Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Televizijsko-računalniške zgode in nezgode

Film, Tehnika

Preden smo se preselili, sva z Jelko za gledanje filmov in podobnega imela v spalnici projektor. To nama je precej ustrezalo, tako da sva si tudi v novi spalnici omislila napeljave za projektor in prostorsko ozvočenje. Sicer ugotavljam, da so cene velikih televizorjev toliko padle, da projektor morda ni več najbolj smiselen, medtem ko najine napeljave za televizor niso primerne, ampak s to tegobo se bom spopadel, ko bo treba. Kolikor toliko resen domač kino (in na neresnega pač ne pristanem) namreč stane par tisočakov, kar je izdatek, ki si ga človek po gradnji hiše težko privošči, tako da še ni prišel na vrsto. A kar kak film (in risanko) le radi pogladamo, smo kmalu po vselitvi začeli manj ambiciozno: s televizorjem v dnevni sobi in računalnikom za predvajanje filmov.

Za televizor smo si želeli, da bi meril vsaj kakih 50 col, in ko sva se z Jelko lotila izbiranja, sva najprej zadovoljno ugotovila, da tak televizor niti ni preveč drag. A ko sva nekaj ne preveč dragih primerkov videla v živo v trgovini, sva ugotovila, da imajo precej mizerno sliko – skrajno nenaravne barve. Dostojni televizorji so se začeli pri kakih 1.500 EUR, kar nama je bilo takrat (tega je zdaj slabe tri leta) čisto preveč. Tako sva se ozrla za rabljenimi in ugotovila, da je slika pri plazemskih televizorjih mnogo boljša, cene se pa gibljejo okrog najinim žepom mnogo prijaznejših 300 EUR (zdaj so še nižje). Tako smo si omislili lepo ohranjen Panasonic TX-50G20E, s katerim smo bili zelo zadovoljni.

Pozoren bralec je morda opazil, da sem v prejšnji povedi uporabil preteklik. Ta preteklik je povezan z drugim nakupom: igralno konzolo Nintendo Wii. Prišel sem namreč do zaključka, da wii premore veliko iger, primernih za otroke, da igranje nekaterih iger vključuje fizično gibanje (daljici imajo senzorje gibanja), ki je menda zdravo, in da je zadeva zaradi svoje priletnosti cenovno ugodna, tako da sem se pred dvema letoma zmenil z dobrimi decembrskimi možmi, da nam to konzolo prinesejo. Do sem vse lepo in prav. Kar ni tako lepo in prav, pa je, da je pri igranju kegljaške igre Vesna daljinec zabrisala v televizor, ki srečanja z njim ni preživel.

Razbit televizor je bilo kajpak treba zamenjati, kar smo storili z enakim modelom. Bil je namreč preizkušen, poleg tega pa so mu prilagojeni stenski nosilec in kabli, potegnjeni skozi steno. A žal se ta nakup ni izkazal za najboljšega. Televizor številka dve je namreč slabše ohranjen in čeravno sem opraskano ohišje zamenjal z onim od številke ena (neverjetno, s koliko vijaki je ta reč privita!), ostajata drugi težavi: naprava pri svetli sliki zoprno brenči, občasno pa tudi nekoliko utripne (kar se vidi pri podnapisih, ki poskočijo). Predstavljal sem si, da bi se ti težavi dali rešiti s prestavitvijo kake elektronske komponente iz televizorja številka ena, zato sem oba odtovoril v servis (z nemalo švicanja, saj sta preklemansko težka). Žal tam niso znali narediti ničesar, tako da sem imel od vsega skupaj le nekaj telovadbe (take vrste, ki ne prija mojemu hrbtu) in izgubljenega časa. Grrr!

S hardverom pa se naše težave niso končale. Sem namreč čudak, ki sem in tja kak film kupi na DVDju ali blu-rayu, namesto da bi ga spiratiziral, in takšno poštenje se človeku rado maščuje. Proizvajalci namreč filmske diske opremljajo z raznovrstnimi zaščitami pred kopiranjem, ki svojega namena ne dosegajo, uspešno pa grenijo življenje poštenim kupcem. Za predvajanje teh diskov smo najprej uporabljali program Laewo, ki je večino diskov uspešno predvedel, je bilo pa prebijanje skozi menije mučno zatikajoče in pri blu-rayih z risanko Full Metal Alchemist nikakor ni hotel prikazovati podnapisov. Zato sem poizkusil srečo še z bržkone nabolj uveljavljenim tovrstnim programom – PowerDVDjem. Ta se je sicer izkazal za manj hroščatega in Laewojevih težav ni imel, žal pa se je bolj držal omejitev zoper kopiranje in zato večine blu-rayev sploh ni hotel predvajati. Tako sem moral poseči po AnyDVDju – programu, ki tovrstne omejitve in zaščite učinkovito odstrani. Da je AnyDVD dobra rešitev, sem že ugotovil, žal pa ni poceni: dosmrtna naročnina me je stala čez 100 EUR. Pri tem, da je to že druga dosmrtna naročnina nanj, ki sem jo moral plačati, saj so izvirno podjetje, ki je program prodajalo, organi pregona zaprli.

A z ustreznim softverom za predvajanje filmskih diskov se naše težave niso končale. Zdaj se je namreč predvajanje začelo gladko, po kaki uri se je pa vendarle zataknilo. Jelka je imela vsega skupaj že toliko poln kufr, da je razglasila, da se blu-rayev ne gre več, jaz sem bil pa bolj trmast in sem posumil, da se morda optični pogon pregreva. Med predvajanjem je namreč postal kar topel, poleg tega pa zatikanja-čez-eno-uro nekoč ni bilo in kar se je od nekoč spremenilo, je bil nov optični pogon (stari namreč nekaterih diskov ni prebavljal in sem ga moral zamenjati – še ena postaja na naši trnovi poti). Tako sem v računalniško ohišje vgradil ventilator, kar je dejansko pomagalo. Čisto miren sicer še vedno nisem, saj so me bridke izkušnje naučile, da so filmski užitki s fizičnih diskov krhka in minljiva zadevščina, ampak zaenkrat stvari delujejo.

Akademski spam

Delo

Med akademski spam za potrebe tegale zapisa uvrščam vabila na konference in podobne dogodke. Zdajle mi je v e-poštni nabiralnik priletel en prav prisrčen:

“We are overwhelmed with your research and could not resist writing to you for joining our conference, SICASAE International Conference on SYSTEM AND NAVAL MECHATRONIC ENGINEERING. […]”

Za bralce, ki ne vedo, s čim se ukvarjam – popolnoma nič nima opraviti s pomorsko mehatroniko. Da me vabijo na dogodke, kjer nimam kaj iskati, sicer ni nič neobičajnega – podobno običajni pošiljatelji spama ne razmišljajo o prejemnikovem spolu, ko mu prodajajo penis enlargement. In čeravno me je tole e-pismo zabavalo, je akademski spam precejšnja nadloga, ki postaja vedno hujša. O tem lahko poročam, ker že skoraj od začetka kariere tovrstna e-pisma mečem v eno mapo za primer, da bi si kdaj zaželel take zbirke podatkov za računalniško analizo. Tako sem zdajle vsebino mape lahko poštel po letih in rezultate priobčujem v grafu:

Količina akademskega spama, ki ga prejemam, skoraj monotono narašča in je postala v zadnjih dveh letih prav nadležna (glede na to, da se letošnje leto še ni končalo, sem številko zanj ekstrapoliral). V tem se precej razlikuje od običajnega spama, ki ga filtri uspešno krotijo in katerega količina po vsem videzu od leta 2008 pada. Je pa treba priznati, da je akademski problem res hujši: (skoraj) nihče si ne želi sumljivih pripravkov za penis enlargement, tako da tovrstno e-pošto filtri lahko mirne duše pobrišejo, medtem ko teže ugotovijo, ali je tema neke konference za prejemnika zanimiva in ali je konferenca dobra (znanstveniki namreč načeloma čisto radi prejmemo vabila na dobre konference z našega področja).

Kapitalski davki

Denarci

Glede na to, da se po kar nekaj letih zopet lotevam naložb, je na mestu, da osvežim znanje o obdavčitvi teh reči. Takole:

  • Davek na obresti je 25 %. Pri obrestih od depozitov se v davčno osnovo štejejo le tiste nad 1.000 EUR (kar je pri trenutnih klavrno nizkih obrestnih merah težko doseči). Davek se plača enkrat letno na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2. Obresti od obveznic (in še kake druge manj običajne) so obdavčene enako, le da davek utegne odtegniti že njihov izplačevalec – če ga ne, je pa ravno tako potrebna napoved.
  • Davek na dividende je tudi 25 %. Plača ga lahko že izplačevalec, sicer je pa do 28. 2. potrebna napoved.
  • Davek na dobiček iz kapitala (delnic in deležev obvezniških/delniških skladov) je 25 % pri prodaji po manj kot 5 letih, 15 % po 5-10 letih, 10 % po 10-15 letih in 5 % po 15-20 letih. Ima pa naša vrla država zlobni načrt, da bo ta davek dvignila na 27,5 %, 20 %, 15 % in 10 %. Davčna osnova je razlika med prodajno in nakupno vrednostjo, ki se zmanjša za 1 % normiranih stroškov ob nakupu in prodaji. Kapitalski dobički in izgube znotraj leta se med seboj odštejejo (če ne kupimo in prodamo istega ali podobnega vrednostnega papirja v manj kot 30 dneh). To je prikladno, kadar so dejanski stroški nižji od 1 % (kar pri velikih nakupih delnic načeloma drži), saj lahko z normiranimi stroški ustvarimo navidezno izgubo, ki se odšteje od dejanskega dobička. Davek se odmeri na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2.
  • Davek na dobiček iz izvedenih finančnih instrumentov je 40 %, če je bil instrument prodan po manj kot enem letu, sicer pa je enak kot na dobiček iz kapitala. Zagonetno vprašanje je, kaj so izvedeni finančni instrumenti. Kolikor razumem, se mednje šteje vse razen obveznic, delnic in obvezniških/delniških skladov (tudi takih z vzvodom, kar pomeni, da se njihova vrednost povečuje ali zmanjšuje za dvakrat, trikrat … toliko, kot npr. delniški indeks, ki mu sledijo) – torej razni certifikati, pogodbe na razliko, terminske pogodbe, opcije, menjalni posli in še kaj. Davčna osnova je enaka kot pri običajnem kapitalu, le da se računa glede na vrednost instrumenta, ki ni nujno enaka ceni (tako je npr. pri pogodbah na razliko, ki imajo pogosto velik vzvod). Dobički in izgube se prav tako odštevajo in glede na to, da obstaja dosti instrumentov, kjer so dejanski stroški nizki, je trik z navidezno izgubo dokaj lahko izvesti (npr. že omenjene pogodbe na razliko so – tudi zaradi vzvoda – za to zelo prikladne). Tudi tu je do 28. 2. potrebna napoved.
  • Življenjska zavarovanje po 10 letih niso obdavčena, sicer so pa vplačane premije obdavčene s 6,5 % davka na zavarovalne posle, medtem ko so razlike med izplačili in vplačili obravnavajo kot obresti.
  • Promptno (spot) trgovanje z valutami (forex) ni obdavčeno.

V Sloveniji imamo zanimivo ustanovo, imenovano krovni skladi. To so skupine vzajemnih skladov različnih vrst (obvezniških, delniških …), med katerimi je mogoče prehajati brez plačila davka. Če želimo vlagati nekoliko bolj aktivno, bomo namreč naložbe pogosto zamenjali po nekaj letih, tudi če jih bomo pretopili v denar šele kasneje (denimo po upokojitvi), kar pomeni, da bomo plačali precej davka.  Krovni pa skladi nam omogočijo, da pri tovrstnem početju plačamo manj davka. Vendar pa trčimo ob težavo, da imajo slovenski vzajemni skladi nemarno visoke provizije. Oglejmo si torej, ali se krovni skladi splačajo.

Vzemimo, da ima tipičen slovenski vzajemni sklad vstopno + izstopno provizijo 3 % in stroške upravljanja 2,2 %, medtem ko ima tipičen sklad, katerega točke se prodajajo na borzi (ETF), provizijo pri nakupu + prodaji 1 % in stroške upravljanja 0,2 %. Pri slovenskem skladu torej pri nakupu plačamo 2 % več kot pri ETFu in imamo za 2 % višje stroške upravljanja. Vzemimo dalje, da ima slovenski sklad letni donos 5 %, ETF pa zaradi nižjih stroškov upravljanja 7 %. Upoštevaje vstopno provizijo ima po 5 letih slovenski sklad donos 27 %, ETF pa 40 %. Če je prvi donos obdavčen s 15 % (sredstva smo ves čas imeli v istem krovnem skladu), drugi pa s 25 % (prehajali smo med ETFi  in torej nismo upravičeni do nižjega davka), se donosa zmanjšata na 23 % in 30 %, kar je še vedno krepko v prid ETFu.  Z daljšanjem obdobja vlaganja ta razlika le še narašča, tako da se kljub prednosti krovnih skladov zaradi davkov v slovenske vzajemne sklade ne splača vlagati.

Imajo pa krovni skladi še eno prednost: pri prehodu med njimi običajno ne nastanejo stroški, kar za ETFe ne velja. Če letni donos ETFa zmanjšamo za eno odstotno točko zaradi ene prodaje + nakupa v letu (in torej postane 6 %), je obdavčen donos ETFa po 5 letih samo še 25 %, pa tudi z daljšanjem obdobja vlaganja slovenski sklad in ETF ostajata primerljiva. Če torej naložbe menjamo pogosteje kot enkrat letno ali pa plačujemo višje provizije (ker imamo dragega borznega posrednika ali trgujemo z majhnimi zneski), krovni skladi postanejo privlačni (ob predpostavki, da so v drugih pogledih konkurenčni ETFom – da recimo njihovi podskladi niso slabo aktivno upravljani, kar se rado dogaja).

Gojimo gobe

Prehranjevanje

Včeraj, ko sem šel po zelišča za juho, sem opazil, da se nam je na tonamenski gredici zasejalo nekaj zabavnega: smrdljivi mavrahovci. Iz omare smo izbrskali knjigo o gobah in ugotovili, da so mladi užitni – se pravi preden so videti gobasti in so še spravljeni v kroglastih ovojnicah. Danes zjutraj sem jih tako pobral in pripravil za zajtrk. Najprej sem moral odstraniti ovojnico in sluz, ki jo – kot beljak – najdemo med ovojnico in gobo. Prvo je bilo enostavno, drugo pa niti ne: kar nekaj časa sem gobe drgnil pod tekočo vodo in jih brisal s papirnatimi brisačami, da sem se sluzi za silo odkrižal. Nato sem jih narezal in pripravil z jajci. Bile so zelo čvrste in niso imele prav veliko okusa – čisto užitne, ne pa nekaj, kar bi si človek želel jesti vsak dan. A glede na to, da so bile domač pridelek, je bilo vsekakor na mestu, da smo jih zmazali (no, da sva jih zmazala z Jelko – Vesna jih je pokusila in se nakremžila, Ajda pa niti tako daleč ni prišla).

Ubicomp, London

Delo, Prehranjevanje, Službena pota

Že nekaj časa se skoraj vsako  leto udeležim konference Ubicomp, ki se ukvarja s senzorji, interpretacijo podatkov iz njih, mobilnimi aplikacijami in podobnim. Z nje sem enkrat že poročal, tokrat se pa v podobnem formatu oglašam iz Londona:

  • Najprej naj se pohvalim, da smo – kot lani – zmagali na tekmovanju v prepoznavanju načina gibanja (hoje, kolesarjenja, vožnje z avtom, vlakom …) iz senzorjev v pametnem telefonu. Da nam ne bi bilo dolgčas, so organizatorji letos tekmovanje malo otežili: večina podatkov, ki smo jih imeli na voljo, je bila iz telefonov v žepih in torbi, način gibanja smo morali pa prepoznavati s telefonom v roki. To je bil zanimiv izziv in čeravno nismo našli zelo dobre rešitve, je očitno tudi ostali tekmovalci niso.
  • Ubicomp se mi je do zdaj zdel super – zanimivi in razumljivi prispevki, ki so pogosto uporabni za naše delo. Letos mi je bil pa všeč malo manj, kar sem slišal tudi od drugih udeležencev. Povprečna kakovost prispevkov je bila nižja, pa manjkalo je zares odbitih (kot recimo primera iz zgoraj povezanega zapisa ali pa mobilni telefon, ki ne potrebuje električnega napajanja in je bil predstavljen lani ali predlanskim).  No, pa malo je skvarilo izkušnjo, da se je konferenca dogajala v več nadstropjih – sploh za predstavitev postrov in demonstracije je bilo to nerodno. Upam, da se konferenca ne bo poslabšala trajno – organizatorji očitno precej razmišljajo o tem, kako jo izboljšati, tako da sem zaenkrat optimist.
  • Britanci imajo zanič hrano. S tem opažanjem bržkone nisem nikogar presenetil, ampak si vendarle zasluži omembo. Vseh pet dni konference so nam za kosilo postregli z zmerno užitnimi sendviči (it toastastega kruha in nadevi, ki so zveneli v redu, a v pol primerih niso bili), rahlo nenavadnimi slanimi pirami, mešano prebavljivimi solatami ter v redu in začuda celo dobrimi sladicami (v redu je bil Eaton mess, dobra je bila pa neka bananova reč, ki so ju stregli izmenično). Na koncu smo izvedeli, da je bila slaba hrana posledica pomanjkanja denarja zaradi poznih prijav. Mogoče bi lahko konferenco naslednjič organizirali kje, kjer so kulinarično bolj navdahnjeni, cene so pa nižje.
  • Otvoritev konference je bila tokrat v prirodoslovnem muzeju. Prostor je bil kar kul – nad nami je viselo okostje sinjega kita, okrog je bilo pa še nekaj drugih eksponatov. Je pa škoda, da je bilo to vse, kar so nam od muzeja pokazali – v Seattlu smo denimo imeli otvoritev v Muzeju popularne kulture, ki smo si ga lahko tudi ogledali. Pa – presenečenje! – hrana na otvoritvi je bila klavrna.
  • London ima impresiven vozni park: labourghiniji, ferrariji, aston martini, porscheji, rolls-royce … Tudi električnih in hibridnih avtov je precej – poleg prepoznavnih tesel in priusov sem večkrat opazil, da se je mimo mene peljal kak avto, ki je bil za bencinskega/dizelskega čisto pretih.

Vzajemci, SOP in obveznice

Denarci

Vzajemci so podjetje, katerega dejavnost je bila svoje čase trženje vzajemnih skladov. Ker sem bil pred finančno krizo 2008 in gradnjo hiše kar navdušen vlagatelj v vzajemne sklade, sem tudi sam s pridom uporabljal njihove storitve. Kakšne točno so bile, sem sicer že malo pozabil, ampak mislim, da se je bilo za vstop v vzajemni sklad treba pri ponudniku zglasiti osebno, medtem ko je bilo pri Vzajemcih to moč urediti kar po pošti (najbrž je bil oseben obisk potreben samo prvič).  Potlej več kot deset let z Vzajemci nisem imel opravka, letos spomladi so me pa poklicali in povabili na svetovanje. Zavoljo norišnice v službi se povabilu nekaj časa nisem odzval, avgusta sem jih pa vendarle obiskal.

Prijazen mlajši možak mi je razložil, da poleg trženja vzajemnih skladov dandanes počno še marsikaj in da so nasploh zelo kul, kar kaže dejstvo, da so se na trgu obdržali več kot 20 let. Da je slednje spodoben dosežek, lahko potrdim, zato sem mu prisluhnil. Najprej je želel vedeti, kaj naložbenega me zanima. Povedal sem mu, da imam nespecifične srednje-dolgoročne cilje, kar mu bržkone ni silno pomagalo. Kasneje sem mu po e-pošti zaupal še, da me zanimajo predvsem naložbe, do kakršnih ne morem prek skladov, katerih točke se prodajajo na borzi (ETFov), saj te zlahka kupim tudi brez njihove pomoči. Obljubil mi je, da mo bo poslal še nekaj informacij o tovrstnih naložbah, ki ji zaenkrat nisem dobil, medtem ko mi je na licu mesta ponudil troje.

Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) je hecna zadevščina. Kakor razumem, v socialističnih časih obrtniki in podjetniki niso bili prvorazredni državljani in niso bili vključeni v običajno socialno zavarovanje. SOP je bil alternativa zanje. Danes tem ljudem še vedno izplačuje pokojnine, za kar pa ima premalo denarja, tako da se z državo prereka o tem, ali bi država k tem pokojninam morala kaj primakniti, kar je v preteklosti v precejšnji meri odločala o SOPovem delovanju in to menda ne vedno v njegov prid. Vzporedno z izpolnjevanjem zgodovinskih obveznosti SOP nudi tudi prostovoljno pokojninsko zavarovanje. To deluje podobno kot običajno dodatno pokojninsko zavarovanje: zavarovanec vanj redno vplačuje, vplačano se pretopi v različne naložbe, iz teh pa se mu nekoč izplačuje dodatna pokojnina. Posebnost je, da gre formalnopravno za zavarovanje, kar pomeni, da donosi po 10 letih niso obdavčeni (niti toliko kot pri običajnem dodatnem pokojninskem zavarovanju). Možak iz Vzajemcev je tudi zatrdil, da ima SOP dva zelo sposobna upravljalca in da zato dosega odlične donose (kar številke na SOPovi spletni strani potrjujejo – vsaj v primeru PPZ dinamični, kjer so naložbe pogumno aktivno upravljane). Razmislimo torej, ali je v SOP vredno vlagati. Sklad ima 1,2 % letne upravljalske provizije in 3 % vstopnih stroškov, kar je sicer manj kot pri večini slovenskih vzajemnih skladov (ki imajo upravljalske provizije tipično vsaj 2 %) , a bistveno več kot pri ETFih (od katerih imajo redki upravljalsko provizijo nad 0,5 %, vstopni stroški pa navadno nanesejo pod 10 EUR). Po stroških je SOP primerljiv z običajnimi dodatnimi pokojninskimi zavarovanji, izjema je pokojninski sklad za javne uslužbence, ki je precej ugodnejši. Kar se tiče stroškov, torej SOP ni najboljša izbira, sploh za javnega uslužbenca (kar jaz sem). Ni mi tudi jasno, ali je pri SOPu premoženje zavarovancev strogo ločeno od premoženja upravljalca, kot velja pri običajnih dodatnih pokojninskih zavarovanjih – nikjer nisem zasledil, da bi bilo, se pa to pri ustanovi, ki stežka poravnava zgodovinske obveznosti in je v sporu z državo, zdi kar pomembno. Argument v prid SOPu sta torej le tista zelo sposobna upravljalca. A raziskave na to temo, ki jih poznam, kažejo, da sposobnih upravljalcev načeloma ni – so le taki, ki so do zdaj imeli srečo. Kaka izjema gotovo obstaja – morda prav pri SOPu – vendar statistika temu ne govori v prid. Zato sem SOPu rekel ne.

Lastne obveznice so bile naslednja stvar, ki mi je bila ponujena. Vzajemci se namreč lotevajo gradnje dveh manjših stanovanjskih blokov, za kar so izdali dvoletne obveznice z letno donosnostjo 5 %. To je lepa donosnost, ki prekaša obvezniške ETFe razen najbolj pustolovskih. Vprašanje, ki se človeku mora zastaviti, je, ali je ta obveznica pustolovska. Po eni strani primerjava z ETFi kaže na to, primerjava z obrestnimi merami za nepremičninske kredite pri bankah pa tudi, saj je videti, da je trenutno mogoče dobiti kredit z obrestno mero okrog 2 %. A po drugi strani so gradbeno dovoljenje Vzajemci že dobili, za financiranje pravijo, da zaradi velikega zanimanja za obveznice ni problem, 9 stanovanj od 17 je menda že rezerviranih, za dve najbolj imenitni naj bi bilo pa toliko zanimanja, da ju kanijo prodati na dražbi. Tako sem se kljub pomislekom o pustolovskosti odločil kako obveznico kupiti.

FT quant je vzajemni sklad, ki je letos dobil nagrado revije Moje finance. Ali mi ga je možak iz Vzajemcev ponudil zaradi tega, ne vem, navdušil me pa ni. Stroškovno je podoben drugim slovenskim vzajemnim skladom – torej mizeren – da je v zadnjih treh letih (na katera se nanaša nagrada) dosegal nadpovprečne donose, smo pa že ugotovili, da ne pomeni dosti. Sprva mi je sicer zbudilo zanimanje ime – quant se na namreč navadno nanaša na trgovanje/upravljanje na podlagi nečesa kvantitativnega, dostikrat s pomočjo računalnikov. Kot računalničarju mi je to že načeloma všeč, poleg tega je pa znano, da ljudje na borzi radi počnemo neumnosti, kakršnih stroji ne. A ne v prospektu sklada in ne kje drugje nisem zasledil, da bi pri upravljanju res počeli kaj posebej kvantitativnega – v prospektu celo piše “Pri upravljanju premoženja ne bodo uporabljene posebne tehnike ali orodja upravljanja naložb”. Najbolj naraven zaključek je torej, da je ime zavajajoče, tako da v to zadevščino nikakor ne kanim vlagati.

Pod črto lahko rečem, da imajo pri Vzajemcih še vedno zanimivo ponudbo, čeravno je – kot nasploh – treba ločiti zrnje od plev.  Ko se mi nabere še kaj denarja, ki ga bom želel naložiti, jih bom morda pobezal, da vidim, ali imajo še kaj primernega zame.

Dopolnilo:
Tale zapis pravi, da FT quant počne nekaj kvantitativnega, vseeno mi pa ni všeč, da na bolj “uradnih” mestih o tem nič ne piše, pa tudi provizijo ima po slovensko visoko, tako da se mu bom zaenkrat vendarle ognil.

Službena pota in neslužbena Madžarska

Glavne počitnice, Službena pota

Letos sem do maja dokaj pridno pisal v blog, potlej je šlo pa vse po gobe. Junija in julija me je namreč zadelo prekletstvo uspeha pri pridobivanju evropskih projektov – eden se je končal, eden se je začel, dva sta pa na sredini, kar pomeni tri sestanke, tri recenzije in posledično pet službenih poti (en sestanek je bil v Ljubljani). Poleg tega imata otročaja avgusta letovanje in počitnice s starimi starši , tako da moramo v julij stlačiti še družinske počitnice. Slednje so tudi razlog za tale zapis (menda ni kdo pomislil, da sem za tipkovnico sedel zato, da bi jamral ali se celo bahal in to skušal zakamuflirati kot jamranje): danes namreč odhajamo na Madžarsko, od koder se bom – kot po navadi ob takih prilikah – javljal po Twitterju.

Finančno podkovanje

Denarci

Pisalo se je leto 2003, stanje na borzah je bilo rožnato, jaz pa sem nastopil službo in začel dobivati plačo. Vzajemnih skladov je bilo takrat v Sloveniji že kar nekaj, denar je vanje veselo pritekal in množično so se pojavljali novi – spočetka bolj splošni, potem pa vedno bolj specializirani in tvegani. Tudi jaz sem se lotil vlaganja in zavoljo rožnatega stanja na borzah nisem imel težav z doseganjem visokih donosov. V iskanju še višjih sem kupoval točke novih, vedno vznemirljivejših skladov. Pri vsem tem sem se počutil zelo pametnega in čeravno je vlagati v vzajemne sklade bilo pametno, lahko v retrospektivi rečem, da sem svojo pamet nekoliko precenjeval. To se je pokazalo leta 2008, ko je prišla finančna kriza in je šlo vse po gobe. Po njej so naložbe, ki sem jih imel, okrevale bolj počasi, leta 2013 sem pa moral itak vse prodati, ker sva z Jelko kupila parcelo in se začela ukvarjati z gradnjo. Pod črto je bil finančni rezultat moje vlagateljske kariere okrog nič, ker je bolj žalostno, a glede na to, da je vključevala leto 2008, bi lahko bilo tudi slabše.

Letos sem sklenil vrniti se v vlagateljske vode, vendar sem se najprej namenil finančno malo bolje podkovati. Tako sem začel s prebiranjem literature na to temo in danes bom spregovoril o treh – bolj osnovnih – knjigah, ki sem jih do zdaj prebral.

Vicki Robin: Your Money or Your Life je bržkone najbolj čislana knjiga o osebnih financah. Njeno sporočilo je preprosto: bodi varčen, po možnosti dosti zasluži, prihranke ustrezno naloži in srečno živi od njih. Bralcu najprej svetuje, naj skrbno evidentira svoje imetje, prihodke in izdatke ter si na vidno mesto postavi graf, ki to prikazuje. Izračuna naj, koliko zasluži na uro upoštevaje vse stroške in porabo časa, ki jih služba prinaša (prevoz na delo, službena oblačila ipd.). Potem naj ta izračun uporabi, da ugotovi, koliko dela mora opraviti za vsako kategorijo izdatkov, in razmisli, kateri izdatki so res vredni njegovega časa. Če pridno varčuje in vlaga, bo nekoč donos njegovih naložb presegel izdatke – takrat bo finančno neodvisen, lahko se bo upokojil in svoj čas posvetil tistemu, kar mu največ pomeni. Ti nasveti so načeloma v redu, vendar je knjiga za moj okus malo preveč ameriška. Kot prvo nagovarja bralca, ki je zapravljiv, zadolžen in ne razmišlja trezno o denarju, kar zame ne velja, pa po mojem za povprečnega Slovenca tudi ne. Seveda bi bila tako jaz kot povprečni Slovenec lahko bolj varčna in razmislek o tem, koliko plačanega dela je potrebnega, da si nekaj privoščiva, je koristen. Kot drugo je knjiga primernejša za človeka, ki bolj prosto razpolaga s svojim zaslužkom in se svobodneje odloča o upokojitvi od Slovencev, ki plačujemo visoke davke in smo v zameno deležni državne pokojnine, brezplačnega šolstva, zdravstva ipd. Skratka, Your Money or Your Life se mi je zdela zmerno koristno čtivo.

John Bogle: The Little Book of Common Sense Investing je delo ustanovitelja Vanguarda, največjega svetovnega ponudnika vzajemnih skladov. Tudi ta knjiga ima preprosto sporočilo: vlagaj v indeksne sklade z nizko provizijo (indeksni so taki, ki si lastijo košarico delnic ali obveznic, določeno z borznim indeksom, in ne skušajo izbrati čim bolj donosnih naložb). To sporočilo podkrepi s primerjavo med indeksnimi in aktivno upravljanimi skladi, ki pokaže, da upravljalci skladov nimajo pojma (oziroma da je izbirati donosne naložbe zafrknjeno). Poleg tega aktivno upravljanje prinese nezanemarljive stroške borznih transakcij in je manj ugodno z davčnega vidika (kar morda velja v ZDA, v Sloveniji pa po moji vednosti ne). Avtor v knjigi prizna, da mu nekateri očitajo, da o takem preprostem sporočilu izgublja preveč besed (pri tem je treba omeniti, da tale knjiga ni njegova edina) in – čeravno sporočilo ni slabo – se moram s tem kar strinjati.

Rick Ferri: All about Asset Allocation se ukvarja z razporejanjem sredstev po kategorijah naložb, ki je ključno za dober naložbeni portfelj. Njeno sporočilo je, da izberi primerno razmerje naložb, ki so donosne posamično in med seboj niso premočno korelirane, saj to zmanjša tveganje – vrednost vseh ne pade hkrati. Ko se razmerje zaradi različne rasti (ali padanja) vrednosti naložb posamičnih kategorij spremeni, naložbe kupi/prodaj tako, da se vrneš k začetnemu razmerju. Na ta način kupiš tiste naložbe, katerih vrednost je padla in so poceni, ter prodaš tiste, katerih vrednost je zrasla in so precenjene. Za predstavitev sporočila te knjige sem potreboval tri povedi, kar je trikrat več kot pri prejšnjih dveh – to ni naključje, saj po mojem mnenju ta knjiga pove precej več koristnega od prejšnjih dveh. Poleg osnovnega sporočila tudi podrobno opiše naložbene kategorije (predvsem obveznice, delnice in nepremičnine ter njihove podkategorije) in priporoči primerne razporeditve glede na oddaljenost vlagatelja od upokojitve. Je pa za moj okus knjiga vendarle kanček razvlečena in bi lahko bila malo bolj tehnična – kaka formula sem in tja ne bi bila odveč.

Kaj storiti zdaj? Slediti Boglu in Ferriju? Njuni nasveti so široko sprejeti in če jim človek sledi, preveč ne more zgrešiti. Je pa treba upoštevati, da so dobri le na zelo dolg rok, in zdi se mi, da je vendar možno vlagati tudi bolje. En tovrsten način bi lahko bil taktično razporejanje sredstev po kategorijah naložb (v nasprotju s strateškim, ki ga priporoča Ferri). To pomeni oceniti, katere kategorije so v danem trenutku primernejše, in portfelj prilagoditi temu. Seveda tako ocenjevanje zahteva napovedovanje prihodnosti, kar na finančnih trgih ne deluje najbolje, a kot nekdo, ki se poklicno ukvarjam z analizo podatkov, strojnim učenjem ipd., moram verjeti, da do neke mere je možno. Drug zanimiv način vlaganja pa je glede na tako imenovane faktorje – sistematične razloge, zakaj bi neka naložba lahko bila nadpovprečno donosna. Znani faktorji so velikost podjetja (ki izda delnice), računsko določena podcenjenost delnic, vztrajnost njihove cene, računsko določena kakovost podjetja idr.  Čeprav je o obeh teh zadevah – sploh o faktorjih – na spletu veliko govora, literature za laike ni prav dosti. Vseeno ju kanim raziskati in najverjetneje poizkusiti izvesti taktično razporejanje sredstev po naložbenih kategorijah. O uspehu pa še kaj napišem.

Mrežni disk

Tehnika

Doma imamo trenutno tri stacionarne računalnike ter en prenosnik in pol. Prvi stacionarec je v skupni rabi v dnevni sobi, drugi tiči pod televizorjem ter predvaja filme in podobno, tretjega si je pa omislila Jelka za svoje društvene posle. Prenosnik je moj službeni, za polovico pa štejem Jelkinega, ki je nekoliko prileten in bolj redko pride na plan. Jaz svoje reči včasih uganjam na skupnem stacionarcu, včasih pa na službenem prenosniku. Podtelevizorskemu računalniku je zmanjkalo prostora na disku, poleg tega bi si pa filme na njem nekoč želeli gledati tudi v domačem kinu, ki je v načrtu za spalnico. Te težave in še kaka se očitno rešijo s hrambo datotek na enem (dovolj prostornem) mestu. To mesto bi lahko bil domači strežnik in z mislijo nanj sem se nekaj časa poigraval. Tak strežnik je splošnonamenska naprava, ki zna vse, kar bi si človek skupinskega v domačem omrežju lahko zaželel, poleg tega je pa gotovo nekaj, kar računalničarju pritiče. A ker je računalničar pri naši hiši hudo zaposlen človek in ker kolikor toliko resen računalnik ni poceni, sem se na koncu odločil za mrežni disk.

Mrežni diski so pravzaprav majhni računalniki, v katere se vtakne eden ali več diskov, in znajo dandanašnji poleg hrambe podatkov početi marsikaj. Proizvajalci namreč zanje ponujajo kopico dodatnih aplikacij – za pretočno strežbo večpredstavnih datotek in spletnih strani, hrambo programske kode, dolvlečenje torrentov idr. Po nekaj raziskovanja teh zadevščin sem zaključil, da sta vodilna proizvajalca Synology in Qnap, ki za isto ceno sicer ponujata nekoliko šibkejšo strojno opremo kot manj uveljavljena podjetja (npr. Asustor), vendar boljšo programsko opremo in manj težav. Ker sem – kot omenjeno – hudo zaposlen človek, sem se raje odločil za manj težav, tako da sem izbiral med tema dvema. Ker nismo hudo zahtevni uporabniki in ne želimo zapraviti preveč denarja, smo izbirali med osnovnimi modeli (za dva diska – o odločitvi glede kapacitete kasneje). Pri Synologyju je to trenutno DS218j, pri Qnapu pa TS-228A. Oba staneta pod 200 EUR in Qnap ima boljšo strojno opremo (štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in 1 GiB pomnilnika namesto 512 MiB), tako da se izbira zdi jasna. A ko sem se odločal o nakupu, sem prišel do ugotovitve, da ima Qnap pomanjkljive sposobnosti pretakanja videa, ki je zdejle, ko pišem tale zapis, ne uspem potrditi, tako da je najverjetneje zmotna. Poleg tega je bil takrat Synologyjev zmogljivejši model DS218play na voljo za ugodnih 220 EUR (trenutno ga tako poceni ne najdem), zato sem naročil tega.

Kajpak je mrežni disk v smislu računalnika treba napolniti z dejanskimi trdimi diski. Kot previden človek si želim RAID – torej več diskov, organiziranih tako, da ob odpovedi enega podatki niso izgubljeni.  Najmanjše število diskov v RAIDu je dva, ki sta preprosto zrcaljena (temu se reče RAID 1). Več diskov sicer nudi boljši izkoristek, saj je pri dveh diskih za preprečevanje izgube podatkov potrebnega 1/2 celotnega prostora, uporabnega je pa preostale 1/2 prostora, medtem ko je pri štirih diskih za preprečevanje izgube podatkov še vedno potreben en disk, a to pomeni 1/4 celotnega prostora, uporabnega je pa 3/4 prostora (tako deluje denimo RAID 5). Vendar so naprave za štiri diske dražje od takih za dva, manjši diski imajo pa višjo ceno na enoto kapacitete, tako da za uporabnike, kot smo mi, ki prav ogromno prostora ne potrebujemo, več kot dva diska nimata smisla. Trenutno potrebujemo približno 2 TB prostora, a ker je treba gledati v prihodnost, sem začel razmišljati o 4 TB. Po ugotovitvi, da cena na enoto kapacitete pada do 6 TB, od tam naprej pa je precej konstantna, sem se ne koncu odločil za 6 TB.  Poleg kapacitete je bilo treba izbrati tudi znamko. Pri tem je ključen dejavnik zanesljivost in k sreči obstaja ponudnik spletnega prostora za hrambo podatkov Backblaze, ki ima v svojih strežnikih okrog 100.000 trdih diskov, o katerih odpovedih javno poroča. Po njihovih podatkih je najbolj zanesljiv proizvajalec HGST (ki ga je kupil Western Digital in njihove diske zdaj ponuja pod znamko Ultrastar). Ultrastar kapacitete 6 TB stane okrog 220 EUR, medtem ko bolj plebejski diski iste kapacitete stanejo slabih 200 EUR – razlika se ne zdi prevelika za večjo zanesljivost po Backblazovih podatkih, dvakrat večji deklariran povprečni čas med odpovedmi in pet let garancije namesto tri.

Mrežni disk je zdaj uspešno v uporabi in zaenkrat z njim ni težav. Ker ga še ne uporabljamo dolgo, lahko poročam le, da je spletni uporabniški vmesnik prijazen in odziven, hitrost prenosa večjih datotek pa se giblje med 50 in 90 MB/s – zakaj ne dosega gornje meje trdega diska in omrežja (torej okrog 100 MB/s), težko rečem, a krivci so lahko tako mrežni disk kot tudi omrežno stikalo in precej metrov mrežnih kablov po hiši. Ugotovil sem tudi, da je za predvajanje videoposnetkov na računalniku pretočni video nepotreben (navadno odprtje datoteke povsem zadošča), tako da se bom s streženjem pretočnega videa morebiti ukvarjal, če bomo videoposnetke kdaj želeli gledati na kakih bolj omejenih napravah.

Ultimativni tehnični svinčniki

Otročarije, Tehnika

Odkar pomnim, so tehnični svinčniki moja najljubša vrsta pisal. Kljub temu sem povečini pisal s povprečnimi, kakršne so pač imeli v papirnici, kamor me je zaneslo. Pred nedavnim pa sem se odločil temu narediti konec in sem raziskal, kaj ima internet povedati o tem, kateri tehnični svinčniki so dobi. Izkazalo se je, da ima – kot o večini stvari – povedati kar precej. Poleg tega sem ugotovil, da najbolj čislani tehnični svinčniki – v nasprotju z večino stvari – sploh niso dragi. Ker več svinčnikov itak pride prav – eden je za v delovno sobo, eden za v jedilnico, eden za v nahrbtnik itd. – sem naročil pet najbolj priporočenih. Ugotovitve o njih pa kajpak z veseljem delim s svojimi bralci (v vrstnem redu, v katerem so na sliki).

Rotring 600 je menda precej legendaren. Izhaja iz časov, ko poklicni tehnični risarji še niso uporabljali AutoCada, in je bil zasnovan prav zanje. Vendar mu na prvi pogled in otip razen solidnosti in prikupnega rahlo staromodnega videza v prid ne govori veliko. Mogoče ima zelo zanesljiv mehanizem, ampak to se bo izkazalo šele čez leta. Kar lahko opazim takoj, je, da je nekoliko pretanek, da ima zelo majhno radirko in da mu ni mogoče pospraviti konice, kar ga naredi neprimernega za prenašanje po nahrbtnikih in torbah.

Pentel GraphGear 1000 je tudi namenjen tehničnim risarjem, vendar mi je bolj všeč. Je bolj debel, prav tako daje občutek solidnosti in lepo sede v roko. Poleg tega pritisk na veliko priponko na vrhu celotno konico pospravi v notranjost svinčnika – zelo kul! Verjetno je moj najljubši tehnični svinčnik.

Pentel Sharp Kerry je zaradi majhnosti in pokrovčka zelo prikladen za prenašanje naokoli. Pri pisanju je mišljeno, da se pokrovček povezne čez zgornji del svinčnika. Pokrovček ima na vrhu gumb, ki pritisne na spodaj ležeči gumb na samem svinčniku, tako da se minica da potiskati ven tudi, ko je pokrovček v pisalnem položaju. Radirka je spravljena pod gumbom v pokrovčku, tako da je pri pisanju pri roki. Ne morem pa reči, da mi je oblika posebej všeč, pa tudi držalo je pregladko, da bi bilo prav udobno.

Uni Kuru Toga si prizadeva reševati težavo, ki je sam domala nikoli ne opazim: da se minica pri pisanju neenakomerno obrabi in dobi obliko prisekanega stožca, nakar svinčnik čudno piše. Rešitev je, da svinčnik minico obrne, kadar jo človek dvigne s papirja in položi nazaj. Mehanizem je domiselen, vendar vsaj v moji roki ne deluje prav zanesljivo, poleg tega pa povzroča nečvrst občutek, ki me moti. Svinčnik je tudi precej plastičen, pa konica se ne pospravi. Kljub temu, da ga internet zelo hvali (in je favorit moje starejše hčere), meni tako ni preveč všeč.

Kokuyo FitCurve je dosti manj znan od prejšnjih štirih in sem ga preizkusil zato, ker naj bi bil med najboljšimi tehničnimi svinčniki z veliko radirko (kar se meni zdi kar pomembna lastnost). Priznati moram, da je precej všečen – je sicer nekoliko plastičen, vendar je občutek v roki prijeten, pa konica se lahko pospravi. In radirka je res kul – velika, ki se izproži z vrtenjem gornjega dela svinčnika. Ta je bil najbolj všeč moji mlajši hčeri (le da sem moral zanjo naročiti rožnatega).