Namaqualand je pokrajina na severozahodu Južne Afrike, ki se začne kakih 400 km severno od Cape Towna in se razteza do meje z Namibijo. Je precej sušna (leži ob robu puščave Kalahari), zato poleti tam skoraj ni videti rastlinstva, ko pade prvi zimski dež (kar se navadno zgodi avgusta), pa vse vzcveti. A tudi če rože cvetijo, so pri temperaturah pod 16 stopinj C zaprte, tako da pred odhodom v tiste kraje nikoli ne moreš vedeti, ali jih boš videl v vsem njihovem sijaju. Mi smo v Namaqualandu preživeli en dan ter še dva na poti iz Cape Towna in nazaj. Rože so cvetele in tja grede smo imeli tudi lepo vreme, tako da so bile odprte, dan, ki smo ga prebili v okolici Springboka (glavnega mesta pokrajine), je bil pa hladen in deževen. Vseeno mi ni žal, da smo krenili v Namaqualand, kajti celo meni, ki se nad rožami ne navdušujem prehudo, so se zdele kar spektakularne (mami je bila pa sploh čisto navdušena).

Vse je oranžno (pri čemer so rože celo zaprte)

Tamkajšnje rože so zaprte na takle hecen način

Tulčevec, za Namaqualand značilna rastlina (Tulčevec je moj prevod za quiver tree, kajti pravega slovenskega imena ne poznam.)

Ob cesti med Cape Townom in Springbokom se je vredno ustaviti na kmetiji Quaggaskop, kjer imajo urejeno trikilometrsko pot namenjno ogledovanju sočnic. Menda v Namaqualandu rase kar tretjina vseh vrst sočnic na svetu.

(Mogoče je kdo opazil, da v temle zapisu manjka precej naslovov slik. Ja, žal ne poznam imen rož na slikah. Lepe/zanimive so pa vseeno.)

No, s temle zapisom svoje poročilo o klatenju po Južni Afriki zaključujem. Za konec bi se spodobil kak moder sklep, ampak ga ne bo. Priznati namreč moram, da sem poročilo zastavil malce preveč obširno in sem se do konca že nekoliko izčrpal. Bom v prihodnje bolj jedrnat, pa mi bo morda ostala tudi volja za modre sklepe.

Tole je pa kazalo vseh zapisov s poti, če stvar koga zanima in ostalih ni prebral:

• Pretoria,
• Sun City,
• Krugerjev park prvič in drugič,
• Johannesburg,
• Od Port Elizabetha do Cape Towna,
• Cape Town
• in tale.