraforming). Zanjo je ključen dvig temperature, kar bi bilo moč doseči z izpustom toplogrednih plinov (na kemičen in biološki način – z bakterijami, ki bi jih proizvajale) ter ogledali v krožnici okrog planeta, ki bi na površje usmerjala dodatno sočno svetlobo. Ob višji temperaturi bi na Marsu dobili tekočo vodo, iz tal pa bi se sprostil CO2. Iz tega bi fotosintezne rastline lahko proizvedle kisik. Zubrinovi načrti so smeli, kolonozacijsko-pozemljitveni bi zahtevali stoletja, verjetno pa knjiga o njihovi enostavnosti tudi malo pretirava, a se mi vseeno zdijo kar realistični. Mislim, da bi človeštvu tak visokoleteč cilj, kot je obisk in kolonizacija Marsa, dobro del – vse preveč se namreč posvečamo majhnim problemom in zagotavljanju udobja, namesto da bi pogled uprli malo dlje. Poleg promocije in lobiranja The Mars Society upravlja dve raziskovalni postaji, ki simulirata marsovski, organizira tekmovanja za študente na marsovske teme in še kaj.

Letos sem prvič nekaj sredstev namenil bolj za bolj običajne dobrodelne namene. Zavedel sem se namreč, da obstaja dokaj močno gibanje za učinkovito dobrodelnost (effective altruism), ki se ukvarja s tem, kako darovani dolar ali evro čim bolje pretvoriti v dobrobit človeštva. Organizacija GiveWell se ukvarja z ocenjevanjem učinka dobrodelnih organizacij in priporoča najboljše. Po njihovih merilih so take predvsem organizacije, ki se borijo z boleznimi in revščino v najbolj bednih delih sveta – največ z malarijo in parazitskimi črvi. Effective Altruism Funds pa so malo bolj splošni in jih sestavljajo štirje skladi: prvi namenja denar podobnim (dostikrat kar istim) organizacijam kot GiveWell, drugi se ukvarja z dobrobitjo živali, tretji z dolgoročnimi problemi (kako ne uničiti človeške civilizacije) in četrti s financiranjem gibanja za učinkovito dobrodelnost. Kdor svoja sredstva nameni Effective Altruism Funds, z drsniki izbere, koliko naj gre v kateri sklad, in to sem storil tudi jaz. Največ sem namenim boju zoper bolezni in revščino (iz očitnih razlogov), malo manj dolgoročnim problemom (če nas zadene kateri izmed njih, bodo ostali dosežki človeštva nični) in kanec financiranju učinkovite dobrodelnosti (da bom lahko na podoben način dobrodelen tudi v prihodnje). Dobrobit živali je sicer čisto v redu, a tudi kolikor nisem sebičen falot, sem vendar preveč človekocentričen, da bi se ukvarjal z njo, dokler obstajajo resni človeški problemi.

Za konec naj omenim še, kaj počnem s svojega pol dobrodelnega odstotka dohodnine. Odgovor ja na dlani: namenjam ga Društvu prijateljev mladine Škofja Loka.  Ker društvo vodi moja draga Jelka, je to kajpak nekoliko nepotistično, vendar pa društvo počne mnoge koristne reči: organizira počitniške dejavnosti za otroke, spodbuja branje otrok, pripravlja predavanja in delavnice o zasvojenosti, odraščanju in ekologiji, sodeluje pri otroškem parlamentu ter pomaga otrokom s slabo razvitimi družbenimi mrežami.

Kapitalski davki

Glede na to, da se po kar nekaj letih zopet lotevam naložb, je na mestu, da osvežim znanje o obdavčitvi teh reči. Takole:

  • Davek na obresti je 25 %. Pri obrestih od depozitov se v davčno osnovo štejejo le tiste nad 1.000 EUR (kar je pri trenutnih klavrno nizkih obrestnih merah težko doseči). Davek se plača enkrat letno na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2. Obresti od obveznic (in še kake druge manj običajne) so obdavčene enako, le da davek utegne odtegniti že njihov izplačevalec – če ga ne, je pa ravno tako potrebna napoved.
  • Davek na dividende je tudi 25 %. Plača ga lahko že izplačevalec, sicer je pa do 28. 2. potrebna napoved.
  • Davek na dobiček iz kapitala (delnic in deležev obvezniških/delniških skladov) je 25 % pri prodaji po manj kot 5 letih, 15 % po 5-10 letih, 10 % po 10-15 letih in 5 % po 15-20 letih. Ima pa naša vrla država zlobni načrt, da bo ta davek dvignila na 27,5 %, 20 %, 15 % in 10 %. Davčna osnova je razlika med prodajno in nakupno vrednostjo, ki se zmanjša za 1 % normiranih stroškov ob nakupu in prodaji. Kapitalski dobički in izgube znotraj leta se med seboj odštejejo (če ne kupimo in prodamo istega ali podobnega vrednostnega papirja v manj kot 30 dneh). To je prikladno, kadar so dejanski stroški nižji od 1 % (kar pri velikih nakupih delnic načeloma drži), saj lahko z normiranimi stroški ustvarimo navidezno izgubo, ki se odšteje od dejanskega dobička. Davek se odmeri na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2.
  • Davek na dobiček iz izvedenih finančnih instrumentov je 40 %, če je bil instrument prodan po manj kot enem letu, sicer pa je enak kot na dobiček iz kapitala. Zagonetno vprašanje je, kaj so izvedeni finančni instrumenti. Kolikor razumem, se mednje šteje vse razen obveznic, delnic in obvezniških/delniških skladov (tudi takih z vzvodom, kar pomeni, da se njihova vrednost povečuje ali zmanjšuje za dvakrat, trikrat … toliko, kot npr. delniški indeks, ki mu sledijo) – torej razni certifikati, pogodbe na razliko, terminske pogodbe, opcije, menjalni posli in še kaj. Davčna osnova je enaka kot pri običajnem kapitalu, le da se računa glede na vrednost instrumenta, ki ni nujno enaka ceni (tako je npr. pri pogodbah na razliko, ki imajo pogosto velik vzvod). Dobički in izgube se prav tako odštevajo in glede na to, da obstaja dosti instrumentov, kjer so dejanski stroški nizki, je trik z navidezno izgubo dokaj lahko izvesti (npr. že omenjene pogodbe na razliko so – tudi zaradi vzvoda – za to zelo prikladne). Tudi tu je do 28. 2. potrebna napoved.
  • Življenjska zavarovanje po 10 letih niso obdavčena, sicer so pa vplačane premije obdavčene s 6,5 % davka na zavarovalne posle, medtem ko so razlike med izplačili in vplačili obravnavajo kot obresti.
  • Promptno (spot) trgovanje z valutami (forex) ni obdavčeno.

V Sloveniji imamo zanimivo ustanovo, imenovano krovni skladi. To so skupine vzajemnih skladov različnih vrst (obvezniških, delniških …), med katerimi je mogoče prehajati brez plačila davka. Če želimo vlagati nekoliko bolj aktivno, bomo namreč naložbe pogosto zamenjali po nekaj letih, tudi če jih bomo pretopili v denar šele kasneje (denimo po upokojitvi), kar pomeni, da bomo plačali precej davka.  Krovni pa skladi nam omogočijo, da pri tovrstnem početju plačamo manj davka. Vendar pa trčimo ob težavo, da imajo slovenski vzajemni skladi nemarno visoke provizije. Oglejmo si torej, ali se krovni skladi splačajo.

Vzemimo, da ima tipičen slovenski vzajemni sklad vstopno + izstopno provizijo 3 % in stroške upravljanja 2,2 %, medtem ko ima tipičen sklad, katerega točke se prodajajo na borzi (ETF), provizijo pri nakupu + prodaji 1 % in stroške upravljanja 0,2 %. Pri slovenskem skladu torej pri nakupu plačamo 2 % več kot pri ETFu in imamo za 2 % višje stroške upravljanja. Vzemimo dalje, da ima slovenski sklad letni donos 5 %, ETF pa zaradi nižjih stroškov upravljanja 7 %. Upoštevaje vstopno provizijo ima po 5 letih slovenski sklad donos 27 %, ETF pa 40 %. Če je prvi donos obdavčen s 15 % (sredstva smo ves čas imeli v istem krovnem skladu), drugi pa s 25 % (prehajali smo med ETFi  in torej nismo upravičeni do nižjega davka), se donosa zmanjšata na 23 % in 30 %, kar je še vedno krepko v prid ETFu.  Z daljšanjem obdobja vlaganja ta razlika le še narašča, tako da se kljub prednosti krovnih skladov zaradi davkov v slovenske vzajemne sklade ne splača vlagati.

Imajo pa krovni skladi še eno prednost: pri prehodu med njimi običajno ne nastanejo stroški, kar za ETFe ne velja. Če letni donos ETFa zmanjšamo za eno odstotno točko zaradi ene prodaje + nakupa v letu (in torej postane 6 %), je obdavčen donos ETFa po 5 letih samo še 25 %, pa tudi z daljšanjem obdobja vlaganja slovenski sklad in ETF ostajata primerljiva. Če torej naložbe menjamo pogosteje kot enkrat letno ali pa plačujemo višje provizije (ker imamo dragega borznega posrednika ali trgujemo z majhnimi zneski), krovni skladi postanejo privlačni (ob predpostavki, da so v drugih pogledih konkurenčni ETFom – da recimo njihovi podskladi niso slabo aktivno upravljani, kar se rado dogaja).

Vzajemci, SOP in obveznice

Vzajemci so podjetje, katerega dejavnost je bila svoje čase trženje vzajemnih skladov. Ker sem bil pred finančno krizo 2008 in gradnjo hiše kar navdušen vlagatelj v vzajemne sklade, sem tudi sam s pridom uporabljal njihove storitve. Kakšne točno so bile, sem sicer že malo pozabil, ampak mislim, da se je bilo za vstop v vzajemni sklad treba pri ponudniku zglasiti osebno, medtem ko je bilo pri Vzajemcih to moč urediti kar po pošti (najbrž je bil oseben obisk potreben samo prvič).  Potlej več kot deset let z Vzajemci nisem imel opravka, letos spomladi so me pa poklicali in povabili na svetovanje. Zavoljo norišnice v službi se povabilu nekaj časa nisem odzval, avgusta sem jih pa vendarle obiskal.

Prijazen mlajši možak mi je razložil, da poleg trženja vzajemnih skladov dandanes počno še marsikaj in da so nasploh zelo kul, kar kaže dejstvo, da so se na trgu obdržali več kot 20 let. Da je slednje spodoben dosežek, lahko potrdim, zato sem mu prisluhnil. Najprej je želel vedeti, kaj naložbenega me zanima. Povedal sem mu, da imam nespecifične srednje-dolgoročne cilje, kar mu bržkone ni silno pomagalo. Kasneje sem mu po e-pošti zaupal še, da me zanimajo predvsem naložbe, do kakršnih ne morem prek skladov, katerih točke se prodajajo na borzi (ETFov), saj te zlahka kupim tudi brez njihove pomoči. Obljubil mi je, da mo bo poslal še nekaj informacij o tovrstnih naložbah, ki ji zaenkrat nisem dobil, medtem ko mi je na licu mesta ponudil troje.

Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) je hecna zadevščina. Kakor razumem, v socialističnih časih obrtniki in podjetniki niso bili prvorazredni državljani in niso bili vključeni v običajno socialno zavarovanje. SOP je bil alternativa zanje. Danes tem ljudem še vedno izplačuje pokojnine, za kar pa ima premalo denarja, tako da se z državo prereka o tem, ali bi država k tem pokojninam morala kaj primakniti, kar je v preteklosti v precejšnji meri odločala o SOPovem delovanju in to menda ne vedno v njegov prid. Vzporedno z izpolnjevanjem zgodovinskih obveznosti SOP nudi tudi prostovoljno pokojninsko zavarovanje. To deluje podobno kot običajno dodatno pokojninsko zavarovanje: zavarovanec vanj redno vplačuje, vplačano se pretopi v različne naložbe, iz teh pa se mu nekoč izplačuje dodatna pokojnina. Posebnost je, da gre formalnopravno za zavarovanje, kar pomeni, da donosi po 10 letih niso obdavčeni (niti toliko kot pri običajnem dodatnem pokojninskem zavarovanju). Možak iz Vzajemcev je tudi zatrdil, da ima SOP dva zelo sposobna upravljalca in da zato dosega odlične donose (kar številke na SOPovi spletni strani potrjujejo – vsaj v primeru PPZ dinamični, kjer so naložbe pogumno aktivno upravljane). Razmislimo torej, ali je v SOP vredno vlagati. Sklad ima 1,2 % letne upravljalske provizije in 3 % vstopnih stroškov, kar je sicer manj kot pri večini slovenskih vzajemnih skladov (ki imajo upravljalske provizije tipično vsaj 2 %) , a bistveno več kot pri ETFih (od katerih imajo redki upravljalsko provizijo nad 0,5 %, vstopni stroški pa navadno nanesejo pod 10 EUR). Po stroških je SOP primerljiv z običajnimi dodatnimi pokojninskimi zavarovanji, izjema je pokojninski sklad za javne uslužbence, ki je precej ugodnejši. Kar se tiče stroškov, torej SOP ni najboljša izbira, sploh za javnega uslužbenca (kar jaz sem). Ni mi tudi jasno, ali je pri SOPu premoženje zavarovancev strogo ločeno od premoženja upravljalca, kot velja pri običajnih dodatnih pokojninskih zavarovanjih – nikjer nisem zasledil, da bi bilo, se pa to pri ustanovi, ki stežka poravnava zgodovinske obveznosti in je v sporu z državo, zdi kar pomembno. Argument v prid SOPu sta torej le tista zelo sposobna upravljalca. A raziskave na to temo, ki jih poznam, kažejo, da sposobnih upravljalcev načeloma ni – so le taki, ki so do zdaj imeli srečo. Kaka izjema gotovo obstaja – morda prav pri SOPu – vendar statistika temu ne govori v prid. Zato sem SOPu rekel ne.

Lastne obveznice so bile naslednja stvar, ki mi je bila ponujena. Vzajemci se namreč lotevajo gradnje dveh manjših stanovanjskih blokov, za kar so izdali dvoletne obveznice z letno donosnostjo 5 %. To je lepa donosnost, ki prekaša obvezniške ETFe razen najbolj pustolovskih. Vprašanje, ki se človeku mora zastaviti, je, ali je ta obveznica pustolovska. Po eni strani primerjava z ETFi kaže na to, primerjava z obrestnimi merami za nepremičninske kredite pri bankah pa tudi, saj je videti, da je trenutno mogoče dobiti kredit z obrestno mero okrog 2 %. A po drugi strani so gradbeno dovoljenje Vzajemci že dobili, za financiranje pravijo, da zaradi velikega zanimanja za obveznice ni problem, 9 stanovanj od 17 je menda že rezerviranih, za dve najbolj imenitni naj bi bilo pa toliko zanimanja, da ju kanijo prodati na dražbi. Tako sem se kljub pomislekom o pustolovskosti odločil kako obveznico kupiti.

FT quant je vzajemni sklad, ki je letos dobil nagrado revije Moje finance. Ali mi ga je možak iz Vzajemcev ponudil zaradi tega, ne vem, navdušil me pa ni. Stroškovno je podoben drugim slovenskim vzajemnim skladom – torej mizeren – da je v zadnjih treh letih (na katera se nanaša nagrada) dosegal nadpovprečne donose, smo pa že ugotovili, da ne pomeni dosti. Sprva mi je sicer zbudilo zanimanje ime – quant se na namreč navadno nanaša na trgovanje/upravljanje na podlagi nečesa kvantitativnega, dostikrat s pomočjo računalnikov. Kot računalničarju mi je to že načeloma všeč, poleg tega je pa znano, da ljudje na borzi radi počnemo neumnosti, kakršnih stroji ne. A ne v prospektu sklada in ne kje drugje nisem zasledil, da bi pri upravljanju res počeli kaj posebej kvantitativnega – v prospektu celo piše “Pri upravljanju premoženja ne bodo uporabljene posebne tehnike ali orodja upravljanja naložb”. Najbolj naraven zaključek je torej, da je ime zavajajoče, tako da v to zadevščino nikakor ne kanim vlagati.

Pod črto lahko rečem, da imajo pri Vzajemcih še vedno zanimivo ponudbo, čeravno je – kot nasploh – treba ločiti zrnje od plev.  Ko se mi nabere še kaj denarja, ki ga bom želel naložiti, jih bom morda pobezal, da vidim, ali imajo še kaj primernega zame.

Dopolnilo:
Tale zapis pravi, da FT quant počne nekaj kvantitativnega, vseeno mi pa ni všeč, da na bolj “uradnih” mestih o tem nič ne piše, pa tudi provizijo ima po slovensko visoko, tako da se mu bom zaenkrat vendarle ognil.

Finančno podkovanje

Pisalo se je leto 2003, stanje na borzah je bilo rožnato, jaz pa sem nastopil službo in začel dobivati plačo. Vzajemnih skladov je bilo takrat v Sloveniji že kar nekaj, denar je vanje veselo pritekal in množično so se pojavljali novi – spočetka bolj splošni, potem pa vedno bolj specializirani in tvegani. Tudi jaz sem se lotil vlaganja in zavoljo rožnatega stanja na borzah nisem imel težav z doseganjem visokih donosov. V iskanju še višjih sem kupoval točke novih, vedno vznemirljivejših skladov. Pri vsem tem sem se počutil zelo pametnega in čeravno je vlagati v vzajemne sklade bilo pametno, lahko v retrospektivi rečem, da sem svojo pamet nekoliko precenjeval. To se je pokazalo leta 2008, ko je prišla finančna kriza in je šlo vse po gobe. Po njej so naložbe, ki sem jih imel, okrevale bolj počasi, leta 2013 sem pa moral itak vse prodati, ker sva z Jelko kupila parcelo in se začela ukvarjati z gradnjo. Pod črto je bil finančni rezultat moje vlagateljske kariere okrog nič, ker je bolj žalostno, a glede na to, da je vključevala leto 2008, bi lahko bilo tudi slabše.

Letos sem sklenil vrniti se v vlagateljske vode, vendar sem se najprej namenil finančno malo bolje podkovati. Tako sem začel s prebiranjem literature na to temo in danes bom spregovoril o treh – bolj osnovnih – knjigah, ki sem jih do zdaj prebral.

Vicki Robin: Your Money or Your Life je bržkone najbolj čislana knjiga o osebnih financah. Njeno sporočilo je preprosto: bodi varčen, po možnosti dosti zasluži, prihranke ustrezno naloži in srečno živi od njih. Bralcu najprej svetuje, naj skrbno evidentira svoje imetje, prihodke in izdatke ter si na vidno mesto postavi graf, ki to prikazuje. Izračuna naj, koliko zasluži na uro upoštevaje vse stroške in porabo časa, ki jih služba prinaša (prevoz na delo, službena oblačila ipd.). Potem naj ta izračun uporabi, da ugotovi, koliko dela mora opraviti za vsako kategorijo izdatkov, in razmisli, kateri izdatki so res vredni njegovega časa. Če pridno varčuje in vlaga, bo nekoč donos njegovih naložb presegel izdatke – takrat bo finančno neodvisen, lahko se bo upokojil in svoj čas posvetil tistemu, kar mu največ pomeni. Ti nasveti so načeloma v redu, vendar je knjiga za moj okus malo preveč ameriška. Kot prvo nagovarja bralca, ki je zapravljiv, zadolžen in ne razmišlja trezno o denarju, kar zame ne velja, pa po mojem za povprečnega Slovenca tudi ne. Seveda bi bila tako jaz kot povprečni Slovenec lahko bolj varčna in razmislek o tem, koliko plačanega dela je potrebnega, da si nekaj privoščiva, je koristen. Kot drugo je knjiga primernejša za človeka, ki bolj prosto razpolaga s svojim zaslužkom in se svobodneje odloča o upokojitvi od Slovencev, ki plačujemo visoke davke in smo v zameno deležni državne pokojnine, brezplačnega šolstva, zdravstva ipd. Skratka, Your Money or Your Life se mi je zdela zmerno koristno čtivo.

John Bogle: The Little Book of Common Sense Investing je delo ustanovitelja Vanguarda, največjega svetovnega ponudnika vzajemnih skladov. Tudi ta knjiga ima preprosto sporočilo: vlagaj v indeksne sklade z nizko provizijo (indeksni so taki, ki si lastijo košarico delnic ali obveznic, določeno z borznim indeksom, in ne skušajo izbrati čim bolj donosnih naložb). To sporočilo podkrepi s primerjavo med indeksnimi in aktivno upravljanimi skladi, ki pokaže, da upravljalci skladov nimajo pojma (oziroma da je izbirati donosne naložbe zafrknjeno). Poleg tega aktivno upravljanje prinese nezanemarljive stroške borznih transakcij in je manj ugodno z davčnega vidika (kar morda velja v ZDA, v Sloveniji pa po moji vednosti ne). Avtor v knjigi prizna, da mu nekateri očitajo, da o takem preprostem sporočilu izgublja preveč besed (pri tem je treba omeniti, da tale knjiga ni njegova edina) in – čeravno sporočilo ni slabo – se moram s tem kar strinjati.

Rick Ferri: All about Asset Allocation se ukvarja z razporejanjem sredstev po kategorijah naložb, ki je ključno za dober naložbeni portfelj. Njeno sporočilo je, da izberi primerno razmerje naložb, ki so donosne posamično in med seboj niso premočno korelirane, saj to zmanjša tveganje – vrednost vseh ne pade hkrati. Ko se razmerje zaradi različne rasti (ali padanja) vrednosti naložb posamičnih kategorij spremeni, naložbe kupi/prodaj tako, da se vrneš k začetnemu razmerju. Na ta način kupiš tiste naložbe, katerih vrednost je padla in so poceni, ter prodaš tiste, katerih vrednost je zrasla in so precenjene. Za predstavitev sporočila te knjige sem potreboval tri povedi, kar je trikrat več kot pri prejšnjih dveh – to ni naključje, saj po mojem mnenju ta knjiga pove precej več koristnega od prejšnjih dveh. Poleg osnovnega sporočila tudi podrobno opiše naložbene kategorije (predvsem obveznice, delnice in nepremičnine ter njihove podkategorije) in priporoči primerne razporeditve glede na oddaljenost vlagatelja od upokojitve. Je pa za moj okus knjiga vendarle kanček razvlečena in bi lahko bila malo bolj tehnična – kaka formula sem in tja ne bi bila odveč.

Kaj storiti zdaj? Slediti Boglu in Ferriju? Njuni nasveti so široko sprejeti in če jim človek sledi, preveč ne more zgrešiti. Je pa treba upoštevati, da so dobri le na zelo dolg rok, in zdi se mi, da je vendar možno vlagati tudi bolje. En tovrsten način bi lahko bil taktično razporejanje sredstev po kategorijah naložb (v nasprotju s strateškim, ki ga priporoča Ferri). To pomeni oceniti, katere kategorije so v danem trenutku primernejše, in portfelj prilagoditi temu. Seveda tako ocenjevanje zahteva napovedovanje prihodnosti, kar na finančnih trgih ne deluje najbolje, a kot nekdo, ki se poklicno ukvarjam z analizo podatkov, strojnim učenjem ipd., moram verjeti, da do neke mere je možno. Drug zanimiv način vlaganja pa je glede na tako imenovane faktorje – sistematične razloge, zakaj bi neka naložba lahko bila nadpovprečno donosna. Znani faktorji so velikost podjetja (ki izda delnice), računsko določena podcenjenost delnic, vztrajnost njihove cene, računsko določena kakovost podjetja idr.  Čeprav je o obeh teh zadevah – sploh o faktorjih – na spletu veliko govora, literature za laike ni prav dosti. Vseeno ju kanim raziskati in najverjetneje poizkusiti izvesti taktično razporejanje sredstev po naložbenih kategorijah. O uspehu pa še kaj napišem.

Smotanost prevzema certifikata NLB

NLB me je pred nedavnim obvestil, da mi bo kmalu potekel certifikat za njihovo spletno bančništvo Klik in da naj prevzamem novega. Na spletni strani NLB je sicer razumeti, da je za dostop do Klika potreben samostojen generator gesel ali mobilna aplikacija, vendar po vsem videzu vsaj dosedanji uporabniki lahko vztrajamo pri – za moj okus – bolj praktičnem certifikatu. Tako sem se pogumno lotil prevzema. Ker uporabljam brskalnika Chrome in Edge, sem kajpak certifikat želel shraniti v shrambo Windows, ki jo uporabljata oba. Zato nisem bil prav navdušen, ko so me obvestili, da za prevzem potrebujem Firefox ali Internet Explorer (ki ga je Microsoft z Windows 10 leta 2015 opustil!). Firefox ima svojo shrambo certifikatov, zato sem s stisnjenimi zobmi izbral opuščeni Internet Explorer. Sledil sem navodilu NLB in njihovo stran dal na seznam takih, ki naj bi se prikazovale v združljivostnem načinu (zlovešče znamenje). Rezultat ni bil najboljši – prenos certifikata se je končal z neinformativnim obvestilom o napaki. Tako mi ni kazalo drugega, kot da poizkusim s Firefoxom. Tu je postopek potekal gladko, tako da sem certifikat uspešno prevzel. Ker si ga v Firefoxu posebej ne želim, sem ga izvozil v datoteko, s čimer k sreči takisto ni bilo težav, kakor tudi ne z uvozom v shrambo Windows. Certifikat tako zdaj lahko normalno uporabljam, nikakor pa ne morem pohvaliti NLB, ki podpira le brskalnika s skupnim tržnim deležom okrog 20 %, pri čemer podpora za enega ne deluje. To namreč pomeni, da njihov certifikat lahko normalno prevzame le 10 % uporabnikov spleta, ostali moramo pa takole telovaditi.

Misleč na pokoj, drugi del

Od prejšnjega zapisa sem si dodatno pokojninsko zavarovanje ogledal še nekoliko natančneje. Kot prvo velja omeniti, da obstaja v kolektivni in individualni različici. Pri prvi zavarovanje plačuje delodajalec in je verjetno ugodnejša od individualne, saj se z njo izognemo ne le plačilu dohodnine, ampak tudi prispevkov (je pa res, da ima delavec na račun zavarovanja nižjo bruto plačo, kar se mu pozna pri pokojnini prvega stebra). Moj delodajalec nam je kolektivno pokojninsko zavarovanje nekoč plačeval, vendar je naša vrla država nato sklenila, da je za javne uslužbence to neupravičena ugodnost, tako da je moral prenehati (no, nekaj ga plačuje še vedno, ampak če prav razumem, je tisto določeno z zakonom, ne sme ga pa več od tega).

Ko je zavarovanje vplačano, je cilj vseh vpletenih, da ponudnik sredstva z modrim vlaganjem čim bolj poveča. To vsi ponudniki počno v tako imenovanih skladih življenjskega cikla. Ne vem, koliko je ta reč zakonsko določena, ampak pri vseh opažam tri sklade: pretežno delniškega, mešanega delniško-obvezniškega in zajamčenega. Prvi vsebuje 60-90 % delnic (tipično okrog 80 %) in je namenjen mlajšim zavarovancem – njegova starostna meja sega do 42-50 let (odvisno od ponudnika). Drugi vsebuje 25-60 % delnic (tipično okrog 50 %), njegova starostna meja pa sega do 55-60 let. Tretji vsebuje pretežno obveznice in druge varne naložbe, saj mora dosegati zakonsko določen minimalni donos, delnic pa le 5-15 % (tipično okrog 10 %). Ideja je seveda, da mlajši zavarovanci sredstva vlagajo v bolj tvegane sklade, ki so na dolgi rok tudi bolj donosni, če se pričakovani veliki donosi ne zgodijo, je pa ta neugodnost doletela manjši del sredstev in imajo zavarovanci še čas, da si od nje opomorejo. To je kar smiselno in je v raznih oblikah običajna praksa tudi v tujini. Ni pa brez težav – najbolj očitna je, da lahko zavarovanec doseže starost za prestop v manj tvegan sklad ravno po velikem padcu na borzah. Mislim, da vsi ponudniki omogočajo zavarovancu enkrat letno na lastno željo prestopiti v drug sklad, katerega starostnim omejitvam ustreza, tako da lahko vsakdo sam poizkusi vlaganje svojega denarja še malo izboljšati.

Pri nas obstaja devet ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Te sem si ogledal (z izjemo Intese Sanpaolo, o kateri na spletu ni kaj dosti uporabnih informacij) in ugotovitve zbral v tabeli. Glavno, kar si človek želi od sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja, je seveda visok donos. Vendar razlike v donosih med ponudniki niso velike, poleg tega je znano, da je prihodnje donose težko napovedati (iz preteklih in nasploh), pa še prav veliko podatkov nimamo, ker so skladi življenjskega cikla dokaj novi. Tudi precej podobne naložbene strategije ima večina ponudnikov – največ vlagajo v indeksne sklade in državne obveznice, kar je v redu (edino delež slovenskih obveznic je z vidika razpršitve tveganja morda nekoliko prevelik). Bi pa glede donosov Modro zavarovalnico, Skupno pokojninsko družbo in Prvo osebno zavarovalnico vendarle ocenil za odtenek bolje od drugih. Zelo podobni so si ponudniku tudi po provizijah: domala vsi imajo 3 % vstopnega stroška (to odbijejo ob vplačilu), 1 % upravljalske provizije (to si vsako leto vzamejo od sredstev v skladu) in 1 % izstopnega stroška (to odbijejo ob izplačilu). Zares izstopa le Modra zavarovalnica s svojo ponudbo za javne uslužbence (ki izhaja iz nekoč zakonsko uvedenega dodatnega pokojninskega zavarovanja zanje) – vstopni strošek in upravljalska provizija sta 0,5 %, izstopnega stroška pa ni. Zato menim, da je za javne uslužbence to najboljša izbira in le upam lahko, da stroškov ne bodo dvignili (ob opazovanju ostalih jih gotovo mika). Glede na to, da sem javni uslužbenec in imam pri njih nekaj sredstev še iz časov, ko smo imeli to zavarovanje vsi javni uslužbenci, mislim, da bom kar nadaljeval. Edino to, v kateri sklad vplačevati in kaj storiti z že zbranimi sredstvi, se moram še odločiti – glede na starost je odločitev sicer jasna, imamo pa za sabo dobro desetletje na borzah, medtem ko obeti niso tako rožnati.

Seveda je cilj zavarovanca, da nekoč svoja sredstva dobi izplačana. Tu so stvari malce zapletene in glede na to, da je moj namen enostaven (dobivati rento), jih nisem preučil čisto do potankosti. Bom pa vseeno napisal, kar sem prebral pri brskanju po spletnih straneh raznih ponudnikov teh zavarovanj (če kdo opazi kako napako, naj me opozori):

  • Kdor je vplačeval individualno, lahko sredstva dvigne kadarkoli, a če jih ne dobi kot rento, so v celoti obdavčena z dohodnino. Če je od začetka zavarovanja minilo manj kot 10 let, so dodatno obdavčena še z 8,5 % davka od zavarovalnih poslov.
  • Komur je vplačeval delodajalec do konca leta 2012, po 10 letih sredstva lahko kadarkoli dvigne v enkratnem znesku.
  • Komur je vplačeval delodajalec po letu 2012, sredstva lahko dobi le ob upokojitvi. Če jih je zbral manj kot 5,000 EUR, jih lahko dobi v enkratnem znesku, sicer pa le kot rento.

Renta je načeloma izračunana tako, da povprečen človek do smrti sredstva ravno porabi. Imajo pa ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja precej variacij na to temo: rente, ki so večje za začetku (verjetno za ljudi, ki so kot mlajši upokojenci bolj aktivni in počno kake drage reči, kot starejši pa vegetirajo), rente, ki se s časom povečujejo (verjetno za ljudi, ki s starostjo potrebujejo vedno več plačane pomoči), rente, ki so za neko obdobje zajamčene (se do konca tega obdobja dedujejo, če prejemnik umre) in še kaj. Glede na to, da je sredstva med ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja do upokojitve mogoče prenašati, lahko vsakdo do takrat izbere ponudnika, ki njegova sredstva najbolje plemeniti, rento si da pa izplačevati pri tistemu, čigar ponudba mu topogledno najbolj ustreza.

Misleč na pokoj, prvi del

Moja upokojitev je sicer še zelo oddaljena – po trenutni zakonodaji kakih 24 let – je pa zdaj čas za razmišljanje o varčevanju za tisto obdobje, kajti ko bo bliže, časa za varčevanje ne bo več. Ko človek pomisli na pokojnino, mu poleg “običajne” pokojnine (prvega pokojninskega stebra) najprej pride na misel dodatno pokojninsko zavarovanje (drugi steber). V nasprotju s prvim stebrom, ki se plačuje iz plač trenutnih delavcev, v drugi steber vplačuje vsak posameznik, upravljalec zavarovanja pa s tem denarjem (upajmo) modro gospodari in ga s tem množi, nakar mu ga po upokojitvi izplačuje kot rento. Svoje čase so imela sredstva v upravljanju po zakonu zajamčen donos, kar je imelo za posledico hudo konzervativne naložbe – pri zelo dolgoročnem vlaganju ne ravno smiselno. Po tem sem pred 12 leti (pred krizo 2008, ko so borze še cvetele) na blogu že pljuval. Se je pa to kasneje spremenilo, tako da si je dodatno pokojninsko zavarovanje vredno zopet ogledati. V današnjem zapisu se bom poukvarjal z davčnim vidikom zadevščine, konkretne ponudnike teh zavarovanj moram pa še raziskati. Spodaj napisano naj bi veljalo januarja 2019 in se seveda lahko s spremenjeno zakonodajo spremeni. Pa še za trenutno napisano nisem povsem prepričan, da je res, saj gre za kar zapleteno temo, o kateri dobrih informacij ni enostavno izbrskati. Če kak bralec v pisanju najde napako, naj me opozori.

Najprej je treba ugotoviti, koliko pokojnine je pri dani plači moč pričakovati, saj to vsekakor vpliva na obdavčitev (pa tudi na odločitev, koliko varčevati). Kot osnovo za izračun pokojnine vzamemo povprečje bruto plač najugodnejših 24 zaporednih let. Osnovo delimo z razmerjem med bruto in neto povprečno slovensko plačo – tako dobimo tako imenovano pokojninsko osnovo. Po zadnjem podatku (za november 2018) je to razmerje 1.813 EUR / 1.186 EUR = 1,529. Pokojninsko osnovo pomnožimo z odmernim odstotkom, ki je odvisen od dolžine pokojninske dobe (to je doba vključenosti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki načeloma ustreza delovni dobi). Ta je za moškega s 40 leti pokojninske dobe 57,25 % (celotna tabela se najde v zakonu in še kje). Glede na to, da se po trenutni zakonodaji lahko moški upokojimo, preden dočakamo 40 let pokojninske dobe, le, če smo starejši od 65 let, jaz sem pa začel delati okrog pri slabih 25 letih, zame pride v poštev kar ta številka.

S postopkom v prejšnjem odstavku dobimo bruto pokojnino, ki je davčna osnova, od katere se načeloma plača dohodnina. Plačati jo je sicer treba le, če bruto pokojnina znaša več kot 1.095 EUR, izračuna se pa takole. Davčna osnova se najprej zmanjša za splošno olajšavo, ki je trenutno (za leto 2018) 275 EUR. Od rezultata se izračuna dohodnina po lestvici: 16 % do 668 EUR, 27 % med 668 in 1.700 EUR ter 34 % med 1.700 in 4.000 EUR (obstajata še dva višja razreda, ki pa prideta v poštev le za bogatejše ljudi, kot me trenutno zanimajo). Dohodnina se na koncu zmanjša za pokojninsko olajšavo, ki znaša 13,5 % pokojnine (pozor, tole je malo hecno: dohodnina se zmanjša za delež pokojnine in ne davčna osnova za delež pokojnine ali dohodnina za delež dohodnine).

Vzemimo za primer bodočega upokojenca z bruto plačo 3.000 EUR. Njegova bruto pokojnina je 3.000 EUR / 1,529 * 57,25 % = 1.123 EUR. To je malo čez 1.095 EUR, tako da mora nesrečnik plačati še nekaj dohodnine. Znižana osnova zanj je 1.123 EUR – 275 EUR = 848 EUR. Dohodnina od tega je 155 EUR, ki se zmanjša za pokojninsko olajšavo: 155 EUR – 1.123 EUR * 13,5 % = 4 EUR. Na koncu tako dobi 1.123 EUR – 4 EUR = 1.119 EUR.

Oglejmo si končno dodano pokojninsko zavarovanje. Njegova glavna odlika je, da do 5,84% bruto plače ali 235 EUR (kar je manj) služi kot dohodninska olajšava – da v bistvu delavec vplača ne le del neto plače, ampak še pripadajočo dohodnino. Denimo, da naš bodoči upokojenec dodatnemu pokojninskemu zavarovanju nameni 100 EUR plače po prispevkih a pred dohodnino. Če bi ta znesek dobil kot plačo, bi se po plačilu 34 % dohodnine (ki mu pri 3.000 EUR bruto plače pritiče) zmanjšal na 66 EUR. Tako pa ga bo nekoč dobil izplačanega kot rento (z nekaj sreče ga bo upravljalec zavarovanja še povečal, ampak omejimo se zaenkrat na davčni vidik in donos zanemarimo). Renta se všteje v davčno osnovo za dohodnino, vendar le v deležu 50 %. Ker ima naš primer pokojnino (skupaj z rento) nižjo od plače, pride v nižji dohodninski razred in plača na teh 50 % rente 27 % dohodnine, kar se prevede v 13,5 % dohodnine na celotno rento. Tako od 100 EUR dodatnega pokojninskega zavarovanja dobi izplačanih 86,5 EUR.

Če dodatno pokojninsko zavarovanje primerjamo z običajnimi naložbami v delnice, obveznice, raznovrstne sklade itd. (čemur se reče tudi tretji pokojninski steber), ugotovimo, da je davčno precej ugodnejše. Vplačila v tretji steber namreč pridejo iz neto plače: v primeru iz prejšnjega odstavka vplačamo 66 EUR in – če donose (kot pri drugem stebru) zanemarimo – dobimo izplačanih prav tako 66 EUR. Pri drugem stebru pa se teh 66 EUR poveča na 86,5 EUR, kar pomeni “davčni donos” 31 %. To je sicer manj imenitno, kot se zdi na prvi pogled, saj v recimo 15 letih tolikšen skupni donos dosežemo z letnim donosom 1,8 %, nikakor pa ni slabo. Poleg tega je donos, zavoljo katerega v tretji steber vplačujemo, še dodatno obdavčen z dohodnino od dobička iz kapitala. Ta znaša 25 %, če naložbo prodamo v petih letih, 15 %, če jo držimo med pet in deset let,  10 %, če jo držimo med deset in petnajst let, ter 5 %, če jo držimo med petnajst in dvajset let; če jo držimo več kot dvajset let, pa dohodnine ne plačamo (kar pri varčevanju za pokojnino ni neizvedljivo).

Ima pa dodatno pokojninsko zavarovanje v primerjavi s tretjim pokojninskim stebrom tudi slabosti. Ponudnikov je manj in zna biti, da ne dosegajo tako visokih donosov, kot jih dosega tretji steber. Če so njihovi donosi slabši od donosov tretjega stebra za več kot v prejšnjem odstavku omenjenih 1,8 % (ali podobnega odstotka – ta je odvisen od trenutne starosti bodočega upokojenca in naložbene strategije v tretjem stebru, s katero primerjamo), se drugi steber kljub davčni ugodnosti ne izplača. Kako dobre donose dosegajo dodatna pokojninska zavarovanja, moram še raziskati, seveda pa prihodnjih donosov itak ni mogoče zanesljivo oceniti. Poleg tega do sredstev ni vedno mogoče priti v enkratnem znesku – tudi to moram še raziskati. In nenazadnje je drugi steber bolj podvržen muham zakonodajalca, čeprav je tudi res, da je v primeru katastrofalnega borznega zloma ali kake podobne zoprnije pri drugem stebru prej moč pričakovati pomoč države kot pri tretjem.

Dobrodelnost

V nekaterih državah so dobrodelni prispevki bolj običajni kot v Sloveniji. V ZDA denimo za dobrodelne namene prispeva več kot 95 % gospodinjstev – v povprečju skoraj 3.000 USD na gospodinjstvo. Statistike za Slovenijo ne poznam, sem pa prepričan, da prispevamo bistveno manj, čeprav se ne držimo slabo – tule lahko vidimo, da smo po dobrodelnosti 34. na svetu (prispevki so očitno relativni na bogastvo države, sicer si Mjanmar ne bi mogel deliti prvega mesta z ZDA). Pomemben razlog, da ne prispevamo več, je gotovo, da Slovenci v veliki meri menimo, da bi morala za pomoči potrebne poskrbeti država – in bržkone ji to tudi zares gre bolje kot ZDA in Mjanmaru. Tudi kakih omembe vrednih davčnih spodbud za dobrodelne prispevke pri nas ni – fizične osebe lahko v dobrodelne namene pripevajo 0,5 % dohodnine, podjetjem se od davčne osnove odštejejo prispevk v višini do 0,5 % prihodkov, česa drugega tovrstnega pa ne poznam. Iz davčnih razlogov so dobrodelni prispevki bolj pogosti konec leta in čeravno kot fizična oseba davčne olajšave zanje ne dobim, se nanje tudi sam spomnim konec leta – zato o njih tudi pišem zdajle (dva tedna zamude za tale blog pač nista nič neobičajnega).

Sam imam navado konec leta nekaj malega denarja nameniti za dve področji: za medicinske raziskave proti staranju in za vesoljske polete. To sicer nista najbolj običajni področji, s katerimi se ukvarjajo dobrodelne organizacije, se mi pa zdita najbolj pomembni in osebno zanimivi. Staranje je tegoba, ki prizadene domala vse ljudi in ki se zaenkrat neizbežno konča s smrtjo, tako da je očitno, da bi bilo proti njemu dobro kaj ukreniti. Žal se medicina ukvarja predvsem s konkretnimi (starostnimi) boleznimi, je pa v zadnjih letih slišati nekoliko več tudi o spopadanju s samim staranjem. Večina naporov je usmerjenih v genetske raziskave in razne načine vplivanja na metabolizem, kar utegne prinesti nekaj dodatnih let življenja – vsekakor koristno, ne pa revolucionarno. Bolj smotrna pot se mi zdi ta, ki jo zagovarja SENS Research Foundation – staranje vidijo kot poškodbe telesa, ki se z leti nabirajo in ki se dajo tudi popraviti. Te poškode so razdelili v sedem kategorij in za vsako imajo začrtano strategijo, kako se je lotiti. Morebiti se bom kdaj spravil zadevo podrobneje opisati na blogu, a ker na to ne gre staviti, zaenkrat dajem povezavo na članek v Wikipediji. Tak način spopadanja s staranjem lahko staranje v celoti odpravi in pomaga tudi ljudem, ki se že stari. Zaradi tega svoje prispevke namenjam prav SENS Research Foundation.

Vesoljski poleti so po mojem mnenju pomembni iz dveh razlogov. Prvi je, da smo ljudje trenutno naseljeni le na Zemlji, tako da katastrofa, ki prizadene Zemljo, lahko izbriše celotno človeštvo. O tem bi imeli kaj povedati dinozavri, če ne bi bili izbrisani, ljudje pa niti ne potrebujemo meteorja, saj imamo orožja za množično uničevanje. Drug razlog je, da je razvijanje sposobnosti za raziskovanje vesolje in pridobivanje novega znanja o vesolju za človeštvo bolj zdravo kot denimo razvoj boljših pametnih telefonov in aplikacij zanje. Raziskovanje vesolja navdihuje, spodbuja raziskovalnega duha, nas naredi ponosne na svoje dosežke, medtem ko telefoni in mobilne aplikacije življenje naredijo bolj udobno – vsekakor bi rekel, da je prvo za napredek človeštva boljše. Do zdaj sem svoje prispevke na tem področju namenil The Planetary Society (ki se ukvarja z raziskovanjem vesolja nasploh), The International Space Elevator Consortium (ki se ukvarja z gradnjo dvigala v geostacionarno orbito – bržkone najbolj učinkovitim načinom za spravljanje tovora in ljudi z zemeljskega površja v vesolje), The Mars Society (ki se ukvarja s človeškimi poleti na Mars) in lani Mars One (ki kani v kratkem poslati ljudi na Mars in ta podvig financirati s prodajo medijskih pravic – njihovi načrti morda niso na čisto trdnih temeljih, so pa precej akcijski in če že ne bodo prišli na Mars, upam, da bodo vsaj pritegnil več pozornosti od bolj umirjenih organizacij – kar je tudi pomembno).

Žongliranje z denarci med Nemci

Za vikend sem zapisal, da moram ob priliki kako reči čez nemško bančništvo. Danes zjutraj sem poizkusil z bančno kartico plačati najemnino, pa čitalnik kartice ni hotel prebaviti. To štejem za znak z višav, da je čas za zapis na to temo.

Ko sem jo primahal v Rostock, sem si moral čim prej omisliti bančni račun (na katerega potem dolgo časa ni nič kanilo, o čemer moram tudi še kaj reči, ampak ta zgodba je dolga in boleča in se niti še ni končala, tako da jo prihranimo za drugič). Ko sem o izbiri banke pobaral službenega cimra, mi je povedal, da je v redu Sparkasse, ker ima veliko bankomatov, da pa je menda draga. To ni bil ravno nasvet, kakršnega sem si želel, zato sem šel zadevo raziskovat na internet. Tam sem ugotovil, da imajo Nemci veliko bank, da ima vsaka banka več različnih računov in da je skratka domala nemogoče ugotoviti, kaj je najugodnejša možnost. Ugotovil sem tudi, da ima Sparkasse od nemških bank res največ bankomatov (čez 25.000), da tukaj lopovi za dvig denarja na tujem bankomatu zaračunajo okrog 5 EUR (naše sicer kritizirane banke so v tem pogledu prav dobrotljive) in da ima Sparkasse poslovalnico blizu moje službe. Tako sem vendarle odjadral na njeno spletno stran (v izvedbi Ostseesparkasse – v teh krajih se tiste reči, ki se ne imenujejo Hansa-nekaj, imenujejo Ostsee-nekaj), da bi ugotovil, kaj to pomeni, da je draga. Izkazalo se je, da me je cimer dezinformiral: če si pri volji poslovati prek interneta (kar jaz vsekakor sem), so več ali manj vse storitve zastonj. Odločitev ja tako padla.

Ko sem prišel v banko, so uspeli najti eno simpatično mladenko, ki je za silo govorila angleško, in brez večjih težav sem odprl račun. Naročil sem tudi mastercard. Zataknilo pa se je pri elektronskem poslovanju – za to je bil namreč potreben čitalnik kartic (za 50 EUR) ali nemški mobilec (za potrditev transakcij ti pošljejo SMS s šifro, ki jo potem vneseš na spletno stran). Ker je predplačan telefon čisto uporabna reč, ki za povrh stane manj od (ne prav široko uporabnega) čitalnika kartic, je bil očitna izbira, samo imel ga takrat še nisem. Tako sva se zmenila, da se vrnem, ko ga bom dobil.

Telefon sem si v prihodnjih dneh omislil, a da mi ne bi bilo treba v banko prevečkrat, sem počakal, da sta prispeli kartici maestro in mastercard. Sparkasse ima namreč grdo navado, da moraš po PIN za kartico osebno v poslovalnico. Ko sem obe kartici dobil, sem se oglasil v banki, prevzel PINa in povedal, da zdaj imam nemški telefon. Neka druga mladenka, ki angleško ni znala kaj dosti (torej precej bolj tipičen primerek), mi je nekako dopovedala, da moram zdaj počakati, da mi pošljejo nek papir, nakar bom moral z njim spet priti v poslovalnico in šele nato bom lahko elektronsko bankoval.

Oborožen z delujočima karticama sem se ju nemudoma lotil preizkusiti. Najprej sem ugotovil, da imajo Nemci zelo radi bančne avtomate. V preddverju moje banke stojijo avtomati treh vrst. Prva je namenjena tiskanju izpiskov. Mislim, da pošiljanje izpiskov na dom v Namčiji ni v navadi in da si jih ljudje tiskajo z avtomatom. Naslednja je običajen bankomat. Njegova ne najbolj simpatična poteza je, da ob vstavitvi tuje kartice (recimo moje slovenske) ponudi izbiro jezika, ob vstavitvi nemške mu pa ne pride na misel, da bi uporabnik utegnil ne razumeti nemško. Glede na to, da bankomati niso zelo zapletene naprave, to k sreči sicer ni huda ovira.  Potlej je pa tu še tretja vrsta, nekakšen bolj sofisticiran bankomat, ki se uporablja za nakazovanje denarja, sklepanje trajnikov ipd.

S kartico maestro (oziroma EC – v mojem primeru gre za isto kartico, je pa oznaka EC v Nemčiji dosti bolj pogosta) se da plačati več ali manj povsod. Precej drugače je pa s kreditnimi karticami – teh ne sprejemajo domala nikjer. Mislim, da mi je s kreditno kartico do zdaj uspelo plačati na črpalkah in enkrat v restavraciji, v trgovini pa še v nobeni. Obup! Pa – kot omenjeno – še občasno se upre in noče delati. To se mi je trikrat zgodilo na potovanju v Madrid, vendar so v banki zatrdili, da pri njih ni videti nič sumljivega.

Kak teden po obisku banke sem dobil pismo, v katerem so mi sporočili, naj pridem v poslovalnico, da jim povem telefonsko številko. Sumim, da je bila ona mladenka, ki ni znala angleško, zavoljo komunikacijskih težav tolikanj vznemirjena, da me je po številki pozabila vprašati. Kakorkoli že, k sreči sem imel vizitko z e-poštnim naslovom prve mladenke, tako da sem jim telefonsko številko lahko sporočil po e-pošti. Še kak teden kasneje sem dobil tudi oni famozni papir, ki sem ga podpisal in dostavil v banko. Potlej je bilo potrebne še nekaj telovadbe s spletnim vmesnikom in mobilcem, a na koncu sem elektronsko bančništvo uspešno začel uporabljati.

Elektronsko bančništvo moje nemške banke je čisto uporabno, vendar je svetlobna leta za NLBjevim Klikom (o katerem sem sicer slišal več slabega kot dobrega, čeprav meni služi v redu). Kolikor sem uspel ugotoviti, od Klika zmore natanko eno stvar več: polniti predplačniške mobilce. Seznam prednosti Klika je pa zelo dolg: na prvem mestu zame je prav gotovo vpogled v transakcije s kreditnimi karticami, potlej so pa tu še – če se omejim na reči, ki sem jih že kdaj uporabil – zaupna komunikacija z banko, sklenitev vezave in sprememba kartičnega limita. Reči, ki jih nisem uporabil še nikoli, je pa še nekajkrat toliko.

No, za konec naj se vrnem še k današnji težavi s plačevanjem najemnine. V banko sem šel preverit, če je kaj narobe z mojim računom ali kartico. Za račun so zatrdili, da je z njim vse v redu, za kartico mi pa niso znali povedati nič pametnega. Da banka ne zna preveriti, če je z magnetnim zapisom na kartici vse v redu, se mi zdi precej čudno, a presenetili me s tem niso, saj sem imel natanko tako izkušnjo že pri NLB. Za razliko od NLB (kjer so bili popolnoma nekoristni in za povrh še zoprni) so mi v Sparkasse prijazno ponudili, da mojo kartico nekam pošljejo, kjer jo bodo preverili. Rekel sem, da zaenkrat ni treba in da se bom vrnil, če bo težava vztrajala. No, zvečer sem potem najemnino s kartico brez težav plačal. Nedeterminističnost imam tako rad …