Bržkone največja znamenitost Cape Towna (vsekakor pa najbolj očitna – ali pa bi taka vsaj morala biti) je Table Mountain. Google postreže s kopico fotk, ki nazorno pokažejo, zakaj je tako. Žal pa je bila gora takrat, ko smo bili na primernem kraju za lepe fotke mi, videti precej drugačna (no, pravzaprav ni bila videti). No, vendarle nam je uspelo ujeti eno jutro, ko ni bila zavita v oblake, da smo se z žičnico odpeljali na vrh – mojim staršem je bilo namreč zelo veliko do tega, jaz pa moram priznati, da se mi ne prej in ne potem ta vzpon ni zdel ravno usodnega pomena.

Table Mountain v oblakih

Mesto premore precej imeniten grad, ki sliši na ime Castle of Good Hope (Cape Town namreč leži le malo severno od Rta dobre nade). Graditi ga je začela leta 1666 nizozemska Vzhodnoindijska družba in je najstarejša zgradba v državi. Zgrajen je bil za obrambo pred Britanci, s katerimi je bila Nizozemska takrat na robu vojne. Da se je s tovrstno gradnjo ukvarjalo zasebno podjetje, se morda zdi nekoliko nenavadno, vendar je imela Vzhodnoindijska družba v tistih časih v nizozemskih kolonijah bolj ali manj vlogo države in je premogla celo lastno vojsko. Grajska zanimivost je tlak prehoda skozi osrednje poslopje, ki je lesen, da hrup spodaj hodečih, jahajočih in vozečih se ne bi motil guvernerja, ki je imel svoje prostore nad njim. Žal naše fotke ne morejo pokazati gradu v vsem svojem sijaju, saj je najbolj zanimiv pogled iz zraka, zato nam spet priskoči na pomoč Google.

Prostrano grajsko dvorišče z zgoraj omenjenim prehodom

Glavna jedilnica

Igra na temo burskih vojn razstavljena v gradu (da so bile te vojne v svojem času po svetu precej znane, sem že pisal)

Ker smo imeli v Cape Townu še najet avto, smo zlahka izletovali po okoliških krajih. Med drugim smo jo mahnili na vinogradniško posestvo Groot Constantia. V okolici Cape Towna se namreč pridela precej dobrega vina in Groot Constantia je najimenitnejše in najstarejše med tovrstnimi posestvi. Imenitnosti mu res ne morem oporakati, je pa verjetno bolj zanimivo za koga, ki v nasprotju z mano pije vino. Recimo za moje starše, ki si niso mogli kaj, da ne bi obiskali še enega (nič kaj dosti manj imenitnega) posestva Vergelegen.

Silno drevo pred glavno zgradbo Vergelegna

Hermanus je kraj, kjer je v Južni Afriki najlaže videti kite. Kajpada smo jih hoteli videti tudi mi in res nam je uspelo. Žal so bili dokaj nekooperativni in niso pred nami skakali iz vode ali kaj podobnega, tako da smo jih lahko približno spodobno videli le skozi daljnogled in na slikah narejenih z veliko povečavo. Bistveno bolje smo si lahko ogledali kapske pečinolazce, ki pa so kljub temu, da so menda najbližji živeči sorodniki slona, s svojimi ~40 cm od kitov precej manj impresivni.

Kita, od katerih se je eden za sliko malo potrudil vsaj z brizganjem

Kapski pečinolazec pri obedu

Na plaži Boulders blizu Cape Towna se najdejo še eni zanimivi predstavniki tukajšnje favne: očalasti pingvini. Precej brezskrbno koracajo naokoli in so na vso moč zabavni. Naslednji dan smo pa čisto nenačrtno naleteli na podobno brezskrbne (posedali so sredi ceste) in takisto zabavne pavijane.

Pingvini korakajo po plaži

Pingvin se skriva pred fotografom

Pavijan zeha sredi ceste

Kot rečeno, Cape Town ni daleč od Rta dobre nade (ki se dandanes prevaja kot Rt dobrega upanja, a ker meni starejši prevod mnogo bolj ugaja, se ga bom kar držal). Zanj marsikdo misli, da je najjužnejša točko Afrike, v resnici pa ta čast pripada Rtu Agulhas. Rt dobre nade ja narodni park in spričo lepe narave si to kar zasluži. Njegova hudo nadležna lastnot je le, da je svinjsko vetroven (kajpak se je to pomorščakom pred davnimi časi moralo zdeti še bolj nadležno kot meni).

 
Pogled proti najjužnejši točki Rta

Diagonalna fotka

Slikovito drevo

Za konec naj omenim še eno bolj žalostno znamenitost Cape Towna: Roben Island. Otok je bil v času apartheida najbolj zloglasen zapor v državi, kjer je bila zaprta večina znanih političnih jetnikov tistega časa na čelu z Nelsonom Mandelo. Po otoku vodijo nekdanji zaporniki, kar je zanimivo, a tudi problematično. Možak, ki je vodil nas, namreč po vsem videzu še vedno kuha zamero do svojih nekdanjih ječarjev. To je kajpada čisto razumljivo in kadar vodi tuje turiste, ni konec koncev s tem tudi nič narobe, vendar otok množično obiskujejo južnoafriški šolarji, na katere taki vodiči po mojem nimajo najbolj posrečenega vpliva. Saj v splošnem so črnski prebivalci dežele do preteklosti precej spravljivi, kar je pohvalno, vse pa tudi ni rožnato (recimo naš vodič v Johannesburgu je pustil sicer dobro službo, ker so mu kot belcu nalagali vedno več dela brez upanja na napredovanje), tako da bi pri vzgoji mladine kazalo biti previden. Posebej zanimiv (in posebej svinjski) se mi je zdel pravilnik o prehrani jetnikov, ki je zelo nazorno pokazal, kako slabo se je godilo črnskim (političnim) zapornikom v primerjavi z belimi (morilci in podobnimi). Podobno kot hrana je bila urejena tudi obleka: spodobna oblačila za belce in kratke hlače vse leto za črnce.

Celica Nelsona Mandele

Dopolnilo:
Nekaj sem pomešal pri vinogradniških posestvih, pa me je oči opozoril in sem sem popravil.

Še eno dopolnilo:
Tale zapis dobiva posebej veliko spama, zato sem onemogočil komentiranje.

V Johannesburgu smo se vkrcali na letalo in odleteli v Port Elizabeth na južni obali. Tam smo najeli avto, kar se je izkazalo za ne ravno enostaven podvig. Imeli smo namreč tri precejšnje kovčke in ker je bilo pred nami devet dni vožnje, smo hoteli avto z dovolj velikim prtljažnikom, da ne bi kak kovček v kabini privabljal tatov. Najprej so nam ponudili renaulta megane, ki je imel tako bedno oblikovan prtljažnik, da vanj niti dva kovčka nista šla. Naslednja možnost je bil kombi, ki je imel kajpada ogromen prtljažnik, vendar niso imeli pokrova zanj, tako da prtljaga ni bila prav nič skrita. Po kakih dveh urah so nam končno oskrbeli volkswagna jetto, ki je povsem ustrezal našim zahtevam (in v nasprotju s kombijem še nič dražji ni bil od megana).

Naše prevozno sredstvo (v njem pa oči, ki bržkone čaka, da se z mami vrneva s fotkanja kakega obcestnega čudesa)

Port Elizabeth je ime dobil po pokojni ženi britanskega guvernerja, ki ga je ustanovil. Med domačini je priljubljen kot poletno letovišče, a ker smo bili tam pozimi, ni bil posebej živahen. Za moj okus daleč najbolj zanimiva stvar v mestu je (delujoča) knjižnica iz leta 1835, ki je videti, kot bi jo vzel iz kakega zgodovinskega filma.

Knjižnica od zunaj

Knjižnica od znotraj (in mami na balkonu)

Naš naslednji postanek je bil narodni park Tsitsikamma, kjer se začenja Garden Route, posebej lep del ceste ob južni obali, ki se vleče do Mossel Baya (več o njem kasneje). Tsitsikammo odlikuje čudovita narava, posebej slikovita soteska Storms river, ki se tam izliva v morje. Najbolj zagnanim se priporoča pohod po Otter trailu, 42,5 km dolgi poti, za katero naj bi pohodnik potreboval kakih pet dni (pohodništvo je med Južnoafričani menda priljubljeno početje). Mi smo prehodili le prve tri kilometre, ki se končajo s 50-metrskim slapom, ampak tudi to je bilo dovolj pustolovsko. Pot je namreč dokaj težavna, sploh ker je po malem deževalo in je bila spolzka. Poleg tega nas je ves čas spremljalo bučanje morja, saj pot teče ob obali, ki so jo bičali nekajmetrski valovi.

Soteska Storms river

Besneče morje in mesto za žar (Žar je med Južnoafričani zelo priljubljen in takale mesta se najdejo v vseh narodnih parkih in na podobnih krajih.)

Slap na koncu naše poti

Galeb

Iz Tsitsikamme nas je pot vodila v Knysno (kar se nepričakovano izgovori Nizena). Mesto stoji sredi gozdov, ki so jih nekdaj množično sekali za stavbni les, dokler niso konec 19. stoletja opazili, da od njih ni več dosti ostalo, in se lotili zaščite. Včasih je bilo v teh krajih tudi veliko slonov, a ti so imelo manj sreče od gozdov, tako da danes o njih ni ne duha ne sluha. Nameravali smo si privoščiti krajši pohod skozi gozd, pa se je izkazalo, da je zaradi obilnega deževja pot, ki smo ji hoteli ubrati, poplavljena. Poleg smo šli v mestni muzej pogledat nagačeno latimerijo, edino živečo predstavnico nekdaj razširjene ribje družine, za katero se je domnevalo, da je izumrla pred 65 milijoni let, dokler ni leta 1938 ene ujel nek južnoafriški ribič. Žal nam je spodletelo tudi to, kajti ribo so ravno takrat poslali na restavriranje.

Knysenski gozdovi

Nedaleč od Knysne leži Oudtshoorn, znan kot svetovna prestolnica nojev. Sredi 19. stoletja so bila nojeva peresa v Evropi izredno cenjena in gojenje nojev je bilo tako donosno, tako da so si gojitelji v mestu postavili prave palače. V 20. stoletju je zanimanje za peresa usahnilo, vendar noje tu še vedno gojijo, le da predvsem za meso, ki je zelo zdravo in vsebuje pol manj maščobe kot denimo puranje ali piščančje. Mogoče pa je kupiti tudi mnogo izdelkov iz nojevega usnja in nojevih jajc (ki v nasprotju z mesom vsebujejo veliko holesterola, tako da za hrano niso najprimernejša).

Hiša gojiteljev nojev Le Rouxovih

Obiskali smo farmo nojev Safari, kjer smo med drugim videli nojevega mladiča, ki se je prebijal iz jajca (to je naporen postopek, ki menda lahko traja tudi več kot 10 ur), mami pa je noja celo junaško zajahala (z očijem sva bila za ta podvig pretežka). Lahko smo stopili na nojevo jajce, ki menda prenese obremenitev čez 100 kg. Izvedeli smo, da so noji bržkone najboljši tekači med živalmi, saj lahko s hitrostjo okrog 70 km/h pretečejo do 3 km (gepardi so s 120 km/h sicer precej hitrejši, a tako hitrost zmorejo le nekaj 100 m). Imajo tudi zelo oster vid, so pa dokaj neumni. Zgodi se, da napadejo človeka, in ker tehtajo čez 100 kg, znajo biti precej nevarni. Kljuvajo sicer ne, zato pa prav grdo brcnejo, proti čemur se zavaruješ tako, da se uležeš na tla, saj njihovi nožni sklepi ne dopuščajo brcanja navzdol.

Nojevka in noj

Nojev mladič leze iz jajca

Zadnji postanek na naši slabih 900 km dolgi poti do Cape Towna je bil Mossel Bay. Tu je leta 1488 kot prvi Evropejec v današnji Južni Afriki (in prvi Evropejec, ki je obplul Rt dobre nade) pristal portugalski pomorščak Bartolomeu Dias. Njegovo srečanje z domačini ni bilo najbolj prijateljsko: sprva so sicer trgovali, ko so se Portugalci oskrbovali z vodo, pa so jih domačini začeli obmetavati s kamenjem, nakar je Dias enega od njih pokončal s samostrelom. Ob 500. obletnici Diasove plovbe so Portugalci zgradili repliko njegove karavele in z njo pripluli v Mossel Bay, kjer so ladjo podarili mestu. Ogledali smo si jo v pomorskem muzeju (ki poleg tega hrani tudi lepo zbirko školjk) in videti je precej majhna. Človek si ne more kaj, da ne bi občudoval takratnih pomorščakov, ki so si s takimi ladjami in vse prej kot popolnimi navigacijskimi pripomočki drznili na neznana morja.

Replika Diasove karavele