Arhiv kategorij: Film

Zabavljanje

Naš gostitelj na projektnem sestanku je Barco, ki je menda eden vodilnih proizvajalcev opreme za 3D filmsko projekcijo. Da bi se s tem malo postavil, nas je povabil na ogled 3D filma v bližnji kino. Pred davnimi časi sem v 3D filmih užival, pred kakima dvema letoma sem si pa v Planetu Tuš ogledal Avatarja v 3D izvedbi, ki se mi ni zdel nič 3D. Razlog za to je bržkone bil, da moj prostorski vid ne deluje najbolje, sem se pa spraševal, ali se je od časov, ko so se mi 3D filmi zdeli 3D, vid poslabšal, ali mi le Tuševa tehnologija ne ustreza. To je bil prvi razlog, zakaj sem na Barcovo povabilo pristal, ne da bi bil preveril, kakšen je film, ki so nam ga nameravali pokazati, drugi je pa bil, da že celo večnost nisem bil v kinu.

Ta lahkomiselnost se mi je grdo maščevala. Gledat smo šli namreč film Tron: Legacy, ki je eno navadno sranje. Pravzaprav ne: je nenavadno sranje, kajti izmisliti si tako butasto zgodbo, kot jo ima ta film, ni majhen dosežek. Zadošča naj, da povem, da govori o računalniških programih, ki se preganjajo z motorji in uganjaju kung fu z diski, ki hranijo njihovo identiteto. Nepresenetljivo se mi film ni zdel nič 3D, ampak presenetljivo se tudi mojim soobiskovalcem s polno delujočim prostorskim vidom ni, tako da je bilo očitno nekaj narobe s filmom ali kinom. Skratka, Barcov poizkus, da bi nas navdušil nad njihovo kinematografsko opremo, je v celoti spodletel, pa še o njihovem filmskem okusu smo dobili slabo mnenje.

Tudi vse ostalo v zvezi z ogledom filma je bilo klavrno. Barcovec, ki nas je povabil, je ponosno povedal, da nam ne bo treba stradati, saj se v Belgiji v kinu lahko je. Super! Še bolj navdušen sem bil, ko sem videl, kakšno hrano prodajajo. Na voljo so imeli cele skladovnice čipsov in podobnih svinijarij, ogromno bonbonov, od katerih niso bili nobeni čokoladni (v Belgiji!) in gazirane pijače v tolikšnih kozarcih, da bi bili tudi Američani ponosni nanje. Ker sem bil lačen, sem nekaj za pod zob moral najti, in še najboljša stvar je bil nek klavrn sendvič (one trikotne sorte iz nepečenega toasta). Skupaj z majhnim smoothijem me je ta kulinarični dosežek veljal 7 EUR. Reklam pred filmom je bilo več kot v Sloveniji, sredi filma smo imeli pa 10-minuten odmor. Mnja, saj če požlampaš liter kokakole, menda res moreš odtočiti med filmom.

Nasploh ima hrana v Belgiji precej zasoljene cene. Sicer je res, da je bilo vse, kar sem jedel, dokaj na nivoju, ampak kake bolj preproste restavracije itak nisem videl. Edino, kar je cenovno sprejemljivo, so dnevni meniji, ki jih ima večina restavracij in stanejo kakih 10 EUR. Pa všeč mi ni, da k vsemu postrežejo pomfri. In še z vaflji so me razočarali. Naročil sem vafelj z vročimi malinami in sladoledom, ki se je imenoval po restravraciji, tako da bi moral biti dober, saj restavracije ponavadi po sebi poimenujejo jedi, na katere so ponosne. Dobil sem vafelj, ki je bil pod kopico malin čisto razmočen, maline so bile pa nemarno kisle. Zraven je bila kepica vanilijevega sladoleda, ki ga nimam preveč rad (da bo sladoled vanilijev, bi si bil sicer moral misliti).

Moje kulinarične užitke nekoliko zmanjšujejo še zdravstvene težave. Tri dni pred odhodom (kakopak!) me je doletel nek zlomek, ki je povzročil bruhanje, drisko in vročino. Stvar je bila očitno nalezljiva, saj jo je pol dneva za mano dobila tudi Jelka, po mojem odhodu pa še drugi člani njene družine (zaenkrat z izjemo Ajde). K sreči je bilo najhujše hitro mimo, ima pa hrana še vedno grdo težnjo, da mi obleži v želodcu (sploh če jo jem zvečer), potem se mi pa zoprno dviguje kislina. No ja, imam vsaj razlog, da prešpricam današnjo skupinsko večerjo, tako da bom en večer imel mir.

AnyDVD je dober

Včeraj sem se spravil k ogledu filma na blu-rayu. Za to sem uporabil WinDVD – edini meni znan program za predvajanje blu-rayev, ki uspe prikazati vse moje maloštevilne diske. Žalostno dejstvo namreč je, da PowerDVDju 9 in TotalMedia Theatru (katero različico sem preizkusil, se ne spomnim) to ne uspe. Ko sem WinDVD pognal, je hotel nadgraditi ključe za dešifriranje diskov. Najprej sem mislil, da bo to storil brez mojega posredovanja, a se je izkazalo, da se od mene pričakuje registracija na spletni strani.  In za povrh je taka nadgradnja potrebna vsakih 18 mesecev. Zgled neprijaznosti uporabniku – fuj, Corel! A to še ni vse. Ko sem se lotil registracije, se je izkazalo, da je spletna stran tako zvito zasnovana, da se registrirati sploh nisem mogel. Polje za ponoven vnos e-poštnega naslova namreč ne dovoli prilepitve z odložišča (najbrž zato, ker ponoven vnos ni smiselen, če uporabnik skopira izvirni naslov in ga potem prilepi), a je ta omejitev sprogramirana tako bedasto, da prepoveduje tudi vtipkanje afne. Morda bi bilo pomagalo, če bi bil tipkovnico preklopil na angleško, a preden sem to storil, sem se domislil, da sem bil pred zagonom WinDVDja pozabil pognati AnyDVD (program, ki onemogoči razne zaščite pred kopiranjem na DVDjev, blu-rayev in HD-DVDjev). Ko sem AnyDVD  pognal, je WinDVD nehal težiti z nadgradnjo ključev in sem lahko v miru gledal film.

AnyDVD ni dober samo v smislu, da učinkovito opravlja svoje delo (kar sicer ga). AnyDVD je dober v moralnem smislu, saj se bori proti zlu. Sistemi za zaščito pred kopiranjem so namreč zlobni: ljudi postavljajo pred zoprno odločitev, da se bodisi odrečejo vsebinam, ki si jih želijo (filmom, glasbi idr.), ali pa da se borijo z zaščitami pred kopiranjem (na primer na način, ki ga opisujem zgoraj) ter s tem tratijo dragocen čas in živce. In boriti se morajo, tudi če ne želijo početi nič nezakonitega (kot v mojem primeru). Lastniki vsebin imajo seveda vso pravico postavljati ljudi pred tako izbiro, saj so vsebine njihove. A zaradi tega niso nič manj zlobni – na enak način, kot je zloben denimo voznik cisterne z vodo, ki brezbrižno odbrzi mimo od žeje umirajočega v puščavi, saj ima pravico razpolagati s svojo vodo, kakor se mu zljubi. Primer je kajpak pretiran, a v bistvu pravilen. No, seveda je tudi res, da sistemi za zaščito pred kopiranjem ščitijo avtorske pravice lastnikov vsebin in se tako borijo proti tistim zlobnežem, ki bi te vsebine hoteli ukrasti. A glede na to, da so pri tem pretežno neuspešni in da – kot omenjeno – kravžljajo živce tudi poštenjakom, še vedno pravim, da so zlobni.

Battlestar Galactica iz mašine

Danes sem si končno ogledal zadnjo epizodo Battlestar Galactice. Bil sem presenečen, da je bila zadnja sploh (nisem vedel, da se je serija končala) in nejevoljen, ker se je končala dokaj klavrno. In zakaj klavrno? Ker je bil odgovor na vse nepojasnjene skrivnosti deus ex machina – in to precej dobesedne vrste.

Prvi del uro in pol trajajoče epizode je zadovoljiv. Hera, hči človeškega očeta in cylonske matere, je ugrabljena. Ker naj bi bila ključna za prihodnost obeh vrst, jo je treba rešiti. Zakaj naj bi bila ključna, sicer ni povsem jasno. Zlobnim cylonom, ki se ne morejo ploditi, bi morda lahko dala odgovor ne problem obstanka vrste – zato so jo tudi ugrabili. Ljudje se pa lahko čisto v redu plodijo sami in dobri cyloni, ki bivajo z njimi, nimajo nobenega razloga za domnevo, da z ljudmi ne morejo narediti še več otrok – samo seksati bi morali malo več drug z drugim. A reševanje pride prav admiralu Adami, da se poslovi od razpadajoče Galactice – bodisi da med podvigom družno storita bridki konec ali pa da njegova ljubljena ladja opravi še poslednjo junaško nalogo. To je sicer nekoliko netehten razlog za podvig, ki utegne ugonobiti kup ljudi, a če si nekaj takega želiš storiti, je povsem človeško prepričati se, da je tveganja vredno. In prav ta človeškost je nekaj, s čimer se serija odlikuje.

Dogodki se najprej odvijajo dokaj zadovoljivo. Mati ugrabljene pokonča ugrabiteljico, čeprav se slednja pokesa in jih hčerko prinese nazaj – to je skladno s tem, kar smo o značaju matere vedeli do sedaj, četudi ni prav simpatična poteza. Vodja zlobnih cylonov je pripravljen Hero zamenjati za tehnologijo oživljanja – to na prvi pogled ne gre najbolj skupaj z njegovim sovraštvom do človeštva, a konec koncev se ima možak za zelo racionalnega in zamenjati morebitno rešitev problema obstanka vrste (Hero) za nekaj preizkušenega (oživljanje) je racionalno. Tudi to, da dogovor z zlobnimi cyloni zavoljo maščevanja za umor žene prekrši pozitivec Tyrol, je v redu – ljudje dejansko znamo iz čustvenih vzgibov vse zasrati. Tu pa se dobre stvari nehajo.

V bitki, ki izbruhne, kolonijo zlobnih cylonov razsujejo rakete, ki jih po naključju sproži mrtev pilot. Deus ex machina (tokrat še metaforičen)! Nato Kara Galactico prestavi poleg vso serijo iskane Zemlje. To niti ni tako za lase privlečeno, saj je jasno, da se okrog Kare godi nekaj skrivnostnega, in koordinate, ki jih uporabi, so enako skrivnostne (le da jih do takrat nihče ni interpretiral kot koordinate). A ko izvemo, da je ta skrivnostnost pravzaprav božji poseg (ali nekaj takega) in Kara, ko opravi svoje poslanstvo, izpuhti, moramo spet vzklikniti: “Deus ex machina!” Deus ex machina je tudi edini odgovor, ki ga dobimo na vprašanje, kaj za vraga je Caprica, ki jo vidi Baltar (in nihče drug) ter kaj za vraga je Baltar, ki ga vidi Caprica (ja, tudi ona ima privide – se pa žal ne spomnim, ali smo za to izvedeli šele zdaj ali že v kaki prejšnji epizodi). Nato se ljudje in dobri cyloni odločijo opustiti tehnologijo, vesoljske ladje poslati v sonce in se naseliti na Zemlji. Čisto nemogoče je, da bi se to vsem zdelo sprejemljivo in da bi tako odločitev sprejeli brez neskončnega prerekanja. In ni si težko izmisliti kopice razlogov, zakaj je odločitev nespametna – če ne bi bilo serije konec, bi jih nekaj gotovo imeli priliko videti. Za piko na i pa se na koncu znajdemo v sodobnem svetu, kjer nam avtorji serije postrežejo z ludističnim sporočilo, da so roboti zlobni in nevarni. Grem po macolo, da razbijem roombo.

Dopolnilo:
Mogoče je sporočilo, da smo neprevidni in da se ne učimo iz napak. Tako sporočilo niti ni zgrešeno, bi ga bilo pa mogoče podati dosti bolje. Še vedno s koncem Battlestar Galactice nisem zadovoljen.

Prvih sto

Z Jelko sva oni dan ugotavljala, da filme, ki jih gledava, v glavnem izbiram jaz. Razlog za to je, da sem jaz pripravljen gledati le filme, za katere res mislim, da so vredni ogleda, Jelka je pa nekoliko bolj popustljiva. Sicer Jelke nikoli ne silim v ogled ničesar, vseeno je pa taka ureditev malenkost nepoštena. Zato sva se odločila za ogled najboljših sto filmov po lestvici IMDb (tistih kajpak, ki jih vsaj kdo od naju še ni videl). Taka izbira je nepristranska in lahko se še kar zanesem, da me bo obvarovala česa prehudo nevrednega ogleda.

Prvi korak na poti k uresničitvi najinega plemenitega cilja je kajpak priprava seznama filmov za ogled. Na spodnjem seznamu je označeno, kaj je kdo od naju videl (no, Jelka je menda malo goljufala in je videnje nekaterih, ki bi si jih rada ogledala še enkrat, zamolčala). Vsekakor si bova ogledala tiste filme, ki jih še nobeden od naju ni videl. Pri tistih, ki jih je eden že, bo pa potrebnega malo pogajanja, čeprav računam, da jih bova povečini prav tako pogledala. Nesporno si jih bova torej ogledala 31, 32 jih je pa še pod vprašajem.

Legenda

Videno
Morda/delno videno
Imam DVD
Imam blu-ray
Želim DVD/blu-ray

Seznam

Mesto Naslov Jaz Jelka Disk
1 The Shawshank Redemption (1994)
2 The Godfather (1972)
3 The Godfather: Part II (1974)
4 Il buono, il brutto, il cattivo. (1966)
5 Pulp Fiction (1994)
6 The Dark Knight (2008)
7 Schindler’s List (1993)
8 One Flew Over the Cuckoo’s Nest (1975)
9 12 Angry Men (1957)
10 Star Wars: Episode V – The Empire Strikes Back (1980)
11 Casablanca (1942)
12 Star Wars (1977)
13 Shichinin no samurai (1954)
14 The Lord of the Rings: The Return of the King (2003)
15 Goodfellas (1990)
16 Rear Window (1954)
17 Cidade de Deus (2002)
18 Raiders of the Lost Ark (1981)
19 C’era una volta il West (1968)
20 The Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring (2001)
21 Fight Club (1999)
22 The Usual Suspects (1995)
23 Psycho (1960)
24 The Silence of the Lambs (1991)
25 Sunset Blvd. (1950)
26 Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964)
27 The Matrix (1999)
28 Memento (2000)
29 North by Northwest (1959)
30 It’s a Wonderful Life (1946)
31 Citizen Kane (1941)
32 Se7en (1995)
33 The Lord of the Rings: The Two Towers (2002)
34 Léon (1994)
35 Apocalypse Now (1979)
36 American Beauty (1999)
37 Taxi Driver (1976)
38 American History X (1998)
39 Lawrence of Arabia (1962)
40 Vertigo (1958)
41 WALL·E (2008)
42 Forrest Gump (1994)
43 Paths of Glory (1957)
44 Le fabuleux destin d’Amélie Poulain (2001)
45 M (1931)
46 Double Indemnity (1944)
47 To Kill a Mockingbird (1962)
48 Alien (1979)
49 A Clockwork Orange (1971)
50 The Treasure of the Sierra Madre (1948)
51 The Departed (2006)
52 The Shining (1980)
53 Das Leben der Anderen (2006)
54 The Third Man (1949)
55 Saving Private Ryan (1998)
56 Chinatown (1974)
57 The Pianist (2002)
58 Slumdog Millionaire (2008)
59 Terminator 2: Judgment Day (1991)
60 Sen to Chihiro no kamikakushi (2001)
61 Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004)
62 City Lights (1931)
63 Aliens (1986)
64 Requiem for a Dream (2000)
65 L.A. Confidential (1997)
66 Das Boot (1981)
67 Monty Python and the Holy Grail (1975)
68 Star Trek (2009)
69 The Bridge on the River Kwai (1957)
70 Reservoir Dogs (1992)
71 El laberinto del fauno (2006)
72 Raging Bull (1980)
73 Rashômon (1950)
74 The Maltese Falcon (1941)
75 All About Eve (1950)
76 Modern Times (1936)
77 Gran Torino (2008)
78 Singin’ in the Rain (1952)
79 Rebecca (1940)
80 Der Untergang (2004)
81 Metropolis (1927)
82 Some Like It Hot (1959)
83 The Prestige (2006)
84 Amadeus (1984)
85 The Elephant Man (1980)
86 The Apartment (1960)
87 La vita e bella (1997)
88 2001: A Space Odyssey (1968)
89 Nuovo cinema Paradiso (1988)
90 The Wrestler (2008)
91 The Great Dictator (1940)
92 Once Upon a Time in America (1984)
93 The Great Escape (1963)
94 Full Metal Jacket (1987)
95 Sin City (2005)
96 The Sting (1973)
97 Touch of Evil (1958)
98 Ladri di biciclette (1948)
99 Back to the Future (1985)
100 Mr. Smith Goes to Washington (1939)

Jabolčna peška iz mašine

Danes sem si ogledal anime Appleseed Ex Machina na blu-rayu. Je kar prijalo, saj ni slab, pa animejev sem zadnje čase pogledal bore malo.

Zgodba se odvija po nekakšni tretji svetovni vojni, v kateri so se ljudje temeljito zmasakrirali. Po njej so zastavili utopični novi svet, v katerem se bioroidi (genetsko spremenjeni ljudje brez nasilnih in drugih škodljivih čustev) gredo politiko, kiborgi pa skrbijo za varnost. A seveda novi svet ni čisto tako utopičen, kot je bil zamišljen (film potrebuje zaplet). Zlobni teroristi so se namreč odločili preostanek človeških sporov odpraviti tako, da bi vse ljudi vključili v enotno zavest – tiste, ki bi imeli kaj proti, pa pobili. Temu se naši junaki – pripadniki nečesa med vojsko in policijo – kajpak zoprstavijo. Glavna junakinja je bojevita deklina Deunan, ki ji ob strani stoji kiborški partner in ljubimec Briareos (glede na to, da je slednji videti v glavnem umeten, se človek vpraša, kako je s telesno platjo njune ljubezni). Odnose malce zaplete prihod Tereusa, bioroida, ki je nastal iz pretežno Briareosove DNK (zaradi njegovih izjemnih bojnih sposobnosti). Na pogled, po obnašanju in po naklonjenosti junakinji je zato jako podoben Briareosu, kar ubogo Deunan malce bega, a na koncu zadevo vsi trije prebrodijo brez prehudih duševnih težav.

Vsebinsko je film čisto prijeten, a nakoliko plitev. Osnovna zamisel je zanimiva in bi si zaslužila, da se o njej malo pofilozofira, vendar Jabolčna peška raje ostane lahkotna in tega ne stori. Z ljubezenskim trikotnikom ter odnosom med Deunan in njenim kovinskim prijateljem bi se takisto dalo narediti več. In nenazadnje so zanimiva tema podobnosti in razlike med klonoma (Briareosom in Tereusom), a film dlje od tega, da ju naredi nekoliko podobnejša, kot bi bilo zgolj zavoljo podobnih genov pričakovati, ne gre. Je pa akcija kar vznemirljiva in ne preveč animejsko nerealistična, tako da jo je veselje gledati.

Še več veselja ima gledalec s samo podobo animeja. Je nekakšna kombinacija računalniške grafike in risane animacije ter je krasna. Sploh na blu-rayu, ki sliko naredi kristalno čisto in ostro kot britev (hm, vsaj večino časa – nekateri prizori so kdove zakaj slabši od drugih). Tudi klasični filmi so na blu-rayu nesporno lepši, a zaradi zrnatosti filmskega traku in nečistost resničnosti učinek ni tolikšen kot pri Jabolčni peški.

Razmišljam, ali naj si ogledam tudi prejšnji film, Appleseed. Kritike niso navdušujoče in tudi na pogled je prav gotovo manj privlačen od Ex Machine. Bi pa rad izvedel malo več o ozadju likov. Za te potrebe bi bila najbrž še boljša serija ali manga, vendar je obeh veliko in se bržkone ne bom spravil na lov za njima. Film bom pa verjetno poiskal na internetu.

Konfuzni tudi v letu 2008

Konfuzija je slovenska znanstvenofantastična konvencija, ki se je letos zgodila drugič (obakrat v Sečovljah). Lani sva jo z Jelko obiskala oba in sva se na Primorskem mudila vse tri dni dogajanja, letos je pa Jelka ravno te dni na neki mladinski izmenjavi v Turčiji, tako da sem šel sam. Tam sem bil samo včeraj (poteka še danes in jutri), ker toliko le dam na udobje, da mi do spanja na prizorišču ni bilo, samo zase se mi ni zdelo vredno iskati prenočišče v okolici, več dni zapored voziti se v Sečovlje se mi pa tudi ni ljubilo.

Ko sem prispel, sem bil – podobno kot lani – malo izgubljen, ker tam nisem nikogar zares poznal, navezovanje stikov pa ni moja močna točka. Vendar sem lani predvsem igral igre, ki navezovanje stikov olajšajo, letos jih pa ni bilo v programu. Tako sem večino časa tičal v predavalnici, kar sploh ni bilo slabo, saj so bila predavanja zanimiva.

Prvo je bilo o Nostradamusu in glede na to, da o možaku nisem vedel nič, razen seveda tega, da je prerokoval, je bilo precej poučno. Izvedel sem, da je bil zdravnik, ki se je dokaj uspešno boril proti kugi – v nasprotju z večino sodobnikov je namreč poznal vrednost higiene, ki je bila v tistih časih še najučinkovitejše sredstvo proti tej bolezni. Njegov prvi preroški podvig je bil letni almanah z bolj pritlehnimi prerokbami (o vremenu ipd.), šele kasneje pa je spisal tiste, po katerih je danes znan. Vse njegove prerokbe so v verzih in pomen nepritlehnih je – domnevno zaradi strahu pred verskimi fanatiki, ki bi prerokovanje lahko razumeli kot zvezo s hudičem ali kaj takega – zakrit z uporabo metafor, anagramov ipd. To je bržkone tudi razlog, zakaj se z njimi da razložiti toliko reči – ker pač ni jasno, kaj sploh pomenijo, in jim torej pomen pripiše bralec. Predavatelj je svoje delo opravil čisto spodobno, le zaključil je z neumesto izjavo, da vprašanj ne sprejema (morda zato, ker je danes s predavanjem nadaljeval, ampak ta razlog se mi zdi slab). No, med poslušalci je bilo tudi par Hrvatov, ki so to gladko ignorirali – ne vem, ali zato, ker ga niso razumeli, ali zato, ker se je tudi njim nesprejemanje vprašanj zdelo neumestno – in mu zastavili nekaj vprašanj. Pravilno!

Lani smo na Konfuziji igrali dungeons in dragons, pri čemer sta bila dungeon mastra dva Hrvata, recimo jima Hrvat A in B (najbrž bi lahko izbrskal njuni imeni, ampak za tale zapis nista potrebni, tako da si bom privoščil malo lenobe). S Hrvatom A sem igral jaz in je bil nekoliko dolgočasen, Hrvat B se je pa zdel odličen. Hrvat A je lani predaval o srednjeveškem bojevanju, kar je sicer zanimiva tema, a je bil tudi tu malček suhoparen. Letos pa je predaval Hrvat B – o rimskih obegovalnih napravah – in je bil prav prijeten. Predavanje je poživil še Hrvat A, ki je zgodovinar in je stalno težil, da Hrvat B kake podrobnosti ni pravilno predstavil. Moram priznati, da mu je vloga nadloge šla bolje kot vloga predavatelja. Samemu predavanju je manjkala kaka tehnična podrobnost, a glede na to, da mi je bila tema slabo poznana, sem vseeno izvedel dosti zanimivega. Predavanje je bilo zaokroženo z opisom znanega obleganja Alesie, kjer je Cezar porazil Galce. Na mestu, kjer se domneva, da je Alesia stala, je dandanes rekonstrukcija zidu, s katerim je rimska vojska obdala mesto – zadeva je videti kar imenitna in bi jo rad videl.

Pred naslednjim predavanjem sem ujel konec uprizoritve dela Izvajanje velikega blatarja (če slediš povezavi, si zadevo lahko prebereš in ogledaš). Dogodek je bil bržkone zanimiv, žal pa sem skoraj vsega zamudil, ker ga nisem pravočasno našel – bil je namreč na malo skritem kraju.

Dr. Bata Leviki in veliki blatar

Dr. Bata Leviki si med predavanjem o velikem blatarju privošči kozarček piva

Sledilo je predavanje o samurajskih filmih, ki ni bilo ravno višek informativnosti, je bilo pa zanimivo občinstvo. Nek možak – po vsem videzu sicer poznavalec – je pogosto vskočil s kakim komentarjem in glede na to, da je imel zelo avtoritativen nastop, predavatelj je bil pa pa bolj plah, mu je na trenutke kar prevzel predavanje. Potlej je bila pa tu še neka ženska, ki je dajala vtis častilke vsega japonskega (vrsta osebe, ki jo predvsem med ljubitelji animejev pogosto srečaš) in je zalo rada govorila – tudi nje predavatelj ni uspel krotiti.

Zadnje predavanje je bilo o Juretu Grandu iz Kringe v hrvaški Istri, prvem dokumentiranem vampirju. O njem je pisal Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske in možno je, da je prav ta zgodba prek Byrona našla pot v viktorijansko književnost, ki je kot vrhunec žanra dala Stokerjevega Drakulo. Pred nekaj leti so v Kringi zgodbo začeli oživljati, odprli so bar Vampir, organizirali so literarne večere na temo vampirjev in drugih grozljivosti ter celo začeli s Festivalom fantastične književnosti. Pred nedavnim je izšla tudi knjiga, navdahnjena z zgodbo o Juretu Grandi, ki je prevedena v slovenščino. Vsa čast Kringi: iz svojega zlohotnega prebivalca so iztržili, kolikor se je največ dalo. Edino, kar jim manjka, je kaka uporabna spletna stran (da je tako, priča tudi pomanjkanje povezav v temle odstavku).

Za konec (zame – Konfuzija se je nadaljevala, vendar jaz nisem prevelik ljubitelj ponočevanja in sem krenil domov) sem bil priča ša kvalifikacijam za tekmovanje v najboljši uprizoritvi dvoboja med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem, v katerem prvi drugemu pove, da je njegov oče. Nastopil je samo en par, bila sta pa kar kul.

Dvoboj med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem

Darth Vader ima brado, Luke Skywalker pa dolgo čupo

Temule zapisu manjkata dve fotki, vendar je ena izmed pridobitev novega WordPressa, da vstavljanje dotičnih ne dela. To funkcijo v vsaki naslednji različici naredijo bolj kompleksno in manj delujočo – jezen! Ko mi težavo uspe rešiti, bom fotki dodal.

Dopolnilo:
Težavo rešil. Mapa za slike je bila nastavljena na nekaj čudnega in neobstoječega. Pri vstavljanju slik se zdaj da celo nastaviti velikost pomanjšane slike (juhej!), je pa njihovo centriranje nekaj muhasto, pa z Internet Explorerjem se ne razume.

Pravljice, Alvin in veverički

V četrtek sva se z Jelko namenila v Cankarjev dom na pripovedovalski festival Pravljice danes. Tisti večer naj bi devet ljudi iz različnih držav pripovedovalo pravljice iz svoje domovine. Ker sem za dogodek izvedel šele dan prej in ker se mi je zdelo, da je bolj obskurne vrste, v nasprotju s svojo navado za vstopnice nisem poskrbel vnaprej, pa tudi preveril nisem, če so še na voljo. To se je izkazalo za jako nespametno, saj sva pred Cankarjevim domom ostala z dolgim nosom. Ker je bila Jelka že v Ljubljani in ker že dolgo nisva bila v kinu, sva se zato odpeljala v Kolosej.

V Koloseju me je najprej ujezilo, da nimajo nikjer jasno prikazanega sporeda za tisti dan. Sicer spored se pojavlja na zaslonu nad okenci za prodajo vstopnic, vendar ga prekinjajo druge reči in pokaže se za prav kratek čas. Po kakih treh pojavitvah sva bile dokaj gotova, da kako uro in pol ne bo ničesar gledljivega – kar me je tudi ujezilo. Nato se je začela jeziti še Jelka in sicer nad mano, ker sem bil tečen. K sreči nama je preden sva se skregala padel v oči oglas za Xpand (za tiste, ki ga – kot do predvčerajšnjim midva – ne poznajo: to je kino z zelo velikim platnom in posebnimi učinki, v njem pa vrtijo tudi 3D filme), kjer je bil na sporedu Alvin in veverički. Kakšen film je, sicer nisva vedela, a sva ga šla – nič preveč hudega sluteča – pogledat, da bi enkrat videla vsaj sam Xpand.

Film se je izkazal za zabavnega na več nivojih. Kot prvo se mu je vsake toliko časa posrečila kaka namerna zabavnost. Kot drugo si nisva mogla kaj, da se ne bi smejala njegovi neznanski trapastosti (alternativa je bila, da bi jokala, in če mora človek izbirati med tem dvojim, je smeh vseeno boljši). Kot tretje pa je bila komično bedna sinhronizacija. Potlej pa so bili tu še Xpandovi posebni učinki – opletanje sedežev ter pihanje v vrat in druge dele telesa. Boljšega zlitja s filmom sicer niso dosegli (prej bi rekel, da so bili moteči, tako da je bila še sreča, da nama niso kvarili kakega dobrega filma; pa še na voljo so samo na sedežih, ki so čisto preblizu platna), so bili pa po svoje – zabavni.

HD-DVD in blu-ray: trenutno stanje

Prav navdušujoče ni. Pred kakim letom sem mislil, da bi letos okrog novega leta utegnil katerega od naslednikov DVDja že gledati na računalniku, pa ne bo nič iz tega.

HDCP, ki me je najbolj skrbel, zeankrat ni problematičen: na nekaj mestih sem namreč prebral, da studiji do leta 2010 ne nameravajo onemogočati predvajanja filmov na napravah, ki ga ne podpirajo. Brez HDCPja je sicer možno le analogno predvajanje, ampak to ni tragično, saj je analogni VGA čisto zadovoljiv – konec koncev ga brez prehudega trpljenja uporabljam tudi pri svojem 24-inčnem monitorju LCD, ker imam bedno grafično kartico, katere izhod DVI ne podpira ločljivosti večjih od 1600 x 1200 (za take ločljivosti je namreč potrebne malo telovadbe, ki je bila njenemu izdelovalcu očitno pod častjo).

Prva resna težava je pomanjkanje računalniških pogonov za HD-DVD in blu-ray. Da bi se kak dobil pri nas, sploh še nisem zapazil, pa tudi sicer jih ni na pretek. Za HD-DVD se sicer da uporabiti kar pogon za X-Box 360, ki stane ~200 USD, za blu-ray je pa videti, da so na voljo le zapisovalniki, ki stanejo 700 USD in več.

Naslednji problem, na katerega niti pomislil nisem, pa je očitno kar resen, so programi za predvajanje filmov. Zaenkrat so namreč z njimi sami križi in težave. Klavrno!

Potlej je pa zoprna še zahtevnost dekodiranja filmov komprimiranih s H.264. Video na obeh vrstah diskov je lahko komprimiran na različne načine, a H.264 (ki je različica MPEG-4) je najučinkovitejši in posledično je njegovo dekodiranje najzahtevnejše. Brez hardverskega pospeševanja grafične kartice zna postopek celo Intelov najzmogljivejši procesor Core 2 Duo X6800 (no, štirijedrni QX6700 je zmogljivejši, če so izkoriščena vsa štiri jedra) obremeniti v povprečju ~67-odstotno. S hardverskim pospeševanjem se obremenitev sicer spusti, najbolj z geforcom 8800 GTS/GTX (na ~40 %), a še vedno je sodoben dvojedrnik nujen. Podrobnejši rezultati za HD-DVD so tule, za blu-ray (ki je zaradi večje kapacitete še trši oreh) pa tule.

Očitno je, da moj trenutni računalnik, ki je sicer povsem zadovoljiv, za predvajanje naslednika DVDja ne bo uporaben. 3-gigaherčni pentium 4 je prepočasen, pa tudi sodobnih grafičnih kartic na vodilu AGP ni. Najbrž se bom prihodnje leto lotil postopne prenove in upam, da bom ob letu osorej lahko poročal o užitkih ob gledanju filmov v visoki ločljivosti.

Metropolis

Metropolis je nemi znanstvenofantastični film Fritza Langa iz leta 1927. Pripoveduje o mestu v letu 2026, kjer na površju v razkošju živi vladajoči sloj, pod zemljo pa garajo zatirani delavci. Med delavci se kuha upor, a svetniška Maria jim prigovarja, naj bodo potrpežjivi in naj čakajo na posrednika med njimi in vladajočimi. V Marijo se zaljubi Freder, sin gospodarja mesta Joha Fredersena, in zdi se, da bi utegnil on postati ta posrednik. A njegov oče skuša grožnjo upora odpraviti s tem, da bi ga izzval in tako dobil izgovor, da bi proti delavcem uporabil silo. V ta namen norega znanstvenika Rotwanga nagovori, naj robotu, ki ga ravno izdeluje, da podobo Marije. Umetna Maria nato upor res izzove, a na koncu se vse dobro izteče.

Film ob nastanku ni bil posebej uspešen, sploh glede na to, da je bil najdražji film svojega časa (stal je ~200 milijonov USD današnjega denarja). A z leti je pridobil status klasike in je imel znaten vpliv na kasnejše filme (sploh Rotwang z zmršeno pričesko in umetno roko ter laboratorijem polnim spektakularnih naprav je dal navdih za mnoge nore znanstvenike). Žal je izvirna različica, za katero se domneva, da je trajala 153 minut, izgubljena. Do pred nedavnim so bile najbolj znane ~90-minutne, ki temeljijo na filmu skrajšanem za ameriški trg. Leta 2002 pa je bila izdana 123-minutna računalniško obnovljena različica, ki vključuje vse ohranjene kose filma in ki manjkajočo zgodbo povzema z vmesnimi napisi (scenarij je namreč ohranjen).

To najbolj popolno različico so v čast desetletnice Slovenske kinoteke v petek predvajali v Cankarjevem domu. Film je spremljal orkester Camerata Labacensis (na področju spremljanja nemih filmov so menda kar priznani, žal pa so slabši na področju imetja spletne strani, tako da mi o njih ni uspelo kaj prida izvedeti), ki mu je dirigiral nek Robert Israel (menda priznan skladatelj glasbe za neme filme, ampak jaz zanj še nisem slišal – kar pa seveda dosti ne pomeni, ker tudi za nobenega drugega tovrstnega skladatelja še nisem).

Film sem (kot se pravovernemu ljubitelju znanstvene fantastike spodobi) pred časom že gledal in mi ni bil všeč (to ne vem, če se spodobi, ampak tako je bilo). A kar sem videl eno od 90-minutnih različic, bi razlog za neugajanje lahko bila okleščenost. Tole predvajanje v Cankarjevem domu se mi ja tako zdelo nadvse primerno, da Metropolisu dam še eno priložnost. Res je daljša različica bistveno boljša, a ravno navdušen še vedno nisem bil. Predvsem so me motile nelogičnosti v zgodbi (načrt, da se upor delavcev zatre tako, da se jim dovoli uničiti mestno elektrarno in nato razsajati po ulicah, se ne zdi ravno vreden velikega gospodarja mesta), pa tudi nekoliko naivno je bilo vse skupaj. Poleg tega mi ni ugajalo pretiravanje pri igranju, ki je za nemi film sicer značilno in ima svoj smisel (če ni govora, je treba več povedati z mimiko), a prepričljivosti vseeno ni v prid. Pa malo več pozornosti bi bilo treba nameniti stvarjenju okolja prihodnosti – da bi se oblačila, ročne ure, avti in letala 100 let ne spremenili, se ne zdi ravno verjetno, in četudi to ni bistveno za sporočilo filma, je vseeno moteče. Ima pa film dramatične trenutke, ki me niso pustili hladnega, in upoštevaje starost je naravnost odličen – hudič je le, da starosti ne znam upoštevati na tak način, ki bi bistveno vplival na užitek ob ogledu. Najbolj moram pa pohvaliti glasbo: filmska mi je že nasploh ljuba, ta konkretna je zelo dobra in živa izvedba ji je dala dodaten čar.

Vtisi s 17. LIFFe

Ogledi filmov so se zgodili po načrtu.

Način preživetja 5+

Privlačno kričeč videz in popolna odštekanost. V filmu se prepleta pet zgodb: o možaku, ki ubija ženo, ta pa vsakič oživi, po možnosti obdarjena s supermočmi (kot je denimo izstreljevanje udov); o uslužbenki oglaševalske agencije, ki ji na misel hodijo same bizarne (in nadvse zabavne, čeprav stranke menijo drugače) reklame; o družini, katere oče je hipnotiziran v ptiča, preden utegne biti odhipnotiziran, pa je hipnotizer umorjen; o zlovoljnem britanskem morilcu, ki s prevajalcem hodi naokrog in ljudi sprašuje, kakšna je njihova vloga v življenju (in ki umori hipnotizerja, ker se mu hipnotiziranje ne zdi dovolj dober odgovor); ter o trojici mladcev, ki vlamljajo v hiše in imajo težave s spolno usmerjenostjo. Film je nedvomno zanimiv in mestoma precej zabaven, le to me je motilo, da nisem uspel najti rdeče niti, nečesa, kar bi vso bizarnost osmisljevalo.

Med ogledom sem naletel na nekega somagicaša (ki ga sicer poznam le na pogled). Ko sem nanj naletel tudi med ogledom naslednjega filma (celo skupaj sva sedela), kljub moji asocialnosti ni šlo drugače, kot da sva začela pogovor. Izkazalo se je, da je sogovornik velik filmofil in da si na vsakem LIFFe ogleda kopico filmov (njegov rekord je menda 25). No, beseda je nanesla tudi na smisel Načina preživetja 5+ in prišla sva do ugotovitve, da zgodbe povezuje zmožnost ljudi, da – z nekaj volje – tudi najbolj nenavadno sprejmejo za običajno, to običajno pa utegne prerasti v zaželeno in celo nujno. Te ugotovitve ne morem označiti ravno za razsvetljenje, a je vendarle zadoščala, da je film v mojih očeh napredoval iz dokaj kul v zelo kul. Priporočam.

Gostitelj

Beštija iz kanalizacije ugrabi šolarko in njena nadvse nesposobna družina se jo odpravi reševat. Pri tem se bodejo še z oblastmi, ki zatrjujejo, da pošast prenaša nek hudo nevaren virus ter da mora družina zato v karenteno in na preiskave, ki ne verjamejo, da je ugrabljeni deklič še živ, in ki so sploh bolj za zgago kot za korist (kot se za oblasti soočene s pošastjo spodobi). Vse skupaj je začinjeno še z elementi socialne drame in komedije.

Rekel bi, da se Gostitelj norčuje iz žanra filmov s pošastmi (in bržkone še česa), vendar je s svojo nerodnostjo in pretiravanjem dostikrat tako pristen, da nisi čisto prepričan, če ni morda prav tisto, iz česar naj bi se norčeval. No, kakorkoli že, je zabaven in premore tudi par ganljivih trenutkov, tako da gledalca težko pusti hladnega. Ni pa ravno vrhunec filmske umetnosti, tako da ogled obvezen ni.

Glavni šef

Osnovna zamisel je zelo zanimiva: Ravn, lastnik računalniškega podjetja, si izmisli glavnega šefa, ki se v podjetje nikoli ne prikaže (ampak si z uslužbenci le dopisuje po e-pošti), ki mu pripiše vse nepriljubljene odločitve in skozi čigar e-pisma s sodelavci grdo manipulira. Vse mu gre kot po maslu, dokler se ne odloči podjetja prodati. Takrat je glavni šef potreben za podpis pogodbe, zato Ravn za vlogo najame nekega ne najbolj uspešnega igralca. V nasprotju z načrtom pa glavnega šefa uslužbenci vidijo in stvari se zapletejo.

Sama zgodba se mi je zdela precej posrečena. Takisto filmu – kot se za komedijo spodobi – ne manjka duhovitih domislic. Ima pa tudi nekaj motečih elementov, predvsem ob dva se moram spotakniti. Prvi je, da je marsikaj nekako popreproščeno, domnevam, da zato, ker se film spogleduje z gledališko komedijo. Drugi pa je poskakujoča kamera, za katero pojma nimam, čemu naj bi služila, ni pa tako preseravanje pri Larsu von Trierju, enemu od pubudnikov Dogme 95, preveč presenetljivo. Končni vtis je vseeno dokaj dober, tako da moram raziskati, ali je von Trier dal od sebe še kaj gledljivega. Se mi zdi, da bi Dogville utegnil biti primeren kandidat za ogled.