Cepljenje otrok zoper COVID-19

Mojega bloga prav veliko ljudi ne bere, pa tudi teme, ki jih obravnavam, niso preveč kontroverzne in vseh treh bralcev bržkone ne vznemirjajo preveč. Tokrat se pa lotevam ene, ki bi lahko povzročila nekaj vznemirjenja – a glede na to, da sem oče dveh otrok in da je možnost za njuno cepljenje tu, sčasoma se pa zna pojaviti tudi pritisk, je smiselnst cepljenja otrok zoper COVID gotovo na mestu preučiti. In če ga že preučim, se zdi družbeno koristno, da svoje ugotovitve delim s svetom. Kar piše v nadaljevanju, temelji na informacijah, ki sem jih uspel izbrskati konec decembra 2021. Verjetno sem kaj spregeledal ali napak interpretiral, gotovo se bodo pa sčasoma pojavile nove informacije, tako da zapisa ne gre jemati za suho zlato. Če kak bralec opazi napako, bom vesel opozorila, če kak fanatičen proticepilec ali zacepilec meni, da je razmišljati o cepljenju ali necepljenju ideološko sporno, naj pa svoje mnenje obdrži zase.

Najprej si oglejmo, kaj COVID povzroči slabega in koliko cepljenje to prepreči. Znano je, da COVID otrokom ne škodi toliko kot odraslim, ampak poizkusimo o tem izbrskati kake podatke. Na to temo sem našel tri sistematične preglede literature. Prva dva sta zajela 1.810 in 2.855 otrok, od katerih je večina iz enega članka, ki se ukvarja s kitajskimi otroki februarja in marca 2020. Ugotovila sta, da ima resen potek bolezni 4-5 % otrok, kar se zdi veliko, ampak je lahko odraz tega, da gre za zelo zgodnje obdobje bolezni, ko so bili najbrž diagnosticirani le primeri z močnimi simptomi, zdravljenje pa ni bilo preveč dodelano. Tretji pregled je zajel 275,661 otrok, od katerih so skoraj vsi iz enega članka, ki se ukvarja z ameriškimi otroki med marcem in septembrom 2020. Ta pregled pravi,  da ima resen potek 5,1 % otrok s pridruženimi boleznimi in 0,21 % brez. A glede na to, da pregled za resen potek bolezni šteje samo takega, ki zahteva ventilacijo ali sprejem na intezivno nego, in da ima članek, iz katerega izvira večina otrok, veliko manjkajočih podatkov, ki otežujejo interpretacijo, si oglejmo še ta izvirni članek. Recimo, da nas zanimajo ne le najbolj resni primeri, ampak vsi, pri katerih je potreben sprejem v bolnišnico, saj je to nekaj, kar bi svojim otrokom radi prihranili. To je doletelo 1,2 % vseh otrok in 2,1 % tistih, za katere je podatek o sprejemu v bolnišnico na voljo (zna biti, da je pri tistih, ki so bili sprejeti, večinoma na voljo, ampak to je ugibanje). Med sprejetimi v bolnišnico je imelo 23 % pridruženo bolezen, med tistimi z znano pridruženo boleznijo pa je bilo sprejetih v bolnišnico 4,3 %. Kaj dosti več o tem ne moremo reči, ker je podatek o pridruženih boleznih na voljo samo za 22 % otrok. Glede na to, da je zdravljenje COVIDa od leta 2020 verjetno še malo napredovalo in da imajo slovenski otroci mogoče malo manj pridruženih bolezni kot ameriški, recimo, da sprejem v bolnišnico preti 1 % slovenskih otrok s simptomatičnim COVIDom (večina v obravnavanem članku je imela kak simptom). Če prav razumem podatke Sledilnika, je bilo v Sloveniji v bolnišnico sprejetih 5,8 % bolnikov z diagnosticiranim COVIDom vseh starosti – v luči tega se mi 1 % za otroke ne zdi nerazumen.

Kot rečeno, odstotek sprejetih v bolnišnico velja za simptomatične otroke, je pa vprašanje, koliko takih je. Članek, ki simulira dogajanje v Avstriji, ocenjuje, da je odkritih primerov manj kot 40%, kar se sklada z ljudsko modrostjo, da vsaj polovice primerov COVIDa ne odkrijemo. Primeri so bolj opazni pri starejših ljudeh, tako da simulacija za otroke starosti 0-9 let verjetnost postavi na 6 %, za tiste starosti 10-19 let pa na 17 %. Recimo, da nas zanimajo osnovnošolski otroci, ki jim pripišimo verjetnost 12 %.  Osnovnošolskih otrok je v Sloveniji 193.158. Glede na hudo nalezljivost seva omikron in na hitro upadanje imunosti zaradi preboletja lahko po mojem predpostavimo, da so orgoženi vsi otroci, kar pomeni, da simptomatični COVID lahko pričakujemo pri 23.179 šolarjih, sprejem v bolnišnico pa pri 232. Če prav razumem podatke Sledilnika, je bilo do zdaj v osnovnih šolah odkritih 11.114 primerov,  kar po mojem kaže, da pri svojih ocenah zelo hudo nisem zgrešil.

Poleg splošne grožnje sprejema v bolnišnico poglejmo, kaj otrokom grozi bolj specifičnega. Kolikor sem uspel ugotoviti, je najbolj resen zaplet tako imenovani večorganski vnetni sindrom. A ta zadevščina je očitno hudo redka – sodeč po dveh člankih doleti 0,03-0,1 % otrok, med tistimi v bolnišnici pa 0,3 %.  V Sloveniji torej grozi kakim 15 otrokom. Še en potencialnem problem je dolgi COVID – vztrajanje simptomov tedne po okužbi. Koliko je verjeten ta, je precej težko reči, saj ni dobro definiran, študije pa dajejo različne rezultate. Tale pregled literature po mojem vsebuje dve uporabni študiji – taki z več kot 1,000 otroki, ki vključujeta tudi kontrolno skupino. Brez kontrolne skupine je namreč dolgi COVID težko ločiti od drugih težav, ki jih prinaša pandemija ali pa so od nje celo čisto neodvisne (recimo utrujenost, težave s spanjem ipd.). Od uporabnih dveh študij je ena simptome po 12 tednih našla pri 66 % prebolevnikih COVIDa in 53 % otrocih iz kontrolne skupine, druga pa po 4 tednih pri 4 % prebolevnikih COVIDa in 1% otrocih iz kontrolne skupine. Ta razlika precej nazorno pokaže probleme preučevanje dolgega COVIDa. Po mojem je še najbolj verjetno, da dolgi COVID otroke nekoliko ogroža, prav strašen pa ni.

COVID seveda ne ogroža le otrok, ki za njim zbolijo, ampak tudi odrasle, ki se ga od njih nalezejo. Tale članek pravi, da ljudje okužijo člane skupnega gospodinjstva v 19 % primerih in da to velja ne glede na njihovo starost, medtem ko drug članek pravi, da imajo otroci 37 % manjšo verjetnost, da koga okužijo – vzemimo torej, da otroci kužijo z verjetnostjo 15 %. Prvi članek tudi pravi, da asimptomatični bolniki člane skupnega gospodinjstva okužijo z verjetnostjo 3 %. Glede na to, da v tem odstavku ocenjujemo nevarnost za odrasle, recimo, da je okuženi odrasel v 2/3 primerov – odrasli so namreč za okužbe bolj dojemljivi, pa v precej slovenskih gospodinjstvih je otrok samo eden. S predpostavkami iz prejšnjega odstavka bodo šolarji okužili 5,717 odraslih. Če to pomnožimo z odstotkom za sprejem v bolnišnico s Sledilnika, bo 332 izmed teh odraslih pristalo v bolnišnici.

Zdaj, ko smo ugotovili, koliko zloben je COVID, poglejmo še, koliko zoper njega pomagajo cepiva. Kolikor vem, ja zaenkrat za otroke odobreno samo Pfizerjevo. Izvirni preizkus na odraslih je pokazal učinkovitost 95 %,  proti sevu delta pa 87 %. Pri otrocih je bil opravljen manjši preizkus z 2.316 osebki, od katerih sta dve tretjini prejeli cepivo, ena tretjina pa placebo. Učinkovitost je bila 91 % in verjetno velja predvsem za delto, saj je preizkus potekal med junijem in septembrom 2021. Videti je torej, da je cepivo je pri otrocih učinkovito približno enako kot pri odraslih.  Vprašanje je, kaj se zgodi pri sevu omikron. Tu niti za odrasle še ni dobrih podatkov, ti ki sem jih našel, pa niso najbolj skladni. V Južni Afriki so ugotovili, da cepivo okužbo/simptome prepreči z verjetnostjo 30 %, sprejem v bolnišnico pa s 70 %. Naslednji zapis pravi, da trije odmerki cepiva okužbo/simptome preprečijo z verjetnostjo 75 %. Edini znanstveni članek, ki sem ga našel, pa pravi, da je zaščita takoj po drugem ali tretjem cepljenju 55 %, da pa s časom hitro pada. Jaz bom za potrebe tegale zapisa privzel, da cepivo okužbo/simptome prepreči z verjetnostjo 40 %, sprejem v bolnišnico pa z 75 %, je pa to seveda precej nezanesljivo. Če bi vse osnovnošolske otroke v Sloveniji cepili, bi sprejem v bolnišnico prihranili 174 od 232 otrok. Kakšen je učinek na odrasle, je še teže oceniti, ker mi ni čisto jasno, v kolikšni meri cepivo prepreči omembe vredno okužbo in v kolikšni le simptome, ampak recimo, da bi cepljeni otroci okužili 40 % manj odraslih kot necepljeni, kar pomeni, da bi sprejem v bolnišnico prihranili 133 od 332 odraslih. To je gotovo koristno, silnega vtisa pa te številke name ne naredijo (glede na to, da je trenutno v bolnišnici zaradi COVIDa čez 500 Slovencev).

Oglejmno si zdaj še, koliko ima cepivo škodljivih stranskih učinkov in ali so ti pomembnejši od koristnih. Pfizerjev preizkus na otrocih ni pokazal nobenega resnega stranskega učinka, kar je vsekakor spodbudno, ni pa bil preizkus dovolj velik, da bi lahko odkril redke stranske učinke. Kake resne analize stranskih učinkov na otrocih žal nisem našel – še najboljša je tale, ki je sicer amaterska, ampak name naredi kar verodostojen vtis. V ameriški bazi za poročanje o dogodkih po cepljenju VAERS je našla 42 resnih dogodkov po cepljenju otrok s Pfizerjevim cepivom. Od tega jih 10 precej zanesljivo ni bilo povezanih s cepljenjem (recimo vnetje slepiča), za ostale pa avtorica tega ni znala dobro presoditi, vendar se ji ni zdelo, da bi bili povezani. Glede na to, da so v ZDA cepili približno 5 milijonov otrok s 6,5 milijona odmerkov cepiva, to pomeni verjetnost resnega dogodka (ki morda sicer ni povezan s cepljenjem) 0,00056 %. Pri slovenskih 193.158 šolarjih to pomeni en dogodek. Tudi če je poročanje o dogodkih po cepljenju pomanjkljivo – in nekatere raziskave kažejo, da je v VAERS zabeleženih le 13-67 % resnih dogodkov – je to v najslabšem primeru še vedno red velikosti manj kot je sprejemov v bolnišnico zaradi COVIDa.

Kot najpomembnejši stranski učinek cepiva pri mlajših ljudeh se omenja miokarditis – vnetje srčne mišice. To izvira iz izraelske študije, pri kateri je imela najmlajša skupina cepljenih s Pfizerjevim cepivom 16-19 let. Verjetnost miokarditisa po prvem cepljenjeu je bila 0,00051 % za moške in 0 % za ženske. Po drugem cepljenju je zrasla na 0,015 % za moške in 0,00085 % za ženske. Če ti odstotki veljajo za celotni osnovnošolski starostni razpon, v Sloveniji to pomeni, da bi po prvem cepljenju miokarditis morda dobil en fant, po drugem pa 14 fantov in eno dekle. V Izraelu so bili skoraj vsi primeri miokarditisa blagi. Skratka, nevarnost od cepljenja za fante je za red velikosti manjša kot nevarnost od COVIDa, za dekleta pa za dva reda (jaz imam dve hčeri). Seveda lahko obstajajo kaki dolgoročni škodljivi učinki, ki se jih zaenkrat še ne zavedamo, ampak isto velja tudi za COVID.

Pod črto lahko zaključim, da je cepljenje otrok zoper COVID koristno, da pa je korist zmerna, čeprav še vedno za red velikosti večja, kot je po moji vednosti nevarnost stranskih učinkov cepiva. Posledično svojih hčera nimam posebnih pomislekov cepiti, se mi pa s tem tudi ne mudi preveč – po mojem se bomo za ta korak odločili, ko se bo pojavil kak praktičen razlog (da bodo lahko vstopali v take in drugačne ustanove, potovali itd.).  Če bi hčeri imeli kako bolezen, ki poveča tveganje za resen potek COVIDa, ali če njuni sorodniki, ki jih večkrat srečujeta, ne bi bili trojno cepljeni, bi se pa verjetno za cepljenje odločili prej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.