Naneslo je, da moram spet delati z Lunuxom, namreč poganjati pajka (program, ki preiskuje splet in sistematično doljemlje strani – tipično jih uporabljajo spletni iskalniki) Combine. No, pa razlog za moje delo z Linuxom za današnjo zgodbo niti ni pomemben. Pomembno je, da sem priden, upoštevam načela varnega dela in ne delam stalno kot root (uporabnik z vsemi pravicami).
Prejšnji teden enkrat sem moral zazipati imenik /etc/combine. Najprej sem pogledal, če morda Konqueror (nekaj podobnega Windows Explorerju) ponuja kak uporabniku prijazen način za to opravilo. In res, z zadovoljstvom sem ugotovil, da ga. Je pa moje zadovoljstvo hitro splahnelo, ko se je ta način izkazal za nedelujočega (in za povrh ni postregel s kakim informativnim obvestilom o razlogih za nedelovanje). No, ker sem bistre glave, se mi je posvetilo, da navadni uporabniki nimajo pravice do pisanja v imenik, kamor je Konqueror arhiv skušal zapisati. Žal mi je ta ugotovitev pomagala bore malo, kajti mesta, kamor naj bi se arhiv zapisal, ni mogoče izbirati. Na tej točki bi bil moral odpreti terminal in kot root bodisi pognati Konqueror ali pa navadnemu uporabniku (začasno) dovoliti pisanje v imenik /etc. A kako storiti prvo, nisem vedel, drugo se mi je pa zdelo neelegantno.
Zato sem se odločil, da se bom zipanja lotil kar iz ukazne vrstice. Saj prav težavno to vendar ne more biti! Hitro sem si ogledal, kako deluje Gzip, in ugotovil, da bi stikalo -r moralo zazipati cel imenik. Pognal sem ga in nato začel iskati, kam mi je imenik zazipal. Kmalu sem opazil, da je bedasti program zazipal vsako datoteko posebej (in izvirnike za povrh celo pobrisal). Aaaa! Znatno vsoto si upam staviti, da je primerov, ko si uporabnik želi zazipati cel imenik v eno datoteko, mnogo več od onih, ko si želi zazipati vsako datoteko v imeniku posebej. Zakaj za vraga potlej Gzip počne drugo? No, k sreči sem datoteke uspešno odzipal. Ob tem sem se spomnil, da občasno videvam datoteke s končnico .tar.gz. Seveda: imenik je treba v eno datoteko zapakirati s Tarom in nato to datoteko zazipati z Gzipom. Nerodno, ampak kaj hočem, Linux je pač tak. Vrag je le, da mi Tara ni uspelo pripraviti do tega, da bi naredil, kar sem hotel. Saj priznam, prav dolgo se z njim nisem trudil, ker sem bil do takrat vseh kolobocij že precej sit.
Na koncu sem cel imenik skopiral nekam, kjer sem tudi kot navaden uporabnik imel pravice do pisanja, in ga zazipal iz Konquerorja. Vsaj ena korist je od vsega skupaj bila, namreč da sem sodelavko na poti iz službe zabaval s svojimi prigodami. Pa mogoče tudi kakega bralca bloga.