Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Na 17. LIFFe

Film

Že celo večnost nisem šel v kino: zaradi pomanjkanja dobrih filmov, zaradi pomanjkanja ustrezne družbe in zaradi pomanjkanja časa. LIFFe je priložnost, da to vsaj malce nadoknadim. Filmov na rednem sporedu se namreč tudi zato ne spravim gledat, ker si toliko časa govorim, da se nikamor ne mudi, ker bodo igrali še naslednji teden, dokler ne nehajo igrati. Tile na LIFFe so pa zdaj ali nikoli, kar me prisili k ukrepanju.

Letošnji program je tak, da ni nobenega filma, za katerega bi rekel, da ga brezpogojno moram videti, pa kup takih, proti katerih ogledu ne bi nič imel. Odbral sem tele:

Prva dva zato, ker me Daljni vzhod in tamkajšnji filmi nasploh privlačijo, tretjega pa zato, ker je Lars von Trier tako znan režiser, da je prav sramotno, da nisem videl še ničesar njegovega (pa tudi kar zabaven zveni film).

Hotel sem si ogledati še Hvala, ker ne kadite in Volitve, pa kaže, da mi ne bo zneslo. Če bi organizatorji dve ali tri predvajanja, ki jih vsakemu filmu namenijo, bolj enakomerno razporedili po celotnem trajanju festivala, bi mi morda celo uspelo, tako pa bi šel lahko gledat edino Volitve v nedeljo dopoldne, ko se mi prav zares ne ljubi v Ljubljano, sploh ker bom šel isti dan zvečer gledat že drug film.

Legacy championship

MTG

V soboto se je v Kranju zgodil slovenski legacy championship, v nedeljo pa še v Gradcu avstrijski (in v Zagrebu hrvaški). Da sem se udeležil slovenskega, se razume samo po sebi, od sosedov smo šli pa v goste k Avstrijcem (zakaj k njim, pravzaprav ne vem, a ker mi je bilo precej vseeno, sem se pač pridružil onim, ki so nek razlog imeli).

Obakrat sem bil oborožen s survival advantagom, le da sem mu tokrat dodal črno za discard v upanju, da bo to pomagalo proti kombu in protiurokom (pa ni prav dosti).

Prvo dejanje: beden sem

V Kranju mi ni šlo, tako da sem tekmovanje končal na 16. mestu (od ~40) s tremi zmagami in tremi porazi. Zdi se mi, da za poraze nisem bil dosti kriv, ker jih je kratko malo povzročilo to, da so nasprotniki potegnili, kar so potrebovali, jaz pa ne. Po eni strani je to dobro, ker si tako ne morem kaj prida očitati (seveda se vedno da igrati bolje, ampak sumim, da v soboto to ne bi dosti pomagalo). A po drugi strani ni nič prijetno biti opomnjen, da pri magicu včasih pač nimaš vajeti v rokah sam, ampak si na milost in nemilost prepuščen Fortuni, za katero se ve, da zna biti prasica.

Na svoj račun je tokrat prišel Martin z iggy popom, katerega sem bil v Mariboru nalomil, kajti čeprav sem bil tokrat proti njemu bolje opremljen (z discardom), sem potegnil en prazen ništrc in nemarno izgubil. Poleg tega sta me premagala še Drot s svojim že legendarnim madnessom in Andrej s belo-modro-črnim weenijem (oba sta se na koncu uvrstila med prvih osem, tako da vsaj proti kakim neimetnikom pojma nisem izgubljal).

Drugo dejanje: še vedno sem beden, ampak manj od Avstrijcev

Spričo klavrnega uspeha v Kranju sem v Gradcu nameraval igrati kak drug kupček, a sem bil zvečer preutrujen in nisem imel volje, da bi ga sestavil. Tako sem z nekaj manjšimi popravki ostal pri sobotnem. Odrezal sem se nekoliko bolje kot prejšnji dan, namreč zmagal sem štirikrat in izgubil dvakrat. Žal pa je bilo to dovolj ravno za nehvaležno deveto mesto (spet od ~40). Zanimivo je, da sem porazil štiri Avstrijce in izgubil proti dvema Slovencema (ki sta se spet oba uvrstila med prvih osem).

V tistih dveh igrah, ki sem ju izgubil, se mi zdi, da nisem igral posebej dobro. Je pa to težko presojati, kajti za marsikatero odločitev v retrospektivi lahko rečeš, da je bila slaba, a če bi se bila stvari zasukale malo drugače, bi se bila lahko izkazala tudi za dobro. Konec koncev je prav možno, da se v igrah, ki sem jih dobil, nisem odločal nič bolje, a so bile pač okoliščine take, da so se moje odločitve izkazale za pravilne in sem zmagal. Vseeno bi rekel, da sem v izgubljenih igral naredil nekaj nepotrebno tveganih potez.

Na koncu smo jo Slovenci Avstrijcem prav dobro podkurili: na prvih štirih mestih so bili trije naši (tudi prvi in drugi), na prvih dvanajstih nas je bilo pa kar osem. Nekoliko nevšečno pri vsem skupaj je le to, da so bili trije najbolje uvrščeni Slovenci Štajerci in ne Gorenjci. Se bomo morali na našem koncu v prihodnje bolj potruditi.

JA: Johannesburg in njegovi tolovaji

Glavne počitnice

Naslednja postaja našega potepanja po Južni Afriki je bil Johannesburg. Ker mesto, kar se tiče kriminala, ni ravno na najboljšem glasu, smo se namestili v četrti Sandton, ki naj bi bila varna. In po vsem videzu tudi je, poleg tega pa nekoliko dolgočasna. Sandton je namreč poslovno in trgovsko središče Johannesburga, polno stolpnic, nakupovalnih središč in bolj ali manj imenitnih hotelov.

Najbolj zanimiva stvar, ki se nam je tam pripetila, je, da smo se na prav posebej trapast način izgubili. Iz hotela smo krenili v neko veliko nakupovalno središče, tam večerjali, potem pa odšli nazaj v hotel. Ta hotel pa je bil nekam čuden, nič tak, kot smo ga imeli v spominu, čeprav je bil več kot očitno pravi – saj nas je vendar pozdravil znani svetlobni napis Garden Court! No, izkazalo se je, da imajo v Sandtonu dva Garden Courta, ki sta si precej podobna (sploh ponoči takoj po prihodu, ko še ničesar ne poznaš) in sta približno enako oddaljena od tistega nakupovalnega središča.

Nelson Mandela Square
Nelson Mandela Square (ki pravzaprav ni trg, ampak še eno nakupovalno središče)

Prvi dan ogledov smo se dali odpeljati v Soweto. Za časa apartheida je bil to township, (bedno) mestno naselje za črnce, pa tudi danes je videti čisto črnski, le bedni so zdaj samo nekateri deli. Poseben pomen za Južno Afriko ima, ker je bil eno od žarišč boja proti apartheidu. Verjetno najbolj znan tovrsten dogodek so bili študentski protesti proti obveznemu pouku afrikanščine (in v afrikanščini) leta 1976, v katerih je policija streljala na protestnike in jih precej pobila. Slika Hectorja Pietersona, prve žrtve, je obkrožila svet in svetovno javnost opomnila, kakšne nečednosti se godijo v deželi. Dečku je danes posvečen muzej, ki pripoveduje o študentskih protestih in ki je sicer vzdušen, a nekoliko zmeden, tako da si nepoznavalec težko ustvari jasno sliko, kaj se je leta 1976 pravzaprav dogajalo. Na obdobje apartheida spominja še marsikaj v Sowetu, denimo cerkev Regina mundi, kjer se je zaradi siceršnje prepovedi druženja zgodil prenekater političen shod, in ulica, v kateri sta nekoč živela kar dva Nobelova nagrajenca za mir, Nelson Mandela in Desmond Tutu.

Spomenik Hectorju Pieretsonu
Spomenik Hectorju Pieretsonu pred muzejem dotičnega

Črna Madona
Črna Madona v cerkvi Regina mundi

Ogledali smo si tudi barakarsko naselje, v kakšnem živijo najrevnejši Južnoafričani. Taka naselja so brez elektrike in kanalizacije, namesti pa država vanje javna kemična stranišča in eno pipo s tekočo vodo na ulico. Ker je prebivalcem dragocen vsak rand (rand je južnoafriška valuta), organizirajo oglede, na katerih obiskovalce enkrat peljejo v eno in drugič v drugo barako, da vsakdo nekaj dobi. V tisti, v kateri smo bili mi, je bil gospodar že zjutraj pijan, tako da naš denar bržkone ni šel za dober namen. Žalostno.

Barakarsko naselje
Barakarsko naselje

Po ogledu Soweta smo krenili v kulturno vas Lesedi, katere namen je turistom pokazati nekaj južnoafriške folklore. Vas je razdeljena na štiri dele, od katerih je vsak zgrajen v slogu enega plemena. Moram reči, da mi je bila kar všeč, motilo me je le, da je vodička tako brzela skoznjo, da nismo ne od ogleda in ne od razlage prav veliko odnesli. Škoda. Po ogledu vasi so nam pokazali še tradicionalne plese, ki so bili tudi kar zanimivi, zaključili pa smo s solidno večerjo. Vse skupaj ni bili ravno napačno, navdušujoče pa tudi ne, ker je tale Lesedi čisto preveč komercialen. A žal je kaj bolj pristnega težko videti, tako da smo se morali zadovoljiti z njim.

Majordom v zulujski opravi
Majordom v zulujski opravi

 Ognjišče
Ognjišče, kjer kurijo v tisti četrtini, ki je trenutno v zavetrju

 Zulujske koče
Zulujske koče

Naslednji dan je prišel na vrsto Johannesburg sam. Dopoldne smo si privoščili vožnjo po mestu z nekaj postanki, predvsem na Constitution Hillu, kjer smo si ogledali nekdanji zapor (žalostno) in ustavno sodišče (arhitektonsko precej zanimivo) ter v muzeju Afrika, v katerem se vidi vse mogoče (geologijo, arheologijo, etnologijo, tehniko, umetnost …), nobena od zbirk pa me ni ravno navdušila. Popoldne pa smo se sprehodili skozi središče mesta. Nekdaj je bilo središče Johannesburga kot običajna mestna središča: poslovne zgradbe, trgovine ipd. Pred leti pa so se podjetja zaradi porasta kriminala izselila, predvsem v Sandton, zato v središču stoji zapuščena prenekatera nekdaj imenitna stolpnica. Vendar naj bi dandanes to ne bila več posebej nevarna četrt, ker si jo oblasti prizadevajo oživiti in zato tam posebej zavzeto preganjajo kriminalce. No, izkazalo se je, da tako zavzeto tudi ne, kajti ob nedeljah (ko smi bili mi tam) si privoščijo malo počitka.

Tako smo nič hudega sluteč koračili po ulici, ko so se nam od zadaj približali štirje tolovaji. Trije so vsak enega izmed nas zgrabili za vrat, četrti pa nam je grozil z nožem. Njegovi zavratni pajdaši so nam tačas pobrali, kar smo imeli pri sebi: nekaj denarja, fotoaparat (najslabši, ker smo iz previdnosti s seboj vzeli samo tega), mamičin diktafon (na katerega si beleži, kaj slikamo ipd.) in moj telefon. Saj izgubili nismo nič nenadomestljivega (razen fotk tistega dne, zaradi česar tudi ne morem postreči s slikami iz Johannesburga, in možnosti za pošiljanje SMSov Jelki, tako da sem potem po hotelih mastno plačeval za dostop do interneta) in nič zelo veliko vrednega, ampak dogodek nas je vseeno pretresel. Sploh pa je bilo zoprno, da se zaradi njega do konca počitnic v nobenem mestu nismo več počutili čisto varne. Naš vodič je bil tudi čisto iz sebe, ker je bil sila ponosen na svojo deželo in nam je prej razlagal, kako se razmere v Johannesburgu izboljšujejo, potlej so ga pa tisti štirje lopovi postavili na laž. Je pa res, da je kriminal zelo značilen za Južno Afriko in vsekakor smo to znamenitost dežele spoznali bolje, kot smo pričakovali.

JA: še fotke iz Krugerjevega parka

Glavne počitnice

Posipam se s pepelom, ker sem čisto zanemaril poročilo o Južni Afriki. Bom v prihodnje bolj priden. Za začetek kot obljubljeno fotke še nekaterih živali iz Krugerjevega parka. Da poznamo njihova imena, gre zasluga očiju, ki jih je izbrskal iz raznih knjig o živalih – slava mu.

Impali
Impali, predstavnici bržkone najbolj pogoste vrste v parku

Veliki kudu
Veliki kudu

Topi
Topi

Navadna kravja antilopa
Navadna kravja antilopa, ki je v Krugerjevem parku zelo redka (kljub imenu, ki kaže na nasprotno)

Pritlikavi mungo
Pritlikavi mungo (za našim bungalovom)

Zelena zamorska mačka
Zelena zamorska mačka (Na dan, ko je nastala tale slika, je bila v taborišču prevrnjena večina smetnjakov.)

Leteči banani
‘Leteči banani’ (tako imenovani zaradi oblike kljuna)

Belohrbti jastreb
Belohrbti jastreb

Še enkrat kič
Še enkrat kič

Češarek zmešani!

Razno

Včeraj je moja zlata ribica skočila iz posode. K sreči je bil oči doma in je opazil, da je izginila. Sicer jo je komaj našel, ker se je očitno toliko časa premetavala, da se je znašla za omaro, a mu jo je vendarle uspelo vrniti v vodo, preden je bilo prepozno. Upam, da ni utrpela kakih trajnih posledic – edino, kar sem do zdaj opazil, je, da je malo bolj plaha. V izogib ponovitvi tovrstne pustolovščine ima poslej posodo pokrito z gazo.

Heroj

Film

Film sem videl že pred leti, včeraj pa mi je Jelka rekla, da gre gledat Hišo letečih bodal, naslednji film istega režiserja, kar me je spomnilo, da mi v omari že lep čas nepogledan tiči DVD s podaljšano različico Heroja. Proti DVDju bom kak pljunek usmeril na koncu, najprej pa naj spregovorim o samem filmu.

Zgodba se začne, ko glavnega junaka Neimenovanega privedejo pred kitajskega cesarja, da mu poroča, kako je pokončal tri posebej nevarne morilce, ki so cesarja kanili spraviti s sveta. V rašomonskem slogu nato sledi več različic pripovedi, kajti po prvi cesar Neimenovanega obtoži laži in posumi, da ga namerava umoriti tudi on.

Že struktura zgodbe je zanimiva (čeravno ne izvirna), dodaten pečat pa filmu da, da vsaki različici pripovedi pripada svoja barva. Tudi sicer ima film močan poudarek na estetiki: od čudovite narave do nerealistično usklajenih (ampak estetskih) vojaških manevrov in še bolj nerealističnih (in tudi še bolj estetskih) osebnih spopadov. Nerealistični boji znajo v kitajskih filmih biti moteči, vendar so tule tako skrajni in tako očitno k realizmu niti ne stremijo, da se zlahka prepustim njihovi spektakularnosti in se ne obremenjujem s tem, da ljudje pač ne znajo letati. Skratka, o vizualni plati filma lahko rečem le, da je odlična.

Sporočilo filma je, da je blagor skupnosti nad blagrom posameznika in do neke mere tudi, da namen opravičuje sredstva. To sporočilo je nekoliko vprašljivo (menda zgodovina v konkretnem primeru, o katerem film govori, to vprašljivost potrjuje), a vendarle legitimno. In upam si trditi, da ga film predstavi prepričljivo: z močnimi strastmi, velikimi žrtvami, gorečo ljubeznijo … Vseeno se mi zdi, da vsebina kanček zaostaja za vizalno platjo, a to nikakor ne pomeni, da je slaba. Skratka, ogled močno priporočam (čeravno se zavedam, da ste ga tisti bralci – kolikor vas sploh je, ki vas taki flimi zanimajo, bržkone že videli).

Za konec pa še o DVDju: za en drek je. Že video ni ravno bleščeč, ampak to bi mu še nekako odpustil, če ne bi slaboumni založnik med ogledom občasno prikazoval svojega logotipa – zelo velikega in s takim nacefranim robom, kot bi ga iz večje slike s flood fillom izrezal nekdo, ki prvič sedi za računalnikom. Fuj in fej!

Infoteh je beden

Čtivo, Tehnika

Nekdaj je Delo imelo prilogo, ki je slišala na ime Informacijska tehnologija. V njej je bilo moč najti opise hardvera, nekaj novic, kak članek s praktičnimi nasveti za računalniško manj podkovane in zapise o dogajanju s področja računalništva, informatike in telekomunikacij v Sloveniji. Prav slednje je bil razlog, da sem Informacijsko tehnologijo bral, kajti ostalo sem itak izvedel na internetu in v reviji Monitor. V teh zapisih sem se lahko podučil, na kakšen način je zopet Telekom zlorabil svoj monopol (to je bila precej priljubljena tema), da je na trg širokopasovnega interneta stopil nov ponudnik, kolikšen delež Slovencev uporablja internet itd.

Potlej pa je prišlo novo vodstvo Dela (do katerega sem sicer osebno pretežno ravnodušen, sem pa vseeno o njem slišal precej slabega – če me spomin ne vara, je Jelka nekaj bentila čezenj, vsekakor pa je imel o njem povedati prenekatero pikro JaKa) in z njim je Informacijska tehnologija odšla.

Nekaj tednov kasneje se je vrnila kot Infoteh. Kakor se ji je skrajšalo ime, tako tudi od vsebine ni ostalo prav dosti. Še vedno so v njej opisi hardvera in novice, a nič takega, česar ne bi mogel v dnevu ali dveh spisati nekdo z dostopom do interneta, nič takega, kar bi zahtevalo dejansko novinarsko delo. Ali je razlog to, da se je novemu vodstvu Dela zdelo neprimerno vsak drugi teden poročati o malopridnosti podjetji v državni lasti, ali gre za škrtarjenje ali kaj tretjega, ne vem, vsakakor pa je Infoteh beden in ga ne berem več.

S survival advantagom nad Mariborčane

MTG

Ta mesec se obeta precej legacyja, med drugim zato, ker so se Wizardi odločili, da bodo letos v vseh državah priredili (no, pravzaprav namignili domorodcem, naj priredijo, in primaknili dokaj bogate nagrade) legacy championshipe. Odločitev nadvse odobravam, sploh po uspehu na lanskem vintage championshipu (čeprav sem imel takrat kajpada boljše možnosti, ker imam v vintagu pred slovenskimi nasprotniki bistveno večjo prednost pri založenosti s kartami kot v legacyju).

V nedeljo so tekmovanje v legacyju organizirali Mariborčani. Z gorenjskega konca se nas je v štajersko prestolnico odpravila družbica osmih. Po poti smo imeli par postankov in malo smo se izgubili, tako da smo na koncu na prizorišče prispeli z malone uro zamude. A ker smo bili skoraj polovica vseh tekmovalcev, bi brez nas pač težko začeli. Tekmovanje se je odvijalo v prostorih nečesa, kar naj bi postalo trgovina z igrami – upam, da jim bo uspelo, kajti kraj je simpatičen.

Glede na to, da mi je bilo rečeno, da se v Mariboru kombo ne igra dosti, sem sklenil poizkusiti srečo z survival advantagom (podobnim temule, le da brez burning wishev). Proti kurjavi, črni štihanciji in ne najbolj standardnemu rifterju se je obnesel prav zadovoljivo, namlatil pa sem celo Martina z iggy popom (proti kateremu bi bil pravzaprav moral izgubiti, ampak sem imel pač srečo – čeprav je konec koncev res, da je ena od odlik survival advantaga konsistentnost, kar za kombo načeloma ne velja). Tako sem se prebil do polfinala, kjer sem izgubil proti Juretu, končnemu zmagovalcu, ki je takisto igral survival advantage.

Jure me je premagal že v švicarskem delu tekmovanja. Rekel bi, da sem takrat izgubil zato, ker je imel od mene več sreče: eno igro je potegnil survival of the fittest, jaz pa ne, eno je imel pa izjemno hiter začetek, medtem ko je meni primanjkovalo mane (čeprav sem survival imel in bi bil zato verjetno zmagal, če bi bila igra trajala malo dlje). V polfinalnem dvoboju je v prvi igri Jure survival potegnil nekaj potez pred mano, ampak se mi zdi, da bi ga bil vseeno lahko porazil, če bi bil igral bolje. V drugi igri sva oba imela na mizi survival, oba sva igrala slabo, ampak ker sem jaz igral malo manj slabo, sem zmagal (je pa treba reči, da je zrcalna igra, v kateri imata oba igralce survival, skrajno težavna). Tretjo igro je spet odločila sreča: Jure je survival imel, jaz pa ne in v takih primerih ni mogoče veliko storiti.

Drugi kupček, proti kateremu se mi je zataknilo v švicarskem delu tekmovanja, je bil modro-zeleni madness (z izjemno nadležnimi ninjami of the deep hours), za katerega se mi zdi, da mi dela težave ne glede na to, kaj igram. Verjetno pač zato, ker je dober, čeprav mi osebno nekako ne ugaja. No, pa priznati moram, da je bilo tokrat za težave zaslužnih tudi nekaj neumnosti, ki sem jih zagrešil.

Mislim, da je v metaigrah z malo komba (kakršna slovenska navadno je) survival advantage solidna izbira (navsezadnje o tem priče tudi njegova zmaga v Mariboru), poleg tega pa so mi bili kupčki s survivalom vedno všeč. Vseeno pa nisem prepričan, če se bom še odločil zanj, ker je občutek nemoči, ko ti nasproti sedi igralec s kombom, zelo neprijeten. Če se bom, pa moram najti kako učinkovito orožje za zrcalne igre. In seveda bi bilo v vsakem primeru koristno bolje igrati.