Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Zabava z Linuxom

Naneslo je, da moram spet delati z Lunuxom, namreč poganjati pajka (program, ki preiskuje splet in sistematično doljemlje strani – tipično jih uporabljajo spletni iskalniki) Combine. No, pa razlog za moje delo z Linuxom za današnjo zgodbo niti ni pomemben. Pomembno je, da sem priden, upoštevam načela varnega dela in ne delam stalno kot root (uporabnik z vsemi pravicami).

Prejšnji teden enkrat sem moral zazipati imenik /etc/combine. Najprej sem pogledal, če morda Konqueror (nekaj podobnega Windows Explorerju) ponuja kak uporabniku prijazen način za to opravilo. In res, z zadovoljstvom sem ugotovil, da ga. Je pa moje zadovoljstvo hitro splahnelo, ko se je ta način izkazal za nedelujočega (in za povrh ni postregel s kakim informativnim obvestilom o razlogih za nedelovanje). No, ker sem bistre glave, se mi je posvetilo, da navadni uporabniki nimajo pravice do pisanja v imenik, kamor je Konqueror arhiv skušal zapisati. Žal mi je ta ugotovitev pomagala bore malo, kajti mesta, kamor naj bi se arhiv zapisal, ni mogoče izbirati. Na tej točki bi bil moral odpreti terminal in kot root bodisi pognati Konqueror ali pa navadnemu uporabniku (začasno) dovoliti pisanje v imenik /etc. A kako storiti prvo, nisem vedel, drugo se mi je pa zdelo neelegantno.

Zato sem se odločil, da se bom zipanja lotil kar iz ukazne vrstice. Saj prav težavno to vendar ne more biti! Hitro sem si ogledal, kako deluje Gzip, in ugotovil, da bi stikalo -r moralo zazipati cel imenik. Pognal sem ga in nato začel iskati, kam mi je imenik zazipal. Kmalu sem opazil, da je bedasti program zazipal vsako datoteko posebej (in izvirnike za povrh celo pobrisal). Aaaa! Znatno vsoto si upam staviti, da je primerov, ko si uporabnik želi zazipati cel imenik v eno datoteko, mnogo več od onih, ko si želi zazipati vsako datoteko v imeniku posebej. Zakaj za vraga potlej Gzip počne drugo? No, k sreči sem datoteke uspešno odzipal. Ob tem sem se spomnil, da občasno videvam datoteke s končnico .tar.gz. Seveda: imenik je treba v eno datoteko zapakirati s Tarom in nato to datoteko zazipati z Gzipom. Nerodno, ampak kaj hočem, Linux je pač tak. Vrag je le, da mi Tara ni uspelo pripraviti do tega, da bi naredil, kar sem hotel. Saj priznam, prav dolgo se z njim nisem trudil, ker sem bil do takrat vseh kolobocij že precej sit.

Na koncu sem cel imenik skopiral nekam, kjer sem tudi kot navaden uporabnik imel pravice do pisanja, in ga zazipal iz Konquerorja. Vsaj ena korist je od vsega skupaj bila, namreč da sem sodelavko na poti iz službe zabaval s svojimi prigodami. Pa mogoče tudi kakega bralca bloga.

Žogobrc

Menda te dni neki gumpci v Nemčiji začenjajo z nekim posebej pomembnim brcanjem žoge. Mene pa to čisto nič ne gane in se v nogometne navdušence sploh ne znam vživeti (kakor tudi ne v navdušence nad katerimkoli drugim športom). Lahko sicer razumem, da nekdo kak šport rad igra – da se rekreira, da tekmuje, da sebi in drugim dokaže, da je dober … Zanj tudi lahko razumem, da taisti šport rad gleda. Ampak večina ljudi, ki bulji v televizorje, nogometa ne igra in ne gre mi v glavo, zakaj jim toliko pomeni, da enajst gumpcev, ki so slučajno iz iste države, kot oni (ali pa celo to ne), žogo brca uspešneje kot drugih enajst gumpcev. Morda zato, ker jim to prek posrednikov omogoči doseganje veličine? Ker so kot navijači del nečesa večjega, ker jim daje občutek pripadnosti? Kaj pa vem, mogoče sem prevelik individualist, da bi lahko dojel.

Sudoku

Sudoku je logična uganka, navadno v obliki kvadrata 9 x 9, kjer je treba v vsako prazno polje vpisati številko med 1 in 9 (nekaj polj je na začetku že izpolnjenih), tako da se v nobeni vrsti, stolpcu ali kvadrantu 3 x 3 nobena številka ne ponovi. Slika kaže primer vzet s spletne strani Web Sudoku:

Sudoku

Tovrstne uganke so se v francoskih časopisih pojavljale že konec 19. stoletja. V 80. letih 20. stoletja so postale priljubljene na Japonskem (od koder tudi izvira ime sudoku), njihov razmah na zahodu pa se je začel konec leta 2004. Takrat je Wayne Gould, ki je več let razvijal računalniški program za njihovo izdelavo, pogruntavščino prodal britanskemu The Timesu. Sudoku je hitro postal priljubljen v Veliki Britaniji in kmalu zatem še v ZDA. Tudi sam sem v zadnjem letu nanj nekajkrat naletel, nedavni članek v Jokerju in BeeBeejin zapis pa sta me napeljala, da sem zadevo malce podrobneje preučil.

Na že omenjeni strani Web Sudoku sem rešil po en sudoku vsake od štirih težavnosti. Razen najtežjegaga so bili čisto obladljivi. Priznati jim moram tudi precejšnjo eleganco: pravila so preprosta in ni potrebe po kakih obsežnih zapiskih (kot je recimo pri dokaj razširjenih logičnih ugankah, kakšna je tale). Po drugi strani pa se rešujejo na zelo enoten način (ki je dobro opisan v Wikipedijinem članku), tako da hitro postanejo dolgočasne. Zaradi tega mislim, da ne bom postal navdušen reševalec sudokujev.

Vedska matematika

Kot rečeno, je življenje urednika revije Informatica razgibano. Pravkar sem v objavo prejel članek z naslovom High Speed Efficient N Bit by N Bit Division Algorithm and Architecture Based On Ancient Indian Vedic Mathematics and Its Application. Se pa začuda zdi, da članek kljub hecnemu naslovu opisuje eno čisto pametno pogruntavščino. Ampak dopuščam, da se samo zdi.

Šumevci

Ja, to je menda bolj pravi izraz za šumnike. Na forumih, v e-pismih, v pogovorih po Messengerju in še kje se kar ne morem navaditi, da bi jih pisal, čeprav si že nekaj časa govorim, da so dandanes te zadeve urejeno dovolj dobro, da šumevcev ni več treba nadomeščati s sičniki. No, potlej si pa na novi računalnik namestim MSN Messenger (prej sem vztrajal pri Windows Messengerju, ki nudi več ali manj vse, kar rabim, zdaj sem se pa vendarle odločil, da si ogledam, kaj ponuja MSN Messenger) in ta mi zatrjuje, da bom imel z Windows Live Messengerjem beta še veè zabave. Če me že posiljujete z reklamami, jih vsaj napišite pravilno!

Kupovanje DVDjev

Večina DVDjev, ki si jih lastim, je bila kupljena v kanadski spletni trgovini DV-Depot. To trgovino sem precej po naključju odkril pred leti, nato pa sem se je iz dveh razlogov držal. Prvi je bil, da so DVDje dokaj poceni pošiljali s kurirsko službo (na začetku je bila cena ~4.000 SIT za do sedem DVDjev, sčasoma pa je narasla na ~6.000 SIT). Pri pošiljanju DVDjev po pošti se mi je namreč v kaki polovici primerov zgodilo, da so škatle na cilj prispele poškodovane, pri kurirski službi pa samo enkrat. Drugi razlog pa je bil, da so poskrbeli, da nikoli nisem plačal carine.

Cene DVDjev v Kanadi so se z leti toliko zvišale (menda zaradi razmerja med CAD in USD), da DV-Depot ni mogel več konkurirati ZDAjskim trgovinam, zato so začeli izgubljati stranke. Enkrat so trgovino skoraj zaprli, letos pa so se preselili na Florido in se preimenovali v Hidefdvd.com (kot se da razbrati iz imena, se kanijo specializirati za naslednika DVDja). Danes so oznanili poletno razprodajo, tako da sem se odločil kupiti nekaj DVDjev. Pri tem sem opazil, da so se cene res precej znižale v primerjavi s kanadskimi. Žal pa je cena pošiljanja s kurirsko službo grdo narasla, tako da sem poizkusil srečo z navadno pošto. Bom videl, kakšni bodo DVDji prispeli na cilj in kaj bodo storili cariniki.

Nov službeni računalnik

V službi so mi naklonili nov računalnik – stacionarni. Do zdaj sem imel namreč samo prenosnik, kar je po eni strani fino, ker ni treba vzdrževati dveh računalnikov, po drugi pa slabo, ker ko se kaj zalomi (kar se mi je v zadnjem času zgodilo kar nekajkrat), ne moreš ničesar ukreniti sam. To pomeni, da mora prenosnik na servis, kar nikoli ne gre hitro, jaz sem pa težko dlje časa brez računalnika.

Računalnik premore procesor Pentium D 820 (torej 2,8 MHz dvojednik), 1 GiB RAMa in solidne ostale dele. Z njim sem zadovoljen, edino RAMa bi morda prišlo prav 2 GiB, ampak ker sem si ceno (skoraj uspešno) prizadeval obdržati pod 200.000 SIT, kar nam je šef postavil kot mejo, si ga pač nisem izbral toliko. Izkazalo se je, da bi se mi čisto dobro obneslo, če bi bil pohlepen in mejo (bolj) presegel, ampak zdaj je, kar je. Če mi bo RAMa kdaj resno primanjkovalo, se bo že dokupil.

Na nov računalnik je kajpada traba namestiti kup softvera in po svoje je to čisto fino: nikjer ni ostankov raznih prejšnjih različic, registry ni poln navlake, vse krasno dela. Poleg tega izkoristim priložnost, da si omislim nove različice vseh programov, ki jih uporabljam. Novi Delphi je denimo videti zelo kul, sploh ker sem do zdaj uporabljal že malo priletno različico 7. Nekaj je kajpada tudi razočaranj – recimo Paint Shop Pro X ima še vedno zoprnega hrošča, ki ga je imela že prejšnja različica in na katerega sem takrat avtorje celo opozoril.

Je pa to nameščanje softvera po svoje tudi en velik dolgčas: miljavžentkrat je treba klikniti ‘next’, goro nastavitev je treba spraviti v stanje, kakršnega sem navajen … Verjetno najbolj moreč del je pa nameščanje predvajalnikov večpredstavnih vsebin. Te sicer v službi bolj malo uporabljam, sem in tja pa vendarle pridejo prav (resnici na ljubo predvsem za neslužbene potrebe, ampak če dobiš kako kozlarijo po e-pošti, jo je pač treba pogledati). Kar je moreče, je to, da imajo množice vrst datotek, ki jih ti predvajalniki znajo predvajati, neničelen presek, jaz sem pa tak picajzlast človek, ki hoče, da vsako vrsto datotek predvaja prav tisti program, ki sem si ga izbral, in ne tisti, ki sem ga namestil zadnjega. To pomeni, da moram pri namestitvi npr. Quicktima ugotoviti, katere vrste datotek že zna predvajati Winamp, in Quicktimu preprečiti, da bi se razglasil za privzeti predvajalnik zanje. Tu moram pohvaliti Real Player, ki pri namestitvi pokaže, kateri predvajalniki so trenutno prirejeni katerim vrstam datotek. Še bolj bi pa pohvalil Windows, če bi imeli to na kak praktičen način rešeno na nivoju operacijskega sistema, pa žal nimajo (čeprav nekaj se trudijo). Bomo videli, če bo Vista prinesla kako izboljšavo.

Morje je še vedno mokro

Do tega zaključka sem prišel za vikend, malo je le trajalo, da sem ga zapisal. Družbica petih smo šli taborit na Krk v kamp Zablače pri Baški. Verjetno tako zgodaj na morje še nisem šel in moram priznati, da mi je bilo prav všeč (bo treba še kdaj). Vreme je bilo prijetno toplo, obale pa niso oblegale nepregledne horde turistov, kar je v sezoni na Jadranu dokaj splošen pojav. Voda je bila sicer hladna in iti noter dokaj travmatično, a ko si se malo ogrel, je bilo čisto fino.

Taboril sem do zdaj samo enkrat v življenju, pa še to pred kakimi 15 leti, tako da je bil podvig tudi po tej plati nekaj novega. Vsekakor sem ugotovil, da so od moje prve tovrstne izkušnje šotori napredovali, kajti Jelkinega, v katerem sva spala tokrat, je bilo postaviti bistveno laže kot družinskega, v katerem smo spali takrat. No, najbrž je pomagalo tudi to, da je Jelka vedela, kako se stvari streže. Ravno višek udobja sicer spanje v šotoru ni, ampak za eno noč je čisto sprejemljivo, pa tudi malo dlje bi bržkone zdržal. Takisto ima svoje nevšečnosti bivanje v kampu – recimo to, da če moraš ob petih zjutraj odtočiti, lahko izbiraš med kolovratenjem čez pol kampa do stranišča (in še prej iskanjem ključa za dotično) in tem, da te kdorkoli utegne opazovati, ko to počneš pri bližnjem drevesu. Ampak tudi tovrstne težavice se preživijo.

Baška je prijetno mestece obdano s slikovitimi hribi. Z Jelko sva se povzpela kos poti na enega od njih, od koder je bil lep razgled. Ovekovečil sem ga sicer lahko le bolj klavrno (s telefonom), ker s seboj nisem vzel fotoaparata – čeprav čisto rad fotografiram, je namreč to vendarle breme, ki sem se mu tokrat želel ogniti.

Razgled na Baško

Glede na to, da nisem ravno zgled družabnosti, me je malce skrbelo, kako mi bo ustrezala družba Jelkinih znancev. Izkazalo se je, da ne grizejo (eden je celo precejšnja faca, le njegova zmožnost uživanja alkohola je malce strah zbujajoča). Poleg tega pa nismo neprestano tičali skupaj, tako sva imela z Jelko dovolj časa zase. Skratka, tudi po tej plati se je zadeva dobro iztekla.

Naš zakon o spamu

Danes sem od Alldee dobil en primerek spama, zato sem šel raziskat, kaj točno naša zakonodaja pravi o tej nadlogi. Ugotovil sem, da jo obravnavata Zakon o varstvu potrošnikov in Zakon o elektronskih komunikacijah, da pa se žal ne ujemata povsem.

Prvi pravi:
(1) Podjetje lahko uporablja sistem klicev brez posredovanja človeka, faksimile napravo in elektronsko pošto samo z vnaprejšnjim soglasjem posameznega potrošnika, ki mu je sporočilo namenjeno.
(4) Če potrošnik pri kateremkoli stiku, vzpostavljenim s sredstvom za komunikacijo, ki omogoča osebna sporočila, izjavi, da ne želi več prejemati sporočil na takšen način, mu podjetje ne sme več pošiljati nobenih sporočil, ki so namenjena sklenitvi pogodbe za dobavo kateregakoli blaga ali katerekoli storitve.

Drugi je podoben, le druga točka ga nekoliko omili:
(1) Uporaba samodejnih klicnih sistemov za opravljanje klicev na naročnikovo telefonsko številko brez človekovega posredovanja (klicni avtomati), faksimilnih naprav ali elektronske pošte za namene neposrednega trženja je dovoljena samo, če naročnik predhodno soglaša s tem.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko fizična ali pravna oseba, ki od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov za elektronsko pošto, ta naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar mora kupcu dati možnost, da kadarkoli na brezplačen in enostaven način zavrne takšno uporabo njegovega elektronskega naslova.
(3) Uporaba drugačnih sredstev za neposredno trženje s pomočjo elektronskih komunikacij kot so določena v prejšnjih dveh odstavkih tega člena, je dovoljena le s soglasjem naročnika.
(4) Elektronske pošte za potrebe neposrednega trženja s skrito ali prikrito identiteto pošiljatelja, v imenu katerega se sporočilo pošilja, ali brez veljavnega naslova, na katerega lahko prejemnik pošlje zahtevo za prekinitev takega neposrednega trženja, ni dovoljeno pošiljati.

Kateri velja, mi ni jasno, zato sem poslal e-pismo tržnemu inšpektoratu. Če bom dobil kak odgovor, bom poročal. Od Alldeinega spama sem se pa samo odjavil, glede na to, da spada pod drugo točko Zakona o elektronskih komunikacijah.

Gremo preverit, če je morje še mokro

Tale teden sem čisto zanemaril svoj blog. Imel sem veliko dela, ampak se zavedam, da je to samo izgovor in da je blog važna stvar. Se posipam s pepelom in obljubljam, da bom v prihodnje bolj priden.

Čez nekaj minut se bomo odpravili za dva dni na morje (no, upam vsaj, da bo res čez nekaj minut, če sem že zgodaj vstal). Jelka je namreč sklenila, da mi bo pokazala, kako je klatenje po svetu videti pri njej. V ta namen naj bi jo mahnili na Cres, kjer imajo neki njeni znanci hišo sredi divjine. Ampak to je padlo v vodo, zato gremo zdaj na Krk taborit. Glede na to, da v šotoru nisem spal najbrž že več kot 15 let, bo brez dvoma vseeno zanimivo.

Dopolnilo:
Ni bilo čez nekaj minut. Bilo je čez uro in četrt. Smo se pa imeli prav fino – bom zvečer jutri pojutrišnjem popojutrišnjem napisal kaj več.