Kako raziskovalci pridemo do denarja (ali pa tudi ne)

Vsake toliko časa mi pride na misel, da bi si zastavil kak cilj, kako pogosto pisati v blog. Pred davnimi leti mi je uspelo napisati več zapisov na teden (takrat o zastavljanju tovrstnih ciljev nisem razmišljal, saj po tem ni bilo potrebe), potlej se mi je zdel primeren cilj en zapis na teden, trenutni ideal je pa dva zapisa na mesec – ki mu kajpak še blizu ne pridem. Bržkone so zaradi tega še tisti trije redni bralci, ki jih je blog kdaj morda imel, čezenj naredili križ. Danes bom spregovoril o razlogu, zakaj je bila na blogu zadnje mesece prav posebna suša (ne, ki me pojedel koronavirus).

Če človek dovolj dolgo vztraja pri raziskovalskem delu, prej ali slej pride do tega, da se mora prijaviti na kak razpis za denarce za svoje raziskave. Kdo bi morda pomislil, da države in podobne ustanove del svojega proračuna namenjajo inštitutom in univerzam, kjer so zaposleni raziskovalci, ki so iz tega denarja plačani, da kaj zanimivega in koristnega pogruntajo. Raziskave  menda prispevajo k napredku človeštva, privedejo do večje blaginje itd., tako da se tako ravnanje zdi razumno. A v resnici stvari ne delujejo tako. Tisti z denarjem so se namreč domislili, da bi dotičnega dali raziskovalcem, ki imajo najboljše zamisli, kako ga porabiti – take, ki bodo privedle do najbolj zanimivih in koristnih pogruntavščin. To na prvi pogled zveni razumno: ne le zato, ker je bolj zanimive in koristne pogruntavščine financirati bolj smiselno, ampak tudi zato, ker malo tekmovanja poskrbi, da se raziskovalci ne polenijo. Žal pa so se stvari nekoliko izrodile.

V praksi financiranje znanosti povečini deluje tako, da ustanove z denarjem objavijo razpise, kjer okvirno povedo, kaj bi s tem denarjem rade financirale, raziskovalci se pa na te razpise prijavimo s predlogi, kako se tega lotiti. Nato naše prijave ocenijo in denar podelijo najboljšim. A iz prijave razbrati, kako dobra raziskava bo iz nje nastala, ni lahko, tako da je rezultat nekoliko stohastičen: odvisen ne le od kakovosti prijave, ampak tudi od konkretnih ocenjevalcev, na katere naleti, na katero nogo so tisti dan vstali in še česa. Tako si raziskovalec možnosti za uspeh poveča z več prijavami. In če odda več prijav eden, jih mora tudi drugi, končni rezultat pa je, da vsakdo odda toliko prijav, kot jih lahko. Količina denarja, ki je na voljo, se zato seveda ne poveča, tako da je glavni učinek – v primerjavi s tem, da bi vsak raziskovalec oddal pol manj prijav – da za prijave on in ocenjevalci porabimo več časa. Mogoče je kakovost izbranih prijav za odtenek višja, je pa težava – in to kar resna – da nam raziskovalcem ostane malo časa za raziskovanje. Kljub temu, da je to očitno slab izid, je pa dosti manj očitno, kako se tej godlji izogniti. In tako imamo pač godljo.

Ker pri raziskovalnem delu vztrajam že precej časa, se tudi s prijavami na razpise precej ukvarjam. Pri tem sem bil zadnja leta dokaj uspešen, kar pa godljo le poglobi. Ker sem pridobil veliko denarja, smo morali zaposliti več ljudi, ki pa jih je bilo kar naporno najti. Delam namreč na Institutu Jožef Stefan, kjer smo raziskovalci javni uslužbenci, plačani po plačni lestvici za javne uslužbenece, ki mlajšim sodelavcem nameni precej manj denarja, kot ga sposoben računalničar dobi v kakem podjetju. Kljub temu nam je nekako uspelo, a letos oziroma začetek prihodnjega leta se mi več projektov izteče, zato je treba dobiti nove, sicer bodo težko najdeni sodelavci ostali brez službe. In tako sem zadnjih nekaj mesecev besno pisal projektne predloge, s katerimi smo se prijavili na (evropske) razpise. Zdaj pa upam, da bo uspelo primerno število teh prijav: če jih bo premalo (nič), bodo – kot rečeno – nekateri ostali brez službe, če jih bo preveč (recimo več kot dve), bomo pa spet poizkušali na trgu dela najti kakega čudaka, ki je hudo brihten in je vendarle pripravljen delati za malo denarja (ker je biti raziskovalec kul).

In kako je videti prijavljanje evropskega projekta? Hja, običajen projekt programa Obzorje 2020, s kakršnimi se največ ukvarjam, vključuje kakih 10 partnerjev (inštitutov, univerz, podjetij) iz različnih evropskih držav. Te je kajpak treba najprej zbrati na kup – nekaj jih človek pozna, vsak projekt je pa malo drugačen in zahteva partnerje s malo drugačnimi znanji, tako da je ponavadi treba najti koga novega. Včasih tako spoznaš koga, s katerim je veselje delati, včasih pa tudi koga, ki ne odgovarja na e-pošto, se ne udeležuje telekonferenc in ne napiše svojih delov projektne prijave. S temi ljudmi se je nato treba uskladiti, kaj natančno želimo narediti. Za to je potrebno veliko pogovarjanja po e-pošti in telekonferencah – za nekatere projekte smo imeli po eno telekonferenco vsak teden kar lepo število tednov. V mapi z e-pošto projekta, glede katerega sem si izmenjal največ pisem, jih je kar 1.154, v par najbolj divjih dneh pred oddajo pa je dnevno število e-pisem doseglo 150 (to vključuje vse projekte, ki smo jih prijavljali, pa tudi vse drugo). In kajpak je treba napisati projektni predlog. To je dokument, ki običajno obsega kakih 100 strani (pri projektih na temo COVID-19, kjer je bil rok dokaj kratek, so bili tudi predlogi krajši). V njem opišemo samo zamisel, kako bo rešila svet, kako bomo o njej svet obvestili in z njo mastno zaslužili, kako jo bomo dejansko izpeljali, kdo smo partnerji in kako fantastični smo ter kako ne bomo storili ničesar neetičnega. Na koncu ta špeh (elektronsko) oddamo, počakamo kake štiri mesece in nato izvemo, da predlog ni bil sprejet, ker je bilo na razpis oddanih 139 prijav, denarja je pa za recimo 6, kar pomeni okrog 4 % možnosti za uspeh (to so dejanske številke za eno od razpisnih tem, kamor smo se prijavili). Juhej!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.