Arhiv kategorij: Denarci

Dobrodelnost

V nekaterih državah so dobrodelni prispevki bolj običajni kot v Sloveniji. V ZDA denimo za dobrodelne namene prispeva več kot 95 % gospodinjstev – v povprečju skoraj 3.000 USD na gospodinjstvo. Statistike za Slovenijo ne poznam, sem pa prepričan, da prispevamo bistveno manj, čeprav se ne držimo slabo – tule lahko vidimo, da smo po dobrodelnosti 34. na svetu (prispevki so očitno relativni na bogastvo države, sicer si Mjanmar ne bi mogel deliti prvega mesta z ZDA). Pomemben razlog, da ne prispevamo več, je gotovo, da Slovenci v veliki meri menimo, da bi morala za pomoči potrebne poskrbeti država – in bržkone ji to tudi zares gre bolje kot ZDA in Mjanmaru. Tudi kakih omembe vrednih davčnih spodbud za dobrodelne prispevke pri nas ni – fizične osebe lahko v dobrodelne namene pripevajo 0,5 % dohodnine, podjetjem se od davčne osnove odštejejo prispevk v višini do 0,5 % prihodkov, česa drugega tovrstnega pa ne poznam. Iz davčnih razlogov so dobrodelni prispevki bolj pogosti konec leta in čeravno kot fizična oseba davčne olajšave zanje ne dobim, se nanje tudi sam spomnim konec leta – zato o njih tudi pišem zdajle (dva tedna zamude za tale blog pač nista nič neobičajnega).

Sam imam navado konec leta nekaj malega denarja nameniti za dve področji: za medicinske raziskave proti staranju in za vesoljske polete. To sicer nista najbolj običajni področji, s katerimi se ukvarjajo dobrodelne organizacije, se mi pa zdita najbolj pomembni in osebno zanimivi. Staranje je tegoba, ki prizadene domala vse ljudi in ki se zaenkrat neizbežno konča s smrtjo, tako da je očitno, da bi bilo proti njemu dobro kaj ukreniti. Žal se medicina ukvarja predvsem s konkretnimi (starostnimi) boleznimi, je pa v zadnjih letih slišati nekoliko več tudi o spopadanju s samim staranjem. Večina naporov je usmerjenih v genetske raziskave in razne načine vplivanja na metabolizem, kar utegne prinesti nekaj dodatnih let življenja – vsekakor koristno, ne pa revolucionarno. Bolj smotrna pot se mi zdi ta, ki jo zagovarja SENS Research Foundation – staranje vidijo kot poškodbe telesa, ki se z leti nabirajo in ki se dajo tudi popraviti. Te poškode so razdelili v sedem kategorij in za vsako imajo začrtano strategijo, kako se je lotiti. Morebiti se bom kdaj spravil zadevo podrobneje opisati na blogu, a ker na to ne gre staviti, zaenkrat dajem povezavo na članek v Wikipediji. Tak način spopadanja s staranjem lahko staranje v celoti odpravi in pomaga tudi ljudem, ki se že stari. Zaradi tega svoje prispevke namenjam prav SENS Research Foundation.

Vesoljski poleti so po mojem mnenju pomembni iz dveh razlogov. Prvi je, da smo ljudje trenutno naseljeni le na Zemlji, tako da katastrofa, ki prizadene Zemljo, lahko izbriše celotno človeštvo. O tem bi imeli kaj povedati dinozavri, če ne bi bili izbrisani, ljudje pa niti ne potrebujemo meteorja, saj imamo orožja za množično uničevanje. Drug razlog je, da je razvijanje sposobnosti za raziskovanje vesolje in pridobivanje novega znanja o vesolju za človeštvo bolj zdravo kot denimo razvoj boljših pametnih telefonov in aplikacij zanje. Raziskovanje vesolja navdihuje, spodbuja raziskovalnega duha, nas naredi ponosne na svoje dosežke, medtem ko telefoni in mobilne aplikacije življenje naredijo bolj udobno – vsekakor bi rekel, da je prvo za napredek človeštva boljše. Do zdaj sem svoje prispevke na tem področju namenil The Planetary Society (ki se ukvarja z raziskovanjem vesolja nasploh), The International Space Elevator Consortium (ki se ukvarja z gradnjo dvigala v geostacionarno orbito – bržkone najbolj učinkovitim načinom za spravljanje tovora in ljudi z zemeljskega površja v vesolje), The Mars Society (ki se ukvarja s človeškimi poleti na Mars) in lani Mars One (ki kani v kratkem poslati ljudi na Mars in ta podvig financirati s prodajo medijskih pravic – njihovi načrti morda niso na čisto trdnih temeljih, so pa precej akcijski in če že ne bodo prišli na Mars, upam, da bodo vsaj pritegnil več pozornosti od bolj umirjenih organizacij – kar je tudi pomembno).

Žongliranje z denarci med Nemci

Za vikend sem zapisal, da moram ob priliki kako reči čez nemško bančništvo. Danes zjutraj sem poizkusil z bančno kartico plačati najemnino, pa čitalnik kartice ni hotel prebaviti. To štejem za znak z višav, da je čas za zapis na to temo.

Ko sem jo primahal v Rostock, sem si moral čim prej omisliti bančni račun (na katerega potem dolgo časa ni nič kanilo, o čemer moram tudi še kaj reči, ampak ta zgodba je dolga in boleča in se niti še ni končala, tako da jo prihranimo za drugič). Ko sem o izbiri banke pobaral službenega cimra, mi je povedal, da je v redu Sparkasse, ker ima veliko bankomatov, da pa je menda draga. To ni bil ravno nasvet, kakršnega sem si želel, zato sem šel zadevo raziskovat na internet. Tam sem ugotovil, da imajo Nemci veliko bank, da ima vsaka banka več različnih računov in da je skratka domala nemogoče ugotoviti, kaj je najugodnejša možnost. Ugotovil sem tudi, da ima Sparkasse od nemških bank res največ bankomatov (čez 25.000), da tukaj lopovi za dvig denarja na tujem bankomatu zaračunajo okrog 5 EUR (naše sicer kritizirane banke so v tem pogledu prav dobrotljive) in da ima Sparkasse poslovalnico blizu moje službe. Tako sem vendarle odjadral na njeno spletno stran (v izvedbi Ostseesparkasse – v teh krajih se tiste reči, ki se ne imenujejo Hansa-nekaj, imenujejo Ostsee-nekaj), da bi ugotovil, kaj to pomeni, da je draga. Izkazalo se je, da me je cimer dezinformiral: če si pri volji poslovati prek interneta (kar jaz vsekakor sem), so več ali manj vse storitve zastonj. Odločitev ja tako padla.

Ko sem prišel v banko, so uspeli najti eno simpatično mladenko, ki je za silo govorila angleško, in brez večjih težav sem odprl račun. Naročil sem tudi mastercard. Zataknilo pa se je pri elektronskem poslovanju – za to je bil namreč potreben čitalnik kartic (za 50 EUR) ali nemški mobilec (za potrditev transakcij ti pošljejo SMS s šifro, ki jo potem vneseš na spletno stran). Ker je predplačan telefon čisto uporabna reč, ki za povrh stane manj od (ne prav široko uporabnega) čitalnika kartic, je bil očitna izbira, samo imel ga takrat še nisem. Tako sva se zmenila, da se vrnem, ko ga bom dobil.

Telefon sem si v prihodnjih dneh omislil, a da mi ne bi bilo treba v banko prevečkrat, sem počakal, da sta prispeli kartici maestro in mastercard. Sparkasse ima namreč grdo navado, da moraš po PIN za kartico osebno v poslovalnico. Ko sem obe kartici dobil, sem se oglasil v banki, prevzel PINa in povedal, da zdaj imam nemški telefon. Neka druga mladenka, ki angleško ni znala kaj dosti (torej precej bolj tipičen primerek), mi je nekako dopovedala, da moram zdaj počakati, da mi pošljejo nek papir, nakar bom moral z njim spet priti v poslovalnico in šele nato bom lahko elektronsko bankoval.

Oborožen z delujočima karticama sem se ju nemudoma lotil preizkusiti. Najprej sem ugotovil, da imajo Nemci zelo radi bančne avtomate. V preddverju moje banke stojijo avtomati treh vrst. Prva je namenjena tiskanju izpiskov. Mislim, da pošiljanje izpiskov na dom v Namčiji ni v navadi in da si jih ljudje tiskajo z avtomatom. Naslednja je običajen bankomat. Njegova ne najbolj simpatična poteza je, da ob vstavitvi tuje kartice (recimo moje slovenske) ponudi izbiro jezika, ob vstavitvi nemške mu pa ne pride na misel, da bi uporabnik utegnil ne razumeti nemško. Glede na to, da bankomati niso zelo zapletene naprave, to k sreči sicer ni huda ovira.  Potlej je pa tu še tretja vrsta, nekakšen bolj sofisticiran bankomat, ki se uporablja za nakazovanje denarja, sklepanje trajnikov ipd.

S kartico maestro (oziroma EC – v mojem primeru gre za isto kartico, je pa oznaka EC v Nemčiji dosti bolj pogosta) se da plačati več ali manj povsod. Precej drugače je pa s kreditnimi karticami – teh ne sprejemajo domala nikjer. Mislim, da mi je s kreditno kartico do zdaj uspelo plačati na črpalkah in enkrat v restavraciji, v trgovini pa še v nobeni. Obup! Pa – kot omenjeno – še občasno se upre in noče delati. To se mi je trikrat zgodilo na potovanju v Madrid, vendar so v banki zatrdili, da pri njih ni videti nič sumljivega.

Kak teden po obisku banke sem dobil pismo, v katerem so mi sporočili, naj pridem v poslovalnico, da jim povem telefonsko številko. Sumim, da je bila ona mladenka, ki ni znala angleško, zavoljo komunikacijskih težav tolikanj vznemirjena, da me je po številki pozabila vprašati. Kakorkoli že, k sreči sem imel vizitko z e-poštnim naslovom prve mladenke, tako da sem jim telefonsko številko lahko sporočil po e-pošti. Še kak teden kasneje sem dobil tudi oni famozni papir, ki sem ga podpisal in dostavil v banko. Potlej je bilo potrebne še nekaj telovadbe s spletnim vmesnikom in mobilcem, a na koncu sem elektronsko bančništvo uspešno začel uporabljati.

Elektronsko bančništvo moje nemške banke je čisto uporabno, vendar je svetlobna leta za NLBjevim Klikom (o katerem sem sicer slišal več slabega kot dobrega, čeprav meni služi v redu). Kolikor sem uspel ugotoviti, od Klika zmore natanko eno stvar več: polniti predplačniške mobilce. Seznam prednosti Klika je pa zelo dolg: na prvem mestu zame je prav gotovo vpogled v transakcije s kreditnimi karticami, potlej so pa tu še – če se omejim na reči, ki sem jih že kdaj uporabil – zaupna komunikacija z banko, sklenitev vezave in sprememba kartičnega limita. Reči, ki jih nisem uporabil še nikoli, je pa še nekajkrat toliko.

No, za konec naj se vrnem še k današnji težavi s plačevanjem najemnine. V banko sem šel preverit, če je kaj narobe z mojim računom ali kartico. Za račun so zatrdili, da je z njim vse v redu, za kartico mi pa niso znali povedati nič pametnega. Da banka ne zna preveriti, če je z magnetnim zapisom na kartici vse v redu, se mi zdi precej čudno, a presenetili me s tem niso, saj sem imel natanko tako izkušnjo že pri NLB. Za razliko od NLB (kjer so bili popolnoma nekoristni in za povrh še zoprni) so mi v Sparkasse prijazno ponudili, da mojo kartico nekam pošljejo, kjer jo bodo preverili. Rekel sem, da zaenkrat ni treba in da se bom vrnil, če bo težava vztrajala. No, zvečer sem potem najemnino s kartico brez težav plačal. Nedeterminističnost imam tako rad …

Jezijo me!

Vsi po vrsti!

Za novi fotoaparat sem se odločil kupiti večjo pomnilniško kartico. Po svoji navadi sem za to uporabil eBay in plačati sem se namenil s PayPalom. Pri poizkusu plačila sem bil preusmerjen na spletno stran, ki je po vsem videzu povezana z nekim sistemom za vodenje evidence kupcev. Ta sistem morda prodajalcu olajša delo, mu je pa tudi uspelo sabotirati vse moje poizkuse plačila (in to zelo subtilno, brez kakršnegakoli sporočila o napaki). Imam dva PayPalova računa – slovenskega in nemškega, ker v slovenskem ne morem uporabljati nemške kreditne kartice in nemškega bančnega računa, nekaj od tega dvojega pa potrebujem, ker nekateri trgovci robo pošljejo le na naslov, ki pripada plačilnemu sredstvu. Poizkusil sem z obema računoma in nobeden ni deloval. Grrr!

Naslednji korak je bil, da sem plačilo poizkusil izvesti iz samega PayPala (nemškega). Vnesel sem uporabniško ime in geslo za eBay in PayPal je že vedel, kaj želim plačati. Elegantno. Hudič je bil le, da moja kreditna kartica ni delala. Mogoče sem dosegel limit, mogoče je bila pa samo slabe volje – to se ji včasih zgodi (čez nemško bančništvo moram ob priliki tudi kako reči). Poleg tega iz neznanih razlogov za to transakcijo prenos denarja naravnost z bančnega računa ni bil možen, tako da sta mi ostala še dva načina plačila, od katerih eden traja nekaj dni (to mi ni preveč dišalo), drugi je pa dajal vtis zapletenosti (opis je kajpak v nemščini in v nemščini meni večina stvari zveni zapletenih). Tako sem se odločil poizkusiti srečo še z slovenskim PayPalovim računom, ki pa me je prijazno obvestil, da je moj eBayev račun že povezan z nekim drugim PayPalovim računom. Ta drugi PayPalov račun je gotovo moj nemški, a kako ga odpovezati, se mi tudi sanja ne (uporabniški vmesnik nemškega računa je kajpak v nemščini). Še enkrat grrr!

Na koncu sem moral neuspeh javiti prodajalcu, ki mi je sporočil e-poštni naslov za navadno (nepovezano z eBayem) nakazilo denarja. Tudi tu pri nemškem PayPalovem računu ni delovala nobena od praktičnih metod plačila, a vsej slovenski ni zatajil, tako da mislim, da je plačilo končno uspelo. Kakor že cenim nakupovanje po spletu (vsaj v primerjavi z nakupovanjem v živo), se pa najdejo trenutki, ko me čisto spravi ob živce.

Za pomiritev živcev sem se odločil pogledati en film, vendar me je to spomnilo, da moram še nekaj ukreniti v zvezi z nedavno kupljenim DVDjem, katerega predvajanje se ne naki točki zatakne. To na moje razpoloženje ni vplivalo prav blagodejno, posebej ker obstaja en jako zoprn razlog, zakaj težave z nedelujočim DVDjem še nisem razrešil. Ta razlog je, da bi ga najprej rad preizkusil še v kaki drugi enoti DVD, pa je nimam. Glede na to, da imam IJSjevski prenosnik (s katerim sem film gledal) in glede na to, da za svojo službo v Nemčiji potrebujem računalnik (in je toraj pričakovati, da mi ga bo delodajalec oskrbel), to zveni nenavadno. In tudi je. Delodajalec mi je računalnik namreč res oskrbel, a sem ga v dobrih treh mesecih dela tu videl vsega skupaj dva tedna.

Računalnik so zame naročili konec lanskega novembra, ko sem se odločil, da pridem delat sem – nadvse zmogljiv Macbook Pro, o katerem bom kdaj še kaj napisal. Razlog, da so pohiteli, je, da nabava dolgo traja. In ko rečem dolgo, mislim res dolgo (dlje kot na IJS, kar nekaj pomeni). Dobil sem ga namreč šele v začetku marca, po več kot treh mesecih. Omenjena dva tedna sem ga imel nato v pisarni priključenega v električno omrežje. Potem sem ga pa enkrat prinesel domov, pri čemer sem ugotovil, da ima popolnoma mrtvo baterijo. Kajpak je šel nemudoma na servis in naš sistemec je rekel, da bo servisiranje trajalo kak teden. To je bilo pred dobrimi tremi tedni. Aufbiks!

Zdaj grem pa res gledat film.

Radosti tajnikovanja ACM Slovenija

ACM Slovenija je slovenska podružnica mednarodnega združenja računalničarjev ACM. Slednje je menda kar pomembna in vplivna ustanova, sploh v ZDA. In ker bi bili nekateri ljudje radi pomembni in vplivni tudi v Sloveniji, so ustanovili ACM Slovenija. Seveda pa slovenski ACM ni pomemben in vpliven. Pravzaprav je njegova edina omembe vredna dejavnost organizacija srednješolskega in univerzitetnega (katerega spletna stran pogosto ne deluje) računalniškega tekmovanja. To je pohvalna dejavnost, vendar zanjo društvo pravzaprav ni potrebno (in pri njej tisti ljudje, ki bi bili najbolj radi pomembni in vplivni, tudi niso kaj dosti udeleženi, saj organizacija takega dogodka terja precej dela). Od lani je predsednik ACM Slovenija moj šef in jaz sem bil tako neumen, da sem se pustil prepričati, da sem postal tajnik. To je imalo same neprijetne posledice.

Najprej sem moral AJPESu (zdi se, da je to ustanova, ki se ukvarja z evidentiranjem, kar je brez dvoma nadvse važno in koristno opravilo) sporočiti, da je društvo dobilo nove organe. To je bilo zmerno zoprno. Potem sem moral oddati nekakšno poročilo za leto 2007, saj ga prejšnja tajnica ni, in kajpak tudi poročilo za 2008. To je bilo bolj sitno, saj je bilo v poročilu potrebnih kup finančnih podatkov, za katere pojma nimam, kaj pomenijo. Glede na to, da društvo z denarjem nima nobenih opravkov, sem povsod vpisal ničle, in zaenkrat se ni nihče pritožil. Tako poročilo me čaka še za leto 2009, potlej mi pa k sreči poteče mandat.

Naslednja zadeva je bilo poročanje o novih organih matičnemu društvu ACM. In kajpak je tudi njim treba oddajati letna poročila. To je sicer dolgočasno, a ni pretežko in če kaj izpolniš napak, te nihče ne more kaznovati (kar ne velja za poročanje državnim organom).

Pred nedavnim me je pa doletelo prijetno presenečenje: davkarija me je obvestila, da je treba oddati obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Da bi bilo treba oddajati kaj takega, mi prejšnja tajnica ni povedala, in pojma nisem imel, kako se to naredi. Pa seveda me je nakoliko skrbelo, ker smo z oddajo tega čudesa krepko zamujali. K sreči so na davkariji kar človeški in so rekli, da naj hitro oddamo, pa bo. Zadeva se oddaja elektronsko in da sem to smel storiti, me je moral predsednik društva najprej (pisno na enem še kar obsežnem obrazcu) pooblastiti. Nato sem si moral namestiti program blagozvenečega imena Silvester pelias. Ko sem ga odprl, me je skoraj infakrt, saj ima osnovni obrazec slabih 200 postavk (potlej je pa možnih še do 22 prilog). Z državo, katere davčna zakonodaja terja take obrazce, mora biti nekaj hudo narobe. Seveda se mi tudi tu za večino postavk niti sanjalo ni, kaj pomenijo, zato sem v njih pač pustil privzete vrednosti ali vpisal ničle. Priloge so k sreči neobvezne, zato se jih nisem pritikal. Zdaj pa lahko le držim pesti, da nas davkarija ne bo kaj preganjala.

Vzajemno skladanje

Pred leti sem začel vlagati v vzajemne sklade. To se je dogajalo v borzno dobrih časih in kajpak se je moje imetje lepo povečevalo. V nekaj letih sem si uspel nabrati točke kar desetih vzajemnih skladov, saj se je vedno našel kak nov sklad, ki je bil ravno takrat posebej privlačen. Čeprav sem se zavedal, da ima borza poleg vzponov tudi padce, pa je bilo to vedenje čisto abstraktno in zlobna finančna kriza je med mojimi naložbami naredila masaker. Skratka, ravnal sem točno tako, kot novopečeni vlagatelji menda radi ravnajo (tako vsaj pravijo razni članki, ki pred takim ravnanjem svarijo). In glede na to, da sem o sebi prepričan, da sem zelo pameten, ni vsa zadeva mojemu egu nič dobro dela (da denarnice ne omenjam). Zato sem se nameril malo počistiti svoj porfelj in nasploh narediti načrt za nadaljnje vlaganje.

Splošni načrt

Naložbe razdelimo na nevarne in varne. V prvo kategorijo sodijo delnice v raznih pojavnih oblikah, finančni inštrumenti, vezani na vrednost surovin, ipd. V drugo kategorijo pa sodijo denar, nepustolovske obveznice, finančni inštrumenti z garancijo ipd. Nevarnih naložb ne bom imel več kot 70 % portfelja, delnic ne več kot 60 % in nevarnih nedelnic takisto ne več kot 60 %. Od delniških naložb jih ne bo več kot 50 % v posamične delnice in zemljepisno ali panožno omejene sklade.

Zelo koristna sestavina naložbenih načrtov je vnaprejšen sklep o izstopu iz naložbe (pri vzajemnih skladih bržkone sicer ni prav pogosta, a menim, da to njene koristnosti ne zmanjšuje). Menda se iz dolgoročne naložbe (kar vzajemni skladi načeloma so) pogosto izstopi, ko njena cena pade pod dolgoročno (vsaj polletno) drseče povprečje ali kako drugo vrednost, ki od nedavne cene primerno odstopa navzdol (vsaj za toliko, kolikor cena navadno niha, sicer do izstopa pride prehitro). A hudič je, da nisem našel nobene spletne strani, ki bi grafe gibanja vrednosti točk vzajemnih skladov opremljala s primernimi indikatorji za take izstope. Dokler ne najdem izstopne strategije, ki jo bom lahko tudi v praksi udejanil, bom moral to početi bolj po občutku, kar je močno podvrženo nerazsodnosti. A glede na to, da kakih borznih vrhov zaenkrat ni na vidiku, imam še precej časa za reševanje tega problema.

Stanje pri vzajemnih skladih

Najprej si oglejmo globalne sklade (torej take, ki kupujejo vrednostne papirje z vsega sveta), katerih točke imam:

  • Ilirika Modra kombinacija
  • Probanka Alfa
  • Probanka Globalni naložbeni sklad

Primerjal sem jih v letih 2007 in 2008 (eno borzno dobro in eno slabo leto) ter ugotovil, da je Globalni naložbeni sklad med njimi zmagovalec. Med vzponom se je obnašal podobno kot Modra kombinacija, ki je bila živahnejša od Alfe, padel je približno toliko kot Alfa in manj kot Modra kombinacija. Globalni naložbeni sklad sem primerjal še z ostalimi ne pretežno obvezniškimi globalnimi skladi. Pri tem sem si pomagal z odlično spletno stranjo Finančna točka. Dotična v tabeli po zemljepisni usmeritvi nudi le tri- in eno-letni donos, iz katerih sem (po kopiranju tabele v Excel) izračunal razliko, ki naj bi pretežno izničila učinek slabega leta 2008. Najboljši skladi po teh treh kriterijih so:

  • Abančna Uravnoteženi
  • Abančna Mešani
  • Triglav Renta
  • Triglav Steber 1

Od njih je najboljši Abančna Mešani: leta 2007 je bil primerljiv z Globalnim naložbenim skladom, leta 2008 pa boljši. A glede na majhnost razlik in glede na to, da je moj cilj zmanjšati število skladov, ki si jih lastim, misim, da bom pri Globalnem naložbenem skladu vztrajal in ga v prihodnosti dokupoval. Praktično pri njem je, da se z njim trguje na borzi, čeprav ima žal po drugi strani slabost, da ni podsklad Probankinega krovnega sklada (to pomeni, da denarja v njem ne morem brez davčnih posledic prenesti v drug sklad). Modre kombinacije in Alfe bi se zavoljo lažjega pregleda nad naložbami najraje odkrižal, a glede na to, da ni z njima nič preveč narobe, s tem ne bom nikamor hitel.

Nadaljujmo z (zahodno)evropskima skladoma, katerih točke imam:

  • KD Galileo
  • Triglav Evropa

Tukaj kaj dosti študirati ni treba: Galileo je pridelal grozno izgubo. A glede na to, da tudi Triglav Evropa ni delal prav sijajno, sem naredil primerjavo z ostalimi tovrstnimi skladi. Najbolje so se obnesli:

  • Abančna Delniški Evropa
  • Franklin Templeton Mutual European
  • MP-Eurostock.si
  • Publikum Primus

Triglav Evropa v primerjavi z njimi niti ni slab, čeprav sta ga Abančna Delniški Evropa in Publikum Primus (ki sicer ni jasno evropsko opredeljen) prekosila. Glede na klavrne donose Galilea in glede na to, da ima še vedno več kot 46 % slovenskih delnic, kar ni zelo splošnoevropsko, se ga bom znebil, čim bo to z davčnega vidika primerno. Triglav Evropa pa zaenkrat ostane.

Preostali skladi, katerih točke imam, so precej raznorodni:

  • Infond BRIC
  • MP-Asia.si
  • MP-Balkan.si
  • Raiffeisen Global Rent
  • Raiffeisen Osteuropa Aktien

Infond BRIC lahko uvrstim med sklade trgov v razvoju. Najmočnejša konkurenta sta mu dva sklada kitajskih delnic, SGAM Fund – Equities China in Eurizon EasyFund – Equities China, a jima je Infond BRIC povsem kos, pa še splošnejši je. Vsekakor ga bom obdržal in bržkone kupoval dalje.

MP-Asia.si se je med azijskimi skladi obnesel povprečno. Še najboljši v njegovi kategoriji je VB-Pacific-Invest, a je te sklade težko primerjati, ker imajo precej različne naložbene strategije. Ker se poleg tega vrednost točke MP.Asia.si giblje podobno kot vrednost točke Infond BRICa, je na seznamu za odstrel ob prvi primerni priliki.

Pričakujem, da se bo z Balkanom dalo še dobro zaslužiti, zato bi nekaj balkanskega imel. Publikum Balkan in Triglav Balkan sta boljša od MP-Balkana.si, a glede na to, da ima slednji odliko, da se z njim trguje na borzi, ga zaenkrat ne nameravam menjati.

Obvezniški skladi prinašajo zelo nevznemirljive donose, tako da se nagibam k temu, da bi imel namesto njihovih točk raje denar (recimu tule), kar je bolj praktično. Global Renta se bom zato ob primerni priliki odkrižal.

Osteuropa Aktien se zdi čisto sprejemljiv pripadnik svoje vrste, a prav nujno potrebno ni, da bi si ga lastil, tako da se ga bom ob primerni priliki znebil.

Sklepi o vzajemnih skladih

Skladi, za katere želim, da ostanejo v mojem portfelju, so:

  • Probanka Globalni naložbeni sklad
  • Triglav Evropa
  • MP-Balkan.si
  • Infond BRIC

Poleg tega bom do nadaljnjega obdržal:

  • Ilirika Modra kombinacija
  • Probanka Alfa

Točke teh skladov pa nameravam prodati:

  • KD Galileo
  • MP-Asia.si
  • Raiffeisen Global Rent
  • Raiffeisen Osteuropa Aktien.

Zoprno je, da ima od skladov, ki jih kanim obdržati, vsak drugega upravljalca, zato denarja ne bom mogel brez davčnih posledic prestavljati med njimi. So pa razen Globalnega naložbenega sklada in MP-Balkana.si vsi ti skladi podskladi nekih krovnih skladov, tako da se v hudih časih sredstva iz njih da prestaviti na varno. Z Globalnim naložbenim skladom in MP-Balkanom.si se pa trguje na borzi, tako da se ju da vsaj zelo enostavno prodati.

Če se je komu tole morebiti zdelo suhoparno, naj v opravičilo povem, da je vsaj toliko kot bralcem (ki jih bržkone itak ni prav dosti) namenjeno meni. Danes sem namreč celo popoldne študiral vzajemne sklade in sem si pač želel zapisati vse ugotovitve.

Kapitalskodohodninski razplet

Pred časom sem tarnal nad oddajanjem napovedi dohodnine od dobička iz kapitala. Predvsem me je mučilo, da nisem vedel, ali moram v obrazec vpisati vse nakupe točk vzajemnih skladov, tudi če sem jih prodal le majhen del, in ali nakupne cene revaloriziram sam. Po e-pošti sem o obojem pobaral dacarje, ki so se kar izkazali: v slabem tednu so mi odgovorili po telefonu. Dejali so, da naj se pri vpisu nakupov ravnam po tistem, kar mi bo poslala družba za upravljanje (kot bomo videli kasneje, ta nasvet ni bil uporaben, ampak ne po krivdi davkarije; k sreči sem dobil tudi vtis, da ja dovolj, da vpišem samo tisto, kar dejansko vpliva na odmero davka). Za revalorizacijo so pa rekli, da bodo poskrbeli oni (to vprašanje je mučilo precej ljudi in odgovor se je pojavil tudi na več spletnih straneh).

Ker si lastim točke kar precej vzajemnih skladov (najbrž preveč, razlogi za to so pa zgodovinski), sem imel priložnost primerjati več družb za upravljanje. Takole so se izkazale (od domnevno najboljše do nedvomno najslabših):

  1. Pri Triglavu DZU so zatrdili, da če bi bil letos prodal točke kakega njihovega sklada, bi mi zanj poslali izpolnjen popisni list za dohodnino.
  2. Pri Medvešku Pušniku DZU in Probanki DZU so rekli, da bi mi v primeru prodaje točk poslali podatke, ki bi jih moral samo prepisati v popisni list.
  3. Pri Iliriki DZU in Raiffeisen Krekovi banki niso za to, da bi laže izpolnil dohodninsko napoved, naredili prav nič. Največji hudič pri tem pa je, da sem letos prodal nekaj točk skladov, ki jih upravljajo prav ti dvoji. Garjavci!

Kljub bednosti zadnjih dveh upravljalcev sem dohodninsko napoved danes oddal, zdaj pa samo upam, da pri izpolnjevanju nisem kaj zamočil.

Dopolnilo:
Od Raiffeisna so mi teden dni pred rokom za oddajo celo uspeli poslati popisni list, vendar so ga izpolnili narobe. Bravo!

Kljukci iz Kapitalske družbe

Ko smo že ravno pri finančnih temah, obdelajmo še to. Pred dnevi mi je Kapitalska družba poslala pismo, v katerem so se – kot lani – pohvalili, kako dobro da gospodarijo z mojim denarjem (beseda teče o dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence). Pa pojdimo po vrsti.

Prvi greh je, da govorijo o eurih. Eurih! Že da nam je vrla EU vsilila ta u v zakonodaji, je dovolj slabo, da ga uporabljajo še tile faloti, je pa prav nemarno.

Naslednja capinščina je spodnji graf: videti je, kot da kaže nekaj, kaj je dramatično zraslo – dokler človek ne pogleda merila. Grdobe!

Capinski graf

In za konec je tu donos, ki so ga pridelali: iz grafa je razbrati, da ga je (enako kot lani) 3,6 %, kar je pri 2,8 % inflacije ena navadna revščina (še hujša kot lani, ker je bila predlanska inflacija 2,3 %). K sreči se nekaj govori o tem, da bodo pokojninski skladi smeli posegati tudi po bolj tveganih in bolj donosnih naložbah, kar je za tiste, ki imamo do pokoja še nekaj desetletij, prav gotovo edino smiselno. 

Dohodnina od dobička iz kapitala

Letos je prvič treba oddati ločeno dohodninsko napoved za dobiček od prodaje točk vzajemnih skladov, delnic itd. Dobra novica je, da se jo – enako kot navadno dohodninsko napoved – da oddati elektronsko prek spletne strani eDavki. Slaba novica pa je (in glede na to, da govorimo o davčnih obrazcih, braz slabe novice pač ne more iti), da je ta napoved preklemansko zapletena, posebej v elektronski različici.

Prvi problem je, da ima elektronska različica zelo skopo pomoč (v nasprotju z navadno dohodninsko napovedjo, kjer je pomoč kar spodobna). Poleg tega govori o nekakšnih popisnih listih, za katere uporabnik nikakor ne more vedeti, kaj so – dokler si ne ogleda papirnate različice, kjer vidi, da se napovedi za vsak vzajemni sklad, delnico itd. priloži ločen list s seznamom nakupov in prodaj. Papirnata različica vsebuje tudi navodila, ki večino nejasnosti razložijo, vendar je precej butasto, da je za uporabo e-obrazca potreben papirnat obrazec.

Žal pa navodila ne pojasnijo vsega. Manjša težava je, da ne vem, ali moram vpisati denimo tri nakupe točk nekega vzajemnega sklada, tudi če sem točk prodal samo toliko, kot sem jih kupil pri prvem nakupu (manjša zato, ker najbrž ne bo hudo narobe, karkoli storim). Večje težava pa je, da se nakupne cene točk, ki si jih lastim več kot eno leto, revalorizirajo s koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin (tako pravijo denimo tule), pri čemer ni jasno, ali moram to storiti sam ali bodo to naredili dacarji. Smiselno bi bilo, da bi naredili dacarji, ampak ali jim lahko zaupam, da bodo res? Kajti več davka, kot je treba, kajpada ne bi rad plačal, po drugi strani se mi pa ne ljubi ugotavljati, kakšni ti koeficienti so (tile podatki, ki jih ponuja Statistični urad, so očitno zastareli, mogoče pa se pravi najdejo tule). In ko smo že pri smiselnosti: smiselno bi bilo tudi, da bi dacarji zneske v tujih valutah sami pretvorili v SIT, da ne bi bilo treba vsakemu izpolnjevalcu posebej brskati po arhivu tečajev Banke Slovenije, sploh ker je ta sila nepraktičen, ampak tega žal ne kanijo storiti (če bi stremeli k olajšanju življenja državljanov, pač ne bi bili pravi uradniki). Sem jih o obeh težavah pobaral po e-pošti, pa bomo videli, če bodo kaj odgovorili. Mogoče se pa celo tule najde kak znalec, čeprav zaenkrat ne kaže najbolje.

Za konec naj omenim še eno potencialno zelo koristno možnost pri elektronski oddaji kapitalske dohodninske napovedi: podatke je mogoče uvoziti iz datotek. Če bi upravljalci vzajemnih skladov in borznoposredniske hiše svojim strankam oskrbeli ustrezne datoteke, bi nenadoma izpolnjevanje ne bilo več mučno. Bomo videli, kako bo drugo leto, ko tole ne bo več novost, ampak prevelik optimist nisem.

Drugi pokojninski steber

Za svojo pokojnino varčujem v kar dveh pokojninski skladih. Glede prvega (upravlja ga Kapitalska družba) nimam dosti izbire, ker sem javni uslužbenec in so nam to pač sindikati izborili namesto povišanja plače. V drugega (tega upravlja Prva pokojninska družba) pa zame vplačuje IJS pod nekakšnimi davčno ugodnimi pogoji, za kar mi je bilo ob nastopu službe razloženo, da se splača (in mogoče se res, mogoče pa tudi ne, ampak glede na to, da gre za precej majhen znesek, naj bo).

Kapitalska družba se mi je letos pohvalila, da je poslovala zelo uspešno. In kaj to pomeni? Da je pridelala 3,6 % donosa. Glede na to, da je bila lanska inflacija 2,3 %, se mi to zdi precej bedno, prav zagotovo pa ne zelo uspešno. Čeprav je res, da so se še vedno izkazali bolje od Prve pokojninske družbe s 3,1 % donosa. Ampak slednji se s tem vsaj niso hvalili. Take klavrne številke so seveda posledice tega, da imajo pokojninski skladi predpisan minimalen letni donos in da morajo zato vlagati konzervativno. Se pa seveda tako konzervativno vlaganje pri izrazito dolgoročnih naložbah ne zdi prav smiselno. Iz česar sledi, da je drugi pokojninski steber bolj za en drek.

No, zapisano velja ob predpostevki, da zadnjih nekaj let ni bilo nadpovprečno sušnih in da se nisem kaj uračunal. Kajti tile skladi odstotke raje zamolčijo, tako da sem jih moral izračunati sam iz stanja na računu na začetku in na koncu leta ter iz podatkov o vplačanih zneskih. To sem naredil s tole Mathematicino funkcijo (dopuščam, da gre bolj enostavno, ampak jaz ne vem, kako):

LetniDonos[zacetnoStanje_, koncnoStanje_, letnoVplacilo_]:=Select[
mesecniDonos/.Solve[zacetnoStanje*mesecniDonos^12+Sum[letnoVplacilo/12*mesecniDonos^i, {i, 1, 12}]ŠkoncnoStanje, mesecniDonos],
Im[#]Š0 && #>1&
][[1]]^12

(Ja, tale zapis ni preveč eleganten, ampak se mi ne ljubi raziskovati, kako narediti lepšega.)

Dopolnilo:
Včeraj (2006-06-17) sem dobil še eno samohvalo od Kapitalske družbe. V njej so zapisali, da so imeli leta 2005 3,87 % donosa, kar ni bistveno drugače od mojega izračuna.

Dohodnina

Oddano. Glede na zapletenost dohodninskega obrazca, nerazumljivost obrazcev nasploh in moj izreden dar, da vse, kar se da razumeti narobe, narobe tudi razumem, je bil postopek dokaj neboleč. Verjetno zato, ker med letom nisem počel nič finančno zapletenega. No, pa seveda zato, ker se zadeva da urediti elektronsko.